Saipan, Severni Marianski otoki

29. januar 2026, četrtek

Še ena nenaporna noč je za nama. Ob štirih zjutraj je zmanjkalo vetra in preostanek poti, 30 milj, sva motorirala. Ob enajstih sva privezana v Smiling Cove Marini na Saipanu. Uradniki se vrstijo en za drugim, en bolj prijazen od drugega. Kam le sva midva to prišla?

Vsi po vrsti nama povedo, da je bilo pred dvema dnevoma tukaj neurje, kot ga ne pomnijo. Danes pa tako lep in mil sončen dan. Res sva imela neprimerno večjo srečo, kot pamet. Ta pasaža je ena težjih v tropih, pluje se precej proti vetru, val se pozimi vali iz severnih koncev, kjer divjajo zimska neurja. Kljub mojemu vestnemu planiranju pravega trenutka odhoda iz Mikronezije, mi to ni kaj dosti pomagalo. Vremenska napoved se je med plovbo spreminjala iz ure v uro. Čista ruleta, na srečo ne ruska. Ampak. Bogovi so bili na najini strani in so nama vreme lepo prilagajali. Hvala, Moana! Ni kaj, je že pametno imeti nekaj vez in poznanstev pri nadnaravnih silah.

Ko naju klirajo vsi po vrsti, port, customs, biosecurity, public health in immigration (CBP), se prostovoljno klirava še pri rent-a-carju in telekomu. Oboje sila enostavno. Rentič stane 40 dolarjev na dan, prideš, pokažeš vozniško in kreditno kartico in se odpelješ. Predplačniški paket z vsem neomejenim (v 5G omrežju) pa 20 dolarjev za 15 dni. Ugodno. Tako ugodno, da se takoj odpeljeva proslavit prihod na Saipan. Greva na kosilo v odlično tajsko restavracijo. Naročiva dvakrat toliko, kot lahko pojeva. Očke, očke...

Sprotni ogled Saipana je šok. Po vseh razvalinah po Španiji, je tole povsem drugačen svet. Urejen, umirjen, čist. Ceste so široke in dobre, ob njih pa lepe in vzdrževanje zgradbe. In parki. ZDA v vsej svoji lepoti. In skoraj brez svoje slabe strani (McDonads, Taco Bell, Pizza Hut in podobne ustanove, ki pač niso po najinem okusu). Občutek je skoraj tak, kot sva ga imela, ko sva pred mnogo leti priplula na Reunion. Če bo tako še naprej, bova tukaj prebila kar nekaj časa.

Imava pa tudi nekaj obveznosti. Za začetek se je Vesna zvečer odpeljala po novo baterijo za njen 7 let star S10+ in ovitek za tri leta star S23+. Odšla je brez upanja na uspeh, a je uspeh prišel že v prvi trgovini in servisu. Tudi cena je podobna, kot v Ljubljani. Jah, tukaj smo sicer sredi oceana, prebivalcev v državi je manj, kot v Celju (kar je pomembno glede rezervnih delov na zalogi), so pa to ZDA. In ZDA imajo svojega predsednika, ki se neumorno trudi, da je za evrsko penzijo pri njih možno ležerno živeti. Šestdeset dolarjev je samo petdeset evrov. Ne samo bogovi, tudi vladarji so nama naklonjeni.