Ag. Kirikos, Ikaria - Alindas, Leros, Grčija

10. oktober 2020, sobota

Pipica in frape sinoči sta mi dala tinto piti. No, s pipico ni bilo nič narobe, v frapeju pa je bilo očitno toliko kave, da še slon ne zaspi. Kaj šele jaz. Šele proti jutru mi uspe in potem spim dlje, kot sem planiral. Rezultat je, da sva izplula tako kot vedno. Ob desetih. Prej je bilo potrebno še v pekarnico (Vesna) ter sestaviti in napihniti dingija (jaz). Ko pozajtrkujeva, prestaviva barko za en meter nazaj. Tam enostavno zahakljava dingija na davitse in ga dvigneva. Kako elegantno!

Manj elegantno je bilo izpluti, ker naju je veter tiščal v kot. Trudim se z metodo, da sem privezan na kratko in se z motorjem odrinem od bokobrana. Pa ne gre. Mala ima tako obliko, da mi to nikoli ne uspe. Ali pa ne znam, kaj pa vem? Iz zagate me reši sosed Francoz. Z ekstremno dolgo čakljo mi odrine kljun. Odigra vlogo bow thrusterja. Potem je enostavno.

Samo genova je bila danes v igri. Veter je bil čisto od zadaj. 4 bf z občasnimi sunki malo preko 20 vozlov je bilo dovolj za povprečno hitrost 5,5 vozlov. Do Lerosa sva bila namenjena in proti večeru prispeva. Prvo polovico poti sva sama. Tudi na Ikariji so za nama ostale samo še tri jadrnice. Okoli Lipsija se začne promet in na sidrišču na Lerosu smo štirje. Sidrišče je veliko in do prvega soseda imava sto metrov.

Se je pa danes ohladilo. Med plovbo sem moral obleči flis. Zrak je že hladnejši od morja, ki ima še vedno 24-25 stopinj. Zrak se bo ponoči ohladil tudi na manj kot 20 stopinj, pravi napoved za nocoj. Tudi za naslednje dni so napovedane podobne temperature. Hja, ni več vročinskega vala, proti jugu bo treba.

Za večerjo je roštilj. Vendar tokrat ne toliko zaradi mesa, kot zaradi kostanja. Včeraj sva na Ikariji kupila zelo lepe (in danes se je izkazalo, da tudi zelo okusne) marone. Mljack!