Dnevnik
Leto 2024
Pacifik
Apia, Samoa
30. oktober 2024, sreda
Za zajtrk nimava sadja. Imava pa zato jackfruit za večerjo. In slovensko budžolo za zajtrk. Švercovana roba.
Preko dneva prehodiva Apio po dolgem in počez. Večkrat. Namen: šoping. Izvedba: (skoraj) nič nisva kupila.
Sem pa zato prvič doživel nobel kavarno. Naročiva kavo in kokakolo. Kava je bila dobra, evropska. Kokakola ameriška. Ampak. Kokakolo je potrebno natočiti v kozarec. To je naredil natakar in potem stal ob mizi in ko sva spila nekaj požirkov, jo je dotočil iz steklenice v kozarec. Dokler steklenica ni bila prazna. To mi je poznano le iz (boljših) gostiln, kjer v vlogi kokakole nastopa (drago) buteljčno vino. Zanimivo.
Manj zanimiva mi je bila kelnerica v kafiču, kjer stane malo točeno pivo (0,33 litra) 5,50 tal in veliko (0,50 litra) 12 tal. Jasno, da bom (večkrat) naročil malo pivo, čeprav me punca nagovarja za veliko. In ga naročiva, vsak enega. Za začetek. Pa se vrne z enim kozarcem, ker ji je (kao?) zmanjkalo kozarcev za malo pivo. Izsiljevanja ne maram in jasno, da v trenutku zapustiva prizorišče. To ni Francoska Polinezija, kjer je na otoku ena sama oštarija, tukaj je močna konkurenca. In greva strumno h konkurenci. Prva slaba izkušnja.
In ko smo že pri pivu. V Amsterdamu imajo reko Amstel, tukaj imajo reko Vailima. Enako velja za pivo. Le da je bil Amstel prodan Heinekenu, Vailima pa na Fiji. To pa ne gre tako! No, pri Amstelu gre, pri Vailimi ne gre. Samojci so takoj odprli novo pivovarno, Taula po imenu. Ta je v njihovi lasti in sedaj se tukaj skoraj izključno pije samo pivo Taula. Zaveden narod. Kako je že to z Unionom in Laškim?
Včeraj sva si ogledala dobro založeno tržnico (in danes še eno podobno veliko). In tudi precej kupila. Dopoldan sva bila še v ogromni ribarnici z ogromno izbiro rib in rakov. Nič nisva kupila. Bova pa verjetno preden izplujeva, da nama ne bo potrebno loviti. Cene (za naju) niso prav nizke, morda polovične ali tretjinske slovenskim. So pa vseeno neprimerno nižje od vab za ribe, ki jih kot za stavo izgubljava.
Še nekaj mi je bilo zanimivo. Policaj. Policaj na kolesu. No, tudi to bi bilo lahko čisto običajno, če ne bi bilo kolo opremljeno z (delujočo!) modro lučjo.
Tudi midva sva postala marinska jadralca. Po skoraj pol leta sva prvič v (pravi) marini, taki z vodo in elektriko ter finger pontoni. In marinskim kafičem. Tam sva stalna gosta. Vesna pije cocktaile (sedaj je aktualen »vampirjeva kri«), jaz pivo. Še pravo družbo morava najti, sedaj ko ni več Berryja in bomo lahko skupaj pametovali cele popoldneve...