Koror, Palau

28. marec 2026, sobota

Spal sem kot ubit. Od osmih zvečer do sedmih zjutraj. Kaj je bil vzrok, ne vem. Plovba včeraj je bila res živčno naporna, samo tako zelo pa tudi ne. Kakorkoli, ponoči je bila nevihta, Vesna je zaprla vsa okna, jaz se sploh nisem zbudil, čeprav sem običajno tisti, ki se najprej odzove na kapljice.

Ampak, zbudim se v prečudovitem zalivu, vreme je sončno, lepo. Celo prečudovito delo zamenjave včeraj zgorelega konektorja na sončnih panelih mi gre hitro od rok. V manj kot uri je vse končano, vključno s prestavitvijo kablov, za kar sem najprej mislil, da bo potrebno razstaviti celotno pohištvo v salonu. Pa se je dalo nekaj centimetrov kabla prestaviti tudi brez tega in odščipniti osmojeni del pri panelih. Temu Američani pravijo boat project...

Vesna končuje balansiranje s FURSom. Upam, da bo s tem zaključena njena letošnja delovna saga in da bo v naslednjih mesecih službovanje bolj umirjeno. To so pravzaprav prve bilance, ki jih ni naredila v Ljubljani.

OTP, ah OTP... Nimam komentarja. Katji so poslali po elektronski poti v podpis papir o spremembi mojega uporabniškega imena in gesla. Zakaj njej? Zakaj ne meni? Zakaj ne tudi Vesni? Zakaj sploh sprememba, ki je nisem zahteval? Ne vem, zakaj? Vem pa, da niso poslali QR kode za aktivacijo mobilne banke nobenemu od naju. Neverjetni so! Neverjetni v njihovem neznanju in ignoranci problema. Sedaj sva že en teden brez dostopa do najinega denarja. In vse kaže, da bo še nekaj časa tako. Živela gotovina!

Popoldan se sprehodiva do (zaprtih) gostiln. Šele ob petih popoldan se odpirajo za večerjo. Končno po šest tisoč korakih najdeva eno kitajsko zadevo, ki je pa, roko na srce, ne bova ponovila. Morda pa ponoviva pivce za živce v yacht clubu. Z izbiro pravega piva in nekaj popusta za jahtaše, je cena čisto drugačna, kot prvi večer.