Kastelorizzo - Latchi, Ciper

10. november 2019, nedelja

Šele z dnevom se je naredil veter in poskrbel za prepotrebno tišino. Ni ga veliko, 3-4 bf polkrme pa je vseeno dovolj, da se premikava proti cilju vsaj tako hitro, kot z motorjem, večinoma pa precej hitreje. Ob desetih dopoldan sva tudi spet omrežena. Satelitskega interneta za te kratke plovbe nisem aktiviral. Preko štiristo evrov na mesec za nekaj megabajtov pač ne mislim plačevati, če tega nujno ne potrebujem. In v noči med soboto in nedeljo res lahko pogrešava to svetovno čudo, ki nas vse skupaj obvladuje že celo zadnje tisočletje.

Marinerota v Latchiju ne poznajo, sta pa zato na pomolu dva nasmejana port policaja, ki se jima že od daleč vidi, da bi rada podala privezne vrvi in predvsem mooring lazy line. Kar malo sem pozabil, kako izgledajo klirensi po različnih državah in mi je vse skupaj spet ratalo zanimivo. Vstopno proceduro nama je Ciprčan na Kastelorizzu opisal kot very relaxed. Verjetno je res tako. Le besedo relaxed sem si jaz drugače razlagal.

Very relaxed procedura je trajala skoraj uro in pol. Za začetek nasmejani policaj nikakor ni mogel razumeti, kako lahko imava slovenske pasoše, če sva pa Slovaka. Po tretji razlagi z moje strani je to le razumel, pa se je spet zapletlo pri barki. Ta je pa Slovaška s slovensko zastavo? A-joj, ne! Pa še enkrat cel postopek razlaganja geografskih pojmov za osnovno šolo. Ko je nekako osvojil pojem Slovenija, se je zapletlo pri pojmu home port. Tega naš super-truper vpisni list v svetovnem jeziku (beri: slovenščini) nima. In precej težko sem mu dopovedal, da tega res ni in ne, da samo jaz ne vem, kje to piše (podelil mi je status uradnega zapriseženega prevajalca iz slovenščine v angleščino). Mora pisati, na vseh boat paperjih to piše, me poduči. Hja... Na našem pa ne. In niti ne piše, kolika je bruto in kolika je neto tonaža. Tukaj je pa celo policaj obupal in vnesel TBD (to be determined). Pametni odneha. Da je to policaj, je pa spet nekaj novega.

Tako smo obdelali posadko in barko in mislil sem, da je to vse. Pa ni bilo. Za vsak dan posebej mora vpisati, kje smo pluli. In sem pogledal na net in mu z lastnega dnevnika narekoval log book. In fant je tipkal in tipkal. Do Amorgosa. Tam mu je pa tudi računalnik rekel, da naj neha. Jasno, da niti tiskalnik niti fotokopirc nista delala brez problemov. Pa še kaj se je našlo, da je bil problem. Ampak, kot rečeno, po uri in pol je zmagal! In midva sva lahko svobodno zadihala ciprski zrak.

In šla na pivce za živce za mene in cider za Vesno. Pa še na sprehod in na večerjo in potem domov. Pivo ima tukaj enako ceno, kot na Karibih, le da je ciprska mera 0,63 l, Karibska pa med 150 ml in 230 ml. Cider je pa ustekleničen v imperialnih pintah. Hja, bivša angleška kolonija je to. Celo napis fiš'n'čips sem videl. Bljak! Torej, tukajšnje pivo je cenejše, kot v Grčiji. In kolikor je pivo cenejše, toliko je hrana dražja. Dežela, povsem neprimerna za abstinente! No, lahko pa pijejo kavo. Spet sem se naučil nekaj novega. Da se turška kava v Srbiji imenuje domača kafa in v Grčiji greek coffe sem vedel, da se na cipru taista zadeva imenuje cypriot coffe, vem pa sedaj. Hja, karkoli, le da se ne uporabi beseda »turška«, tako kot povsod drugje po svetu...