Dnevnik
Leto 2024
Atlantik
Santo Antao, Zelenortski otoki
4. januar 2024, četrtek
Danes greva na izlet na sosednji otok. S ferryjem. Vse špila, razen ene zadeve. Jaz med potjo zbolim. Najbrž imam covid (le kje, hudiča, sem ga staknil, saj sem ves čas zunaj). Grlo boli, glava boli, iz nosa kaplja in imam nekaj malega vročine. In čisto sem crknjen. Oksimeter na telefonu pravi, da sem v groznem stresu. Ko bi bil na barki, bi tale covid pozdravil, kot se covid zdravi. Ubij, dok je maleno! Tako se mi pa paca cel dan in šele ob sedmih zvečer začnem s terapijo. Terapija za kosilo z grogom ni kaj dosti pomagala. Bom videl, ali bo jutri v redu ali pa bova morala ostati v Mindelu še kak dan. Tako polomljen pač ne morem na pot.
Običajno vzameva rentiča in se fijakava naokoli po otokih. Tokrat sva najela taksi. In ni nama bilo žal. Morda je varianta malo dražja (in počasnejša), sva pa zato imela prijetnega šoferja, ki je točno vedel kam naj pelje (in kje se dobi domačo hrano in pijačo). Spotoma je razlagal o otoku ter odgovarjal na premnoga vprašanja. V glavnem Vesnina, jaz proti koncu dneva nisem bil več primeren za klepet. Tudi to je razložil, da ima tri otroke in najstarejši fant študira kriminalistiko. Žal mu je, ker s tako izobrazbo nima kaj početi na tem otoku. Kriminala tukaj enostavno ni in niti eno samo delovno mesto ni na voljo za tak profil. Bo moral pač s trebuhom za kruhom v širni svet.
Otok je odštekan. In to je blaga beseda. Še bolj je divji, kot El Hierro. Sami prepadi, cesta je speljana kot po Andih. Otok je na severni strani, kjer je dovolj padavin, zelo poraščen in naju je s previsnimi stenami, polni zelenja, spominjal na Filipine. Osamelci, ki se dvigajo sredi doline, spominjajo na piramide in stolpe. Pod njimi pa je zasejana vsaka ped rodovitne zemlje. Tudi v kalderi so same njive. Sadje in zelenjava sta zelo podobno tistemu, kar raste na Karibih. Le da tukaj kmetujejo, tam pa v glavnem hrano uvažajo in jo plačujejo s turističnimi dolarji.
Na južni strani je kamnita puščava. Tako nekako, kot večji Kanarski otoki. Ni tako zanimivo, kot na severu, kjer se pasatni vetrovi dvigajo nad otokom, se ohlajajo in napajajo otok z dežjem.
Polno je tudi zelo lepo označenih pohodnih poti s tablami, ki opisujejo floro in favno okolice, kjer se pohodnik takrat nahaja. Ne glede na to, da se imamo Slovenci za narod gornikov, vse bolj opažam, da so tudi drugod po svetu lepo označene in vzdrževane peš poti.