Saipan - Tinian, Severni Marianski otoki

13. februar 2026, petek

Natočim vodo, sperem barko, fiksiram dingi in pripravljena sva za izplutje. Vesna pripravi nekaj hrane, še več jo prinese Elvira in ob enajstih se družno odvežemo iz marine v Saipanu. Marine, ki mi bo skupaj z mestom ostala v spominu kot ena lepših destinacij v vseh teh letih. Ostala sva dobra dva tedna in bi še, če se na Tinianu ne bi danes začel Pika Festival, Festival čilija po naše.

Lep dan smo izbrali, vetra je dovolj, vala je malo za otokoma. John bi lovil ribe, Vesna s svojim vetom je tu nemočna. Prvo ribo ujame po nekaj minutah, drugo in tretjo v naslednje pol ure. Je bil pa to športni ribolov, catch and release. Šele četrta riba je bila ujeta brez release in to ravno v trenutku, ko smo snemali jadra za vplutje v tiniansko luko. Vesna sicer zahteva release, ker je riba menda premajhna (prejšnjič je bila prevelika, hmmm...), pa se ne dam.

Pred luko pojejo telefoni, John pozna vse žive pomembneže na otoku, da bi se privezali v novi marini. Tako so nam povedali poznavalci Tiniana na Saipanu. Vse je urejeno z vplivneži, privez nas čaka. Le marine ni. No, je. Tista, ki jo poznam iz satelitskih slik. Nič novega ni. Ta je z dobrim metrom globine primerna le za motornjače. In našega dingija. No, vseeno bolje, da ga privežemo na ponton, kot vlečemo po plaži in sidramo za palmo.

John in Elvira skočita po avto na letališče in nas odpeljeta na festival. Še prej pa nesrečno ribo, ki nima niti najmanjše možnosti, da bi končala kot sašimi, podarimo domačinki. Kasneje se srečamo na festivalu in ribo pošteno poplača s pivom. Dobra menjava! Mi pa po Johnovi zaslugi in njegovih vezah pristanemo na zastonj hrani in pijači. Hrana je bila dobra, celo kokosove rakovice so imeli v bogati bifejski ponudbi.

Sledijo govori in igranje himne. Kar se tiče govorov, bolje da jih ne bi bilo. Himna je bila pa lepa. Ko sem že skoraj zaspal pri sedemstotriindevetdesetem govoru župana iz petega okrožja vasice z nekaj deset prebivalci, so na oder le prišle plesalke in v debeli uri (morda celo dveh) odplesale mnogo čamorskih, karolinskih, polinezijskih in celo filipinskih plesov. Na koncu so jih spremljali tudi fantje in poleg nežnih, smo bili deležni še ogleda bojnih plesov. Lepo. Motil je le tipično ameriški način predstave, kar je pomenilo, da je povezovalec med posameznimi točkami reklamiral razno razne sponzorje.