Nadi, Fiji - Hong Kong

26. december 2024, četrtek

Spala sva odlično. Pod klimo. Another day in Paradise. Točneje, first day in Paradise. Lastnik prenočišča naju odpelje na letališče, takoj sva čekirana in takoj tudi na gatah. Tako varnostniki, kot imigracionisti so navdušeni nad najinima potnima listoma. Slovenskega niso videli še nikoli. Nekaj pojeva in spijeva prvo jutranjo kavo, pa je čas za odhod s Fidžija. Tudi let je bil prijeten in pristanek v Hong Kongu je on-time (naredili smo nekaj krogov nad morjem, ker smo bili prehitri).

Potem se pa začne. Greva po stopinjah Toma Hanksa. Tokrat ne po sledeh Brodolomca, ampak po sledeh Terminala. V Nadiju so nama spakirali borše za v Ljubljano, niso pa spakirali naju dveh za karkoli dlje od Hong Konga. To naj bi rutinsko naredila na transfer desku v Hong Kongu, nama strumno zagotovijo. Ampak. V Hong Kongu sploh ni transfer deska za Turkish Airlines. Pa se greva pogajat sem in tja in nikjer naju nočejo. Spraviva se narediti elektronski boarding pass in ko vse silne podatke vneseva v aplikacijo, nama super pametni AI pove, da je sicer vse Ok, ampak, da prave boarding passe morava iti iskati pa na check-in. Ajoj! Ne preostane nama drugega, kot da se odpraviva preko meje. Za razliko od Tomovega, najine potne liste sprejmejo kot veljavne.

In na oni strani meje najine kreditne kartice sprejemajo kot nepreklicane. To je dobro. Za njih. Slabega jurčka dolarčkov sva jim pustila. Časa imava veliko, check-in se odpre šele nekaj ur pred poletom. Nekaj oštarij preveriva in to pomeni nekaj različnih jedi (in še malo več različnih pijač). Med drugim se naučim, da filipinski San Miguel varijo (tudi) v Hong Kongu. Jaz poznam tistega iz Manile. Tukaj ga ponujajo kot lokalno pivo. Jure me hitro nauči, da je vsako pivo, ki ga piješ v lokalu, lokalno pivo. Torej vse štima. Sem se pa spotoma naučil še nekaj novega. Usedeš se za mizo, dobiš listek s QR kodo mize, hrano naročiš preko interneta in v manj kot minutki ti jo postrežejo na mizo. Plačaš na izhodu. Meni je to super, kajti vedno zavijeva v drugo oštarijo in potem vedno študirava jedilni list, ko nestrpen natakar stoji poleg in čaka, kaj bova naročila. Tukaj čas preverjanja jedilnega lista ni najin vladar.

Kakorkoli, ko sva sita in odžejana, nama na check-inu nekako le uspe dobiti tista dva listka za pravico potovati v Ljubljano. Še preko security in immigration se prebijeva in … sva spet na terminalu. Večerni let za Istanbul bo trajal pol dneva.