Likiep - Kwajalein, Marshall Islands

23. december 2025, torek

Tresla se je gora, rodila se je miš. Tako mirne noči, kot je bila današnja, že dolgo ni bilo. Vremenska napoved je bila na srečo napačna. Ko se ob dveh zjutraj zbudim, v brezvetrju gledam zvezde. Precej lepše je iz mirne luke gledati težko morje, kot obratno - angleški pregovor.

Potem se lotim radarja. Vse do jambora preverim in na novo ožičim. Pa šment ne dela. Ali je napaka na kablu na jamboru ali pa je morda radar fuč? Zoprno. Na radar se precej zanašam v nevihtnih razmerah in sedaj bova vplula nazaj v ITCZ, kjer jih bo na pretek. Očitno bom plul tako, kot se je plulo pred desetletji. Le da jaz nimam zamenjave za stražo, pa še lune ni v teh dneh.

Opoldne dvigneva sidro in odropotava preko minskega polja v ocean. Jutri zjutraj planirava pristanek pred otočkom Ebeye na atolu Kwajalein. Na tem atolu je tudi ameriška vojaška baza za testiranje projektilov in veliko otočkov je off-limits za navadne smrtnike. Naju to pravzaprav niti ne moti, opravila bova izhodne formalnosti in zapustila Marshallove otoke.

Zapustila bova državo, kjer so uvedli univerzalni dohodek za vse državljane. Ni pomembno ali so stari ali mladi, ali delajo, so penzionisti ali pa so še v plenicah. Država jim vsake tri mesece da nekaj soldov. Kar tako. Tudi tistim, ki cele dneve ležijo v viseči mreži pod palmo. RMI si to lahko privošči, plačnik so ZDA.

Dobra novica je tudi, da je danes dan že daljši, kot je bil še včeraj. Solsticij je mimo.