Zeke batyard, Cebu, Filipini

17. april 2026, petek

Današnji dan je bil za mene katastrofalen. Ker Vesna ni mobilna, je čast, da pridobim papirje za domestic port to port clearance pripadla meni. Ker tega za Filipine nisem pripravljal jaz, sem imel zjutraj pred odhodom šolanje. Iz sicer neurejenega kupa papirjev, sva izločila vse tiste, ki niso potrebni (so iz drugih držav, recimo) in pripravila štiri mape potrebnih za štiri državne službe.

Pa sem se odpravil na avtobus. To je bus tipa "ko to tamo peva", zelo podoben karibskim, le da brez oglušujoče glasbe. Šofer vozi, kondukter pa visi skozi stranska vrata in ko vidi potencialnega potnika, udari po strehi, šofer pa ustavi. Število potnikov ni omejeno, jasno. Hitrost premikanja je prilagojena gostoti prometa in v Cebuju ter satelitskih naseljih se zgleduje po Manili. Torej pade na hitrost stoječega prometa. Kakorkoli, po dveh urah in pol sem se le premaknil za 40 kilometrov.

Potem se začne (stoječe) premikanje s taksijem po uradih, kot mi je dan prej razložila šefica kafiča v boatyardu. Na NFL sem sicer prebral drugače, pa sem vseeno poslušal strokovnjakinjo za kliranje. Najprej do imigracionistov na Lapu Lapu, mi je zabičala.

Napaka. Po pol ure taksiranja mi na immigration uradu razložijo, da oni niso zadolženi za mojo zadevo, da naj se zapeljem na drug konec mesta, kjer je še en urad. Da nisem prvi preusmerjen, mi je bilo takoj jasno, ko mi je sila prijazna uslužbenka dala kar natiskan listek z naslovom.

Pa grem spet v taksi in naslednje pol ure se spet stoječe vozim do drugega urada. Tam pozna postopek samo ena oseba in ko po naslednje pol ure najde minutko časa tudi za mene, mi prijazno pove, da mi papirja ne da, dokler ne prinesem papirja od carinikov. Pa, da naj nikar ne divjam tja, ker oni bodo zahtevali papir od karantencev. Najprej do karantence, mi razloži.

Pa grem. Tokrat se odpravim peš in na cilju sem po desetih minutah. Ampak. Vse je zaklenjeno. Skozi ograjo se derem in primaja se varnostnik, ki me čukasto gleda, kaj da iščem. Klirens. Pridi v ponedeljek. A se hecaš?! Karantena je državna služba in oni delajo samo štiri dni na teden, od ponedeljka do četrtka, kaj ne veš? Za njega je to logično, sic! Neverjetni so. Kljuka 22...

Ne preostane mi drugega, kot da se spet peljem s taksijem na drug konec mesta, kupim malezijsko zastavico (vsaj nekaj sem dobil) in se v "ko to tamo peva" kišti odpeljem domov. No, vsaj cena prevoza ni grozljivo velika. Lahko bi celo rekel, da je majhna. Pravzaprav, če dobro premislim, je zelo majhna. Za nekaj ur vožnje po časovni osi in nekaj deset kilometrov po ostalih oseh štiri dimenzijskega prostor-časa, sem plačal 90 centov.

Ko se pred povratkom na Malo oglasim v kafiču pri Mik Mik in ji potožim kaj sem doživel, takoj pove, da je jasno, da ob petkih uradniki ne delajo. A-joooj! Včeraj mi je strumno razlagala kam in kako naj grem danes. Me prav zanima, kaj bodo rekli v ponedeljek, da jim ne bo treba delati. Morda se bodo zmotili in mislili, da je državni praznik ali pa jih bo zadržalo slavje, ker je imela sosedova mačka mlade?