Mindelo, Zelenortski otoki

31. december 2023, nedelja

Močno upočasnim in tempiram prihod ob sončnem vzhodu. Prezgodaj. Marinero še ne dela, zato se ustaviva na črpalki, da ga počakava. In ko pride predlaga, da natočiva nafto. Pa jo. 5 litrov sva je potrošila od El Hierra do sem. Pol ure za nama je tu Stabo, ki pa mu AIS ne dela. Očitno. Staša se čudi in sprašuje, kdaj in od kod sva prišla. Ostali prijatelji in tudi Marine Traffic so naju lepo spremljali. Ko plačujem na črpalki, pokliče Boštjan po VHF in se predstavi kot Mala. Kdo bi to razumel? Še marineru gre na smeh.

Kokpit je takoj poln turških znancev in začne se debata, ki pa ne traja predolgo. Uvidevni so. Baje sva utrujena od plovbe. In kar nekako ne morejo verjeti, da sem danes res vstal malo prej, kot običajno. Ob petih zjutraj sva bila le še nekaj milj od kopnega in globina je padla iz nekaj kilometrov na nekaj deset metrov. Tu so že lahko ribiči in parangali. In tudi so bili.

Potem se odpraviva v šoping kruha in zelenjave. Cene so evropske. Storitev je afriška. Mesto je podobno razlupano, kot so grška, potrebno je gledati pod noge, kam človek stopi med hojo po pločniku. Parki so zanemarjeni, čeprav smeti ni videti. Vidna je pa razlika v kulturi vožnje. Tukaj ustavljajo pred prehodi za pešce. Tako, kot v Španiji. In vidna je razlika v kulturi oblačenja. Če sem v Mediteranu oblečen nekje v povprečju, sem tukaj pravi razcapanec. Še posebej, če pogledam dekleta (kaj drugega pa naj bi gledal?), ki so tako kot na Karibih urejene do potankosti. Če mogoče nimajo denarja za kruh, za frizerja in manikerja ga sigurno imajo. In za telefon.

Danes je v marino vplulo vsaj deset bark. Marinero se javlja na VHF skoraj tako pogosto, kot Vessel Traffic Control v Singapurju. Kar nekaj jih tudi poznava od prej. Zvečer bomo zanimiva družba. Če se bomo sploh lahko pogovarjali? Dopoldansko preskušanje ozvočenja me je nekajkrat skoraj porušilo na tla. Kot na Karibih. Ne kakovost, jakost glasbe je edina, ki šteje.

Popoldan mi nasproti prideta Pierre in Florence in kar na pontonu na hitro poklepetamo. Pierre se potoži, da gredo njegovi prijatelji praznovati novo leto v London, Pariz, New Yorku, Tokio, on pa v Mindelo. Tega ne zmore vsak. I'm very snobbish, še doda v kleni angleščini s francoskim naglasom.

Na vroč novoletni večer se nama Doo It in Nephyla pridružita v oštariji Chez Mala, ko sva ravno pojedla (manjši del) včerajšnjega mahi mahija. Za goste je bil seveda še vedno na voljo cheviche in mahi mahi pašteta. Precej flašk vina je tudi steklo v kozarce in kot da to ni dovolj, še karibski rum z marakujo. Ni kaj, počasi se je le potrebno adaptirati na nove pogoje življenja.

Sledi ogled dvajset minutnega ognjemeta in koncerta lokalnih umetnikov, ki se predstavijo predvsem v glasni luči. Gužva na ulicah okoli glavnega trga, kjer blestijo nastopajoči, je nepopisna. In prav sistematično se lotim razlikovanja (redkih) turistov od domačinov. Ok, barva kože je ena stvar, ipak smo v Afriki. Druga, pomembnejša, je urejenost. Vse (ampak res, prav vse, do zadnje) mladenke na prireditvi so v večerni toaleti (na open-air fešti). Jaz pa v kratkih hlačah, majici in japankah...

Na koncertu sva v družbi znancev iz Turčije. Ko so ušesa in noge utrujene, se vrneva domov in srečava Sophie in Andreja, ki se odpravljata v beli svet (morda bi bilo bolj primerno reči črni svet), a se kmalu vrneta in klepet v kokpitu Male se nadaljuje. Osem flašk je spustilo dušo danes...