Costa Blanca

Sobota, 17.05.2008

Morje. Cel dan morje. Alboransko morje. Prečkava najbolj zahodni del Mediterana med Afriko in Evropo. Ime je dobilo po majhnem otočku, skoraj čisto na sredi med Evropo in Afriko, Alboranu. Španski je. Velik pa kot hrvaška Jabuka. Ni naseljen, pardon, seveda je naseljen – z vojsko. Tja se ne sme brez dovoljenja. Uradno zato, ker je otoček rezervat za ribe in da jih ne bi motili. In vojska to čuva, kot punčico svojega očesa. Kako lepo. Neuradno pa se tja ne sme zaradi ... no, saj se ve. Deset milj proč plujeva, pa ga ne vidiva. Nizek je in vidljivost ni najboljša.

Je pa zato veter dober. Odličen. Razen kakšno uro, ko ga je bilo med 5 in 6 Bf in sem moral skrajšat jadra, ga je ves dan med 4 in 5 Bf, rahlo s krmne strani. Barka praktično leti. Dobrih sto milj sva naredila do noči. In to prijetnih sto milj. Sidrava se, Costa Blanca naju ne zanima. Še posebej ne Puerto de San Jose, ki je miljo ali dve stran in v katerem sva že bila. Saj je čisto prijeten kraj, samo za dvakrat pa ne... Zaliv je odprt, zadaj je neskončna peščena plaža, je pa zato obrnjen tako, da ni vetra in ni vala. Dobro spiva.

Vesna cel dan nič ne slika (le kaj bi?). Zato pa obuja spomine na včerajšnji izlet v Maroko. Nador, kot mesto, ji ni bil všeč. Zato pa toliko bolj taksist. Tako jo je očaral, da ga kar ne more pozabiti. Ves čas ji je predvajal (glasno) glasbo in zraven strumno pel. V arabščini, seveda. Ali kakor koli se že njihovemu jeziku reče. Baje so bile ljubezenske pesmi. Pa saj tip ni bil slab, pravi. Za njihove razmere kar v redu. Imel je mercedesa, sicer starega tristo let in še vedno zadaj z nalepko D. In svoj posel. In svojo vizitko, s katero je Vesno takoj osrečil. Ogledala si je prelepo (za njen nos smrdljivo) plažo, (zapuščen) kamp in podobne stvari. Jasno, da jo je vabil tudi domov. In še kaj. Arabec, pač.

Nedelja, 18.05.2008

Tole bo še en dan na morju. Zbudim se, dvignem sidro in odlujem. Vetra ni. Na tem koncu ga ne bo še cel teden. In Costa Blanca res ni kraj zame, da bi čakal na veter. Gremo na motor. V daljavi vidim dež, tudi na radarju ga spremljam. Zavijem tja v upanju, da bo pod oblakom vsaj malo zapihalo, pa nič. Preden priplujeva, je dežja konec.

Cel ljubi dan se nič ne dogaja. Vse do večera. Pade noč, nastavim ruto med čermi, otočki in morskimi rezervati. Vse polno je plovcev. Vse se bliska. Pa ne samo luči na plovcih, v daljavi je resna nevihta. In zapiha. Točno v nos, kam drugam pa! Pa ne ravno sedaj! In v močnem vetru se naša barčica pretepa z nasprotnim vetrom, tokom in valovi. Obupna situacija. In sploh nimam manevrskega prostora. Pluti moram po vnaprej pripravljeni ruti, le tako lahko pridem skozi. Vsega dobro miljo, sploh ni veliko, če bi bilo vreme, kot je treba. Lahko pa obrnem in nazaj in okoli vseh teh čeri, otočkov in podobnega sranja. Dodatnih deset milj? Ma, ne! Stisnem zobe in se borim proti vetru.

Šlo je, ni bilo pa prijetno. Sidrišče, ki sem ga imel v mislih, odpade. V tem vetru že ne. Nad celino divjajo nevihte za nevihto. Vse je razsvetljeno. Malo od luči s kopnega, malo od polne lune z nasprotne smeri, največ pa od bliskov. Greva v Puerto de Tomas Maestre. Med Mar Menor in morjem, na sipini je. Marina je na notranji strani, samo tja ne moremo. Pod dvižnim mostom je treba, ta se pa odpira dvakrat dnevno. Jasno, da ne ob pol noči, ko smo tu mi. Na morski strani je le sidrišče. Dokler je še. Tudi tu bo marina, piše v mojem pilotu iz januarja 2008. No, sedaj naj bi bilo še vedno sidrišče. Dobro, zaščiteno sidrišče.

Pa ga ni več! Gradbišče. Pa vseeno najdemo pot med ovirami, kar ponoči v neznani luki in brez karte (tista, ki jo imam prikazuje sidrišče) ni prijetno. Pa je vse, kot je treba. Sidrava se na takem mestu, da si boljšega niti misliti ne bi mogla. Nekoč bo tu marina...

In ko sva zasidrana se ulije tudi pri nas. Kako prijetno za spanje!

Ponedeljek, 19.05.2008

Nepričakovano darilo. Veter. Pred dvemi dnevi ni bil napovedan, preverim zjutraj in dobre pol dneva ga bomo imeli. Odlično. Smer je dobra, moč idealna. Prijetna plovba se obeta. Odgovorim še na mail in gremo.

Kot napovedano, veter zdrži do štirih. Takrat se obrne v trenutku za 180 stopinj. Nevihta. Še uro ga imava takega. Smeri sicer ne morem držati, se pa veter vsekakor da uporabiti. Potem ga ni več. Le še val je in to spet tisti zoprni val. Naj pristaneva v Alicante? Ma, ni nama za Costo Blanco. Sami nebotičniki - hoteli in apartmaji. Kot pogled na Manhatan je. Groza. In to potem napolnijo s paketnimi turisti (»idilična španska vasica s tradicionalnimi ... bla, bla, bla ...«). Sardine!

Ob 21.01.58 prečkava ničti meridian. Spet sva na vzhodu. In se ustaviva. Tu je marina. Marina s pomenljivim imenom Marina Greenwich. Sidrava poleg, ne veževa se. Tako ali tako nič ne potrebujeva nabavljati, prihraniva si vlečenje umazane lazy line in – seveda plačilo. Prišla sva ob desetih zvečer, ob somraku, izplujeva ob sedmih, ob svitu.

Torek, 20.05.2008

Odločitev ni bila najboljša. Od nekje se je valil val in spanje je bilo slabo. Blago rečeno: bilo je burno. Kot v gugalnici! Zato pa ni težko vstati še pred svitom, narediti kar je potrebno narediti sproti za danes in izpluti. Naslednja postaja: Ibiza.

Spet morje, spet Thuraya. In spet bonaca. Se pa zato dodobra nasončim. Mislil sem delati, vendar se od nekje zadaj spet vali val in se barka neugodno ziba. Bo že počakalo do zvečer. Zato se spravim nad branje. Playboy – hej dobra revija (sploh pa punce v njej). Berem članek o gensko spremenjeni hrani. Tako nekako piše: edina v EU dovoljena gensko spremenjena hrana je soja, koruza, krompir in ... (še neka zelenjava, sem pozabil in niti ni pomembno za zgodbo). Nobenega govora o prascih in kravah. Meso je bio pridelano. BIO, ha! Že vem, zakaj jem meso. Jem zdravo, ker se cenim (od kod je že ta slogan?). Ne pa tako škodljivo hrano, kot jo uživajo vegiji. Soja na prvem mestu! He, he, he... Še bom prebral kakšnega Playboya.

Vesni je dolgčas. In se spravi nad pečenje kruha. Saj ga še imava, samo ni več rosno svež. V plinski pečici na barki peka kruha ni prav enostavna reč. To je okusil že Janko. Pa ji kar dobro uspe. Na vsak način je bistveno boljši od (starega) kruha, ki ga imava sicer na barki. Vročina je tudi naredila svoje. Hrana se počasi spreminja. Nič več juhic, bolj paše solata. No, pa obvezne ribe...

Malce me skrbi diesel. Danes je to edini (možni) pogonski veter. Pa še tega zmanjkuje. Saj ga imam v kanistrih, samo pretakanje sredi morja ni moj hobi. Če ne bo nujno. Kazalec je na ničli že zadnjih pet, šest ur. Ne vem pa kaj to dejansko pomeni, koliko ima rezerve v resnici. Kakorkoli, spremeniva načrt, greva na črpalko, vetra očitno ne bova dočakala. Smer: Puerto de San Antonio. In pristaneva že na hlape. Samo, ali prav vidim? Črpalka je zaprta! Eni mojstri lovijo ribe na njej in znajo, jasna stvar, samo špansko. In kaj ne povedo! Edina beseda, ki jo izustijo je najbolj španska vseh španskih besed. Ne, ni »siesta«, ne. »Manjana« je! Pejt se solit. Vse imajo odprto do poznih večernih ur, črpalka dela pa do pol šestih.

Zato pa dela kapetanija. Kasira privez na črpalki. Saj ni, da je omembe vreden znesek, štiri evre je. Samo butasto se mi pa vseeno zdi. Pa plačava, da se nama ni treba prestavljat in zjutraj še enkrat vezat. In Vesna ima priliko, da gre v šoping, hladilnik se je izpraznil, nazadnje sva ga napolnila pred štirimi dnevi. In greva malo naokoli. Hej, pred mesecem smo bili prav tukaj in smo bili skoraj edini turisti. Sedaj je pa že živo! Ok, v glavnem mularija. Bolj ali manj, tako ali drugače omamljeni easyjet turisti. Nekaj je pa vseeno tudi starejših. Skratka, sezona je že tu. No, vsaj predsezona.

Ibiza

Sreda, 21.05.2008

Najprej naredim, kar mi je ostalo od včeraj, natočiva diesel in greva. Ko sva včeraj pristajala, se je dvignil veter in ko sem se zbudil, je še vedno pihal. Sedaj ga ni več. No, vedno res ne morem imeti sreče. Zato pa z dieslom ni bilo tako slabo, kot je kazal instrument. 76 litrov sva ga natočila, motor je delal 32 ur, torej je poraba po predvidevanjih okoli 2 litra na uro. Vse je v redu, le instrument je očitno narejen tako, da te naredi malo živčnega in dotočiš gorivo dokler je še čas. Prav je tako.

Ogledava si Ibizo še z morja. S kopnega sva si jo pred mesecem. Lepa je. Eden lepših otokov, kar sem jih videl. Mogočni klifi, lepe peščene plaže in kar je najpomembneje za moje oči: otok je povsem porasel z gozdom. Malo še pogledava na nekaj sidrišč, ki so bila včeraj v igri. Relativno globoka so, kjer pa niso, so privatne boje. Saj so prazne in bi se lahko vezal nanje, samo kako pa naj vem, koliko teže zdržijo. Če so primerne za lastnikov gliser, ni nujno da bodo zdržale našo barko. Konec koncev, je kar nekaj ton razlike v teži.

Toliko o Ibizi, gremo dalje. Na Mallorco. Jadro sicer izobesim, je pa bolj za okras, kot kaj drugega. Z nekaj domišljije prispeva pol vozla k hitrosti, ali pa še toliko ne. Popoldne se vozimo po olju. Zato pa srečamo želvo in lahko naredimo nekaj krogov okoli, da jo Vesna dodobra poslika. Foto safari je bil uspešen. Med plovbo sem malo poskusil delati, pa je le preveč zibalo. Prav zoprno je tipkat, če ti nekdo vsakič, ko hočeš na kakšno tipko pritisnit, le-to premakne drugam...

Palma de Mallorca ima – mislim – devet marin, ki omogočajo skupaj preko skoraj 5.000 privezov. Cela Mallorca jih ima preko 15.000. Za primerjavo: naše večje marine jih imajo le nekaj sto. Izbereva si Real Club Nautico de Palma, kraljevi navtični klub torej. Dobra izbira. Pričaka naju punca, pomaga pri privezu, vse lepo razloži (v angleščini!) in pove, da bova morala na žalost počakati do jutra, ker je recepcija že zaprta. Da pa je na voljo, če kar koli potrebujeva. Končno nekdo, ki govori (dobro) angleško in ki ve kaj govori. Punca je in še črna, verjetno drugje ne dobi njej primerne službe. Škoda, verjetno zna delati tudi kaj drugega, ne le štrike podajat.

Greva malo naokoli, da se razgledava po Palmi. Ura je sicer že pozna, samo tu bo menda še kaj odprtega. In tudi je. Ni pa toliko, kot sva računala da bo. Paseo Maritimo je glavna cesta ob morju o kateri v mojem vodiču piše, da je na njej vse polno restavracij, dobrih restavracij. Meni se ne zdi, da so dobre. Vsaj tisti, ki sva si jo izbrala, je kakovost - če se milo izrazim - precej šepala. Ne pa tudi cene!

Mallorca

Četrtek, 22.05.2008

Celo noč smo bolj slabo spali, ker nas je vsak gliser vrgel pokonci. Vesna je v recepciji že ob osmih zjutraj in vsa neprespana besno reče receptorki, da bi lahko na wating pointu pisalo, da ni primerno za nočitev (mimogrede jim je očitala le kako taka kraljeva marina ne dela 24 ur?), ker te vsak gliser zdrami. Lepo se ji opravičijo in prva noč je gratis, pa tudi ostale niso drage. Za marino v centru dogajanja z zunanjim in notranjim (ogrevanim) bazenom, telovadnico, sprejemnico in še mnogo pritiklinami, ki gredo k marini višjega razreda se mi 68 evrov za štiri dni sploh ne zdi veliko. Menjava še privez, zdaj sva na najlepšem delu marine.

Najprej na WiFi, ki je za goste, se razume, gratis. Nič pretresljivega ni tokrat. Nekaj malega postoriva, nato pa po mestu. Najprej do katedrale. Ogromna je, to sva videla že z morja, tu izgleda še večja. Je pa pred njo Guinness pub in Tonček ne bi bil Tonček, če ga to ne bi premamilo. Vesna pije najdražjo kavo do sedaj. Pa še avtomatično je naročila kapučino in dobila kavo s smetano. Rastlinsko. Iz gensko spremenjene rastline, verjetno.

Katedrala. Ne morem se ravno pohvaliti, da sem poznavalec cerkva, nekaj sem jih pa vseeno že videl v tem svojem življenju. Več ali manj so si v mojih očeh vse podobne in ogled naredim na hitro. Nekaj je bilo izjem, seveda. Barcelona, London, Srbija, Savonlinna in morda še kakšna. Tudi ta je nekaj posebnega. Gotska katedrala z baročnim vhodom iz 13. stoletja, ki ima oltar, ki ga je kasneje predelal Antonio Gaudi. Šok! Namesto dolgočasnih skulptur in slikarij, ki se ponavljajo v vseh cerkvah, so tu ribice in školjke. Za moje oči fantastično.

Potem greva še malo po starem mestnem jedru. Nič posebnega. Dobro, kakšna zgradba je že zanimiva za pogledat. Samo tako je praktično povsod v starih predelih mest. Pa neskončne trgovine in kafiči. Turizem, masovni turizem, je tu daleč največja industrijska panoga. Zavijeva v informacijsko pisarno, kjer imajo praktično le prospekte o mestu in otoku, ki jih sponzorirajo gostilničarji. Kakšnega splošnega teksta sploh ni. Hja...

Vrnem se na barko, imam še nekaj za narediti, Vesna ostane. Popoldne se dobiva in rentava avto. Cena je več kot ugodna: za tri dni sva dala 95 evrov za enak avto, kot smo ga imeli na Ibizi. Potem pa takoj na letališče po DHL paket. Uradno so že zaprli in jaz bi se mirno obrnil in se vrnil naslednji dan. Ne pa tudi Vesna: razburi se, kako si lahko to dovolijo, saj so še tam (vsaj nekateri, skladiščnik, na primer). In – dobi paket. Lepo. Ura je sedem, dan je do devetih, pol desetih. Greva še malo naokoli, ko že imava avto in ko sva že izven Palme. Obdelava jugovzhodni del otoka. Vendar ni kaj dosti za videt.

Petek, 23.05.2008

Najprej na recepcijo, da se zmenimo za dovoljenje, da pristaneva na Cabreri, otoku južno od Mallorce, ki je narodni park in živalski in rastlinski rezervat. Največ 50 obiskovalcev (bark oz.jaht) na dan sprejmejo. Načeloma, pravijo, ne bo težav, ker še ni ravno sezona, izvedela bova pa šele v ponedeljek, tik pred odhodom. No, računam, da ne bo težav. Potem pa v avto in obdelat zahodni, gorati del otoka. Prijetna mesteca so tu. So sicer prav tako turistično izkoriščena do skrajnosti, vendar zaradi konfiguracije terena brez neskončnih plaž s stolpnicami v ozadju. So hoteli, kot jih poznamo tudi pri nas. V Sollerju imajo celo tramvaj do nekaj km oddaljene lučice in vlak preko hribov do Palme. Vlak. Pet ali šest jih gre v obe smeri vsak dan. No, na otoku sta poleg te še dve železniški progi. Neobičajno za otok. Sedaj, ko so namenjene prevozu turistov so verjetno izkoriščene, drugače si pa le težko predstavljam, kako bi lahko bile tri proge na relativno majhnem otoku rentabilne.

Midva se voziva z avtom, ki ni nič kaj prijeten. Še na lastni koži sem občutil, da sem bil krivičen v kritiki do Vesnine vožnje po Ibizi. Enak avto je vozila. Ta VW diesel je čista polomija. Katastrofa. Računal sem da bo imel navor, kot ga naj bi diesel imel, pa nič. Menjalnik se bo obrabil še preden avto vrneva. Prva-druga-tretja-druga-tretja-druga-prva-druga... Saj to ne more biti res! Pod dva tisoč obrati ne gre nikamor, nad tri tisoč pa že neusmiljeno rohni in spet ne gre nikamor. Navajen sem na svoje (bencinske) motorje, ko lahko mirno speljem z drugo ali celo tretjo, prestavim pri 60 km/h v peto in potem vozim v peti do onemoglosti in le izjemoma prestavim v nižjo prestavo. Tu pa avto crkne, če hitrost znižaš na 10-20 km/h in pozabiš navzdol prestaviti v prvo (?!). Kaj šele, da bi poskusil speljati z drugo. Sploh se ne spomnim, kdaj sem zadnjič na relaciji vozil s prvo ali drugo prestavo. No, tukaj sem kar precejšen del poti. Halo!? In poleg vsega sploh ni varčen, kot bi lahko pričakoval glede na (ne)vozne lastnosti. Poraba ni bistveno nižja od moje domače (kjer je pod pokrovom vsaj dvakrat toliko konjev), pa še diesel je 10% dražji od bencina!

Ustaviva se še v vasici Valldemossa. Sredi ničesar je. In takoj se vidi, da je to spet ena turističnih neumnosti. Velik (plačljiv) parkirni prostor, barčki in restavracije, pa obvezen souvenir šoping. In avtobusi ostarelih (nemških) turistov. Se vidi, da ima nizkocenovni letalski prevoznik Air Berlin na Palmi bazo. In hub. Ah, ja... No, da se vrnem k Valldemossi. En majhen samostan ima, ki je precej zanemarjen in tudi delno kar razpadel. Tudi vrt je zelo tako-tako. Ni vreden omembe, take najdeš svetu za vsakim ovinkom. Sta pa imela tu eno zimo (!) sredi devetnajstega stoletja Frederic Chopin in George Sand ljubezensko afero. Strašna stvar! In potem so hoteli od naju 17 evrov, da si ogledava klavir in pisalno mizo. Kot, da še nikoli nisem videl mize in klavirja. Halo?! »In kaj še lahko doživiva za ta denar?« »To je vse.«, pravijo. Mislim, da se nismo razumeli in jih poprosiva za prospekt (to moraš ekstra reči, drugače ga ne dobiš). Pa prebereva točno to. Nič, prav nič. Nič nimajo za pokazat. Pa vseeno to prodajajo za visoko vstopnino. Genijalci so. Genijalno znajo od turistov potegnit denar. Greva, klavirja pa res ne bom šel gledat. Da se mi potem vsi, ki me poznajo, smejejo. In tudi cedejke s Chopinovo glasbo ali Sandove knjige ne bom kupil. Vsak kiosk tu jih je poln. In kupci so verjetno tisti, ki ne poslušajo resne glasbe ali berejo dobre knjige. Hja, zadeva za okras na regalu v dnevni sobi.

In se peljeva. Saj pokrajina je lepa, to je pa tudi vse. Ustaviva se v Llucu. Ne vem od kod že gledam ta napis ob cesti. Na vsakem križišču je, kot da gre za veliko mesto. Ker je ob poti, greva na ogled. Spet ogromen parkirni prostor. Najprej na info. Kaj sploh to je? No, za moje pojme je tole še bolj smešno. Bivši samostan, podrt in na novo pozidan v mladinski dom pod okriljem cerkve. Spet fehtava prospekt in spet ugotoviva, da tu ni kaj resnega za pogledat. Ok, nekaj muzeja je, samo ne vem, če me res zanima zgodovina nekega lokalnega samostana, za katerega še nikoli nisem slišal in tudi nikoli verjetno ne bom več. In se spet odpeljeva z dolgim nosom. Kaj na tem otoku res nimajo ničesar? In tisto malo, kar imajo, potem tako zreklamirajo, da se trume zgrinjajo in čudijo. Čudijo ničemer. Za primerjavo: kot bi si šel ogledat mladinski dom v Gorjah pri Bledu (tam sem bil kot otrok v šoli v naravi), če bi le bil poleg tudi dovolj velik parkirni prostor za kakšnih 50 avtobusov in nekaj sto osebnih avtomobilov... Počasi mi postaja jasno, zakaj v info centru v Palmi nimajo prospektov. Kaj naj bi pa imeli? Potem bi se takoj videlo, da si stvari nima smisla ogledovat. Tako pa to ugotoviš šele, ko prideš tja. Eh, malo mi je žal, da si nisem prej nabavil Lonely Planet. Sem vseeno računal, da bo na tako turističnem otočju prospektov toliko, da bi bila investicija v knjigo čisto brez veze. Zmota. No, morda pa tudi v knjigi nič ne piše, če ni kaj za napisat. Morda.

Greva še do skrajnega severozahodnega rta, vsaj klifi tu so veličasni. In to je tudi vse. Nazaj v Palmo. Naredila sva 300 km, pa si od vsega skupaj ne bom kaj dosti zapomnil. Imajo pa zato zvečer v najini marini gala večer za člane kraljevega jadralnega kluba. Vhod in recepcija je povsem zabasana z elegantno oblečenimi ženskami in moškimi. Black tie. Jaz pa mimo v kratkih hlačah in japankah. No, ja... In potem imava cel večer zastonj živo glasbo. Prijetno glasbo. To ni one-man-band-evergreen-dancing-music, kot jo poznamo iz Dalmacije. Kar dobra zasedba je in igrajo nekaj s pridihom na jazz.

Sobota, 24.05.2008

Danes bom delal. Dežuje. Otok sem si včeraj ogledoval in morda spet jutri, malo je pa treba vseeno delat. Vesna je šla v šoping in k frizerju. Pogledam na net, kaj tam pravijo o Mallorci. Nekaj najdem, ni pa dosti več, kot že vem. Vesna pobrska po popotniških forumih. Tudi ni veliko.

Dobiva nove sosede. Kanadčana sta, ki plujeta okoli sveta. Iz Portugalske sta prišla direktno sem. Dolga plovba. In takoj me uporabita kot lokalnega vodiča za Palmo. Ej, sta nabasala na mino! No, pa vseeno ne kritiziram preveč. Se pa dogovorimo, da se dobimo kasneje ali pa jutri na kakšni pijači. Zanima ju Dalmacija in Grčija. O teh krajih jima pa lahko precej povem. Potem nadaljujeta proti Suezu, morda se še kje srečamo.

Dežuje cel dan, prijetno vzdušje za delo. Vesna se vrne z novo pričesko in hrano za naslednjih 14 dni. Sedaj je prilika za nabavo, ko je na voljo avto za prevoz iz hipermarketa do barke. Cene tam so čisto drugačne, kot v marini. In izbira tudi. Zvečer Vesna napade še pralnico perila in dan je mimo. Ne bom si ga zapomnil.

Nedelja, 25.05.2008

Na poti iz Italije v Španijo smo Janko, Dare in jaz trenirali španščino. Najprej smo začeli s pozdravi: buenos dias, buenos tardes, buenos nochas in kaj vem kaj še. Janko je bral iz knjige, z Daretom sva na glas ponavljala za njim. In sedaj poznam vse možne španske pozdrave kdaj in zakaj se uporabljajo. Samo... v Španiji sem že dober mesec pa teh izrazov sploh še nisem slišal. Vsi rečejo le ola! No, pomen tega sem razumel takoj, brez učenja...

Med jutranjim tuširanjem premišljujem, kolikokrat sem se v tej marini že tuširal. Štirikrat. Res? Ja, res! Pa saj sva jo plačala le za štiri dni, torej greva danes naprej. Čakaj, plačala sva jo do ponedeljka, to vemo vsi. Danes je nedelja. Ali? Seveda je nedelja! Torej bi jo morala plačati za pet dni in ne samo za štiri, da bi izplula v ponedeljek. Kaj pa vem, čas je očitno postal po dveh mesecih relativna kategorija. Krasno!

Nič se ne dogaja. Malo pospravljamo in peremo, malo delamo. Kot bi bila doma. Avto imava najet še do večera, pa ne vem, če bi kam šla, morda popoldan. Otok naju itak preveč ne zanima, vreme je pa tako-tako. Malo sonca in malo dežja.

Popoldan se le odpraviva malo naokoli, do rezervata na severu otoka (via turistično razviti, vzhodni del). Nič pretresljivega. Močvirje, kjer ni smiselno graditi hotelov so proglasili za narodni park. Baje tam živi veliko žuželk in ptic in je to treba zaščititi. V katerem močvirju pa ni veliko žuželk in ptic, pa naj so te zaščitene ali pa ne? Ah, ja...

Vrneva avto in na poti do barke srečava kanadčana. Zvečer se potem dobimo pri nas na šilcu žganja in čvekamo tja do polnoči. No, čvekava več ali manj sosed in jaz, Vesna pa dela. Problem je, ker je samo en računalnik in se morava šihtati in je treba izkoristiti vsak trenutek, ko je mašina prosta. Tema pogovora je Mediteran in moje izkušnje z Grčijo. Tam misli biti celo poletje. Mogoče se spet kaj vidimo. Na jesen bi šel pa v Jadran. Tudi tu se morda srečamo (če bo kaj prišel na italijansko stran), ko se mi vračamo domov. Arhitekt je, ki lahko dela z barke, podobno kot midva z Vesno. Najprej je mislil samo evropske atlantske obale, potem je zavil v Mediteran in izračunal, da je iz Grčije do Britanske Kolumbije v Kanadi praktično vseeno ali gre na vzhod ali na zahod. In se je odločil, da bo obkrožil svet. Izmenjamo si mail naslove. Vesna takoj preveri, če je naslov v redu in v naslednjih nekaj minutah si s sosedom izmenja nekaj mailov. Potujejo okoli sveta in končajo meter in pol stran. Tehnologija...

Cabrera

Ponedeljek, 26.05.2008

Dež zadnjih dveh dni je na barko nasul pol tone saharskega peska. Čistim jo več kot uro, pa ne vem, če sem kaj naredil. Iz vseh por leze pesek čudovite oker barve. Kako se to poda na belo barvo barke, si ni težko predstavljat. Groza! Sploh ne vem, če bo še kdaj čista. To je že tretjič letos v vsega dveh mesecih, da smo imeli dež s saharskim peskom. Tokrat je bilo najhuje.

Dovoljenja za Cabrero, za katerega sva zaprosila že v petek, seveda še ni. Kličem in obljubijo v desetih minutah. Po pol ure Vesna preveri in ni še nič. Spet nekaj telefonov in spet obljuba, da bo takoj. Pa spet preveri in - dovoljenje končno imamo. Dovoljenje je, je pa z napačnim datumom. Za jutri. Ma, pejt se solit! Ne kličeva jih več. Enostavno se odveževa in gremo na Cabrero. Saj še ni sezona in še ni toliko gužve, da bi to lahko bil problem. Se bova pač naredila Francoza in »od kod pa midva veva, kaj v španščini pomeni 27.05.2008, sva mislila da je to po naše 26.05.2008«. Ma, mislim, da itak ne bodo komplicirali. Zvečer naj bi na sidrišču vsako barko preverili, če ima dovoljenje. Pa naj me potem naženejo, če hočejo!

No, izkazalo se je, da sploh niso preverjali. Imava pa med potjo krasen veter, prav primeren za našo barčico in brez vala. Ob petih sva privezana na bojo, potem pa ... potem pa sledi najpomembnejše opravilo! Naštimat je treba Jankotov roštilj. Sedaj imam obeske, ki mi jih je pripravil Rajko in sem jih dobil z zadnjo DHL pošiljko. Obeske so tu, jasno pa je tudi, da niso v redu. Samo tu ni problem v izdelavi, problem je bil v načrtu. Nimam pojma kako, ko sem po faksu poslal shemo, sem narobe narisal. Ali pa narobe izmeril. Saj je vseeno, rezultat je isti. In rezultat imam pred sabo. Tonček, Tonček, kaj je s tabo, star postajaš. Eh, to pa ne! Ne daj se, Ines. Malo improviziram in nekako gre. Jankotov roštilj je sedaj pripravljen tako, da se ga lahko obesi in sname z ograjce relativno enostavno. Ej, ko bi Olfi videl patent, bi Gorenjc takoj spremenil načrte... Najpomembnejši rekvizit je tako spet pripravljen in popolno funkcionalen. In pripravim ogenj. In pečem. In jem. Kako drugačen ukus ima meso! Vratovina v ponvi je precej tako-tako, na žaru pečena je pa hrana bogov. In še malo maroških feferonov. Pečejo. Pečejo! Imava jih celo kilo. So bili poceni in jih je Vesna kupila malo več. Na zalogo. Glede na to, kako pečejo, bo zaloga trajala. Trajala... Četudi jih bomo vsak dan pridno jedli. In flaška vina tudi pade (in ono pivo, ki je teoretično namenjeno polivanju roštilja, tudi). In kako se že reče: »najslađe dođe na kraju«. Za sladico spečeva še kozice, one XXL velikosti. In po »škampkih« še pipica. Popoln užitek, mljask, prste si oblizujeva. Sosedov je resda malo, vendar tisti, ki jih je oplazil vonj z roštilja, vsi po vrsti stegujejo vratove in špegajo v našo smer. Kar naj vonjajo roštiljček in jejo paštico, he, he, he.

Še nekaj besed o otoku. To je narodni park. Nategunac na kvadrat. Skoraj tako hud nategunac, kot Kornati. Skoraj tako hud zato, ker se na Kornatih plača vstopnina, tu je pa vsaj vse skupaj zastonj. Druge razlike ne vidim. Otoček je skalnat, porasel z nekaj borne vegetacije. Ok, saj zalivček je čisto lep. Nobenega hotela z oseminšestdesetimi nadstropji ni tukaj. Ni marine, ni niti priveza, samo boje. Pravi balzam. Vse to je res, samo takih zalivov je v Grčiji kolikor hočeš in nobene znanosti ne delajo okoli tega. Zakaj je kup skal narodni park mi ni jasno. Tega nikoli nisem razumel že na Kornatih. Pa to, da je narodni park, me konec koncev niti ne moti preveč, moti pa vsa ta procedura okoli dovoljenja za vplutje v zaliv in privez na bojo. Brez veze, naj bi to naredili v sezoni, ko je problem s prostimi bojami, sedaj pa komplilcirajo po nepotrebnem. Očitno je uradnike potrebno zaposliti vse mesece v letu. Druge logične razlage res ne vidim. No, je pa vsaj zastonj. Vsi ostali Balearski otoki imajo bujnejšo vegetacijo in so lepši za moj okus. Imajo pa letališča, kar pomeni ...

Za ponoči imamo napovedan močan veter, upam da ne bo prehud in da se bo dalo v redu spati. Jutri greva še na Menorco, potem pa naprej do Sardinije in Korzike. Za to bo potrebno poiskati pravi trenutek. Kakor sedaj kažejo vremenske karte, bova na Menorci samo dan ali dva. Če se napoved vmes ne spremeni, jasno. Ali, če se midva ne premisliva...

Menorca

Torek, 27.05.2008

Ponoči je deževalo. Barve dežja menda ni potrebno razlagati. Pa tako sem jo čistil včeraj! No, vsaj to, da je dež začel dve minuti on trinajst sekund po tem, ko sva pojedla in sva se spravila spat.

Imamo pa zato dober veter. Krma, polkrma, 4-5Bf. 85 milj narediva na veter in ob desetih zvečer sva sidrana. Hitro sva prispela, računal sem da bova po polnoči. Lepo.

Je bilo pa pristajanje zato kar malce zapleteno, bi rekel. Najprej pri pospravljanju glavnega jadra ugotovim, da mi manjka ena priponka. Ok, s tem se bom pozabaval jutri, v temi in pri 25 vozlih vetra tega res ne bom počel. Greva v Mahon na Menorci. Luka je na koncu dolgega fjord-like zaliva, plovna pot je lepo osvetljena z rdečimi in zelenimi svetilniki na bojah. Samo midva ne greva v luko, greva na sidrišče. To je pa malo bolj zapleteno. Je v povsem neosvetljenem odcepu tega zaliva. Kanal je na začetku širok kakih 50 m in dolg pol milje, potem se lepo razširi v idelano sidrišče. 5 m globine, peščeno in blatno dno, okoli in okoli klifi. Popolnoma zaščiteno, sidro tako rekoč zabetonirano v dno. Samo tja je treba prej priti. V popolni temi brez svetilnikov (in lune) v nepoznanih krajih to ni piece-of-cake. Oči sem pribil na sonar (in na klife naokoli, ki sem jih le slutil). Vesna je oči pribila na chart plotter in narekovala v stilu »deset stopinj desno, čez 30 metrov 5 stopinj levo, potem 100 metrov, pa...«. In sem lahko samo upal, da je Navioniscova karta natančna na nekaj metrov. In da bo GPS deloval dovolj natančno v tem kanjonu. Temu se v letalstvu menda reče »instrumental landing« ali tako nekako. Kakorkoli, po desetih minutah strahu sva zagledala tri sidrne luči in to je pomenilo, da sva skozi. Moji živčki so šli pančkat in noč je bila mirna.

Sreda, 28.05.2008

Preverim pošto, nekaj bo treba narediti. Samo ne sedaj, se prestaviva v luko najprej in priveževa barko na obalo in računalnik na net. Barko priveževa brez kakršnih koli težav. Prvič v Španiji, da je marinero potegnil lazy line iz vode. Bravo Španci, do sedaj sem to doživel le pri Angležih v Gibraltarju. Kasneje izvem, da je marina Sunseeker v lasti Angležev. Hic! Marina že, internet pa ne. Ta ne dela. Kako poznano. Zato pa dela pasarela na sosednji barki na daljinec. Špagca gor, špagca dol. Saj ne moreš verjet, kaj vse si ne bodo še izmislili.

Mahon je čisto drugačno mestece, kot sem jih navajen iz Mallorce. Spominja na grška mesteca. Brez velikih hotelov in brez gromozanskih parkirnih hiš za barke (alias marin). Parkiram na parkplacu pred oštarijo. In grem na kafe con lecce, kavo z mlekom. Paziti moram, da ne naročim kapučina, da ne dobim one nemške splačine s smetano. In gledam na morje, naša barka je točno pred nosom. In za njo sto ali dvesto metrov širok zaliv, potem pa palme in vile med drevjem. Nekaj časa je tako. Pa ne za dolgo. Kmalu je sredi zaliva, dvajset metrov za barko grdosija, izvedba v devetnajstih nadstropjih. Cruiser je pripeljal nekaj tisoč ljudi malo na ogled mesta. Ves pogled pokvari, vse se stemni, tako je velik. In stemni se tudi meni pred očmi, ker si kar predstavljam, kako se bo barka zamajala na tem valu. In čakam. In čakam. Pa nič. Križarka je šla mimo vsaj s šestimi, sedmimi vozli (ne glede na to, da je najvišja dovoljena hitrost v lukah 3 vozle – to za Tui očitno ne velja). Pa nič. Ko je priplul malo prej izza ovinka glass-bottom-boat, sem mislil, da se bo barka potopila, tako jo je razmetal. Sedaj pa nič! Hidrodinamika, ni kaj.

Potem vzameva rentiča. Tu je še cenejši kot na Mallorci, 30 evrov na dan. Če ga vzameš za dlje, pa še manj. In še cenejše gorivo uporablja. In spelje, kot iz topa. Tudi z drugo. Hyundai Atos, nikoli še nisem vozil tako majhnega avtomobila. No, spredaj se da sedeti, ostalo me pa niti ne zanima. In otok, ki meri 26 krat 11 milj bo že zmogel prevoziti. Saj je več ali manj sama ravnina.

Tu ne gojijo toliko masovnega turizma, bolj so orientirani na kakovostnejše storitve. Tako piše in tako se tudi vidi. Ni blokovskih naselij, hoteli so taki, kot jih poznamo iz naših logov. Precej je tudi vil in drugih hiš, ki se oddajajo gostom. Obala je zelo razvejana s precej globokimi zalivi in s peščenimi plažami na koncu. Tudi notranjost je prijetna za oko. Predvsem pa ni tistega plastičnega turizma, ki je tako zelo prisoten na Mallorci. V Ciutadelli, mestecu točno na drugi strani otoka, se malce ustaviva in sprehodiva. Zelo prijetno je, zelo zanimiv zaliv s privezi ima. Škoda le, da malo rosi in naju pogum za sprehod hitro mine. Pa se zapeljeva še malo naokoli in kamor koli prideva, povsod je lepo, ampak povsod tudi – dežuje. Toliko pa se le da videti, da so to vsi zalivi po vrsti lepi in lepa so tudi sidrišča.

Zanimiv je tudi hrib. En sam hrib je, ki se mu lahko reče hrib. Ima slabih 400 metrov višine in se nahaja praktično točno na sredi otoka. Krasen razgled je naokoli. Cel otok je kot na dlani. Kot z letala. No midva nekaj časa lahko to opazujeva kot z letala v jasnem vremenu, nekaj pa kot z letala v oblaku. Hja... Se pa vidi, da je ta hrib nekaj posebnega. Tudi na vrhu je nekaj posebnega. Nekaj, kar si je vedno v zgodovini katerega koli naroda odrezalo najlepši del pogače. Svetišče. Pred stoletji so tu postavili samostan. Stoletja je prosperiral. Vsake toliko časa so ga malo razširili, obnovili, dogradili. Še pred petdesetimi leti so mu dodali velik kip, ki se vidi že od daleč iz doline. Vendar vse na tem svetu je minljivo. Tudi to svetišče je danes v zatonu. Vsaj po zunanjem izgledu sodeč. Poleg je zraslo novo svetišče. Novo, bleščeče, večje in še mogočnejše. Nasad veličastnih telekomunikacijskih stolpov. Vsak posebej okrašen s čudovitim grozdom anten. Kako lepo in kako romantično mora vse to izgledati ob, recimo, sončnem zahodu. Le to ne vem, zakaj so na razglednicah vse fotografije vrha narejene tako, da se vidi samo samostan. Res čudno! (photoshop je uporabna zadeva za fotke)

Zvečer se na hitro ustaviva na pizzo. Ekipa med sabo žlobudra po italijansko, pa še sam naročim po njihovo. Vse špila, vse razumejo. In si mislim, da sem ta večji frajer v oštariji. Kelnerca pa kar po angleško z nama. In jaz po italijansko in ona po angleško. Ok, od kod pa si? Iz Argentine, pravi. In tako je vesela, da lahko govori angleško z nekom, ki ni Anglež. Da se malo vadi v tem jeziku. Eh! Ob odhodu potem raje ne rečem ciao, ampak bye. Naj vadi, punca.

Četrtek, 29.05.2008

Krasno jutro. Včerajšnji dež je že pozabljen. Pa je res? Ko bi vsaj lahko bil, pa ni. Barka je... no saj je jasno kakšna je. Oker! Sledi pranje. Internet je, interneta ni. Danes ga še ne bo. Manjana. In to se plača, seveda. Dobro, potem pa Mahon ni več nobena prednost. Na hitro se odločiva. Vesna skoči v supermarket po robo. Avto ima in jo lahko pripelje čisto do barke. Sam se sprehodim do chandleryje po priponko za glavno jadro. Plastična je in je zlomljena. Spet, prepozno, mi je jasno, zakaj se je strgalo glavno jadro pred tedni točno tam kjer je vpeto v jambor. In zakaj je sedaj počila še priponka na drugem mestu. Priponka je bila obrnjena narobe. Še ena taka je. Obrniti jo bo treba, da se še ta ne zlomi ali da se ne strga jadro. Tega nisem pereveril in sedaj imam, kar pač imam. V trgovini te robe (kaj bi drugega) nimajo. Grem v naslednjo. Pojdi v Palmo ali pa Barcelono, mi pravi punca za pultom. No, to bomo drugače naredili. V avto in v tretjo trgovinico. Tu nekaj imajo, ni ravno povsem enaka, kot so ostale, bo pa čisto v redu. Vsaj, dokler ne najdem prave. Hočeva vrniti avto. Pisarno ima rent a car firma deset metrov od barke. Pa ni nikogar. Ob enajstih. Uradno delajo od devetih do enih. Španija. Grki temu rečejo izi-lajf. Res je. Vrževa kluč pod vrata in greva. Ko jih šljivi!

Izplujeva, narediva še en krog po zalivu za fotke. Da ne bodo vse fotke z Menorce v dežju. Pa na črpalko. Že zjutraj sem preveril kako je odprta. Do dveh, mi je strumno zagotovil možakar. Jasno, da je ob pol dvanajstih zaprta. Je pa telefonska številka (za emergency) in ga pokličemo. Aj-em-kamin-tu-minic-pliz. Po četrt ure čakanja na črpalki je le tu. Je pa diesel spet dražji. Vsak dan se podraži. Danes je 1,38 evra. In v Italiji, me pomiri črpalkar, je bil že včeraj 1,62 evra. Dober posel sem sklenil tukaj, pravi. Mar res? V Melilli pred dvema tednoma je bil še po 0,90 evra za liter.

Napovedan veter je krmni. Čez dan 3, zvečer in ponoči 4 bofore. Potem pa 1-2 in v soboto močan vzhodnik. V soboto sploh ne moreva s to barko. V veter 5 Bf ne gre in pika. Od nedelje dalje pa je spet brezveterje. Torej je sedaj še najboljši trenutek, da jo mahnemo na Korziko ali Sardinijo. Bomo videli, kam nas bo prineslo. Nasvidenje, Španija.