El Gouna NE Reef, Egipt

9. april 2020, četrtek

Današnji plan je bil, da se premakneva za sosednji otoček, 16 milj proti severu. Veter naj ne bi bil premočan in razdalja je majhna. Ampak, plani so zato, da se spremenijo. Jasno, kot beli dan! Prav rad bi se premaknil, samo ne vem, ali bova imela dovolj spodoben net za delo? Bojim se, da ne. In dela imava oba ogromno s tem šalabajzerskim zakonom. Spet so drugačna tolmačenja s strani finančne uprave. Tretja navodila v zadnjih treh dneh. In vlada verjetno misli, kako dobro dela, To verjetno celo na veliko oglašuje po medijih. No, ne vem, ugibam. Ne sledim slovenskim medijem. Ampak tako je običajno, bolj kot oblast zamoči, bolj se na vse pretege hvali.

Kakorkoli, še dobro, da nisva izplula, dan je bil do zadnje minute zapolnjen z delom. Oba sva na visokih obratih. Morda se premakneva jutri, ko se začnejo prazniki. Morda. Ali pa tudi ne. Se bova jutri odločala o tem.

So se pa zato drugi premaknili k nama, spet je polno sidrišče motornjakov iz El Goune. Veter piha tam okoli 25 vozlov, kar se meni zdi preveč za čofotanje, pa domačinske turiste to prav nič ne moti. Veselo skačejo v vodo in plezajo nazaj na svoje kopalne ploščadi.

Midva zakuriva roštilj, kar je zaradi vetra na meji možnega. Pokrov moram nastaviti tako, da naredi malo zavetrja mreži, sicer bi bilo zabave hitro konec in vročina na mreži bi bila bolj primerna za taljenje železa, kot pečenje steakov. Spet uporabim dodatno še ono čudežno oglje iz Grčije (z napisom "For restaurants only") in v Birtiji Chez Mala se, po mesu, na roštilju skuha še fižol. Tisti fižol, kupljen še v Južni Afriki daljnega leta 2016. Kdo ve, ali je to še vedno užitno?