Apia, Samoa

29. oktober 2024, torek

Ob devetih pride šefica marine, da se prijaviva. Američanka. En dan sva že tukaj, pa še ni imela časa priti v službo. Zmenimo se za popuste in odide. Vrnila se bo, ko jo bova poklicala, da bi rada izplula. Midva sva zadnja letošnja gosta, predvideva. Večina zavarovalnic ne zavaruje bark v času ciklonske sezone in ljudje nehajo pluti. Naporna služba je to med novembrom in aprilom, naporna…

Barry je danes izplul proti Wallisu. Marinske ključe je pustil pri nama in jih bova midva predala šefici, ko bova odšla. Bolj po domače je vse skupaj tukaj. Predvidevam, da bo plačilo v keš-ounli-sori-nou-resiv. No, cena je itak sindikalna.

Dopoldan mine v delu, popoldan v sprehodu. Najprej na kosilo, potem do rentakarovcev in na turistični biro zbirat predloge, kaj se da tukaj početi. Še lahen skok na tržnico in težko troganje eksotičnega sadja na Malo. Tržnica je zelo dobro založena. Neprimerljiva je s tržnico na Ameriški Samoi, kjer so imeli na nekaj štantih skoraj samo banane in papajo. Izbira tukaj je pestra in dobiva celo jackfruit, nazadnje sva ga jedla v Vietnamu. AI meni, da se mu po slovensko reče navadni kruhovec in ga ni za mešati s kruhovcem, ki je nadomestek za krompir ali kruh. Jackfruit je največje sadje na svetu, en sadež lahko tehta preko 50 kg. Midva sva kupiva enega majhnega, pa je ta še vedno težak za nošenje. Kot lubenica pri nas. Kupila sva tudi sadje, ki sva ga videla prvič, abiu. Zanimivo. In poceni.

Apia je precej lepše mesto, kot Pago Pago. Na Ameriški Samoi je vse tako ameriško, razpotegnjeno in primerno samo za premikanje z avtom. Tukaj je vtis precej bolj evropski, meni lepši. Apia je mesto s trgovinami in uradi, bankami, lokali. In semaforji. Morda je vtis lepši tudi zato, ker je mesto še vedno okrašeno z zastavami vseh (preko 50) držav, članic Commonwealtha. In hodiva lahko po različnih ulicah z različnimi lokali.

Za večerjo imava sadje. Razumljivo.