Chuuk, Mikronezija

21. januar 2026, sreda

Počitek ni bil najboljši, okoli ovinka se je valilo nekaj vala, ravno dovolj za konkretn o rolanje. Zjutraj sva si enotna, da to ni vzdržno in ne greva na obalo po dovoljenje za bivanje, ampak dvigneva sidro in odplujeva na sosednji otok, ki je zaščiten pred južnimi vetrovi, ki nama tukaj delajo val.

Pakia Tea je že tam in poskusiva s sidranjem v bližini. Sidro ne drži. Prestaviva se še na nekaj drugih mest, zgodba je enaka. Po vsaj uri poskusov tipa try&fail, se sidrava globlje v nekaj, kar bi lahko bila blatna mivka (po skenerju sodeč). Do dva tisoč obratov sidro drži, več si nisem upal poskusiti. Močnega vetra nimava napovedanega. Tole s sidranjem na Chuuku je očitno stalnica. Ni mi všeč.

Sledi izlet v vas in izmenjava daril. Midva dava standardni paket (majico z napisom Mala, zvezek in barvice, ter piškote). In lizike otrokom. Poglavarja ni, pomeniva se z šefico osnovne šole (po naše ravnateljico). Midva poveva nekaj o Sloveniji, ona nekaj o tukajšnjih običajih. Dva sta, ki sta za naju pomembna. Prvi je prizadel Vesno, to je tabu plavanja na reefu 3 mesece po pogrebu (ki je bil pred kratkim). Drugi je prehranjevanje s pasjim mesom (če je to res, če se naju gospa ni samo malo privoščila?). Najina odločitev je zato logična. Pri njih ne bova jedla mesa. Spijeva pa nekaj kokosov, ti garantirano niso pasji. Pomahava množici radovednih otrok in se odpraviva domov. Otrok je ogromno. Otok ima 200 prebivalcev, od tega 60 osnovnošolskih otrok.