Giali - Bristos, Tilos, Grčija

24. oktober 2020, sobota

Noč je bila lepa, poletno topla, luna se debeli, rahel vetrič vleče okoli kokpita. Tudi jutro je čudovito. Premišljujeva kam iti? Pa se odločiva za Sirino, nenaseljen otok, slabih 30 milj stran od naju je. Z vetrom. Interneta tam ni, ampak danes je sobota in ga lahko pogrešava. Dvigneva sidro in izplujeva. A glej ga šmenta, log kolešček se ne vrti. To me jezi, ker potem nimam podatka o resničnem vetru. Ma, bo že, si mislim. Ne bova se še enkrat sidrala in urejala zadeve.

Po milji ali dveh le pobrskam v pilotu, kaj piše o Sirini. Nič dobrega, (pre)globoko za sidranje, pa še dno je kamnito. Na koncu zaliva je (bila pred dvajsetimi leti) ena ribiška boja in kadar tam ni ribiča, se nanjo lahko priveže jadrnica. Hmmm... in kaj če ribič tam je? Naj vržem sidro 30 m globoko med skale? Nak, Tonček že ne bo storil tega.

Plan B. Tilos ali Astipalaya? Na Tilosu sva bila prejšnji teden, greva drugam. Pa še veter za Astipalayo je odličen. Ampak. Po nekaj miljah stuhtava, da potem sva pa že skoraj na Kikladih. Tja se nama pa še ne gre. Okoli Rodosa je lepše vreme.

Plan C. Obrneva in vseeno odjadrava na Tilos. In tukaj pride na vrsto plan C1. To pomeni, da narediva postanek na Pergousi. Sidrišče ni nikjer opisano, je pa spet lepo morje na mivkasti podlagi, le zaščiteno ni proti meltemiju (ki ga pa danes ni). Čeprav bazen vabi, se ne bova kopala. Jaz bi samo log kolešček rad očistil, da bom vedel od kod vleče resnični veter. Da mi torej ne bo treba gledati naokoli. In kaj najdem? Drobcena živalca, ki ji ne vem imena (jih je bilo pa polno v tem koleščku tudi v Ismailiji) si je nameravala tukaj ustvariti svoj dom. In v njenem domu se pač stene ne smejo vrteti. Pa sem ji grobo preprečil načrte.

Tako, log mi sedaj spet dela, je pa takoj nastopila druga težava (težav na barki ni nikoli dovolj). Banalna težava. Ko se odsidrava in dvigneva jadra, se ustaviva. Zakaj le? Tudi vzrok je enostaven in hitro razumljiv. Ni vetra. A-joj! Iz prijetnih 4 bf je, v tistih desetih minutah, ko sem se boril proti morski pošasti, padel na 1 bf in smer spremenil iz bočne na krmno. Nekaj milj še nekako za skrajno silo jadrava, potem pa tudi počasi ne gre več. Po Nisirosom vetra sploh ni več, morje je postalo olje.

Na pomoč nama je tako priskočil Jan Marko in popoldan sva sidrana na jugozahodnem delu Tilosa v ogromnem zalivu z mivkastim in ravnim dnom pred kilometrsko plažo. Prostora je za nekaj sto bark! A se ni za bati, to ni Hrvaška za časa feragoste. Trije smo in do prvega soseda imava pol milje. Skok v bazen je obvezen, na soncu je še vedno vroče. Vesna po skoku ostane pod morjem standardni dobri dve uri in presnorklja dve milji morja (eno miljo obale v dve smeri).

Zvečer na roštilj roma še zadnji kos res odličnega mesa, ki sva ga podedovala od otrok, ko smo se srečali na Hrvaškem junija letos. Po novem sva tako prepuščena na milost in nemilost grških mesarjev. To zna biti še problematično…