Costa Blanca

Četrtek, 24.04.2008

Zaspala sva. Preskočiva nakupovanje, to bova naredila jutri. Plačava marino in greva na pot. Vetra ni, samo tu ni pomoči. Moram v Alicante in na DHL po paket z UMTS kartico. Ponoči bova prišla. Ni kaj, jutri dvignem paket. Najprej mislim, da nama nagaja tok, v določenih primerih ga je preko 3 kt, pod 2 pa nikoli ne pade, jasno v napačno smer. Hej, ta je pa prehuda, nekaj drugega je vmes. Instrumenti. Usmerjenost, ki jo izračuna avtopilot s pomočjo flux-gate kompasa ni prava. Trideset stopinj napačna je. Jasno, zato pride pri izračunu drifta do take vrednosti. Malo toka sicer tudi je, ni pa omembe vreden.

Nisem se najbolje zmenil za lokacijo dostave paketa. Če bi se više ob obali, bi paket lahko dvignil že danes. Kaj čem. Na kolesu sem bil in nisem imel pred sabo zemljevida. Edino mesto, ki sem se ga spomnil na tem koncu Španske obale pa je bil Alicante. Pa naj bo Alicante, tudi v redu.

Je pa zato možno delati. Preberem si vse o plačah, ki začnejo veljati s prvim julijem. Mislim, da ne bo tako strašno, večje težave bodo imeli nekateri uporabniki, ki še niso prešli na elektronsko poslovanje. Njihov problem – s tem si res ne mislim beliti glave.

Cel ljubi dan ni sapice, 0-1 Bf. Poskusim s kombinacijo jader in motorja, pa je brez veze. Je pa vsaj dan lep, termometer morja pokaže 22,5 stopinj. Ok, lahko da temperatura ni čisto prava, samo termometer je isti in je v Portorožu, ko smo izpluli kazal 14 stopinj. Če že ni temperatura morja prava, je pa sigurno 8 stopinj višja, kot v ljubi Sloveniji pred mesecem dni. Nekateri se v dvaindvajsetih stopinjah že veselo namakajo.

Vesna zablesti v kuhinji. Končno je prišla čisto na svoje in lahko kuha po svojem (in mojem) okusu – s kombinacijami začimb, ki jih imava najraje. Odlično začinjen krompir, ki ga imava v skoraj neomejenih količinah, kot posledico »krompirjevih dni« (ali kakor koli se že reče tistim dnevom v ločevalni dieti). Še ga bova jedla, tokrat je bil z mesom. Upam, da naslednjič tudi. In brez kuhane zelenjave.

Ob 20:40:53 je počilo. Zaleteli smo se v Greenwich. Sedaj smo zahodnjaki, briga me za vzhod! Do Alicanteja je še 24 milj. Nazdraviva s španskim vinom, ki sicer ni kaj prida, priložnosti primerno pa le služi.

Pristaneva ob enih ponoči, veževa se na čakalnem pomolu ob bencinski črpalki. Tako upam, da mi jutri ne bo treba plačati marine – saj sem samo čakal na gorivo, mar ne?

Petek, 25.04.2008

Tako je tudi bilo. Sploh mi niso hoteli natočiti goriva, najprej moram v recepcijo. Tam pa kar papirji sem, papirji tja. Ja, kaj pa hočete? Rabimo vse te papirje, da vam lahko sestavimo račun. Ma, kakšen račun neki. Saj ne bom vaš gost. Pa ste že. Aja, kaj pa črpalka? Če bi črpalka delala ponoči, bi že takrat točil, vi jo pa odprete šele ob devetih. No, natočim lahko, potem moram pa iti. Ni problema.

Vesna je še pred osmo odšla na letališče po DHL paket in mi malo po osmi javila, da gospodje začno delati šele ob pol enajstih in do takrat mora čakat. Nov plan. Do devetih sem na internetu – končno lokacija, ki deluje v redu. Za pet evrov na dan. Skoraj dve uri delam in si malo uredim pošto. Potem zgodba z recepcijo, natočim gorivo in se odvežem brez Vesne. Odplujem v kakšni dve uri oddaljeno Santo Paolo, skrajno grdo turistično naselje. Ne naselje, mesto. Mesto samih blokov z apartmaji. Tako, kot večinoma po Španiji. Beton sredi zažgane pokrajine, skoraj puščave. Potem grem raje v Egipt, vse je enako, le da je tam vsaj malo pridiha orienta. In kadim lahko šišo. Tu so še natakarji Nemci, ki strežejo nemško pivo in pivske klobase. Odurno! Le kako lahko ljudje hodijo sem na dopust. No, ne bom pametoval, kakor pač želijo.

Paket imava, hrano tudi, greva proti Cartageni. Zvečer bova tam. Vetra je ravno toliko, da odpreva jadra, pa ne gre najbolje in si pomagava z motorjem. Kasneje ga spet ugasneva, veter je iz krmne smeri in ga je za 2-3 Bf. No, nekaj je že.

Modem takoj sprobam, pa sva predaleč od celine in stalno izgublja povezavo. Dela obupno počasi, moram ga preveriti kje drugje. Zvečer bo čas za to.

Sobota, 26.04.2008

Nisem ga sprobal, tudi do Cartagene nisva prišla. Sidrala sva se v zalivu kakšnih deset milj pred Cartageno. Ob sončnem zahodu. Ni se nama dalo spet pristajati v temi. Pa ni bila najboljša odločitev. V zalivu je bil val, ki je barko tako močno premetaval, da so zjutraj bolele vse kosti. S svitom izplujeva. Danes ne bova spala na sidru, če se bo le dalo.

Vroče je. Plujeva z vetrom, ki ga je ravno za hitrost barke, kar pomeni, da imava na palubi brezvetrje. Odprem sezono FKK, ob enih pa že moram nujno v kabino. Opečen sem. Izgleda, da bom v kabini tudi ostal. Ali pa se oblekel. Ne zaradi mraza, zaradi sonca! Za začetek bom razprl tendo. Prvič letos. Upam, da je v redu.

Vesna spet pripravi krasno kosilo. Pravi mediteranski okusi. Lokalne začimbe naredijo svoje, da se počutim na dopustu. Po kosilu kozarec vina, pa kaj, saj sva sama sredi morja in skoraj brez vetra. Edini, ki mora delati je motor in avtopilot.

Ob devetih zvečer se veževa v Poerto de San Jose. Najprej jih slišiva, zakaj jih nisva poklicala po radiu. Očitno je to tukaj potrebno tudi v predsezoni, da se smeš vezati. Ah, mi Balkanci, mi pa kar tako. Saj nam oprostijo, samo drugič pa morava prej poklicati. Hja, bova to po novem striktno prakticirala, ni kaj.

Lepa vasica. No, lepa v primerjavi z ostalimi, ki sva jih do sedaj srečala v Španiji. Tu ni velikih hotelov, še manj apartmajskih blokov. Sprehodiva se in povečerjava. Ribe so relativno poceni, za 18 evrov nudijo ribjo ploščo s kakimi petimi ali šestimi različnimi porcijskimi ribami, vsega skupaj je sigurno za dober kilogram. Ne pojeva vsega, preveč je.

Nedelja, 27.04.2008

Danes je praznik. Hej zame je vsak dan, ko se imam lepo, praznik. In danes se imam lepo in včeraj sem se imel lepo in ne vidim razloga, zakaj se jutri ne bi imel lepo. Sami prazniki. Delovni prazniki.

Lotil sem se zamenjat olje in oljni filter v motorju. To delam prvič in za motorje sem tudi po naravi antitalent. Rezultat? Na koncu sicer naredim, kot je treba, delam pa od jutra do poldneva. Olje še nekako izčrpam, čeprav moram najprej naštudirati, kako pumpica sploh deluje. Meni namreč ne deluje. In ne deluje toliko časa, dokler ni v njej olje. Samo kako naj ga spravim notri, da ga lahko začnem notri spravljati? Kavelj 22? In ko je olje zunaj, se lotim filtra. Nekje silno zadaj in nedostopen je. Ves sem že popraskan, skačem od odprtine do odprtine in nikjer ne morem prav dobro priti z rokami zraven, da ga odvijem. In ko se mi to končno posreči, priteče ven – diesel. Pa saj, ne more biti res! Kje pa je potem oljni filter? Še bolj je nedostopen in ga zato prej nisem opazil. Ok, privijem filter za gorivo nazaj, izčrpam zrak in »ponovi vajo«. Ja, samo to pa sedaj ne gre, saj je trak za odvijanje ves od diesla in drsi po gladki površini filtra. Pa perem in perem in čistim in ..., dokler ni čisto razmaščen. No, potem nekako zamenjam še oljni filter. Piše, da ga priviješ samo z rokami. Naredim tako, prižgem motor in ... no in olje pricurlja pri premalo zategnjenem filtru ven. Sedaj ga privijem z orodjem dovolj močno, da ne bo puščal, samo pod motorjem je globoka luža olja. Pa spet črpanje in čiščenje in dolivanje olja. In potem je končno v redu ura, kot rečeno, poldne preč.

Vesna je medtem izvedela za geslo dostopa do interneta preko marininega WiFi vmesnika. Do barke ni signala, v kavarnici ob recepciji se pa da delati. In delava do štirih in potem izplujeva. Končno lep dan, dober veter, prava smer, le časa ni veliko. Greva do Almerie, večjega mesta. Tokrat jih pokličeva in pričakajo nas, pokažejo privez, zelo so prijazni. Očitno je treba tako, ni kaj. Najprej sem sicer poskusil preko VHF, pa ni bilo odgovora, po telefonu so se pa takoj javili. Posumil sem,da mi VHF ne dala, pa se mi zdi, da niso vedeli, kaj naj mi odgovorijo. Angleščina...

Greva na sprehod, lepo mesto. Jutri si ga malo bolje ogledava.

Costa del Sol

Ponedeljek, 28.04.2008

Na barki loviva WiFi, marina je poceni in lepo urejena, mesto prijetno, veter danes bi imela točno v nos. Vse to me je prepričalo. Tu ostaneva še en dan. Mogoče si dava oprati stvari, nabaviti je potrebno matico za vijak, ki je odpadla od pasarele in še kaj. Predvsem pa mi je pomembno, da s službenimi obveznostmi, pridem na zeleno vejo. Vesna tudi.

Cel dan preživim na barki. Vesna je šla malo naokoli. Toliko, da se je razgldala po mestu. Za računalnikom se šihtava, bolje rečeno en drugega mečeva z mašine. Internetno povezavo je potrebno izkoristiti do konca. Zvečer greva naokoli, najdeva trgovino z vsemogočo kramo. Tudi matico imajo. Pokažem vijak in nekako razložim, kaj rabim. Preden sva šla, sem si na netu pogledal kako se po špansko reče matica in si to napisal na en kos papirja. Net, zlata si vreden! In besedo za »ena« pa tudi znam povedati. Eno matico rabite? Ja. Tu jo imate, na račun hiše je. Lepo. Bolj sem se bal, da bodo rekli da količin pod recimo 1000 kosov ali pod 1 kg sploh ne prodajajo. Iščeva še pralnico, pa je ne najdeva. Dobro, najdeva že, samo tu pa je minimalna količina enake robe. 20 kg. Pa drugje.

In hodiva po parku in zagledam drevo. Res veliko drevo. Vsaj kot platane v ljubljanskem parku Zvezda, če ne večje. Fikus. Tak, kot ga imamo pri nas v sobah. Fotoaparat zapoje, če bo še kaj videti. Je že kar mračno. Pa še malo naokoli in na pijačko, pa nazaj na barko. Delat. In delam do polnoči, ko se mi začne računalnik čudno obnašat. Malo dela, pa malo ne dela, pa spet dela. Ga ugasnem in prižgem. Večkrat. Ura je že pol enih zjutraj in moji živci so že precej načeti, ko končno ugotovim, da ne dela Siol. In s tem povezava do našega domačega strežnika. Skoraj sem končal z delom, pa mi ne preostane drugega, kot da grem lepo mirno spat. Ah, delo manjana – kako lepa španska beseda.

Torek, 29.04.2008

Zjutraj Siol dela, jaz tudi. Danes še ne gremo, je tako enostavno, ko je v hiši internet, da se mi prav nikamor ne mudi. Ob enajstih pa le greva malo po mestu. Še prej popravim pasarelo in kolešček pod dnom barke, ki daje informacijo za log in hitrost barke. Zapacal se je in ga je treba očistiti.

Mesto, ki je pri obali zelo lepo urejeno, pokaže svoje grde plati, ko zaviješ iz ustaljenih turističnih poti. Nekatere hiše so prave razvaline. Greva na grad, Alcazaba. Državljani EU imamo vstopnino zastonj, ostali morajo plačat. Lepo! Pa ni kaj veliko za videt, več ali manj je vse urejeno na novo, le nekaj soban je ostalo. Pa obzidje. Obzidje je na dveh hribih in med njima je dolina. Grad je samo na enem. Jasno, da sva prvič falila hrib. Temperatura tukaj, ne glede na to, da je še april, je 28 stopinj in hoja po soncu v hrib nekako ni poseben užitek.

Zadnji dan plovbe se mi je pokvaril inverter, tako da sva sedaj med plovbo brez 220 V in s tem brez možnosti polnjenja akumulatorjev v računalnikih, fotoaparatih in še kje. Greva v največji nakupovalni center, tam bodo že imeli kakšno trgovino s tehnično robo. Pa ni nič, vse skupaj je za pol našega City parka. Ostale trgovine so še manjše. Pravzaprav nikjer med vožnjo sploh nisem videl tehnične trgovine ali trgovine z računalniško opremo. Ali pa je ne prepoznam. Mogoče imajo Španci kakšen svoj eksotičen izraz za te stvari.

Sem pa zato nedvoumno identificiral zobozdravnike. »Clinica dental« je izraz, ki ga razumem tudi brez poglobenega znanja španščine. In lahko bi rekli, da je Almeria svetovni center zobozdravnikov. Če jih v nekajurnem sprehodu nisva naštela vsaj 30 ali 40, nočem nič. Praktično se lahko postaviš kamorkoli v mestu in sigurno vidiš vsaj en tak napis, včasih tudi tri ali štiri. Če pa slučajno ni zobar, je pa optik, teh je skoraj toliko, kot zobozdravnikov. Hej, ko bi vsaj namesto ene teh ordinacij bila trgovina z računalniško opremo. In v njej vsaj en tip, ki bi poznal tri angleške besede: »DC/AC converter« in bi mi vsaj znal na karti mesta pokazati, kje naj iščem. Pa ni bilo nič. Drugič Manana. Mogoče najdem pa mesto brez zobozdravnikov in s samimi computer stori. Tudi plin je treba kupiti, samo tu hočejo 100 evrov. So zmešani! Toliko ne dam, saj nisem s hruške padel. Na Ibizi me je vse skupaj (bomba, ventil in plin) stalo 50 evrov. Bom že še kje našel plinarno, saj za kak teden ga še imamo.

In nazaj na barko in delat. Dovolj dela! Jutri gremo, da ne bo treba več delat. Ne bo več interneta.

Sreda, 30.04.2008

Zapustiva Almerio. Saj ne, da je kaj narobe z mestom, samo tri dni je pa čisto dovolj. In večino stvari sva naredila. Danes sicer ne bo najboljši veter – moč bo sicer idealna, le smer ne.

In tako je tudi bilo. Cel dan sva lepo jadrala, napredovala pa nikamor. Veter v orco in nasprotni tok sta naredila svoje. Dan je bil pa vseeno lep. Le pokrajina je katastrofalna. Same rastlinjaki. Kjer ni plantaž sadja in zelenjave, so pa plantaže turistov. Groza! Še dobro da se v ozadju vidijo zasneženi vrhovi Sierre Nevade. Skoraj 3500 metrov so visoki in še vedno popolnoma pod snegom. Kot Etna izpred nekaj tednov. Lepo.

Na tem koncu Coste del sol ni ravno veliko luk, kamor bi se lahko človek spravil. Puerto de Adra je na 50 miljah edina. Tudi mirnih in varnih sidrišč ni. Pokličeva in – kako običajno – oni govorijo špansko, midva pa nekako ne. In vse, kar se jih da razumeti je »No«. Izgleda, da ni prostora. Pa vseeno preveriva. In to izgleda bolj kot ogled luke, kot karkoli drugega. Da ni prostora se vidi že iz aviona. Ampak, probat ni greh, mar ne? Se bova pa pred luko sidrala. Tam bo sicer val, ki naju bo rolal. Ampak, celo noč se nama pa tudi ne ljubi jadrat. Pa saj bo veter upadel. Taka je napoved. Če bo držala...

Četrtek, 01.05.2008

Prvi maj je. Praznik dela. In kakšna je razlika med danes in včeraj? Zame se vsi dnevi prazniki in vsi dnevi delavniki. In današnji bo prav tak, kot je bil včerajšnji in kot bo jutrišnji. Jutri bo na naši barki (ki je teoretično ozemlje Republike Slovenije) še vedno praznični dan, vse naokoli bodo pa delali. Kdo bi to razumel...

Noč je bila strašna. Skoraj nič nisem spal. Sidrišče je bilo res slabo. Vetra ni bilo in se je barka, butasta kot je, obrnila ravno pravokotno na valove. Tudi ti niso bili kaj vem kakšni, samo izgleda, da ima barka tako nesrečno oblikovan trup, da se na bočnem valu neusmiljeno rola. Probal sem se zviti v klopčič in spati prečno, se zadelati z jadrom (s katerim spiva skupaj že od Portoroža), pa ni nič pomagalo. Kotalil sem se iz enega dela kabine v drugega. In nazaj. In to celo ljubo noč. Tako je bilo, kot sem se bal, da bo. Morda bi bilo vseno bolje, da bi nadaljevala ponoči. Bi vsaj vedel, zakaj ne spim.

Cel dan sva bila na vodi in tokrat z vetrom v krmo. Ali pa brez vetra. Pol poti sva motorirala, pol poti jadrala in do večera spravila pod streho skoraj 80 milj. Plovba je bila mirna, stražo je držal radar, midva sva pa pisala in urejala dnevnik od Portoroža do Balearov. Pa slike urejala, pa... Skratka, pospravljala reči, ki jih nisva naredila do sedaj.

Malce naprej od Malage sva pristala. Marina v Benalmadeni je ogromna, osebje pa tako-tako. Nikakor ne morem razumeti, da v marini v turističnem mestu ne znajo angleško. Ja, mestu, lahko bi rekel velemestu – kamor seže oko so same stolpnice, namenjene hotelom in apartmajem. Pa še precej so neprijazni. Res, da sva pristala pol ure pred izmeno, samo tipu na recepciji se je tako mudilo domov, da je to že malo mejilo na dober ukus. Marina sicer obratuje 24 ur dnevno! In dodelil nama je zasedeni privez, pozabil dati kartico za tuše, da bi pa pomagal pri privezovanju je pa zanj itak že znanstvena fantastika. Privez je za 18 meterske barke in temu primerna je cena (sorči, če imate majhno barko, samo vsi privezi za majhne barke so zasedeni in plačajta privez za 18 metrov ali pa pojdita drugam). Resno razmišljam, da jo jutri mahneva direktno v Gibraltar. Tam vsaj angleško znajo.

Petek, 02.05.2008

Greva v Gibraltar. Španije imam dovolj. Marina, kjer sva, je en sam kič. Brez ukusa. Disneyland. Za povrhu pa po pomolu vozi turistični vlakec s turisti. In ti turisti mislijo, da so na safariju. Foto safariju. In divjad sem, jasna stvar, jaz. Škljoc-škljoc-škljoc. Halo?!

Prvič na Iberskem polotoku vidim drevesa. Gozd bi bilo domišljavo reči, par dreves na kupu pa vendarle. Nisem pa čisto prepričan, če so naravna. Da niso plastična, kot je vse ostalo tu plastično. Ob obali sama industrija. Turistična industrija. Hoteli-nebotičniki. Ali pa so spet apartmajska naselja, kaj vem. Niti me ne zanima preveč. Se je pa zato začela sezona, se zdi. Plaže se polnijo, ljudje se namakajo v morju. Preko 20 stopinj ima in za pogumne je to očitno že dovolj. Sicer je pa tudi prijetno toplo. Vetra ni, sonce pripeka. Brez tende na palubi bi nam težka predla. Teak se tako segreje, da je za bose noge zelo vroč.

Z Gibraltarjem ne bo nič. Tako ali tako piha tisti veter, ki se mu reče diesel, in plovba ni nič kaj prijetna. Pa še nasprotni tok imamo. In to kar resen tok. Nekaj časa ga je bilo za tri vozle, nikoli manj kot vozel in pol. Današnja etapa je slabih 40 milj, naredil sem jih krepkih petdeset, tretjino več, kot bi bilo potrebno. Torej, ostaneva v Španiji, da ne pristajava ponoči in ponoči urejava mejne formalnosti. Gibraltar je duty free ozemlje in ni del šengena in je potrebno preko policijske in carinske kontrole.

Sotogrande je zadnja zadeva pred Gibraltarjem in tu pristaneva. Spet Disneyland. Kdaj, za vraga, bom končno naletel na kaj normalnega. Cena priveza je zasoljena, še bolj pa depozit za električni konektor in ključ za tuše. Električna vtičnica, ki je na pomolu je neka eksotična zadeva, imajo pa zato na recepciji ustrezen vtikač. Kavcija je 85 evrov. In kavcija za ključ za tuše naslednjih 30. Skupaj 115 evrov kavcije! Halo?! Kaj me imajo za takega lopova? Ne vem sicer, kaj bi s plastičnim RFID ključem, še manj s konektorjem, ki ga vidim prvič. In verjetno zadnjič. No, že vedo. Adapter si moram, jasno, sešraufati sam! Še dobro, da imam potrebno kramo s sabo... Sem me najbrž ne bo več. Ej, ej, Španci, kje ste se učili turizma?

Za povrhu je pa tale marina in apartmajsko hotelski kompleks ob njej tako zaprtega tipa, da od (zastraženega) vhoda do bližnje vasice sploh ni peš poti. Vsi se pripeljejo z avti. Kje sem že tarnal nad takim življenskim slogom? V Južni Afriki. Samo, tam se bojijo kriminala. Česa se pa tukaj?

Gibraltar

Sobota, 03.05.2008

Malo zasluživa. Ne, ni res. Malo manj zapraviva. Včeraj sva dala deset evrov manj kavcije, kot bi morala in danes sva dobila celotno nazaj. Prav nič me ni sram, za tako kakovost, ko so jo ponudili imajo bistveno previsoke cene. In odnos. Adijo, Sotogrande.

Veter je dober, lepo jadrava. Malce naju sicer baše tok, ki se tu nad Gibraltarjem vrti in od trenutka do trenutka ga imava vozel ali dva v napačno smer, je pa zato programček za izračun plime lepo oddelal svoje in okoli Skale gre prav brez težav. Za naju. Je pa točno pod Europa pointom, svetilnikom na samem rtu, precej živo. Celo morje opozorilnih boj, pa dve ladji, ki sta kar aktivni in še vlačilec malo stran. Za nekoga se ta rt ni dobro končal. Samo nekaj sto metrov od rta gleda iz vode samo komandni most nekdaj očitno velike ladje. Potopljene na globino kakih 30 metrov. Silno neugodno za vsa nadaljna vplutja v luko, če tega ne pospravijo. In na tem že intenzivno delajo.

Kako drugačen svet je tukaj! Angleži, se vidi. Lepo se pomenimo po telefonu, da nas sprejmejo v mestno marino, tam nas pričakajo, pomagajo pri privezu – saj ni treba kaj dosti pomagati, le vrv mi možakar prime in poda mooring. Kako malo, pa taka razlika! In potem uredijo zame vse formalnosti okoli carine in policije. Lepo imajo to urejeno. In vse razložijo, kje je kaj, zakaj in kako. In to v angleščini! Kako je svet v trenutku lep, če se ni treba mučiti s španščino...

Popoldne greva malo naokoli, nabaviva viski za Jureta, potem pa pljuckava in meziva. In si ogledujeva mimoidoče. Gibraltar poznava, sva bila pred nekaj leti tukaj in se v tem času ni prav nič spremenil. Tu sva ostala predvsem zato, da urediva delovne obveznosti, saj imava dober dostop do neta. In da narediva žehto za cel mesec. Pa nabaviva kakšno malenkost.

Nedelja, 04.05.2008

Delovni dan za oba. Vesna pere, pralnica je v sklopu marine. Jaz delam neka dopolnila v programih. Dan mine, kot bi rekel. Popoldne si končno uredim dnevnik, dodam Vesnine fotke in vse skupaj prenesem na naš strežnik. Bom povabil prijatelje, če koga zanima, da si prebere. Zadeva sicer ni mišljena kot »javno dobro« in je precej osebna. Računam tudi, da link na spletno stran ne bo zaokrožil naokoli. Zadevo sva najprej hotela narediti kot blog, pa sva se odločila, da naj bo kar najbolj preprosta spletna stran. Z nekaj fotkami in to je tudi vse. Za prebrati bo, za spomine obujati tudi, kaj več pa tako ali tako ni namen tega.

Ponedeljek, 05.05.2008

Aha, tukaj je danes bank holiday, v Sloveniji se dela. In to dela po daljših praznikih. Temu primerno je tudi vzdušje z maili. Kar precej jih je potrebno obdelati. Naštimam tudi Skype na notebook in takoj je hot line s Katjo. Pa še za pogovor z nekaterimi drugimi uporabimo to zastonj povezavo.

Ob štirih nehava in greva malo naokoli. Sva hotela v tunele, ki so jih med drugo svetovno vojno izkopali v Skali, pa se premisliva – pozna sva že, za ogled bi potrebovala dve do tri ure, pa še tja je najprej treba priti. Greva raje peš do svetilnika Europa point. Peš na drugi konec države. Mislim, da je to edina država na svetu, ki sem jo (pa tudi »ki jo kdajkoli bom«) prehodil po dolgem in počez. Po širini in po dolžini. Peš. In po višini. To pa ni kar tako, mar ne? Iz Evropa pointa se peljeva čisto na drugi konec države, do španske meje, z mestnim avtobusom. Vmes prečkamo letališče brez težav, je zelena luč in zapornice so dvignjene. Pri nas poznamo tak režim pri prečkanju železniške proge. Ko gre vlak, zapornice dol in avti čakat! Tu pa avti čakajo, ko gre frčoplan mimo. Saj sem nekoč že rekel, da je to ena bizarna stvar, tale Gibraltar. Vse naokoli so Španci, tu pa živijo Angleži in opice. In legenda pravi da dokler bodo na Skali opice, bodo tudi Angleži. In da vidiš, kako zato Angleži čuvajo te opice. Vojska skrbi zanje!

Vstaviva se in nekaj pojeva. Jasno, preveč. Pojem svoj steak in še pol Vesninih rebrc, skupaj vsaj pol kile mesa. Dobrega mesa. No, saj cene so tudi dobre. Toliko v funtih, kot pri nas v evrih. Ali raje malce več. Še sreča, da je, odkar sem izplul iz Portoroža, funt izgubil petino vrednosti. Vsaj nekaj. Je pa tako, da ta tečaj velja, če menjaš v menjalnici ali plačaš s kartico. Pri plačilu z evrsko gotovino pa imajo trgovine in gostilne svoje tečaje (namesto 1:1,25 so med 1:1,5 in 1:2,0 kar pomeni, da niti pomislim ne, da bi plačeval z evrokešom. Če se le da.

Torek, 06.05.2008

Delovni dan tudi tukaj. Vesno sem peljal v šoping v obljubljeno duty free deželo. Jasno v soboto popoldan, ko je bilo že vse zaprto. In v nedeljo ne delajo. In v ponedeljek je bil praznik. Pa sva morala ostati še danes. In danes je bilo nevarno, neverno... Samo Vesno zelo boli grlo že dalj časa (ne more požirati pijače, hrane)in preden greva v Afriko se je le odločila, da gre k zdravniku. In to traja od zjutraj do štirih popoldne. Čakanje. Izgleda, da ni čakanje pri zdravnikih naša posebnost. Tudi drugače se je potožila, da je vse skupaj na precej nižjem nivoju, kot ga je vajena iz Ljubljane. Na koncu ji povedo, da ima hud virus in da zato tudi očitno nobeni antibiotiki ne primejo (pojedla je itak že vse žive antibiotike, ki obstojajo in krvna slika je sedaj čisto OK). Dobi sicer neka zdravila, ki so pa bolj proti bolečinam, kot kaj drugega. No, pa proti vnetju tudi.

Jaz se lotim šopinga. Najprej inverter in nedrsno podlago za kuhinjo. Grem v navtično trgovino, o kateri berem, da je največja na zahodnem Mediteranu. No, izkaže se, da je manjša od naše kletne štarcunce v BTCju, pa tudi v Španiji in Italiji sem letos že bil v precej večjih in bolje založenih. Vidi se, da je avtor pilota, kjer sem to prebral, Anglež. Lokal patriot. Je pa govoril prodajalec zato angleško. To pa šteje. Kdor je že bil v teh krajih in ne zna špansko, me bo dobro razumel. In dobil sem konec koncev tudi vse, kar sem iskal. Kupim še nekaj cot (he, he, Vesna, šoping!) in si pripravim kosilo. Vesna še kar pri dohtarju, sploh ji ne zavidam.

Popoldne pa po plin. Peš. Na drug konec države, kam bi drugam. Pa saj je to prijeten sprehod, temperatura je ravno prava, vreme sončno, moja poslovna obleka so kratke hlače in japanke. Res se ne smem pritoževati. Samo tipa, ki rihta plin, ni. Sem prej preveril in mi je bilo rečeno da bo tam sigurno od treh do štirih (delavni čas je 9-13 in 14-19, tako piše na vratih). Ura je sicer nekaj minut čez tri, ko pridem, nisem ga menda zamudil? In čakam. In čakam. In ob štirih, ko sem že opustil upanje in naštudiral »varianto B«, pride. Moje plinske steklenice, jasna stvar, ne bo zamenjal, ker so čudne. Ko mu razložim, da so narejene po de-facto standardu (Camping Gas), jih pogleda in se čudi. Prvič v življenju vidi aluminijaste plinske steklenice. Halo?! Tip, ki se ukvarja samo s plinom. In eno pograbi in teče sosedu pokazat čudo tehnike. Ima pa jeklene in mi jih tudi proda. Saj bi jo lahko kupila že v Almerii, samo za dve sem dal tu 130 evrov manj, kot bi v Španiji. Se je že splačalo hodit dobre pol ure in čakat slabo uro. Nazaj pa ne bom hodil. Pokličem taxi, poberem še Vesno pri bolnišnici, gremo do barke, da odložim robo in potem po zdravila in še nekaj malenkosti. Še nekaj imam za postoriti okoli programov in dneva bo konec.

Dovolj bo Gibraltarja. Jutri greva v Afriko. Če bo le vreme v redu. Najbrž v Ceuto, špansko enklavo sredi Maroka. Potem pa naprej v Maroko.