Nawi - Nadi, Fiji

25. december 2024, sreda

Po pričakovanju se je sinočnji žur lepo razplamtel. Končal se je s prihodom Johna, ki se je udeležil lokalne maše. Oblečen v tradicionalna oblačila (srajca in krilo). Pred razhodom sledi še skupinsko fotografiranje osebja in gostov. Prvih, ki so stregli druge, se mi zdi, je bilo več.

Barko sem dopoldan dokončno pripravil na samostojno bivanje (ventili, varovalke in take stvari), jo premaknil od pontona za meter-ali-toliko in odracal do shuttla, obtežen s potovalko in nahrbtnikom. Poslovila sva se še od Milančanov na Y2K in v Savusavu zavila na kosilo. H Kitajcu. Ni bilo slabo.

Na letališču sva on-time. V skladu z navodili na njihovi spletni strani. Dve uri pred poletom. Na začudenje osebja (ki je bilo tam zgolj slučajno). Lepo nama razložijo, da se na te lete hodi deset minut pred odhodom. Verjetno res. Ko prileti avionček, sva še vedno edina čekirana potnika. Potem se nama pridruži mlada Danka, edina potnica leta čez slabo uro. Tisti let bo zelo verjetno odpovedan. Ali pa prazen. Avionček sprejme 19 potnikov in pilota. Čeprav je bil najavljen DHC 4 Caribou, prileti DHC 6. Oddahneva si. Wikipedia pravi, da je DHC 4 Caribou bivše vojaško letalo iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki se danes uporablja samo še tu in tam za transport tovora. Je že v redu, da je priletel njegov mlajši bratec.

Na check-inu tehtajo tako checked baggage, kot tudi hand baggage. In, pomembno, tehtajo tudi potnike. Čeprav sem penzionist, sem še vedno docent! Pivo v velikih količinah je torej (še enkrat dodatno preverjeno!) zdravilno. Razpored sedenja naredijo tako, da je avionček primerno uravnotežen. Bula!

DHC 6 je STOL letalo. Takoj smo v zraku. Letimo s hitrostjo okoli 140 vozlov. Razgled z višine dobrih dveh kilometrov je čudovit. Vse reefe si ogledava, kam bova plula, ko se vrneva. Kot na dlani jih imava. Gledam pa tudi na pilotov radar. Pilotska kabina nima vrat in velik zaslon z radarsko sliko je točno na sredi kokpita. Na poti pred nami je huda nevihta. Pa naredimo ovinek. Najhujšemu se izognemo, malo nas pa vseeno premetava (enkrat pademo toliko, da bi skoraj lahko uživali v zero gravity). Vendar ne postanemo brodolomci, čeprav je Tom Hanks tisti film posnel ravno na Fidžiju...

Zaplete se s prenočiščem. Izbrala sva si takega, ki je blizu letališča, pa ga taksisti ne poznajo. Ga pa poznajo guglove mape. In jaz se prelevim v navigatorja. Ampak. Vstop je zaklenjen in prav v trenutku, ko stojiva na cesti pred zaprtimi vrati, se (spet) ulije. Skrijeva se pod streho k prijaznim sosedom in lastnika prenočišča pokličeva na pomoč po telefonu (Gugl vse ve, on je res džek). Lastnik je Kitajec v kiklci.