Lelu, Kosrae, Mikronezija

29. december 2025, ponedeljek

Dežuje. No, večino časa ne dežuje, ko pa se ulije, se ulije zares. V eni izmed pavz oddingirava v pralnico. Gužva je, takoj nama je jasno, da bo to celodnevni projekt. Pa še sušilec ne dela. Preko dneva ga nekako popravijo, pa se spet pokvari. Pozno popoldne šele je žehta končana.

Jaz sem šel dopoldan v šoping v ACE. Saj ne vem zakaj? Predvsem zato, da ubijem čas, ko čakam, da loundromat konča svoje delo. Pa me preseneti portovec. Poišče me v trgovini in zmeniva se, da mi pošlje papirje po mailu. Potem pride v pralnico še karantenec in tudi z njim naredimo na hitro in bolj po domače. Le carinika ni. Ob štirih popoldan se primaja. In loundromat tudi ne kaže veselja, da bo kmalu oprano. Šele ob petih popoldne se vrnem po Vesno in oprane, a ne posušene, cote.

Uradniki so dva tedna na kolektivnem dopustu in papirje naredijo kot uslugo. Saj, oni niso nič krivi. Država je tista, ki ne bi smela biti zaprta dva tedna. Na državnem nivoju bi morali poskrbeti za to, da imajo nadomestne ljudi za take primere. Je pa to težko, če nimaš velikega brata, ki ti financira birokracijo. Otok, ki je praktično cela država, ima le šest tisoč prebivalcev in si ne more privoščiti podvojenih kadrov.

Kakorkoli, klirana sva. Še en tak zalogaj usklajevanj pa naju verjetno čaka tudi pri odhodu.