Ant - Lukunoch, Mikronezija

16. januar 2026, petek

Ob enih ponoči nekaj poči. Zbudi me. Mala se postavi v veter in zatuli sirena. Alarm. Takoj je jasno, krmiljenja ni več. To ni dobro. Spravim se za krmilo in poskusim krmiliti ročno. To dela. To je dobro. Pravzaprav je to odlično. Krmilo je celo! Ne dela le avtopilot.

Glede na pok, je verjetni vzrok pritrditev ročice avtopilota na krmilo. To je pod pokrovom, ki pa ga z dingijem na davitsih ne morem odpreti, dingija pa sredi noči in sredi oceana v dvometrskem valu ne mislim spuščati v morje. Z Vesno nekako odvijačiva ta nesrečni pokrov, sestaviva krmilno kolo in ga toliko premakneva, da si delno omogočiva dostop do mehanizma. Sedaj se lepo vidi, da je vijak z ležajem, ki skrbi za pritrditev ročice avtopilota na os krmila po novem v dveh delih.

Dobro, diagnoza je postavljena, sedaj je potrebna le še kurativa. Prav veliko možnosti na dokaj visokih valovih za kakršno bolj resno delo nimava. Na naslednjem atolu tudi ni švajsmojstra, da bi zavaril inox. Potrebna bo improvizacija. Razmišljam, da bi vse skupaj zalil z epoxy smolo, pa za to potrebujem mirno morje in več ur časa za sušenje. Nekaj drugega bo potrebno narediti.

Za prvo silo sem nekako povezal oba dela z dynemo in vezico, v prvi laguni bom razmišljal dalje. Do tja imava samo 70 milj. Spoj je precej majav in na teh valovih ne bo zdržal dolgo. Motorirava, mislim, da ima tako avtopilot manj dela. Tistih nekaj litrov nafte kot kolateralno škodo bom pa že prikarnistral. Bolj je težava v tem, da sva z motorjem počasna in da me skrbi, ali v laguno sploh prideva še podnevi.

Dopoldan je jasno, da ne bo šlo. Dvignem jadro in upam, da bo vse v redu. Vse je bilo v redu. Vse, razen sidranja na cilju, kjer nama v prvo ne prime, prestaviva se nekaj deset metrov in v drugo zdrži 2000 obratov. Več si ne upam. Sidrana sva v dvajset metrski pas trde mivke, verigo imava floatano, vse naokoli so koralne glave. Med sidranjem razpade moja proteza za avtopilot. Nekaj sekund po tem, ko sem ga izklopil in začel ročno krmiliti. Hej, če se temu ne reče sreča?

Najprej greva do poglavarja. Samo, kje je poglavar? Z dingijem se nameniva naravnost na obalo in srečava otroke v čolničkih, ki nama ponujajo kokosove orehe. Otrok je polna tudi obala. Med njimi je nekaj odraslih. Eno deklico so določili za najino vodičko. Deset, morda enajst let ima, deluje pa že čisto odraslo. In gremo. In hodimo. In še hodimo. Poglavarjeva rezidenca je na nasprotnem koncu otoka, od mesta kjer sva pustila dingi, oddaljena 3.500 korakov.

Telefone imava s seboj, internet je dostopen preko mobilnega operaterja. Zame je to enigma. Na atolu sva, najvišji hrib je visok 2 m, stolpa ne vidim. Podmorskega optičnega kabla na tale atol niso vlekli, edina možnost je satelitski link. Jutri se pozanimam.

Vasica s 600 prebivalci ni ravno biser arhitekture, še manj biser čistoče. Imajo pa pujske skoraj pri vsaki hiši. Kokoši nimajo niti približno toliko, kot pujskov. To je otok po mojem okusu.

Pri poglavarju (kasneje se izkaže, da je le namestnik poglavarja, poglavar je trenutno v Wenu) opraviva dokaj hitro. Poveva kdo in od kod sva, on pove nekaj o otoku, dava darilo, Vesna razdeli bombone otrokom in dobiva dovoljenje za bivanje. Ura je pozna, mrak se dela, pihati je začelo. Po hitrem postopku se odpraviva domov v spremstvu male deklice, najine vodičke. Ampak. Nisva dovolj hitra in med potjo naju opere močna nevihta. Na srečo nisva iz sladkorja.

Atol se je nekoč imenoval Lukunoch, sedaj se imenuje Lekinioch in je del otočja Mortlock, ki so skupina otokov v otočju Caroline Islands. Spada v državo Chuuk, ki je del federacije FSM. Komplicirano?