Nawi, Fiji

21. december 2024, sobota

Še en vroč dan se obeta. Kar je za narediti, je potrebno narediti takoj zjutraj, ko še ni prevroče. Pa tudi takrat so živci že našpičeni. Ko pa zunanja temperatura naraste nad 30 stopinj, je z delom potrebno prekiniti. No, delo v normalnih pogojih sploh ne bi bilo omembe vredno, pospravljava in pripravljava dva kupčka. Eden bo ostal na barki, drugi gre z nama na avion. Ampak, če pri tem delu s človeka kaplja in curlja, potem …

Kakorkoli, ob enajstih se odpravim na krokodiljo farmo in ob dveh se od tam vrnem. Včeraj so naju obvestili, da v kolikor plačava do konca leta imava letošnje cene, če plačava drugo leto pa drugo-letne cene. Drugo leto so cene za polovico višje. Očitno imajo luknjo v kešflovu in potrebujejo vsaj malo svežega denarja. V pool baru so podražili pivo za pol fidžijaca (da zberejo malo več soldov), v restavraciji so uvedli vesele urice (da privabijo več pivcev). Jah, vsi (razen nekaterih Amerjev) se strinjamo, da so cene za luksus, kot ga nudijo, prenizke in da je logično, da bodo podražili.

Po kosilu in šopingu v Savusavu, se vrneva, kam drugam, kot na vesele urice. Danes sva bolj sama, ostali kot kaže, zbirajo solde za plačilo marine. Družbo nama dela dober domačinski band, ki (s posluhom!) prepeva melanezijske in polinezijske pesmi. Ko zašpilajo (Mežkovo) Sivo pot, midva odideva. Kdaj se vrneva, ne veva. Vesna pa še nekaj časa me bo pila koktejlov, prepričan sem. Sedela sva za pultom in med poslušanjem muzike opazovala, kaj se tam dogaja. To, da je teta barmenka vsak koktejl probala, če je v redu, sva še nekako prenašala, da je pa konkretno velikega ščurka (BBQ size cockroach) na pultu ujela s kuhinjskim nožem, je bilo pa že malo preveč. Drugič bova v oštariji raje sedela za mizo in se striktno držala preverjenega pravila: never look in the kitchen. Z večjim užitkom bova jedla in pila.