Raiatea, FP

30. avgust 2024, petek

Mirna noč, lepo jutro. Le pogled v morje ni najlepši. Kristalno čista voda nad tremi metri bele mivke je nekaj, plast plavajočih alg, sluzi in kokosovih orehov pa nekaj povsem drugega. Vesno mami v morje, a jo hkrati sluz odbija. Opogumi se šele, ko vidi, da so prebivalci iz sosednje barke poskakali v morje in odplavali na izlet z maskami.

Napoved za popoldan je slabša. Veter in dež. Na tem mestu sva precej izpostavljena, čeprav ni bojazni za kaj hujšega, v plitvi vodi in globoki mivki sidro drži kot zabetonirano v dno. Pa se vseeno prestaviva na jug Raiatee, na bojo, kjer sva pred vzhodnikom skrita za motujem. Boje naj bi bile tri, pa sva videla samo eno. No, tudi ena je za Malo dovolj, drugih obiskovalcev tega odročnega kraja tako ali tako ni.

Na obali je celo nov in popolnoma zaščiten mandrač z mooringi in privezom na krmo ter stebrički za vodo in elektriko na kartice. Ena (domačinska) jadrnica je privezana in verjetno bi se lahko privezala tudi midva, če bi se zmenila s poglavarjem v vasi. Pa sva se odločila drugače. V vasici ni nič, do mesta je uro vožnje. Avtobus ne vozi, za taksi je predaleč, rentiča pa nimava. Prav hudega vzroka, zakaj bi bila tam nisva videla. V naslednjih dneh imava na programu delo in počivanje. To se pa lažje počne, če ni motilnih elementov.