Makemo, Iles Tuamotus

26. julij 2024, petek

Včeraj sem panamske svinjarije očistil en bok barke, danes še drugi. Potem se odpeljeva na sprehod na bližnji motu. Ta konec atola je lep, sama bela mivka in posledično turkizno morje. Na motuju je nasad palm in ko ga prečkava, se nama odpre zanimiv pogled na zunanji del atola. Luna. Točneje, Luna z morjem. Verjetno je luna taka na tisti strani, ki z Zemlje ni vidna, da še vedno prevladuje mnenje, da na Luni ni vode.

Vesna gre še pod vodo in spet vidi moreno, nekaj barvastih rib, ki plavajo okoli dokaj v redu koral. Ampak, šarkija ni srečala, čeprav tukaj so. Enega sva spodila z dingijem, ko sva plula v slab meter globoki vodi proti motuju.

Potem se prestaviva v vas. U-lajf. Nekaj bližnjih srečanj z minami je bilo na poti, ufff... Vendar je Moana poskrbela, da sva jih zgrešila, četudi samo za meter in 17 centimetrov. Hvala, Moana!

Pomol je na delu, ki je za Malo dovolj globok prazen in priveževa se na zadnji prosti privez. Hja, na celem pomolu je prostora za eno samo barko z grezom 2 m. Ampak, če ne bi bilo pomoči z obale, nama to ne bi uspelo. Dokaj močan veter naju je potiskal stran od pomola z rinkami, ne bitvami. Ni šans, da skočim na kopno in privežem sprednjo in zadnjo privezno vrv, preden veter Malo odpihne v laguno.

Potem greva u-lajf. Preko celotne širine otoka vodi ravna cesta med pomolom in svetilnikom. Dolga je nekaj sto metrov in na treh četrtinah je trgovina. Zelo slabo je založena. Kupiva za majhno vrečko stvari za skoraj 50 evrov. Kupiva vse, kar imajo in bi midva morda potrebovala. Potem greva naprej. Do gostilne. Ja, na tem otoku imajo oštarijo! Ampak. Naročiva lahko hrano, ki sploh ni draga in porcije so enormne. Po (alkoholno) pijačo je potrebno pa v trgovino, ki je takoj za ovinkom. Neprimerno bolje je založena, kot prejšnja. So pa cene temu primerne. Pivo stane 3,80 evra. Ker sva ga popila v birtiji, pravzaprav sploh ni tako drago, če ga primerjam z gostilniškimi cenami po Sloveniji. Jaz sem v sicer zelo skromni oštariji užival. Zaradi glasbe. Polinezijske glasbe, ki me vedno presune in oživi spomine, ko sem kot otrok gledal risanko Tom in Jerry na Havajih. Ta se je zaključila z zvoki ukulele in prizorom, ko za palmo pade sonce v ocean. Spomini…

Na koncu sledi višek večera. V fali (ki je hkrati tudi igrišče za košarko, rokomet in še kaj) je lokalna heiva. Spet oživijo spomini. Tokrat na heivo na Bori Bori pred dvanajstimi leti. To je bilo nekaj, ki se lahko primerja le s spektaklom Inti Raini v Peruju, žrtvovanju drobnice v čast bogu Intiju ob poletnem solsticiju, ko je na južni polobli zima premagana in se začne dan daljšati (v našem okolju se ta isti praznik imenuje Božič). Tole tukaj sicer ni bil spektakel, niti ni bil kak poseben dosežek plesa in petja, je bilo pa zato vse skupaj tako spontano in tako nežno, da je privabilo solze v oči. Spet vem, zakaj mi je Polinezija tako zelo všeč. To je težko opisati z besedami. Morda tudi zato domačini ne poznajo govorjenih zgodb. Zgodbe povedo z glasbo in plesom. Ta kultura, vključno z (izginulo) religijo je nežna. Moana in Maui ljudem pomagata in nista napadalna ter maščevalna, kot je maščevalen strožidovski Bog, ki ga danes časti pol človeštva v treh (konkurenčnih) religijah. V petju, plesu in veselju ni mesta za maščevanje.