Monastir, Tunizija

3. oktober 2023, torek

Danes se bova odjavila. Danes se ne bova še odjavila. Pa bi se, pa se ne bi. In če se odjaviva, kam bi izplula? Težko je to življenje, težko. Življenjsko pomembno odločitev prestaviva na jutri. Pa ne takoj zjutraj, ampak šele na poti na tržnico. Pravo arabsko tržnico, kjer prodajajo vse živo (no, žive so samo kure, ribe so mrtve, ovce pa raztrančirane) in kjer vlada neskončna kakofonija kričanja prodajalcev, ki vabijo potencialne kupce prav k njim, kajti prav klicatelj ima daleč najboljšo ponudbo na tržnici, v mestu, v državi, na svetu, pa čak i šire. Je pa to tako: obisk arabskih tržnic je sila zanimiv, ampak samo za ljudi z dobrim želodcem. Prav po čistoči ne slovijo.

Izbira rib je ogromna, cene za naše pojme nizke. Ampak, to je cash-only society, torej se sprehodiva do menjalnice, kjer naju želijo odpraviti z nepravim denarjem, pa se ne dava. Ko fant vidi, da denar poznava, dobiva brez pripomb takoj pravega. Z denarjem pa nazaj na tržnico. Kupiva morskega psa, barbune in jumbo šrimpe. Za povrhu pa še en kup zelenjave, ker sva pač ravno na tržnici. Komaj trogam vso to robo po poletno razgretem Manastirju. Vesna spotoma skoči na pošto po znamke, a jih ne dobi. Dobi pa listek s številko, ki ji da do znanja, da bo na vrsti čez okoli tri ure.

Ulovljeno na tržnici zato odneseva domov, spakirava v hladilnik in se počasi vrneva v Monoprix (lociran ugodno blizu pošte) po dodatnih nakupih.

Potem pa na pošto. Ampak. Tile uradniki delajo kot šus in Vesnina številka je po treh urah že mimo. Pa se punca vrine nekam, se bo že zmenila, pravi. In se zmeni. Povedo ji, da ta številka sploh ni prava za nakup znamk. Pravzaprav, za nakup znamk nobena številka ni prava. Znamke se kupi brez številke in brez čakanja. Prodajajo jih na posebnem šalterju, namenjenem samo takim zadevam. Ah, ja...

Kot omenjeno, je pošta povsem blizu Monoprixa in rezultat je, da spet trogam robo iz trgovine. Pa nobene kamele ni nikjer v bližini, da bi jo zajahal. V Monastirju sem s tržnice pred petnajstimi leti trogal tri ogromne lubenice (plus ostalo) in se mi je tržnica kar malo zamerila. In tudi takrat ni bilo nobene kamele v bližini...

Za kosilo so tunizijski barbuni in tunizijsko vino. Po kosilu pa tunizijski piškoti in turški čaj. In obisk družine Oka.