Karacasogut

5. oktober 2022, sreda

Danes še ne gremo dalje. Dopoldan so na sporedu telefoni na temo popravila sail driva. Preverim tudi pri prijatelju, ki je imel podobne težave, kaj je naredil. Ni vzpodbudno, zato raje pozabim, da ga je koštalo en-par-jurčkov. A ni druge, popraviti je potrebno. Zmeniva se z mehaniki, zmeniva se z marino. Jaz se zmenim z bricotom, da me olajša za nekaj las. Pozajtrkujeva v edini oštariji v našem kraju, kjer še nisva bila in po zajtrku se ob enih popoldan usedeva na dolmuš. Greva v Marmaris.

Prvič sem se po teh krajih vozil pred 33 leti, potem še nekajkrat. Vsakič sem bil navdušen nad naravo. Tudi tokrat. Če primerjam te bujne gozdove s puščavo po grških otokih... Neprimerljivo! Tudi ceste so boljše in smeti ob njih ni. Dolmuš je pa spet tak, da ga midva, zabita srednjeevropejca, ne znava uporabljati. Plača se s kartico ob vstopu. Pa ne z urbana-like kartico, ki jo lahko kupiš le na izbranih mestih v lokalnem mestu (totalno neuporabno za turiste), ampak s čisto navadno debetno kartico svoje banke. Vstopim, prislonim in telefon zapiska, da je plačilo izvedeno. Voila! Sekunda, največ. Ej, naš ljubljeni vodja županski, le kje smo Ljubljančani zagazili v blatu, da smo tako zaostali za razvitim svetom?

Marmaris naj bi poznal, ker sem bil že velikokrat tukaj. Naj bi. A ga ne. Spet je nekaj novosti in spet je lepše urejen, kot prejšnjič. Verjetno je poleti vse skupaj en grauž, ker je toliko turistov, sedaj je pa čisto prijetno turistično mestece. Urejeno, lepo in čisto.

Sprehod po centralnem parku in rivi je za uvod. V nadaljevanju se v prestižni marini usedeva na pivo. Ne moreva se mu upreti. Veliko točeno pivo po panamskih cenah. Tistih, izpred desetih let. Za italijančka. Dober evro in pol. In to ne v sedemnajsti vrsti cest zakotnega obalnega mesta med razpadajočimi hišami, ampak na sami rivi enega najbolj prestižnih turških turističnih centrov. S pogledom na megajahte. Ne veva, kje je kavelj 22. Ampak. Ni ga. Poskus ponoviva. Še vedno ga ni. Vse špila. Ni happy hour. To je list price. In enako ceno imajo še vse sosedne birtije (ki jih je itak neštevno mnogo). V naši marinski oštariji je pivo skoraj trikrat draže, v birtiji sredi vasi pa dvakrat. Kdo bi to razumel?

Sprehodiva se tudi do čendlarij in lekarn. Protivegetativna barva je cenejša, kot pri sosedih in čisto možno, da jo bova kupila ob odhodu. Zdravila so pa itak zgodba zase. Na zalogo jih je treba kupiti. Tako smešno poceni jih ne bova dobila nikjer. No, ali pa je to normalna svetovna cena in so pri nas zdravila bolano draga. Ista zadeva, kot v Sloveniji, je po polovični ceni, enaka stvar, le druge blagovne znamke je pa naprodaj za desetino cene.

Ampak. Čas se nama izteka, domov je treba. In popoldan je samo en dolmuš za povratek. Prvi in zadnji. Samo, kdaj je to? Na postaji ni voznega reda, na netu je napačen podatek. Veliko ljudi sva vprašala in veliko (različnih) odgovorov sva dobila. V turščini. Naj izračunam povprečno vrednost ure odhoda (v turščini) in potem upoštevam standardno deviacijo? To bi šlo, če bi bilo dogodkov dovolj veliko, ampak dogodek je en sam. Ni druge, čakati morava na postaji in opazovati, kdaj bo pripeljal pravi bus. Na koncu ga dočakava (logično, da na koncu - ker je en sam dogodek, ne more biti pred koncem) in se srečno pripeljeva domov. Post analiza odgovorov je pokazala, da sva še najbolj točen podatek (v angleščini) dobila od punce v uniformi, ki ji je na hrbtu pisalo "zabita".

Pred spanjem se odžejava v domači vasi z najdražjim današnjim pivom v oštariji pod avokadom in od kmeta kupiva nekaj poceni zelenjave.