Pohnpei, Mikronezija

5. januar 2026, ponedeljek

Nocojšnja plovba je bila prijetna, 4 Bf polkrme, brez dodatnega vala. Spala sva odlično in na cilju sploh nisva bila utrujena. Le vode nisva uspela narediti, vseeno je bilo toliko vala in nagnjena sva bila na napačno stran, da je črpalka za watermaker potegnila mehurčke in ni delala v redu. Šele zadnjih nekaj milj, ko sva obrnila z vetrom, sva ustekleničila okoli 50 litrov.

Port control je potrebno poklicati po VHF. Jasno, da se je javijo in že vidim, kako bo procedura eno samo čakanje. Vendar, živim v zmoti. Ko prispeva, naju domačin na čolnu usmeri na bočni privez na Lady Pohnpei, tam naju pričaka posadka porta in naju priveže. V nekaj minutah je pri nama health in lahko snameva Q-flag. Potem se časovno prekrivajoče nanizajo še vsi ostali uradniki (quarantine, immigration, customs in port). Vsi so zelo formalni, a ne komplicirajo z ničemer (razen, da hočejo imeti 1001 papir, ožigosan z žigom Male).

Potem bi midva šla v marino. Vesna jih je poklicala že zjutraj in lahko prideva, imajo prosto. Ko pa prideva, ji povedo, da nimajo prosto, da naj se pač sidrava (kot vsi ostali) in pridingirava na dingi ponton. Narediva tako in potem se razdeliva v dve skupini. Vesna gre v pregovore za privez v recepciji, jaz v pregovore za pivo v oštarijo. Potem v oštariji še pokosiva in premlevava ponudbo. Ponudili so nama mesečni privez. Midva bova le nekaj dni. Pa se odločiva, da bova vzela mesečni privez. Stane toliko, kot dvodnevni na Hrvaškem. Zadevo mora seveda odobriti lastnik marine. Odobri jo z majhno spremembo. Plačala bova pro-rata, 8 evrov na dan. Vključno z vodo, a brez elektrike (upam, da bo sijalo sonce) in z dovoljenjem, da v marini prižgeva generator. Takoj se premakneva, da si ne premislijo.

Po treh mesecih je Mala prvič razsoljena. Umetno. Vmes je bila sicer velikokrat, a le po naravni poti. Kupiva še nekaj živil in prestaviva se v oštarijo. Tokrat za večerjo.