Tinian, Severni Marianski otoki

16. februar 2026, ponedeljek

Ob desetih nama pripeljejo avto. Najmanjši možni. Dokaj nova Toyota Corola s kar nekaj asistence. Pa se odpeljeva.

Najprej na severni konec otoka po popolnoma uničeni ravni cesti z udarnimi jamami. Doživetje je podobno, kot na Kosrae ali pred desetletji v Keniji. Na severu se nahaja staro japonsko letališče, ki so ga posvojili Američani takoj, ko so zasedli otok. Ogromno je in zaraščeno. No, bilo je zaraščeno. Sedaj lepo po vrsti vojska vse skupaj ravna z zemljo in gradi novo, prirejeno sodobnim vojaškim letalom. Po pravem labirintu cest vijugava med delovnimi stroji. Večkrat sva v tem labitintu prišla do slepega konca in sva se morala vrniti. Ko sva končno prispela na glavno cesto, ta ni bila prepoznavna. Tako je bila zaraščena, da sva komaj vozila med grmovjem na obeh straneh. Od normalno široke asfaltirane ceste sta ostali le dve kolesnici. Srečanje ni možno. No, tudi ni potrebno. V vsem tem času sva bila edina turista na tem delu otoka. Staro letališče je bilo namenjeno napadu na Japonsko. Kaj bo novo namenjeno napadu na Kitajsko? Kakorkoli, ogledala sva si obe atomski bombi, ki so ju spustili na Hirošimo in Nagasaki. Od tu sta poletela oba B29. Kaj drugega pa ni za videti, čeprav sva se ustavila še na nekaj mestih, so to atrakcije v kivijskem slogu.

Po pranju perila v dobri in poceni pralnici, kosilu v sosednji oštariji (oštir iz Bangladeša se že veseli prebivalcev nove ameriške vojaške baze) in nakupu nekaj malenkosti v trgovini, ki je neverjetno dobro založena za tako malo prebivalcev, se odpeljeva še na nekaj atrakcij na južnem koncu otoka, ki tudi niso bile vredne bencina do tja. Preden se vrneva na barko, Vesna še odsnorklja eno uro in pol trajajoči krog ob plaži Taga in dan je pod streho.

Sklep: ogled atomskih bomb je bil (vsaj meni) zanimiv, vožnja po razlupani glavni cesti (ki se imenuje Broadway in se v San Joseju začne kor štiripasovnica) tudi, vse ostalo pa ne.