Vuna, Taveuni, Fiji

15. december 2024, nedelja

Zjutraj se usedem v dingi in po popolnoma mirnem morju oddingiram na dingi pomol, od tam odkorakam do pekarne, kupim kruh in se vrnem domov. Kdaj je bilo tako nazadnje? Letos verjetno ne. Lani? Ne pomnim. Pa tako lepo je zjutraj zaviti po frišnega kruheka za zajtrk. In ne pomnim niti, če sem že bil v podobni pekarni. V resortu s ceno 360 evrov na noč (na Fidžiju, kjer sicer hotel s tremi zvezdicami stane nekaj deset evrov na sobo na noč) in 90 redno zaposlenimi (za dvajset, morda trideset gostov na višku sezone) sem pričakoval temu primerno pekarno. Pa pekarnica ni del resorta, ampak je le locirana pred njegovimi vrati. Po čistoči in opremi spominja na razlupano grško avtomehanično delavnico. Cene so sindikalne, plača se s kešom. V resortu so cene avstralske, vse se daje na račun sobe (ime najine sobe je Mala) in plača ob check-outu.

Vesna gre dopoldan pod vodo. Mrzlo vodo. Izviri sladke vode so vsepovsod, zato je prosojnost odlična, vidljivost pa migetajoča. V treh urah pa je vseeno videla kar nekaj stvari. Ni bilo slabo, pove ob povratku.

Potem greva na kosilo (ki ga zamudiva) in lahko dobiva le "Fiji local chips snack", karkoli to že je. Kaj bi to lahko bilo sva ugotovila šele, ko sva na mizo dobila ameriški pomfri. No, za lačno Vesno za ob pivu je bilo čisto v redu. Še posebej, ker drugega ni bilo možno dobiti.

Po okrepčilu gre na masažo, saj ima resort vendar spa center. Cel seznam različnih masaž je na voljo, odloči se za najpopolnejšo z nazivom "jet leg massage". Vesna sicer nima jet lega, ampak masaža je bila v redu. Mirno bi se lahko imenovala "apre snorkel massage".

Še večerja ob neutrudnem fušanju domačega virtuoza na kitari, očitno enega izmed devetdesetih redno zaposlenih v resotu. Repertoar je dober, sami pacifiški komadi, se pa vseeno vsi prisotni kar malo oddahnemo, ko utihne. Res je brez posluha.