Artaturi, Lošinj - Ist, Ist, Hrvaška

13. julij 2020, ponedeljek

Ko sva v soboto vplula v ta zaliv, sta bili notri dve jadrnici, ena na zahodnem delu in ena na vzhodnem. Midva sva se pridružila tisti na vzhodnem delu. Obe sta izpluli in v noči na nedeljo sva ostala edina jadrnica v celotnem zalivu. Včeraj je priplulo še okoli 15 plovil. Vsi so se nagužvali okoli naju, zahodna polovica zaliva je ostala popolnoma prazna. Čredni nagon par excellence! Sva se že namenila prestaviti v prazni konec zaliva, pa sva si premislila. Verjetno bi se potem vsi gužvali tam. Pa niso čarteristi, same lastniške barke so vse naokoli.

Skok v vodo je odboj od vode. Počasi razumem, zakaj je skuštrani mož raje hodil po vodi, kot da bi plaval. Morje se je ohladilo na vsega 20 stopinj. Še dan pred prehodom fronte jih je imelo okoli 25. Saj, spi se čudovito, za plavanje pa je popolnoma neprimerno.

Smeti odpeljem v kontejner na obalo. Odpadke ločujejo, steklo, papir, plastika in mešani odpadki. Moji so slednji. Ampak. Sami običajni kontejnerji, razen enega. Kontejner za mešane odpadke je posebne vrste. Nisem še videl takega. Ima pokrov, ki je elektronsko zaklenjen. Odklene se ga lahko le s čip kartico. Vse lepo piše v več jezikih (slovenščine ni med njimi). Tudi to, da se to kartico lahko kupi na občini v Cresu. Hmmm... Se hecajo ali so blesavi? Ker ni navodil v slovenščini (slovenski turisti prevladujejo, tako kot letos skoraj povsod na Hrvaškem) se naredim, da ne razumem. Ena kanta za steklene odpadke je bila prazna in tja je romala moja vreča. Pa... saj je steklovina v tej vreči v resnici tudi prevladovala!

Že tako razkurjenega, me je dodatno razjezil (edini) domači turist, ki je otroke učil skakati v vodo. Jasno, da ravno takrat, ko sem jaz lezel v dingija. In, jasno, da tudi sam ni znal skakati in je priletel točno na ploh. Še bolj jasno je tudi, da me je s tem svojim dejanjem pošprical od nog do glave. In mojega ubogega dingija tudi. Komaj sem se zadržal, da mu jih nisem napel nekaj krepkih. Budala!

Avstrijci se odsidrajo minuto pred nama. Z lahkoto in zelo hitro so dobili sidro na palubo. Pa se ob tem niso niti malo zamislili, nasprotno, to svoje dejanje so opazovali z vidnim ponosom.

Ma, gremo od tod! Naredil se je maestral in prijetno sva odjadrala proti jugu. Cilj Premuda se je spremenil v mimoplov Premuda. Jadra dol, motorček na štantgas in odsprejhudava mimo boj, ki so popolnoma odprte na maestral in na njih privezane barke so se že kar pošteno pozibavale. Nič nisva pozabila na Premudi, da bi se morala ustavljati v takem vremenu (in za povrhu še plačevati za bojanje). Jadra nazaj gor in cilj Ist. Tokrat je sidrišče v redu. Popolnoma je mirno in zaščiteno tako proti maestralu, kot tudi proti burji, ki je napovedana za preko noči. In prostora je tu za sidranje ogromno.

Vesna dela in je ne morem motiti, meni samemu pa se tudi ne ljubi na sprehod do cerkvice na vrhu hriba. Klasična jadralska romarska pot, ki sem jo že večkrat prehodil, bo morala počakati do jutri. No, če dobro razmislim, počakati bo morala do manjana.