Sardinija

Petek, 30.05.2008

Napoved za včeraj in ponoči ni bila najbolj precizna. Smer vetra je bila po napovedi (točno v krmo), jakost pa ne. Vetra ni niti za živet, niti za umret. 3 Bf krmnega je. Val se pa vali od nekod zadaj. Nekje torej veter je, samo ne pri nas. Včeraj zvečer sem jadra pospravil, ponoči obesim glavno, ga zvežem in računam, da mi bo dodalo kak vozel k motorju. Velike koristi od jadra ni. Na tak način bomo zvečer na Sardiniji lažji za 50 litrov diesla.

Zvečer je dežurna Vesna, drugo polovico noči jaz. Zunaj je sicer toplo, je pa paluba mokra zaradi vlage. Spet je glavni član posadke radar. No, poleg avtopilota, seveda. Ob sedmih zjutraj pa le kaže, da se veter dviga. Jadra ven in motor k zasluženemu počitku. Od sedaj do pristanka je lepo. Val se sicer razvije, zato pa jadra barko toliko le stabilizirajo, da je plovba znosna. Vmes se še premisliva in ne greva v preliv med Sardinijo in Korziko, ampak nižje na Sardinijo, v Porto Conte. Na sidro. Če bova lahko. To je morski biološki rezervat in je prosto sidranje omejeno.

Pa ni bilo panike. Zaliv je zelo lepo zaprt, globok vsega nekaj metrov s peščenim dnom. In velik. Velik! Vsaj sto ali dvesto bark se lahko sidra zelo na komot. Če bi bila sila, vsaj dvakrat toliko. In zaščiten je pred vsemi vetrovi. Če se bom še kdaj podal iz Malorce na Sardinijo, je ta zaliv sigurno najboljša izbira. Pa še po miljah je najbliže Mahonu. Prijetna noč bo.

Sobota, 31.05.2008

Dva meseca sem že na potepanju, pa se nikakor ne morem naveličati. Izgleda, da mi ciganski način življenja ustreza. Le čas me baše. Staram se in to kar sem včasih naredil hitro času moram sedaj delati dlje. Rad bi pa naredil enako, kot nekdaj. In potem časa ni. In za to potrebujem mir in internet. Če je WiFi, je vse skupaj lažje, samo sedaj ga nimam že od Palme dalje. In ga še vsaj kak dan ne bo. 3G modem poje, da je kaj. Na srečo ga v maju nisem veliko uporabljal in ga še lahko. Dela v redu, skoraj kot WiFi, le če presežem kvoto je drago. Drago!

Vesna ima malo domotožja. Manjka ji ženske družbe (emaili so vsaj malo za tolažbo) in komaj čaka, da gre malo naokoli in raziskuje nove kraje, sreča ljudi...

Naredim, kar imam za narediti in izplujeva. Ogledava si zaliv. Zaključen je z rtom z veličastnimi klifi. Na njih je svetilnik, pod njimi pa jama. Raj za turistične delavce. Imava nekaj vetra in nič vala, sva na zavetrni strani Sardinije. Plovba je temu primerno prijetna.

Pa ne za dolgo. Veter pade na nič. In po desetih minutah se dvigne nazaj, le z druge strani je. In po uri ga je že 30 vozlov. Iz 0 Bf na 6 Bf v eni uri! Se vidi da Bonifacio ni daleč! Zadnjih nekaj milj je treba skozi preliv, ki je, milo rečeno, plitev. Dva metra globine, en kup čeri. Plovne širine, kjer je dva do tri ali štiri metre globine je vsega nekaj deset metrov. Tole ne bom delal na jadra proti vetru. Nak! Jih snameva in naprej na motor. Je pa dan, to veliko pomeni. Vesna na GPS, jaz pa za krmilom. Nekako se ne gre igrati z avtopilotom in pivom v roki. In za nameček prideva na privetrno stran. Tu je doma val. Samo dobro miljo imava do vasice, kamor se greva privezat, pa sva do kože mokra.

Ko ne bi bilo vetra (in vala) bi se verjetno kar zasidrala tukaj. Barva morja je prečudovita. Še lepša je od tako zelo opevane turkizne. Ne samo Bonifacio, tudi Costa Smeralda ni daleč! Pa ne bo nič s tem, v tem vetru že ne. Zveževa se, marinero nama pomaga. S čolnom naju pričaka, pokaže privez in že je na pontonu in iz vode potegne lazy line, kot se spodobi. Ne glede na kar močan bočni veter se s tako pomočjo priveževa kot bi trenil. Cena 5 evrov. Lepo. Edina pomanjkljivost je, da fant ne zna nič italijansko (o angleščini itak nima smisla govoriti). Sicer pa tudi midva ne govoriva italijansko in je vse v redu. Samo sardinjščino govori. In govori tudi z rokami, torej ni težav.

Pa na sprehod v vasico. Končno nekaj po mojem okusu. Dva dolga in ozka zaliva, vmes pa ribiška vasica. Ok, ok, bila je ribiška vasica. Sedaj je bolj namenjena turistom. Ni pa to masovno. Hotel ali dva in nekaj hišic za goste. To je vse. Jaht tukaj ni (veliko). So pa zato domačinski čolni s samosvojim sistemom jader. Zanimivo. Vesna zagleda čevlje za v morje zase in jih kupi iz prve. Trgovinica – svaštarnica za navtike. Kaj vidim! Obeske za roštilj. Točno take, kot jih potrebujem. In, kaj drugega, kot da imajo natančno tri! Pa merilo v roko in – na žalost so luknje za pol centimetra preveč skupaj. Škoda. Sicer pa, saj jih že imam, le da sem za to moral gnjaviti Rajka. In greva dalje in srečava poroko. Saj nevesta je že lepa, samo v kakšnem avtu in s kakšnim šoferjem se pelje... Jeva na rivi. Ni veliko, je pa zato drago. Vsaj nekaj. Hic!

Nedelja, 01.06.2008

Zbudiva se v vetrovno jutro. Najprej preveriti vremensko napoved in se odločiti kam in kako. Kaže, da bova šla v Bonifacio. Na Korziko.

Pa se premislim. Napoved je eno, realnost pa drugo. Kot že mnogokrat. Morda se popoldne spremeni, ko bo šla depresija preko nas. Sedaj pa v val in veter ne grem. Govoril sem, haugh! Zato pa govorim s sosedi. Spet Francozi. Ma, kaj na tem svetu ni drugih ljudi? In ti Francozi, jasno, ne govorijo angleško. Malo nemško. Ok, pa probajmo. Bolje, kot francosko je že. Ej, kaj se nisem v šoli več učil. Nemščino sem se učil bolj po načelu: »miza-tiš, riba-fiš, uh-me-piš«. In šprahamo in šprahamo. Midva jima poveva in pokaževa v naših pilotih in na naših kartah pot skozi prehod, ki sva ga obdelala včeraj. In to je dober razlog, da se oddolžijo s kozarčkom. Pri njih. Krasna lesena barka, samogradnja. Ej, tako bi pa imel, tako! Čisto nekaj drugega je kot naš industrijski kup plastike. Malo nam povedo o Korziki, ki jo dobro poznajo. Mene povprašajo o Albaniji. Saj to je tam pri vas, ne? No, ni ravno, jim pa vseeno lahko kaj povem. Saj, če nič ne vedo, je vsaka stvar hitro dobra, ne? In pogovor se razvije v debato. Malo po zaslugi njihove različice mastike, alias ouzota, malo pa po naši različici sliwowitze. Nisem vedel, da imajo tudi oni janeževo žganje – sem mislil, da imajo samo konjak. Oni so za našo slivovko definitivno vedeli. Šef parade in lastnik barke je doma iz Strasburga in je jadrati začel v pet in pol metrski barki na Jadranu. V Titovih časih, pove. Pred petintridesetimi leti. Jasno, da pozna slivovko! Čvekamo in čas hitro mine.

Veter pade, nad nami se pojavi oko depresije, torej bo obrnil. Ura je dve, gremo. Do kam bova videla, ko bova zunaj. In zunaj hitro vidiva da le do prve luke, deset milj stran. Plovba ni prijetna, vetra ni, val je ostal. In greva v to prvo luko, PortoTorres. In še WiFi imajo, piše v našem pilotu. Od zelo daleč se jo vidi. Pa ne po zaslugi dobre vidljivosti ali kake posebnosti, ki bi se videla deset milj. Bela lisa je točno v tej smeri. In jo sledimo. Ko vplujeva, prebereva »Napoleon Bonaparte«. Trajekt. Ogromen trajekt. Matična luka? Kaj bi lahko bilo kaj drugega kot Ajaccio! In iščeva privez. In ga ne najdeva. Opa, tole se nam pa še ni zgodilo. Sezona prihaja. Ok, en cel pomol je v adaptaciji, a vendar...

Naprej do 15 milj oddaljenega Castelsardo. Veter se dvigne ravno pred pristajanjem. Ko bi se prej, bi lahko jadrala, ko bi se kasneje bi v miru pristajala. Zakaj ravno sedaj? 5 Bf ga je. Pa ni bilo težav, marinero je pripravil mooring in poprijel zadnji privezni štrik, z Vesno sva pa mooring privezala v sekundi in pol. Čeprav sem se malo bal težav, jih ni bilo prav nobenih. No, razen tega, da WiFi ne dela...

Preden greva u-lajf, se Vesna loti čiščenja palube. Celo poriba in opere. Jaz nimam več volje, ko je pa tako ali tako z naslednjim dežjem (čez pol ure) spet vse po starem. Kaj tu ne poznajo dežja brez saharskega peska? In tudi tokrat je bilo tako. Zato imajo pa v marini zanimivo stranišče. Zaman iščem pisoarje. Ni jih, definitivno. Zato jih pa Vesna kasneje najde v ženskem stranišču. Hja, drugi kraji, drugi običaji. Me prav zanima kako jih uporabljajo ženske!

Korzika

Ponedeljek, 02.06.2008

Najprej veselo na delo, potem pa v mestece. Castelsardo. Sinoči se je zdelo vredno ogleda.

In tudi je bilo. Zbito na vrh skale nad morjem z ozkimi uličicami in le nekaj gostilnicami in trgovinicami je nekaj posebnega. Od daleč izgleda kot grad, tradnjava, ko pa stopiš skozi vrata, se znajdeš v pravem malem mestu. Raj za domače ženske. Lahko klepetajo s celim mestom naenkrat. In to tudi delajo. Brez mobitelov in conference callov. Ja, še antene mobilne telefonije so nekaj posebnega. Nameščene a obzidje so pobarvane v barve kamnov, da ne izstopajo s svojo siceršnjo belino. Vredno posnemanja. Nekaj posebnega je tudi cerkvica, ki se tu imenuje katedrala. Cerkev sicer ni nič kaj drugačna od ostalih iz tistega časa (11. Stoletje), je pa zato zvonik. Bivši svetilnik so kasneje predelali v zvonik. Je že tako, da je bolj pomembno, da farane zbudiš zgodaj zjutraj s hrupom zvonov, da pridejo k maši (in nekaj malega prispevajo v nikoli polno cerkveno blagajno), kot pa to, da se ribiči vrnejo varno v domači pristan. In tradicija se nadaljuje, se mi zdi. Na bregu, kar precej stran od morja raste nova cerkev. Z zvonikom. In ta je v obliki svetilnika...

Ob dvanajstih greva. Najprej na črpalko in nato naprej na Korziko. Najprej je bonaca, potem se pa razvije ravno pravšnji veter in imava krasno pot. V Bonifacio greva. To je ena najboljših naravnih luk zahodnega Sredozemlja. Bonifacio je poznan od pradavnine, tudi Odisej je bil tukaj. Ni se ravno izkazal, vse njegove ladje so potopili in posadko pobili, on jo je pa le nekako uspel popihat na varno.

Visoki klifi popolnoma zapirajo pogled na vhod. Če ne bi imel satelitske navigacije bi bila težka. No, bi se pač orientiral po tem kam plujejo drugi. Prometa je tukaj kolikor hočeš! Zunaj piha (Bonifacio, pač), v fjordu je povsem mirno. Kar se tiče vetra, seveda. Ne pa kar se tiče ladij in valov, ki jih te povzročajo. Že na samem vhodu (širokem kakih sto metrov, nič več) se gužvam s trajektom, ki hkrati z mano vpluje. No, pravzaprav me ravno na vhodu prehiti. Se mu umaknem in grem počasi za njim. Na sredi zaliva, na mestu, ki je malenkost širše, kot ostali del naredi salto mortale. Obrne ladjo, dolgo vsaj sto metrov. Na obeh koncih skupaj ni še za eno tako prostora. Uf! Počakam, da pristane in grem mimo. Nasproti cela procesija, so tudi čakali, da se ta-veliki sparkira. Precej polno je. Prostor je še na vhodu. Pa se vežimo tukaj. Ni najbolje, saj bomo občutili vsak mimohod domorodskih turističnih ladjic, ki nekako ne spoštujejo omejitve treh vozlov. Ampak, prostor je in greva. Prvi pristanek ni uspešen. Ni mooringa. Hej pa toliko na frišno privezanih bark je naokoli, vse obljudene in nihče se ne spomni, da bi nam to povedal do časa. No, pa ponovi vajo. Gremo na sosednji privez. Tu izgleda je vse v redu. Vesna potegne mooring in gre z njim naprej. No, končno se sosedi le zmigajo in mi pomagajo privezat zadnji štrik. Jaz pa na vleko mooringa. In vlečem in vlečem. Ma, ne bom pretiraval, če bom rekel, da ga je bilo vsaj 50 metrov. Prav težko ga vlečem, kot bi vlekel sidro, ki orje po pesku. In privlečem. Mooring. Ah, to je bil samo štrik, na katerega je bil mooring privezan. Zame je ta štrik dovolj močan, tole kar je prilezlo ven je pa vsaj za dve številki preveliko. Ma, bo že nekako, komaj še diham.

Ne, ne bo! Sedaj, ko je bilo vse postorjeno, barka (drugič) parkirana, pride mojster iz kapetanije. Za vas imam pa eno boljše mesto, kar odvežite se in na pomol »kilo«. Ma, saj je v redu, rečem. Ne, ni. Na K pejte. Kje si bil pred četrt ure, pezde! Mislim, da je čakal, da en cepec potegne oni mooring tako, da bo sedaj pripravljen za druge. Čisto nov je in očitno je bil v klopčiču ob ketni na drugi strani zaliva. No, pa gremo. Nasproti procesija. Imajo praznik in je sprevod po rivi in sprevod s čolni po (preozkem) zalivu. In se zrinemo nekako do pomola K. Samo pomol K je poln. Nazaj ne grem, Vesna kliče mojstra po VHF in ta se, kako drugače, ne javi. Se pa zato pripelje s čolnom. Oups, sorči, ja K je res poln, kar za mano pejta. No, pa sva dobila morda najboljši možni privez. Čisto v kotu zaliva na mirnem pontonu med domačini. Kar se dobro konča, je dobro, pravijo modri. Pa še malo sem si mišice pošlihtal. Sem že skoraj rekel Vesni, da sem kot Popaj, pa sem si v zadnjem trenutku premislil. Se bojim, da bi bila potem špinača za večerjo.

Stuširava se in naokoli. S telefonom se poskusim priključiti na net, da bi malo počvekal po Skypu. Omrežij, kolikor hočeš, samo nobeno ni odprto. Očitno sem si to malce preveč naivno predstavljal. Ok, enega sem našel, je bil pa bandwith tako slab, da se ni dalo pogovarjat. Težava je tudi v tem, da ga nimajo v kapetaniji za goste marine. No ja, pa nič, saj ne bo prvič.

Bonifacio je lep. In živ. Sami lokalčki na rivi in marsikje živa glasba. In spet to ni plastična evergreen glasba. V enem lokalu pojejo francoske šansone ob spremljavi klavirja, v drugem skupina pevcev poje narodne pesmi, v tretjem je jazz... Easy jet turistov tod ni. Tudi cene niso primerne za njih. Cene pečejo pod prsti. Mi postaja jasno, zakaj pravijo, da je Korzika draga. Bo treba biti previden ob naročanju lobsterjev in podobne šare!

Torek, 03.06.2008

Lepo jutro, greva naokoli. Bonifacio je res divji. Spet mestece za obzidjem in spet ozke uličice. Podobno je Castelsardu. Le klifi so tu višji in še bolj divji. Vse je zgrajeno nad morjem. Dobesedno. Ni za vrtoglave, bi lahko pisalo na vhodu v staro mestno jedro. Ni, da bi kopal luknjo za vodnjak na vrtu. Nekaj časa bi že šlo, potem bi pa padel skozi in direktno v morje. Stranišče na štrbunk?

Edino, kar moti v vsej tej pravljici, so domačini. Res so neprijazni. V pilotu sem to prebral, pa sem jemal informacijo z rezervo – avtor je poročen s Francozinjo in vemo, kako se imajo Korzičani in Francozi radi. Tudi Francozi, v Melilli so mi to rekli, pa jim spet nisem verjel. Pa je res! Nobenega nasmeha, karkoli jih pobaraš, jim je težko odgovoriti. Angleško sploh nočejo (ne znajo?) govoriti, baje tudi francosko ne. Škoda.

Izplujeva opoldne, skozi preliv lepo vleče. 5-6 Bf vetra je, ni pa vala in veter je od zadaj, krasno plujemo. Više ob Korziki vetra ni več toliko, morda 4 Bf. Pa še ta se kar naenkrat obrne v nos. Pred nami je nevihta. Po uri, uri in pol mine in odločiva se za sidranje v krasnem zalivu. Bova spekla meso na roštilju. Bolje (in bistveno ceneje) kot v gostilni. Zaliv Anse de Cannella je v našem pilotu označen kot varen in lep, kot je zapisal moj priljubljen pisec, Rod Heikell. Sidro dobro prime, piše tam. Izkaže se, da je res zelo, zelo »good holding«. Globine nekaj metrov, mivka. Sama bova. Najdem mesto za sidranje in potem še počasi en krog kakšnih 30 m naokoli, da preverim na echo sounderju globine. Lepo kaže, 3-4 metre konstantno. Oups! 3-2,5-2,0-1,9. Greza imamo meter in pol. Hitri zavoj proti odprtem morju. 1,8-1,5-1,3. In smo parkirani. A-ja-ja-jaaah! V past sem se spravil. Plul sem vzporedno z obalo po kanalu, levo in desno je bilo plitvo. Val naredi sipine. In sedaj smo varno zakopani v to sipino. Naš motor s svojimi 19 konjskimi močmi temu nikakor ni kos.

In se začne mučenje. Najprej je treba iz kleti potegniti čolniček, ga napihniti in potem s pomožnim sidrom odveslati čim dlje. Izgleda enostavno, samo v tistem trenutku to ni bilo prav nič prijetno. Vsak val (ne val, valček!), ki pride z morja in se na tem mestu nad sipino dvigne, barko bolj zakoplje v mivko. No, pa nekako vržem sidro, vrv na vinč in gremo. No, mi ne gremo, gre sidro proti nam. Ponovi vajo. Še več vrvi, sedaj jo je že vsaj petdeset, šestdeset metrov in deset metrov verige. Sidro sicer drži, samo, če bom nadaljeval, bom le vinč polomil. Bum ven, obesim se nanj kot opica, pa tudi ne pomaga. Očitno nisem tako težak, kot izgledam. Škoda, sedaj bi mi prav prišlo, da bi k teži špeha lahko prištel še težo karakterja. Pa še oseka se bliža. Moram pogledat kakšna je situacija pod nami. In, jasna stvar, ne najdem maske. Precej sem že utrujen in znerviran. Sedaj pa še to! Skupaj premečeva vsak kot barke in cel čas si ponavljam tisti znani stavek: »Seti je Mujo, seti!« No, jo le najdem in hop v vodo. Mimogrede, prvič od kar sem izplul iz Portoroža, sem plaval in za čudo voda sploh ni več mrzla. Kopalna sezona se lahko začne. Izgleda, da številka na toplomeru le prav kaže - 23 stopinj naj bi imelo morje. Situacija spodaj je, kako se že reče, »složena i vrlo zategnuta«. Ni kaj, tole ne bo šlo. Pomoč rabimo.

Odplavam na obalo in fehtam mojstra, ki pripravlja lokalček za sezono, da pokliče koga s čolnom. Kaj naj dodam, da to stori z mrkim obrazom? V četrt ure so pri nas. Privežejo nas na 50 metrov vrvi in motorje na max. Njihovih 2x250 konjev in še naših 19 zraven. Ha! In še eno oslovsko moč za vlečenje sidra. Tik-tak in smo zunaj. Račun? Jutri pojdite v pisarno in poračunajte. Je v marini, nekaj milj naprej.

Sreda, 04.06.2008

Plačamo ceho včerajšnje smole. 800 evrov hočejo. Plus DDV, da ne bo pomote. In spet mrki obrazi. Ko bi jaz za deset minut dela pokasiral jurja, se mi bi smejalo do ušes. Čudni ljudje, res je! Sem se pa nekaj naučil. Ko bom bil velik, bom bil imel službo za vleko na morju. Deset minut dela na mesec in plača je tu. Korziške cene, pravijo. No, ja...

Marina ima WiFi in tole bo dan za delo. Prvi WiFi po Palmi de Mallorci. Izgleda, da je verjetnost WiFi povezave v marini obratno sorazmerna z njeno atraktivnostjo. Kar je dobro, me vsaj ne vleče naokoli. Najprej je za računalnikom dežurna Vesna, popoldne je moje. Dopoldne grem malo naokoli. Tu res ne bo velike škode, če bom zaprt v barki za mašino. Klasično majhno turistično mestece. Solenzara, po imenu. Brez duše, zato pa z nekaj manjšimi hoteli, množico gostilnic in suvenir-šopov. Vetra ni nič, popoldne se naokoli pripelje še nevihta in nam malo opere barko. Tokrat za spremembo dež ni oker barve. Res pravi dan za delo.

Še kak dan bi ostala tukaj in v miru delala, pa ni več časa. Jutri moramo biti na celini ali vsaj na Elbi. Katja in Jure sta najavila obisk. Do tja je pa cel dan plovbe. Pa še vetra ne bo kaj prida. Bo že nekako, bo pa diesel pihal. Ta piha vedno v pravo smer.

Toscanski otoki

Četrtek, 05.06.2008

Takoj, ko je možno, plačamo marino in izplujemo. Katja in Jure prideta zvečer na Elbo, do tja imamo 70 milj. Na motor. Kako mi to ne paše, pa nič ne pomaga. Na tem koncu Korzike bi moral veter čakati precej dolgo. Večinoma je poleti tu zatišje.

Postane mi jasno, zakaj naju je vsak dan na Korziki (da ne omenjam ponoči!) močno motil hrup vojaških letal v nizkem preletu. Ma, vsake pol ure, če ne pogosteje, je zarohnelo nad glavo. Idilična vasica Solenzara, skrita v vznožje veličastnih gora, katerih vrhovi so pokriti s svežim snegom, ob vznožju je pa že pravo poletje z množico kopalcev v morju. Ta pravi biser Korzike je ... lociran poleg vojaške letalske baze! In močvirja. S komarji. V vasici je tudi prečuvit camp, kjer je na eni strani reka na drugi strani pa morje. Saj ne rečem, plaža je res lepa, peščena, vendar reka s svojim smradom ne prispeva kaj dosti k idiličnosti, žabe regajo nonstop, o komarjih pa ni izgubljati besed. Na sliki v reklamnem prospektu ni vonjav in zvokov in vse skupaj izpade čisto drugače. Kot vedno.

Plujeva mimo otokov Montecristo in Pianosa. Italijanski (spet zamenjam zastavo) Toscanski otoki so. Prvi je znan po romanu Dumasa z istoimenskim grofom v naslovni vlogi, drugi pa (vsaj meni) po romanu Kavelj 22 (Catch 22). Če je Grof Montecristo literarna mojstrovina je pa Catch 22 zato moja kultna knjiga iz časa, ko sem služil domovini. Poleg Švejka sem jo takrat najprej prebral in v njej našel množico koristnih napotkov, kako čim bolj prijetno preživeti tisto leto. Še sedaj se nasmehnem, ko se spomnim, kako lepo je bilo posnemati glavne junake v njihovih neumnostih in opazovati reakcije okolice. Kako predvidljive so bile. Kot v knjigi. Ni važno, da sem bil v najbolj častni vojski na svetu - med drugo svetovno vojno so v ameriškem letalskem oporišču na samotnem otoku vladale povsem enake zakonitosti. Univerzalne zakonitosti.

Popoldne se veter le dvigne in nekaj milj lepo jadrava, nakar spremeni smer in piha na stopinjo natančno iz smeri, kamor greva. Zadnjih deset milj zato plujeva cik-cak čim bolj v veter in ne glede na to, da ima morje 25 stopinj je zaradi mokre plovbe potrebno obleči oilskin. Luka Campo, ki je edino pristanišče na tej strani Elbe je polna, sidrava se v zalivu poleg. Jutri se odločiva, kam greva naprej. Zvečer se nama ne ljubi dalje in potem iskati priveze ponoči. Zaliv izgleda primeren za mirno noč.

Petek, 06.06.2008

Noč je bila prijetna, jutro še bolj. Katja in Jure zvečer nista prišla, prideta danes. Tudi prav. Sredi noči sta šla iz Ljubljane, okoli poldne bosta na Elbi. Midva pa na privez in potem v šoping. Treba je kupiti robo za na roštilj. Najprej v ribarnico. Prodajalka in prodajalec, mož in žena, sta skupaj stara kakih 185 let. Ribarnica je izgleda njuna življenska pot in tu uživata. Prav je tako! Dve oradi in enega Brankina imajo. Ribe so sicer krasne, vendar jih je premalo. Ko tako stokava, da ne bova nič kupila, naju teta (ali naj raje rečem babica) potolaži, da ni problema, bo ona zrihtala štiri orade. Pravi, da pride čez mezo-oro-una-barka-kon-freski-peski. Bo poslala torej ribiča ujet ribe po naročilu? No, ja... In greva naokoli, bova kupila še kaj mesa za vsak slučaj. Pa ne bi bilo treba. Ko se vrneva in naju zagleda, skoči in izza pulta potegne štiri ribe. Hej, ko bi naši ribiči to znali! Loviti po naročilu sveže divje ribe. Malo še menjamo, da so prave mere in jih vzameva. Pa nama spotoma proda še file marlina, mečarice. Za pokušino.

Preveriva še hotele. Prvi je poln. Oups! Saj smo šele junija. No, ostali imajo prostor. Pobereva nekaj prospektov in cenike. Naj si Jure in Katja sama izbereta katerega želita. Pa kavica in nekaj souvenirja. Kupiva še lokalno vino ter najdražji in najbolj zanič kruh do sedaj in nazaj na barko. Vesna pripravi hrano za peko, jaz pa na delo. Sedaj je prilika in mir.

Izkaže se, da je bil oni šoping brez potrebe. Vsaj šoping mesa in vina. Katja privleče polno zmrzovalno torbo čevapov, pleskavic, špikovancev in podobne domače šare In kilo kajmaka! Jure pritroga košaro slovenskih vin. Košarica slovenskih vin in domačega žganja, hej dobro se to sliši! Da ni vedno samo košarica osnovnih živil. Dobiva še nekaj slovenskega branja in najpomembnejšo zadevo. Rezervni roštilj!

Na kopanje. V prvi zaliv. Z Juretom skočiva v vodo in sva hvaležna tema za škljocanje fotoaparatov. Voda ima 24-25 stopinj. Na površju. Prav prijetna je že za kopanje. Preverim še krmilo. Bolj je poškodovano, kot mi je izgledalo prejšnjič. Takrat sem to pogledal na hitro, sedaj sem si vzel čas. Poškodbe je za nekaj centimetrov. Funkcionalnost sicer ni ogrožena, bo pa popravilo večje, kot sem računal.

Potem pa na glavno opravilo. Jankotov roštilj obesimo, zakurimo, spečemo vse ribe in nekaj mesa in vse skupaj pojemo. Nekaj dobijo tudi galebi. Že v zraku ujamejo ribje ostanke. Kosti in glave sploh ne uspejo pasti v vodo, ko jih pogoltnejo. Ni mi jasno kako lahko spravijo vase v enem kosu glavo več kot polkilogramske orade. In kako vejo, da je to hrana. Na koncu jih testiram in vržem v vodo še kos (žarečega) oglja. Ne samo, da ga pustijo na miru, v trenutku odletijo. Kaj so že tako strenirani od turistov? Da ugotovijo, da je pojedine konec, ko leti oglje iz roštilja? Pametne ptice! Imamo pa tudi sosede. Gromozanski so. Moški in ženska, oba visoka za tretjino jamborja njihove barke. Nemca. No, mogoče le nista visoka tri metre, morda je pa barka le petmetrska. Stvar perspektive?

Zvečer še na pijačko ali dve (midva z Juretom) in šoping (ženska polovica družbe). Kelner sicer ne ve točno, kje ali kaj je Slovenija. Baje je to tam nekje, kjer je Ambasada Gavioli. Ja, tam nekje smo...

Sobota, 07.06.2008

Vstaneva, kot naju je strenirala budilka. Vsak delovni dan ob sedmih zjutraj zvoni. V soboto sicer ne zvoni, organizem pa vseeno skoči pokonci minutko do sedmih. Da mu ne bo potrebno spet poslušat najbolj nepriljubljenega zvoka na svetu. Dobro, dobro, zobozdravniški sveder je še hujši, a vseeno... Pa kavica in frišen kruhek. In zajtrk. Vesna gre spet v ko-ko market. Tako ga je imenovala. Včeraj je spraševala domačine, kje je fruta market in so ji rekli, kje da je ko-ko market. Najbrž je izgledala tako izgubljeno, kot kura in so jo pač poslali tja. V ko-ko market. Tale ko-ko market se kasneje sicer izkaže, da je Coop market, a nič ne de. Za nas je ostal in bo vedno le ko-ko market.

Malo še delava, preveriva kje prodajajo ribiško opremo in čakava mladino. In čakava. In dočakava. Sredi dneva je že. Jure z ribiško opremo in živimi vabami. Mi (za vsak slučaj) z mesom in kajmakom. Roštilj bo, kaj bo pa na njem, bomo pa še videli. Izplujemo in zapletemo sidro v mooring. Klasičen postopek z vrvjo in rešeni smo v pol minute. Če veš kaj narediti je enostavno. Pred tem smo gledali barko, ki je imela identične težave in so jo reševali vsaj eno uro, se potapljali, izumljali ne vem kakšne trike, pa nič. Dobro naju je z Jankom naučil oni Anglež na Iosu pred leti.

In se sidramo in nič ne ujamemo. In se želimo prestaviti in moramo najprej popraviti krmilno kolo. Tale Lewmar si pa ni najbolje zamislil zadeve. Kar nekaj časa mine, da pogruntamo v čem je težava. Potem, ko vemo je popravljena v sekundi. Potem, ko vemo... In na naslednjo lokacijo. Tam bo rib kot solate! In lovimo. No, Jure lovi, ostali le pametujemo. Galebi se zbirajo, dober znak. Ribe so nore na kruhove drobtine, vse vre okoli barke, ko vržemo v vodo koščke kruha. Očitno jim črvi ne dišijo. Kdo pa še danes je žive črve? Saj niso kot Papilon v zaporu v Guatemali. Ampak, nekaj le bo, galebov je vse več. Čez ograjco romajo v morje še ostanki solate. Zanimivo, na galebe ima to enak učinek, kot žareče oglje včeraj. V paniki pobegnejo z gnusom v očeh, da bi morali jesti kaj takega, kot je solata!

Počasi nas pogum, da bomo jedli freski-peski, mine in na roštilj romajo uštipci, čevapi in podobne nam dobro poznane stvari (galebi so takoj nazaj). Še feferone iz Maroka spečemo. Še vedno pečejo. PEČE! Eden je dovolj za celo družbo. Z Juretom pijeva vzorčne kose piva. Od vsake vrste, ki so jo v ko-ko marketu imeli imava po dve steklenici. Po 66 cl. Pivo in meso naredijo svoje. Kapitan omaga in zaspi. Za njim (se mi zdi) še ostali. Razen Jureta. On lovi ribe. In ujame rib(ic)o. Fotosešn sledi. Sicer smo pa itak rekli, da bo ribica za desert!

Ko se vrnemo smo nemalo presenečeni. V zalivu pred luko je sidranih kakih 15 bark. Pomol je (skoraj) poln, no nekako se le stlačimo na naše staro mesto, kjer se zapleta sidro. Upam, da bo jutri šlo brez težav ven. Če ne, pa ... Zvečer moški del na fuzbal, ženski v šoping in dan je zaključen. Tekma med Turčijo in Portugalsko naju z Juretom sicer prav nič ne zanima, zato pa komentator(ka) zelo dobro komentira. Ja, Italijani to znajo.

Nedelja, 08.06.2008

Dežuje. Rahlo, a vendar. Pomolim nos na plano in zdi se mi, da tole ne bo trajalo dolgo. Vseeno škoda, danes je na vrsti izlet po otoku. Juretov avto je treba izkoristiti. Pa se odpeljemo v dež. In v hrib. In potem v oblake. Več ali manj smo sami. Prav veliko turistov očitno ne gre v hribe kadar dežuje. Je pa zato narava lepa. Čudovita! Pravi pragozd. Lahko bi rekli (glede na to, da je v avtu prijetno toplo, zunaj pa dežuje) »tropski deževni gozd«. No, dež kmalu poneha. Po planu. Sredi te divje narave srečamo še čredo gamsov. Vsega deset metrov od ceste se v gostem gozdu mirno pasejo. Ne moti jih niti to, da se ustavimo, da izstopim in jih slikam. Verjetno so vedeli, da slikami v oblakih (alias megli) ne bo nič. Foto safari, kot v južnoafriških narodnih parkih. Le, da tam ne smeš iz avta. In ko slikaš leve to niti ne bi bila prav umna poteza. Gamsi me pa menda že ne bodo požrli.

Marciana. Ustavimo se pod žičnico. Košare so. Za dve osebi in povsem odprte. Redko se vidi ta vrsta žičnice, meni je še najbolj poznana iz pobočja pod Marmolado v Dolomitih. Malce arhaična zadeva, pa zato toliko bolj zanimiva. Vrh gore je krepko v oblakih in ta izlet res ne bi bil smiseln. Tudi temperatura na tisoč-in-toliko metrov verjetno ne bi bila primerna za kratke hlače in japanke. Gremo raje naokoli po vasici Poggio. Dokaj je slikovita, ima pa tudi krasen spomenik. Obelisk. Na vrhu je ena najbolj slavnih podob, ki jo častijo (skoraj) vsi narodi sveta. Moški bolj, kot ženske, se mi zdi. Grozd in list vinske trte. Tudi tu prodajajo klobase iz mesa merjasca. Kot na Korziki in kot na Sardiniji. Ej, je divjih prascev tod naokoli! Samo, da niso vsi mejd-in-đapen, kot slavni »jadranski lignji«, ki prav tako vsi po vrsti prihajajo iz dežele vzhajajočega sonca.

Pa do morja in pavza in spet malo naokoli. Marina Marciana. Tu je že kar lepo toplo. In spet sončno. Pa kmalu naprej do glavnega mesteca, Portoferraia. Katja in Jure imata tu trajekt za Piombino na celini, midva pa avtobus za Marino di Campo. Po obvezni italijanski pici, seveda. Spustiva ogled Napoleonove hiše, pravijo da nima smisla. Planirala sva, da izplujeva, se sidrava v kakem zalivu, zakuriva in spečeva. Pa ne bova. Vreme se kisa in v dežju res ne bi kuril roštilja. Bova pa delala in greva dalje jutri. Tako ali tako imava še veliko za narediti in sedaj je prilika. Tokrat bova pač delala tiste stvari, ki se jih da narediti off-line. Je pa zato elektrika in vsaj baterij ne bova praznila.

Korzika

Ponedeljek, 09.06.2008

Vreme tako-tako. Greva, kaj bi tukaj počela. Pred tem se seveda odklopiva iz elektrike. In takoj je pri naju mojster ribič. Tole bo za plačat. 20 evrov hoče. Elektrika je en evro na uro. In 20 ur nama računa. Ma, dobro, ne bomo se prerekali, saj smo tudi vodo točili in bili štiri dni na privezu. Damo bakšiš in gremo. Vrh Elbe je spet v oblakih in dvakrat za reči, da bo na otoku spet deževalo. Vsaj vodo bodo poleti imeli...

Nisva še uro na poti, ko kar naenkrat crkne ena najpomembnejših stvari. Navigacijski sistem. Welcome screen pokaže in potem konec. In tako v nedogled. Ne pomaga tisto, kar vsakdo najprej poskusi: vklop, izklop elektrike, prekonektiranje priključkov in podobne stvari. Šele nato pridejo na vrsto navodila. Poglavje »Troubleshoting«. Nič mi ne pomagajo. Kar predlagajo sem tako ali tako že naredil. Potem pa piše takole nekako: če nič od tega ne pomaga, poglejte na www.raymarine.com. Neverjetni so s tem netom! In kako naj jaz to naredim sredi morja? Saj človek ne more verjeti! Pokličem v Jonathan in mi dajo številko zastopnika za Raymarine. Niti minuta ni potrebna in vse skupaj spet dela. Factory reset pomaga. Samo kako naj vem, da je treba stisniti levi soft key in vključiti napajanje na panelu, da se naredi factory reset?! Samo to bi napisali v navodilih, pa bi bilo. Ne pa spletni naslov, bedaki...

Vetra ni. Na Capraio, najsevernejši od Toscanskih otokov, ne bova šla. Tako ali tako je pol otoka zaprtega (narodni park), ostalo je kup kamenja. In zapori. Če bi imela ugoden veter do tja, bi ga objadrala, tako pa nič. Malo se dolgočasim, malo delam. Malo pa roštilj kurimo. Tokrat malega. Za meso in za dva je čisto OK. Jure in Katja sta ga prinesla. Sedaj je roštilj redundančni, računalnik pa nič več. Tega sta odnesla. Tako je tudi prav. Dopusti se bližajo in če je kaj pravice na tem svetu, bomo več potrebovali roštilj, kot računalnik.

Popoldne objadrava Cap Corse. Objadrava, ja. Tukaj imava veter. In delfine! Vesna je silno vesela, ker jih ona prva opazi. Opazijo pa drugi naju (da nekaj gledava v morju) in v minutki je pet gliserjev naokoli. Pet gliserjev in midva. Delfinov ni več.! Saj niso blesavi! Slabih deset milj sva imela veter, pa vendar bolje, kot nič. Prišla sva na najbolj severno točko tega romanja (če ne štejem Portoroža, seveda). Sedaj le še proti jugu. Do Afrike. Vmes pa danes zvečer še v Saint Florent. Ne glede na to, da naj bi delali do devetih zvečer, ob pol osmih ni nikogar več. Prav, bomo pa prihranili plačilo za eno noč. Samo, midva rabiva WiFi. Saint Florent je tako brez veze, da bi ga po onem pravilu o obratnem sorazmerju med atraktivnostjo lokacije in vejetnostjo WiFija, sigurno moral imeti. Pa stikava malo naokoli, Vesna bolj, jaz manj, in kmalu je jasno, da zastonj WiFija marina ne nudi. 20 evrov stane 24 ur. Uf! Ali pa 20 evrov dve uri v treh dneh. Še bolj »Uf!«. Pogoltnem kepo, vpišem številko Vise in delam. Vesna tudi, ona še dlje, kot jaz. Sploh pa nisva nič zamudila, ker nisva šla naokoli. Plastično turistično mestece. Kot, če bi prišel v Poreč. Ali Portorož. Razen tega, da greš v gostilno (ali bolje kafič) in ješ in piješ eksotične neumnosti, nimaš kaj početi. Vendar, okolica je lepa, tu ni kaj. Korzika, pač. Veljajo pa tu drugačni zakoni, kot so nam poznani. Po deseti uri zvečer začnejo zapirati lokale. Vasica je kot izumrla. Še v marini ni življenja. Ljudje gredo spat s kurami, izgleda. Upam, da nimajo zjutraj plastičnega petelina za budnico (še preden se zdani)! V Španiji nismo dobili nič za pojesti pred deseto zvečer, tu pa ni nič več po deseti zvečer. In ravno, ko se bomo na to navadili, pridemo v Grčijo. Kdo bi to razumel?

Torek, 10.06.2008

Lep dan je danes. Za nas je delovni. Izmenjavava se za računalnikom. Bolje: mečeva se z računalnika. In naše stranke, kot da bi vedele. Telefoni non-stop. Še dobro, da sva tukaj, jih vsaj takoj servisirava. Katja pa on-line na Skype. Norišnica. Je pa zato proti večeru kar nekaj narejenega in kar nekaj dilem razčiščenih. Z dnevom sem (vsaj jaz) na koncu kar zadovoljen.

Še posebej pa z njegovim zaključkom. Bil sem končno pri frizerju. Frizerki, točneje. Da ne bo pomote: Vesna je najprej preverila ali smem tja. In mi dovolila! Takoj sem opazil, da je Francozinja. Vsaj po tem, da ne zna angleško in ker se nahajamo v Franciji, sem o tem prepričan s precejšnjo gotovostjo. Nekaj je na začetku sicer še žlobudrala, pa je hitro ugotovila, da iz te moke ne bo kruha. Sem bil pa zato hitro ostrižen. Tudi to je nekaj! Vse skupaj se je dogajalo v prostorčku, ki ga je, milo rečeno, za pol salona na naši barčici. In dogajalo se je v EU. Tudi mi smo del EU, ne? In pri nas se ne kadi na javnih mestih. Moja nova frizerka pa je mirno prižgala cigareto, v roke prijela škarje in me začela striči. Od časa do časa je škarje spet zamenjala za cigareto in potegnila dim ali dva. Malo sem se sicer bal, da se ne bi zmotila: potegnila škarje in šla s cigareto v moje lase. Sem se pa tudi tolažil, ker so bili mokri in se ne bi takoj vžgali. Pa se je na koncu vse srečno izteklo. Zame in zanjo. Jaz sem odšel z novo (in nezažgano) frizuro, ona pa z dvajset evri gotovine brez računa v žepu. Kaj ni Francija ena izmed ustanoviteljic EU? Kakorkoli, izgleda, da je tu vse po dvajset evrov: internet, marina, frizer, ... Vesna je nad mojo frizuro tako navdušena, da me takoj slika. Delfine ali pa mene, saj je vseeno, samo da škljoca.

Teta v kapetaniji je danes Vesno veselo prepričevala, da je ta barka letos že bila pri njih. Slovenska? To ni vedela, ampak tako ime ima, da je sigurna v to, da je že bila tu. Pa išče in išče in, jasno, ne najde. Potem pa lani. In spet nič. Pa je še kar prepričana. No resnici na ljubo: letos je res že bila tu. Včeraj. Samo to ji Vesna ne pove. Saj ni blesava. Potem bi morala plačati še za eno noč.

Še pivce za živce zame in Dobrovoljček (posebna pošiljka od Jureta in Katje) za Vesno in dan je mimo. Sprehod po marini razkrije nekaj novega. Vidim barko s hrvaško zastavo (in avstrijsko posadko, čarteristi). Prvo barko pod hrvaško zastavo na celi poti. Barke s slovensko zastavo itak nisem videl še nobene. Me pa dnevno sprašujejo, katera zastava je to. Tudi današnji sosed, Anglež, me je. Včeraj so eni Italijani celo pripluli do nas s ful gasom (ko smo mi jadrali), se ustavili na dveh metrih, bulili v zastavo in izdavili vprašanje, ki sem ga itak že slutil. V angleščini, hvala bogu. Lepo je pluti pod slovensko zastavo. Lepo... Stopiva še do črpalke. Rad bi preveril, kdaj se jutri zjutraj odpre. Tega, seveda, ne izvem. Je pa zato tam sporočilo (v francoščini), ki ga nekako razvozljam takole: »Če me ni, me pokličite na to-in-to mobilno številko in takoj bom tu.« Ta listek, napisan z roko, je nalepljen na vhodnih vratih. Poleg nove, velike in lepe nalepke s prečrtanim mobilnim telefonom v rdečem krogu. Znak, katerega pomen je povsem nedvoumen. Hic!

Sreda, 11.06.2008

Vetra ni, po napovedi se bo dvignil popoldan. Natočimo gorivo. Drago je. Prvič v karieri sem plačal preko 100 evrov. Plujeva ob obali, da bi si jo ogledala, ko že jadrati ne moreva. Na žalost pa ni kaj dosti videti. Skalnata, hribovita in več ali manj neporaščena pokrajina, vmes pa zalivčki s kristalno mivko, ki kar vabijo na sidranje in kopanje. Lepo za poletno poležavanje, a nič več, kot to. Plujeva v Ajaccio, kjer bova poiskala rentiča in si otok ogledala v celoti. Dva dni plovbe je do tam. Naslednja dva dni bosta brez (pravega) vetra, potem ga bo pa preveč. Vetera sicer ne bi bil problematičen, bo pa vala na zahodni strani Korzike za par metrov. To pa ni prijetno. Za te dni planirava rentiča. Če bo napoved držala...

Z morja si ogledava Calvi in še nekaj manjših lučic. Nič posebnega. Dokler ne prideva do narodnega parka La Scandola. Okoli otočka Gargalu, malo pred Portom je. Ej, to je pa čisto nekaj drugega! Paša za oči. Kakšne stene, kakšna barva! Od zelene do rdeče. Še morje je kar naenkrat ultramarin modre barve. Fotič se je pregrel. No, za to se je pa splačalo pripluti do sem. In za povrhu srečava še jato delfinov.

Že celo popoldne bereva in bereva pilota, da bi prebrala, kje je kakšna dobra luka. Pa je ni. Porto ni primeren za nas, zalivi so pa odprti ravno na veter, ki ga imamo nocoj. Še najboljša se zdi Girolana. Genovčani so tu postavili utrdbo pred pol tisočletja in zaliv uporabljali kot postojanko. To je dobro. Slabo je pa to, da je to ozek zaliv, kjer se je potrebno sidrati z dvema sidroma ali pa se vezati na obalo. Ne ljubi se mi ukvarjati z dingijem. In še gužva je vedno – jasno, ko pa ni drugega primernega kraja za prespat na tem koncu otoka. Nič, si rečem, bova pogledala. Če ne bo v redu greva pa naprej. Bova pa ponoči pristala, saj ne bo prvič. Niti zadnjič. Že od daleč se vidijo jamborji. Vse polno jih je. Uf, težka bo. Pa naju na vhodu pričaka možakar v čolnu in izgovori odrešilno zadevo: »follow me« (hej, govori angleško!). In naju priveže na bojo. Na dve boji, točneje. Spredaj in zadaj. Spet nekaj novega. Na tak način spravijo v zalivček (namesto pet ali šest) neverjetnih 72 bark. Smo sicer natlačeni kot v marini, le da ni pontonov. Kot na parkirnem prostoru – lepo v vrsti eden do drugega. V več vrstah. Bo pa zato mirna in varna noč.

In imajo WiFi (spet bom moral delat). Neverjetni so. Dela sicer bolj tako-tako. No, zelo tako-tako. Prekinitve v delovanju so tu nekaj normalnega, hitrost (med prekinitvami, ko stvar deluje) je pa primerljiva s hitrostjo modemskih dostopov izpred desetletja. A vendar: je neprimerno cenejši, kot 3G. In za prenesti imam vsaj 20 MB podatkov. In noč je dolga...

Na obali je nekaj gostilnic in nič drugega. Ni ceste. Vse pripeljejo po vodi, smeti pa odvažajo enkrat letno s helikopterjem. Zakaj tako, nisem razumel, vendar tako piše v njihovem prospektu, ki ga dobiš (poleg vrečke za biološko razgradljive ostanek hrane), ko prideš. V zalivu vlada tišina. Relativna tišina, glede na to koliko je gostov, seveda. Sosedi imajo meni nepoznano zastavo in Vesna ju takoj pobara kaj in kako. Bretanska je. In malo poklepetamo, angleško znajo ravno toliko, da se sporazumemo. Med barkama je kaka dva metra morja. Oni sicer imajo dingi v vodi, pa se jim tudi ne ljubi čez »preliv«. Pa nič. Drugič. Če zalivček ne bi bil tako masovno izkoriščen, bi bil pravi biser. Zbrišem še oštarijce z obale in je prekrasno okolje pod staro utrdbo s peščeno plažo in globokim gozdom v ozadju. Tako me pa bolj spominja na Disneyland. Tako nekako, kot Kornati na višku sezone, ko si ljudje hodijo po prstih. Za nekoga, ki ima rajši zasebnost in ki pozna množico (prav tako lepih) krajev, kjer ni gužve, tole ni pravi kraj. Vsekakor pa ga je vredno videti. To vsekakor. Paša za oči je izredna. Sosedi pravijo, da se splača iti naokoli. Verjamem, samo ne vem, če bi dajal dingija v vodo za to doživetje...

Četrtek, 12.06.2008

Zbudijo me petelini, takoj zatem pa to, da bo treba vstati potrdi še budilka. Lepo smo spali, sedaj pa veselo na delo. Internet imamo plačan do dvanajstih. No, da skrajšam: po dveh urah poskusov in kravžljanja živčkov obupam. Francozi, zmagali ste. Ne grem se več! Internet dela, ne-dela, dela, ne-dela, ... saj se še spomnimo marjetice in ljubi, ne-ljubi.

Naokoli po zalivu in do Porta. Narava je tu čudovita, veličastna. Včasih se počutim, kot med norveškimi fjordi, le barva kamnine je drugačna. Vmes so zalivčki, majhni, privatni. Dostop s čolnom ali peš. Tu vejetno ni gužve poleti. Rajsko! Tri ure se voziva naokoli in uživava. Zaliv okoli Porta je res vreden ogleda. Hrib nad morjem se dvignejo skoraj navpično. Opazujeva avtobus kakih 300-400 metrov nad morjem. Sredi stene je. Ceste se ne vidi, avtobus (in kolono avtomobilov za njim) pa v celoti. Vključno s celimi kolesi. Cesta je široka za en avto, brez robnikov. Tudi visoka je za en avtobus – vsaj glede na to, da se pomika po polžje in da se včasih ne vidi celotnega roba strehe. Od spodaj se ga ne vidi! Skratka, z barko ga prehitiva in iz tega se lahko nazorno sklepa o potovalni hitrosti v teh krajih. Kenija?

In dvigne se veter in veselo jadra gor in ... in pridem izza rta in piha točno v nos. Pa ne že spet! Trudimo se malo na jadra, malo pomagamo z motorjem. Vozim po robu možnega in ceha je, da me zaorca. Pa še enkrat. Ej, saj nisem na dirki. Jadra malo popustiti in deset stopinj ven. In gre. Veter se tudi malo popravi in nekako naredimo 20 milj v veter v šestih urah. Potem obrnemo za 90 stopinj. Hej, to bo veter z boka. Z boka je že, samo ga ni več. Bejš se solit, take smole že dolgo ne.

Zato pa lahko opazujemo okolico. Prav blizu obale plujeva. Glavnemu mestu naproti. Že od daleč se to vidi, da je metropola. Dobro, metropola otoka z 270.000 prebivalci, a vendar. Vse pol no stolpnic in stanovanjskih blokov je. Vmes pa naselje čisto majhnih hiš. Ogromno jih je in zbite so ena do druge. Še barakarska naselja, ki sem jih imel priliko videti, so narejena bolj na komot. Kdo le živi tukaj? Prav firbec naju matra. Pa je dileme konec, ko sva bliže in bolje vidiva situacijo. Nihče več ne živi tukaj. Britof. Kot v Bonifacciu, ni parcel, vsak grob je grobnica. No, za mrtve je pa velikost več kot primerna.

Ajaccio. Dve marini ima, zanima nas v kateri je WiFi. Vesna pokliče in v prvi ji takoj povedo, da so polni. V drugi pa govorijo, kako drugače kot, francosko. Pa kar vpadeva v to drugo in naju sparkirajo. Ampak samo za eno noč. Potem so tudi oni polni. Uf, tole pa ni po planu. Ponoči se bo dvignil veter, z našo barko ne bomo mogli kaj dosti početi v valu, ki se bo valil od Marseilla sem. To bi bilo pa dobro nekako razrešiti – saj proti jugu bo šlo, bo pa zelo neprijetna plovba. Pa še rentiča sva nameravala vzeti za čez vikend. Jutri imava pa za delat. Vesna mora pripraviti dve bilanci.

Malce se sprehodiva po mestu. Vesna v notranjost, pa do info stanta, jaz bolj ob obali, pogledat, kam bi se morda lahko vezali. Vse polno je gostilnic. Dobiva se v eni kar tako. Pizzeria je. Pa dajmo pizzo. Jaz jih lahko jem vsak dan, Vesni pa tudi ni odveč. Samo... Kaj ko bi se šli tile mojstri učit picopeke v Maroko k Arabcem. Če jim je do Italije predaleč! Za trideset evrov dobiva dve majhni pizzi, kjer testo le z veliko domišljije spominja na testo za pizze. Pa še punca, ki nas streže ni ravno inteligentni primerek vrste homo sapiens. Popoln užitek!

Petek, 13.06.2008

Vesna še enkrat preveri marine, pa nič. Se bova pa sidrala in dingija v vodo. Ni kaj. Zjutraj je Vesna šla tudi v šoping interneta. Cene so smešno različne: od 6 evrov na uro, do 5 evrov na teden. Jasno, da se odloči za slednje. In še delovno mesto je prijetno. Restavracija s pogledom na marino. Šefe oštarije meni, da si verjetno ne more želeti boljšega delovnega okolja. No, ne glede na vse bi vseeno raje kak miren kotiček. Samo ne za 6 evrov na uro in dela za celo popoldne.

Pa se sidramo. In veter obrne. Imamo preveč verige zunaj, zelo blizu soseda nas zavrti. Kaj oni nimajo nič v vodi? In potegnem deset metrov verige nazaj. Dokler bo tak veter bo v redu, v bonaci bi se pa lahko dotaknili, če bi se zavrteli vsak v svojo smer. Ni mi, da bi še več verige potegnil iz vode, presidrati se pa nimamo več kam. Ni panike, le za cel dan je pa res ne bi rad pustil same. Bom pa na barki počakal, saj imam še kaj za narediti, recimo malo jadra pošlihtati. Pa še kaj. Moja vloga bo tako biti šofer dingija. In ga damo v vodo. Pa naredim mešanico in jo nalijem v motorček. In ga zmontiram na dingija. In potegnem in – ne vžge. Pa vlečem, pa vlečem. Nič. Pokličem na pomoč in mi svetujejo vse živo, celo svečko naj bi očistil. Pa nič ne pomaga. Ne pomislijo, da sem v tem poslu čisti začetnik, ki ni še nikoli v življenju štimal prdulce za čoln ali kot otrok doma šraufal mopet. Popoln analfabet na tem področju. Da moram vstaviti varnostni zatič (in s tem omogočiti kontakt), nisem niti pomislil, jasna stvar. Potem, ko to naštimam, pali-iz-prve. Ah, ja, vsaka šola nekaj stane. Mene je par evrov za telefone, kar je pravzaprav še kar ugodno.

Kakorkoli, ob dvanajstih Vesno odpeljem na šiht. Srečno jo dostavim na obalo. In gre v oštarijo. Baje gre delat. In prispe in tam ni nikogar. Točneje, nikogar, ki bi ji znal naštimat dostop. Samo, to ni ovira, ga panično pokličejo (tudi zato, ker je edini, ki govori angleško) in mož prispe in uštima zadevo kot se šika. Od sedaj naprej bo lahko cel teden tam delala. Noblesa, ni kaj, če bi šlo za zabavo, ne pa za delo... Kakorkoli, bilance so do večera pošlihtane. Ena čisto, druga delno – jo bo nadaljevala jutri, ko dobi še manjkajoče podatke.

Zadovoljna s popoldnevom gre še malo naokoli. Tudi mimo tržnice. Tržnice, bogato založene, kot se za metropolo spodobi. In zagledala lisičke. Hej, gobe! Si jo kar predstavljam. In Vesna ne bi bila Vesna, če ne bi takoj začela spraševati, kje rastejo. In morda celo pričakovati, da ji povejo. Saj ji, le lokacija (se mi v dobi GPS ne zdi dovolj precizna). V hribih rastejo. Aha. Hribov je tu kolikor hočeš. Pravzaprav je cel otok en sam hrib, najvišji je primerljiv s Triglavom. Koooliko mora biti potem šele gob.

Nabavi še robo za roštilj: tako in drugačno meso, mlado koruzo in obvezne kozice za posladek. Spečeva stvari in jeva. Kar naenkrat so okoli galebi. Kante za smeti so. Vse, kar leti v vodo požrejo. Ne požrejo, stepejo se za to. Pa kaj nimajo rib kolikor hočeš? Hja, so se urbanizirali in pozabili kako se hrana lovi, se mi zdi. To, da so požrli glave kozic, ki sva jih metala v morje še vroče, mi je jasno. Da so se dobesedno stepli za kosti od kotletov že težje razumem. Edina logična razlaga je, da so bili kotleti svinjski in vsako prisebno bitje to jasno z veseljem požre. Druge logike ne vidim. Se mi pa logika čisto podre pri dejstvu, da so še koruzni storž pograbili in požrli. Kaj je galebja urbanizirana združba že tudi toliko degenerirana, da so nekateri med njimi postali vegetarijanci?

Sobota, 14.06.2008

Celo dopoldne se ne obrneva, malo delam, malo premišljujeva, kaj bi. Brez ideja sva. Vesna čaka telefon s podatki, da bi dokončala bilanco. Ko ga dobi, ji skrokani glas na drugi strani pove, da to nekako do ponedeljka ne bo šlo. Tudi prav, še bolje, pravzaprav. Nič naju ne zadržuje več tukaj, še internetni dostop ne. Greva v Propriano in tam vzameva rentiča. Veter je dober in zakaj ga ne bi izkoristila. Kot bi kdo to vedel! Ravno si vse poštimava, ko se veter obrne ni več tako dober. Bomo pa malo orcali, saj veter ni premočan. Jadranje je prijetno, le vala je veliko. Vali se od Marseilla sem. Kakšen je prav gromozanski (za nas), tudi štiri, pet metrov ga je. Ko si v dolini, nikamor ne vidiš, še vetra ni več kaj prida. Je pa zato razgled na vrhu fenomenalen. Kot, da bi sedel na prvem križu na jamborju. Ni pa težak za plovbo, ta val. Je precej zaobljen in relativno dolg. Brez težav ga obvlada vetrni avtopilot. Sploh mi tale wind vane daje veliko potuho na celi poti. Določim smer, naštimam jadra in vključim wind vane. In sem do naslednjega obrata frej dela. Krasna zadeva.

Je pa spremenjena smer vetra vseeno naredila svoje. V Proprianu ne bomo pred sedmo zvečer. Vesna ob šestih preveri, kako je nocoj z rentiči. Sobota je. Večinoma se oglašajo le še avtomati, le na Avisu je živa oseba, ki pa nekako le razloži (v francoščini), da delajo le do šestih. Torej ne bo nič. Jutri? Ne, v ponedeljek. Uf! Niso to turistični kraji? Francija pač. Slabša ponudba, zato pa višje cene, da se malo skompenzira. Pa se premisliva okoli Propriana in zavijeva v Porto Pollo. Vesni je ime tako zelo všeč, da morava sem. Luka Ko-ko. Imajo tu tudi Ko-ko market? V našem pilotu piše, da je to sidrišče. Bomo pa za marino prišparali, itak je ne rabiva. Pa ni sidrišče, boje imajo. Dobro, greva pa na bojo. Na bojo in na roštilj. Jasno, da naju pomagajo privezat. Vendar, tudi če ne bi! Sama bi to naredila hitreje. Dva sta bila na čolnu. Voznik in potnik. Potnik veselo zagrabi štrik, ki mu ga podamo in potem vpraša šefa, kaj naj z njim. A-ja-ja-jah!

Pa tale luka ko-ko ni bila najboljša odločitev. Barka se na bočnem valu precej rola. Pečenje roštilja hitro postane triki zadeva. Samo, što se mora, nije teško! Pa še za spanje ne bo najbolj prijetno.

Nedelja, 15.06.2008

No, se je kar spalo. Pospraviva stvari in se odpeljeva v Propriano. Jadro sicer dvigneva, pa tudi spustiva. Nočni veter je ravno ponehal, dnevnega pa ne bo še kako uro ali dve. Spet presenečenje v Proprianu. Marina ni takšna, kot v pilotu. Tega imam počasi dovolj. Toliko napak, kot jih je okoli Korzike, pa res ni za pričakovati. Še posebej ne, ker so popravki stari le eno leto. Ok, ena, dve stvari, to že. Toliko, kot jih je pa tukaj narobe, pa ne. In pobarava, koliko so spremembe stare. Tri leta! Imray, Imray, kaj bo s tabo?

In se priheftava na waiting pier, pa so takoj naokoli. Tole pa že ne bo šlo. Samo do kapetanije skočiva, pet minut. Ne, naj kličeva kar po VHF in se zmeniva. V angleščini? Ste resni? Aja, ... ja, no ... razumem, kar tu bodite in se pojdite menit z rokami. Ja, ja, seveda razumeš... nič ti ne razumeš! Ti govoriš samo francosko. Vesnina rokohitrska spretnost na kapetaniji je obrodila sadove. Imava privez za par dni. Ali bo delovno ali pa turistično bo pa odvisno od nakupovanja rentičev. Bojim se pa, da bo nedelja delavna...

Še prej pa pod tuš. Že nekaj dni se tuširamo na barki in prav želim si dobre doze vode. V kapetaniji jih pobaram, kje so tuši, showers? A? Dushas? A! Žumbala-žambala-ču-ču-ba. Sedaj je pa z moje strani »A?«. Saj sem razumel, pa sem se naredil domorodca – Francoza, torej. Dva evra hoče za to. Ja, ni problem, samo toliko se pa le potrudi in povej lepo po angleško: tu-juros-pliz. Jo bom že streniral, teto, jo bom že... Jok, ne bom je. Pokliče prevajalca, da ji prevede 2 EUR v 2 EUR. Pa saj ne morem verjeti! Strašni so v tej svoji zaverovanosti v francoščino.

Vesna gre naokoli, da pripravi teren in kasneje še mene pelje u-lajf. Zame pa delavnik. Odlična temperatura in mir na barki in v nekaj urah naredim več, kot sem računal. Potem pa naokoli. Najprej na plažo. Krasen pesek. Tak kot na Svetem Štefanu pri Budvi v Črni Gori. Krasna stvar, ki je okoli Sv. Štefana edinstvena na Jadranu, je tukaj povsod v zalivu. Vse plaže so take. So večinoma manjše, jih je pa veliko, vsaj nekaj kilometrov, če bi vse skupaj seštel. In nikjer gužve! Nikjer ležalnikov in senčnikov v sedemintridesetih vrstah. In nikjer animatorja, da bi se drl v ozvočenje in zganjal samo njemu zanimive štose. Njemu in peščici instant turistov, da sem bolj natančen. Tukaj je mir! Mir, ki se plača. In plača se pošteno. Za tukajšne cene ne velja oni rek »Sky is the limit!«. Ne niti nebo ni omejitev. Ja, mir se plača...

Pa mi Vesna pravi, da je hotela na koncert. Nedelja je. Popoldan tudi. Sigurno je kje kak koncert. In zagleda pred cerkvijo množico, ki se gužva skozi vhod. Še policija je tam in dela red. Pogleda malo po ljudeh in ni videti, da bi bili tagmašno oblečeni. Torej maša ni, kaj drugega kot koncert pa bi še lahko bilo v cerkvi. Ko vpraša, jo itak nič ne razumejo. Nekaj se očitno dogaja v cerkvi. Lajf, ljudje, lajf! In gre še ona notri. In krsta za njo. Res je, da pojejo, samo to ni ravno koncert. Pogreb je.

Ponedeljek, 16.06.2008

Da je pomembno, da ima človek možnost izbire sva ugotovila takoj na tešče. Danes iščemo rentiča. In prvi se odpre Hertz, za njim pa še ostali, lepo po vrsti. In gremo na Hertz ob pol devetih. Za pultom čaka en par in midva se lepo postaviva v vrsto. Pravzaprav vsedeva. So stoli, kot v čakalnici pri dohtarju. In čakava. Vmes je ura že devet in se odpre sosednja trgovina. Spotoma kupim adapter za vodo – tudi tu je tako, da vode ne moreš dobiti, če nimaš adapterja. Najem v marini za en dan je tri evre, prodajna cena tudi. Izbira ni bila težka. Vesna se medtem iz čakalnega stola prestavi na čakalno stojišče za pult. In spet čakava skupaj. Par pred nama se kakih dvajset minut čez deveto srečno odpelje, tete pa nikakor ni za pult. Za nama se naredi vrsta. Počasi imam tudi jaz vsega dovolj, Vesna je itak že od začetka živčna. Na Hertz sva šla pravzaprav samo zato, ker se prvi odpre in bi se rada čimprej odpeljala. Čez četrt ure se gospa le primaja. In ko ugotovi, da ne govoriva francosko ona pa nič drugega kot francosko (Hertz je očitno lokalna korziška firma, ali kaj?), se ujame za rešilno bilko: a sva rezervirala? Jasno, da ne. No, potem pa počakajta, da najprej postrežem one zadaj v vrsti. Halo?! V vrsti so bili štirje. In naj čakava še dve ali tri ure, da bo ona z njeno neverjetno hitrostjo zadevo pošlihtala. Jasno, da ne! V sosednji ulici je Avis in malo naprej Europcar. Pri Avisu dobiva rentiča takoj. Kaj takega se mi še ni nikoli zgodilo. In povrhu je Hertz še najdražji. Sploh pa so avtomobili na Korziki vsaj trikrat dražji, kot na Balearih. In tam se znajo obnašati!

Avto je Twingo. Diesel. Spet primerek majhnega avtomobila, ampak predvsem na račun zadnje klopi in prtljažnika. Za dva na dnevnem izletu je čisto OK. Je pa diesel čisto drugačen, kot oni na Ibizi ali Mallorci. Očitno to pri Renaultu zanjo narediti, kot je treba, pri VW pa ne. S tem avtom se vozi skoraj tako, kot z bencinarjem. Tudi področje uporabnega navora je neprimerno širše in vožnja je povsem normalna. Ni neprestanega prestavljanja in ni potrebe po vožnji v drugi prestavi v vsakem klančku. Če je nuja, se da še speljat z drugo. Skratka, prijeten avtomobilček.

Ceste pa ne. Primerljive so s cestami na dalmatinskih otokih pred dvema ali tremi desetletji, ko sem se tam naokoli vozil z avtom. Ozke, luknjaste in poflikane. Predvsem pa ovinkaste. Ovinkaste! Povprečna potovalna hitrost je 20 km/h. Ok, z nekaj postanki za fotografiranje, samo ni težava v tem. Ovinki so nepregledni, ozki in vsi po vrsti skoraj pravokotni. Še sreča, da ni prometa. Niti zamisliti si ne morem, kako bi se srečal s kakšnim avtobusom. Ali tovornjakom. Šleparjem?! Ceste adaptirajo in se vozimo po gradbišču. Bolje rečeno: čakamo na gradbišču. Korzika je gorata. To gorata bi bilo treba pisati z veliko začetnico. Ravnine skorajda ni. Vasice v hribih so slikovite. Prva te očara, druga to potrdi, potem je pa vtis od vasice do vasice slabši. Z vasicami sicer ni nič narobe, s cesto med njimi pa vse!

Sem pa vseeno na vožnji užival. Strašno užival! Toliko šniclov se že dolgo ni sprehajalo naokoli. Pujski. Napol divji. Ok, po genih so to že divji prašiči, po obnašanju pa čisto nič. Polne ceste so jih. Ko sva zagledala prve, sva se takoj ustavila, fotič je pa pel, da je kaj (in še bolj bi, ko ne bi tako dolgo shranjeval vsake slike). Kar smejalo se nama je, da sva videla divje prašiče. Do prvega ovinka. Za njim so bili spet. In za naslednjim spet. Koliko je ovinkov na Korziki je pa tako vsakomur jasno... Počutil sem se kot v Krugerjevem parku lani, ko sva slikala žirafo v grmovju in bila na te slike tako zelo ponosna, a samo do naslednjega ovinka – za njim jih je bila cela čreda.

Tako počasi sva napredovala, da niti pomisliti nisva hotela, da se peljeva nazaj na barko. V Corte greva. Včasih je bilo glavno mesto, danes je univerzitetno središče otoka, tam prespiva in jutri naprej. Ustaviva se v prvem hotelu v mestu, soba je v redu, cena je 40 evrov, kar je za Korziko smešno poceni in – in WiFi dostop do interneta imajo. In to zastonj. To bo treba izkoristiti za prenos podatkov in urejanje pošte. Še prej pa malo naokoli po mestu in na večerjo.

Stari del mesta je sicer prijeten, vendar (podobno kot Sartene) nič posebnega. Bonifacio in Castelsardo sta bila lepša. Na vrhu je citadela. Lep razgled je od tam. Kot kake pol višine Šmarne gore nad Ljubljano. Vidi se na mesto, na gore naokoli in na dolino daleč spodaj. In po tej dolini teče reka. Naokoli in naokoli je gosto poraščena. Naokoli že, navzgor pa ne. In mi smo zgoraj in lepo vidimo vodo. In vse kar se v vodi dogaja. In dogajajo se zanimive reči. Nekdo je očitno nekje pobral, da je oploditev zagotovljena, če se to počne v mrzli gorski reki. Sto ljudi, sto čudi. Upam, da jima je ratalo, drugače se bosta še prehladila. Četudi ni ratalo, sta vsaj naredila veselje Vesni. V trenutku se prelevi v paparaca. Školjoc, škljoc, škljoc in 40 kratni optični in digitalni zoom opravičita zaupanje.

In po predstavi na večerjo. Sline se mi že cedijo, ko pa cel dan gledam svinje, kako se sprehajajo naokoli. Seveda, da naročim merjasca za predjed, merjasca za glavno jed in merjasca za sladico. Vesno je dogajanje v reki tako prevzelo, da si naroči postrv s korziškim sirom (poleg merjasca za predjed in sladico, jasno). Pa dobi postrv z neko paradižnikovo omako. Hej, tole pa ne bo v redu. Ja, pa je. Ok, deklina, ne samo, da ti je bilo povedano, še s prstom vedno pokažemo na izbrano jed v meniju v izogib nesporazumom. Še malo kokodaka, a nima kaj, mora zamenjat. Najprej zjutraj ono z rentičem, sedaj še tole. Ali ta Korzika sploh premore kaj ljudi, ki spoštujejo gostoljubje? Pa še s kešom je treba plačat. Je pa zato oštarija polna mačk, ki se mirno vsedejo na sosednji stol in stegujejo vrat na mizo. Nikakor se jih ne da odgnati. Čakaj, no čakaj, tako se ne gremo. Za vsako rit se najde palca. Po smrčku potresen poper je dovolj poučen, kje jim ni mesto.

Torek, 17.06.2008

Vesna je delala pozno v noč, jaz delam od ranega jutra. Večino stvari urediva in potem odrineva. Še malo po stranskih cestah, da vidiva deželo. Slaba izbira, razen če sva hotela gledati zanič ceste. Drugega itak ni bilo za videt. In potem proti Portu. Tam sva z barko že bila, poglejva to pokrajino še s kopnega. Tudi od tu je fascinantno. Še smučarsko središče otoka imajo na tem koncu. Približno tako veliko je, kot Zaplana. Porto je lep, moti le dež, ki začne svoj neusmiljen pohod ravno, ko zapuščava Porto. Še dobro, da nama je vsaj do takrat prihranil mokroto. Je pa pokrajina lepa tudi v dežju. Divje lepa! Samo pomisliti ne smem na to, kakšna bo barka po tem dežju. Oker! Tega sem počasi že do grla sit.

Počasi me začenja jeziti, da tukaj nihče ne zna angleško. Mislim, da niti ni toliko govora o neznanju, kot o hotenju. Se mi zdi, da nihče noče govoriti angleško. Saj angleščina ni moj materin jezik, uporabljam jo zato, da se lahko sporazumemo. Ne razumem, zakaj je oni nočejo. Ne gre za izražanje narodne identitete, gre za praktičnost konverzacije. Nekaj časa je to zabavno, potem indiferentno, na koncu je že moteče. Sem že v tej fazi, da jih nekam pošljem. V slovenščini, jasno. S sočnimi balkanskimi okraski v besednjaku! Ne vem, zakaj bi sem še hodil, če pa me ne marajo. Nikogar ne marajo, ki ni njihov. Saj, Korzika je lepa. Turizem je ravno prav razvit, da še ni moteč. Samo to je pa tudi vse. Takih otokov je po svetu kolikor hočeš. Poseljenih z bistveno manj neprijaznimi ljudmi! Zaradi podobnega vzroka ne maram Dalmacije. In zaradi kontra-podobnega vzroka imam rad Grčijo. In več ali manj cel svet. Postaja mi tudi jasno, zakaj na Korziki skoraj ne srečujemo tujcev. Redki so, zelo redki. Vsi obiskovalci otoka so skoraj izključno francosko govoreči. V dveh dneh (in prevoženih 500 km) sva videla vsega skupaj deset ali dvajset tujih registracij avtomobilov. V gostilnah in trgovinah (turističnih) se pa tudi zelo, zelo redko sliši kakšen drug jezik razen francoščine (in korzijščine). No, izjeme potrjujejo pravilo, so me nekoč učili. Da so na tem svetu izjeme, sem opazil danes. Nasproti je pripeljal avto s slovensko registracijo. Ljubljanska s področja Dolenjske je bila. Prva slovenska stvar (razen Elank, ki jih je povsod polno!), odkar sem na poti. Kakorkoli, slovenske zastave na barki pa do sedaj kljub vsemu še nisem videl...

Naslednja postaja: Filitosa. Do tja prideva, na ogled v nalivu ne greva. Drugič. Neolitskih kamnov sva v življenju videla že toliko, da mislim, ne bova kaj dosti zamudila. Še malo naokoli v Porto Pollo, kjer sva prespala na barki (in se nama ni ljubilo dajati dingija v vodo, da bi šla na obalo). Potem peljem Vesno še v Casino. Casino v Proprianu. Ker imava avto, se nama zdi to dobra priložnost, da ne zapraviva preveč denarja. V Casino se splača hodit, je vse tako lepo in ugodno. Če si stalni gost, imaš lahko še njihovo kartico in potem je vse skupaj še ceneje. Midva je sicer še nimava, pa nič zato. Tam kupiva vodo, zelenjavo, delikateso, ... Casino je ime trgovske verige, meni do sedaj nepoznane.

In na barko. Hej ni več na elektriki. Sosed si je sposodil adapter. Baje naju nocoj ne bo in ga ne rabiva, pravi. Halo?! Kaj pa naš hladilnik? No, takoj vzpostavi prvotno stanje, ni težav. In še angleško govori! Saj ni napačen, malo je zmeden in izgleda, da se je navadil na francoski način mišljenja. Kar Francoza se je naredil! Pa ju povabiva na barko na klepet. Američana sta, živita v Švici. Šnopček pade, flaška vinca rujnega, tudi. Malo nam povesta o njunih izkušnjah pri jadranju na tem delu sveta, malo jim poveva midva. Všeč mi je tudi, da Američanom lahko pokažem, kako se gleda njihovo (NOAA) vremensko napoved. Fascinirana sta. Do sedaj sta se matrala s francosko...

Sardinija

Sreda, 18.06.2008

Lepo jutro vabi na morje. Danes in jutri bo še nekaj vetra, potem pa spet bolj slabo. Oddamo rentiča, plačamo marino, pojemo in potem ven. Rentiča oddam kot se šika. V francoščini. Pripeljem avto, stopim do tete, ji dam ključe in na njeno vprašanje »No problem?« strumno odgovorim »No problem.« In sva se vse zmenila. Se vidi, da sem že nekaj časa tukaj, praksa dela mojstra. Zato se zaplete pri plačilu marine. Na moj ček-aut-pliz dobim vprašanje du-žur? Bili smo tri dni, ne dva in namesto, da bi strumno izdahnil vikalnico ali celo vi-madam, se zmedem in ... Posledica je, da plačam kot je treba. Bolje: plačam, kot ne bi bilo treba.

Spet sem izvedel stvari tako, kot se šika. Bravo jaz! V ponedeljek sva se peljala skozi vas in si iz avta lepo ogledala tržnico – svaštarnico. Ponte Rosso. Pa ni bilo časa za Vesnin izlet med štante. Bo to storila danes. In gre. In se vrne. Praznih rok, po desetih minutah. Tržnica dela samo enkrat na teden... Jo potolažim, da bo imela še priliko. V pilotu piše, da je na La Maddaleni tudi taka tržnica. Vsako sredo. Torej danes. Strumno planiram pristanek tamkaj za jutri. Naj živi vindov-šoping!

Veter se počasi dviguje, najprej ga je za 2-3 Bf, skozi Bonifacio pa krepkih 5. Idealno! Najprej je treba iz globokega zaliva v veter. Premočan veter bi naredil val, ta pa meni sive lase. Potem imamo pa obratno smer in krmne vetrove, kjer je 4-5 Bf idealno. Tako je tudi bilo. Dobrih 50 milj je tako prijetnih, da sploh ne opazim, kdaj je dan mimo. Vmes zamenjam tri zastave. Francosko zamenja italijanska, korziško sardinijska in slovensko slovenska. Stara slovenska zastava je bila že malce strgana in predvsem oker, namesto bela. Sedaj ima barka novo, lepšo in večjo slovensko zastavo. Da se vidi že od daleč!

Sidrava se na Sardiniji v globokem zalivu Porto Pozzo, nasproti La Maddalene. Gužva na morju je bila kar precejšna in sem bil že malo v skrbeh, da bo težko najti primeren prostor za sidranje. Pa ni težav. Zaliv je zelo velik in zaščiten z vseh strani, vsaj sto, stopetdeset bark bi bilo lahko tukaj. Nas je pa morda dvajset. Vso verigo spustiva v morje, pa je še vedno več, kot dovolj prostora do sosedov. Vsaj 100 metrov. In skoraj pol milje do lepo poraščene obale. Borov gozd in v gozdu hiše delujejo skladno in prijetno. In umirjeno.

Da ne bo vse idealno, poskrbi večer. Doživim pravi mali šok! Sva v Italiji in Italijani so poznani po govorjenju. Vsaj tak je stereotip o njih po celem svetu. Mobilna telefonija naj bi bila tu razvita do skrajnosti. Pa ni. Ok, govor dela brez težav, podatki pa nikakor ne gredo. Izgleda, da tisti, ki veliko govori, malo dela. Ali kaj? Vsaj pol ure se matram, pa nič. Dobro, bomo pa druge stvari počeli in oddali pošto jutri, ko se premaknemo. Saj ni panika... Je pa šok.

Četrtek, 19.06.2008

Veter, ki je včeraj pihal, gre spat s kurami. In vstane, ko petelinčki zapojejo. Mi malo kasneje. Danes se ne mudi. Greva samo do La Maddalene, 7 ali 8 milj bova naredila. Vetra je skozi Bonifacio še vedno krasnih 5 Bf, v La Maddaleni pa le še 3-4 Bf. Za ovinkom ob Sardiniji pa počasi crkne. Lepo se vidi, da je ta veter čisto lokalnega značaja. Bonifacio je najbolj prepihani konec Sredozemlja, s povprečnimi vetrovi 13 vozlov. Vsak dan. Vse leto. Skozi preliv je vetra vedno za kaki dve Beaufortovi stopnji več, kot drugje. Povedano bolj po domače: medtem, ko je na vzhodni strani Sardinije ali Korzike 5-10 vozlov, ga je skozi Bonifacio 20-25 vozlov. Neugodno, če voziš v napačno smer in krasno, če si na pravi strani. Mi smo tokrat bili.

Na La Maddaleni nam pomagajo pri privezu kot se šika. Saj ni treba veliko, samo lazy line potegnejo iz vode in zadnji privezni štrik ujamejo. Pa smo zvezani takoj in brez kakršnih koli težav. Kljub dokaj močnemu bočnemu vetru in ne ravno razkošnem manevrskem prostoru na privezih. Kako malo je potrebno za prijetno dobrodošlico. Dobrodošlico, ki se jo morajo Španci (in da ne govorim o Korzičanih) še naučiti.

V prospektu sigurno piše, da je La Maddalena idilično zaspano ribiško mestece, center istoimenskega narodnega parka. Kjer je narava na prvem mestu. Narava in občudovanje narave, seveda. Ali kaj podobnega na to temo. Dejstvo je rahlo drugačno. Med Sadrinijo in La Maddaleno vozijo trajekti vsakih nekaj minut. Trije prevozniki so in samo pri tistem, s katerim sva se peljala je 33 voženj na dan. V vsako smer, da ne bo pomote. Vsak trajekt ima kapaciteto vsaj 100 avtomobilov. Temu primeren je tudi otoček (velikosti okoli pol Visa, kamor pa vozi le nekaj trajektov dnevno). Se je pa vseeno turistična industrija tukaj razvila z okusom. Majhni hotelčki, množica gostilnic, pa trgovinic, barčkov. Brez megalomanskih gradenj, kot v Španiji. Podobno je, kot na Korziki. Prijetno za naše oči.

Imajo tudi fast food. Italijanski fast food. Pristen italijanski fast food, se pohvalijo že na vhodu. Ne, to ni pizza, da ne bo pomote. To je kebab. Kebab v Italiji, halo?! No, ja, saj s kebabom ni nič narobe. V Turčiji ga z veseljem pojem in v Grčiji njihovo različico, giros, tudi. Samo, ne v Italiji. Tukaj bom pa kot fast food vseeno raje jedel pizze. No ja, če sem čisto pošten, vseeno neprimerno bolje kebab, kot kakšno ameriško sranje. KFC, na primer. Bljak!

Vesna gre malo naokrog in potem še na lokalni avtobus in na sosednji otok, Caprero. Z La Maddaleno je povezan z mostom. Na ogled. Pravi, da so plaže lepe, v skalnatih zalivih se skrivajo mivkasti zaključki, veliki za družbico ali dve. Čudovito! Le mivka je običajna, niti približno taka, kot tista v proprianskem zalivu na Korziki. Najde pa še posebno zanimivo plažo. Plažo za pse! In njihove lastnike, seveda. Vendar, pozor! Ne gre vse tako enostavno, kot se zdi. Cel seznam pravil imajo in vse se vrti okoli psov. Lastniki tu nimajo besede, psi so glavni. Ljudje pridejo pa – kako bi rekel – takole za zraven. Kot nujno zlo. Hja, pa naj pove kdo Vesni, da so kužati ta glavni, če si upa...

Avtobusar je prijazen, pravi. Zna celo malo angleško. Tudi sam imam podobne izkušnje iz marine in kafičev. Niti najmanjših težav ni v sporazumevanju. Kako drugače, kot pri Francozih. Dobro, morda je malo tudi na tem, da se po italijansko znam zmeniti za silo, če je sila. Samo, ni mi treba. Tudi tujcev je tukaj bistveno več, kot na Korziki. Že vejo, zakaj. Pa še cene so precej nižje. Okolica in storitve so pa primerljive. Saj kaj bistveno drugačne niti ne morejo biti. Otoka ležita na istem koncu sveta in sta med seboj na najožjem delu narazen le nekaj milj. Če povzamem, Korzika je lepa, vendar je enako lepo tudi drugje. Enkrat sem tam bil, da ne bom mislil, kaj zamujam. To je v redu. Da bi ponavljal, pa ne vidim pravega razloga.

Bereva, da je mestece nasproti na Sardiniji lepo. Palau. No, pa pojdiva in preveriva! Stopiva na prvo ladjo in po pol ure sva tam. Saj ni nič narobe z vasico, samo ona naša na La Maddaleni ima več življenja (poleg glavne teme tega časa, gledanja nogometa, jasno). Pa stopiva spet na ladjo in izlet se konča tam, kjer se je pred dvema urama začel. Bogatejša za izkušnjo in osušena za 14 evrov, kolikor staneta dve povratni karti.

Petek, 20.06.2008

Vreme se počasi popravlja. Prečudovito jutro. Vetra je manj, kot prejšnje dni, do prvega zaliva ga bo menda dovolj. Potem pa na peko ribice in na dokončanje programa za plače. Do konca meseca mora biti vse preverjeno in v redu narejeno. Časa ni več veliko, testiranj pa še kar nekaj. Mislim, da bo šlo. Še cel drugi teden je na voljo. Še kak dan bova na tem koncu, potem računava vzeti rentiča po Sardiniji za dan, dva. In proti Afriki. Do julija morava biti tam. Sezona naju preganja iz Italije.

Uloviva ribe in meso in izplujeva. Caprera s svojimi zalivi samo čaka, da se kdo zasidra in zakuri roštilj...

Rečeno, storjeno. Zaliv je velik, miren, vetra ni skoraj nič. Ribe hitro milo storijo na našem roštilju in v naših želodčkih. Sva pa v narodnem parku, kjer je striktno prepovedano metanje česarkoli iz barke v morje. Jasno! Ne bova Balkanca in ribjih ostankov ne bova metala v morje, čeprav se mi zdi, da bi tokrat le lahko naredili izjemo. Naj park ostane brez naših ribjih koščic. Imava tudi permit za sidranje v tem parku. Spet so bile težave okoli pridobitve. Saj ni, da bi ga ne dobila, samo urad ne dela več tam, kot vsi na La Maddaleni vedo povedati, kje naj bi bil. In permite prodajajo v turistični agenciji skupaj z aranžmaji za Cookove otoke in podobno solato. Kdo bi to vedel. In spet se je izkazalo, kot na španski Cabreri, da tega ni nihče preverjal. Mogoče zato, ker sta imeni skoraj enaki. Cabrera v Španiji in Caprera v Italiji.

O popoldnevu ni kaj lepega reči, bilo je delavno. In večer tudi. So pa se mimo naju zato podili laserji. V zalivu je tudi kamp z jadralno šolo. Vsaj 30-40 laserjev imajo in vsi so bili na vodi. Vetra je bilo ravno prav za te majhne jadrnice in so ga dodobra izkoristili. Zvečer veter umre. Prijetna noč bo. Z dnevom umrejo tudi mačo-bojsi. Kot mrčes z nočjo. Zalivi se spraznijo, s svojimi super-truper čolni, namenjenimi edino delanju valov in hrupa, izginejo v marine. Tako sem se naučil še nekaj novega. V pilotu piše, da je zaliv varen. To velja le za veter in valove, ki jih povzroča veter. Ne pa tudi za valove od gliserjev.

Pa še eno spremembo sem opazil. Počasi, a zanesljivo z obzorja izginjajo jadrnice s posadkami, s katerimi je bilo zanimivo pokramljati. Vsaj besedo ali dve, četudi francosko. Spet jih bo opaziti jeseni, kot vsako leto. Namesto tega je morje polno razno raznih plovil, ki jih upravljajo samovšečni in prepotentni mogotci. No, vsaj o sebi verjetno tako mislijo. In z njimi ni smiselno izgubljati časa. Sploh niso zanimivi za družbo. Če pomislim petnajst let nazaj, se je tudi meni zdelo sila nobel, da sem šel za en teden z barko naokoli. Bil sem vladar sveta! Takrat sem jih imel dobrih trideset in cilj v življenju mi je bil še vedno kariera. Sedaj, ko sem dal skozi kakšen konec sveta, si ogledal različne kulture in malce premislil o smiselnosti takega početja, je moj pogled na svet postal drugačen. Uživaj v tem, kar imaš, Tonček! Ribič Črnogorec je z leti postal moj idol. In takemu načinu življenja bi se rad približal. Le da ne bi lovil rib, ampak za denar počel tisto, kar mislim, da znam. In lepo in lagodno živel. Brez naprezanj, brez travm. Počasi začenjam razmeti svojega očeta, ko mi je razlagal modrosti življenja in bivanja. Vse to mi je povedal že takrat. Samo, nisem ga razumel. Med nama je bilo 40 let razlike in prav teh 40 let je moralo miniti, da ga začenjam razumeti. Sicer pa vemo kako je to: ko sem bil star petnajst let je bil moj oče kreten na kvadrat, pri petindvajsetih, je postal najbolj pameten človek na svetu – le kako se je v tako kratkem času uspel toliko naučiti!

Petek, 21.06.2008

Lepo jutro. Malo vetra je, dalo se bo jadrat. Dediščina Bonifacia, se mi zdi. Saj še nismo tako daleč. Vendar, lepo počasi. Kam se pa mudi? Saj sva vendar na morju. Najprej še malo delat. Nekaj imam za narediti dopolnitev po naročilu, pa plače je končno že potrebno dokončati. Predvsem pretestirati in dokumentirati. Opoldne pa naprej. Objadrava obalo Sardinije nasproti La Maddalene in vse do Porta Cerva. Potem pa ni več vetra in naprej poje motor. Bonifacio je že za ovinkom.

Je pa zato Costa Smeralda tu. Če sem čisto pošten, sem kar malo razočaran. Toliko sem slišal o tej obali, kot najlepši na svetu, da so bila pričakovanja precejšna. Skale so resda zanimive oblike, samo poraščene so - z makijo. In hoteli. To pa ni nič več lepo. Spet masovni turizem. Tokrat malo višjega ranga, kot v Španiji, pa vseeno masovni turizem. Hoteli niso stoječe stolpnice, ampak ležeče in (v lepših izvedbah) razbite v množico hišic. Vmes pa angleška trava. Hej, kaj ni to sardinijska arhitektura, kar naj bi na Costi Smeraldi bilo? Prav nič ni avtentično. Občutek imam, kot da se vozim skozi Disneyland. Vse tako plastično in izumetničeno. Sam kič. Ibiza z njeno poraščenostjo in na zahodni obali redko poseljenostjo je neprimerno lepša od tega tukaj. Da ne omenjam okolice Porta na Korziki! In nam bolj domači zahodni del Lastova ali Mljeta tudi.

Imajo en otoček, imenuje se Capuccini. Meri vsega skupaj 100 krat 100 metrov, od Sardinije je pa tudi oddaljen dobrih 100 metrov. In na njemu gradijo nov turistični kompleks. Verjetno ga bodo oglaševali kot robinzonski otok. Hiške so v stilu onih iz risanke. Ameriške. Badrock ali Flintstone ali kako se je že imenovala – Kremenčkovi, po naše. Tako si bodo lahko novodobni (petični?) turisti predstavljali, da so prišli v kameno dobo. Hic! Plaže pa ni. Same skale z ježi. Kot v Istri. Kamena doba, jasno!

Porto Cervo. Najbolj opevana marina na Mediteranu. Zavijeva vanjo. Ampak, samo zavijeva. No, pa pogledava si ducat ali toliko mega jaht in okolico, ki je spet plastična. Z jahtami je pa tako. One za 50 mlijonov dolarjev sploh ne opaziva. Če hočeš biti v Porto Cervu opažen, se moraš pripeljati z vsaj 200 čeveljsko igračko. Drugače si brezveznik. Izplujeva. V Porto Cervo se morda vrneva z avtom in si ga v miru ogledava še z druge strani. Morda...

Lepše nama je v zalivu slabo miljo južno. Končno imajo tudi tukaj plaže s turkizno vodo. Sidro pade, roštilj se pripravi. Midva pa v vodo. Prvi poletni dan je, poleti se pa kopa v morju, mar ne? Še celo Vesna gre v vodo. In ostane v morju vsaj pol ure. Termometer, ki nam je v Portorožu konec marca pokazal 14 stopinj, kaže tukaj dobrih 27. No, toliko ni, 24-25 je pa zanesljivo. Termometer popravim. Od sedaj bo referenca iz Portoroža 11 stopinj. Voda je tukaj torej za 13 stopinj toplejša, kot na začetku poti. Zrak se je tudi precej segrel. Prav paše ohladitev v vodi. Nazadnje skočim vanjo še malo pred sedmo zvečer, potem pa naprej. Nekam se je treba sidrat, za čez noč.

Cala di Volpe. Zaliv je poln bark. Bark? No, ja... Najina je zanesljivo najmanjša. Druga najmanjša je vsaj par metrov večja. Največja pa, ah vsaj 50 metrov meri v dolžino, raje več. Vse je tukaj, od jaht do jadrnic. Takih s po tremi, štirimi jamborji, visokimi kot toplarniški dimnik v Ljubljani. Jahte so pa tako ali tako s po vsaj štirimi palubami. Raje več. Zvečer je zaliv razsvetljen, kot novoletna jelka. Lučk je toliko, da sem čisto zmeden. In glasbe tudi. Glasne glasbe! Pri sosedih je živo. Potem stopi na sceno še luna. Oranžna vzhaja prav sredi tega dogajanja. Krasna fotka bi bila to, s časom osvetljitve tri ali štiri sekunde. Samo kaj, ko sem na barki, ki se premika. Na sosednji mega jahti je sigurno Mick Jagger ali pa vsaj Rod Steward, pravi Vesna. Glasba je iz naše mladosti. Sem ji predlagal, da jih gre obiskat z dingijem, pa ni bila za to. Menda nima kje pristati, nimajo tako majhnega pomola. Še njihove jet-ski igračke potrebujejo večjega.

Pred spanjem (ok, zame je bilo to že med spanjem) voščiva Katji še rojstni dan, ki ga ima 22.junija.

Nedelja, 22.06.2008

Zbudiva se v megleno jutro. Vetra ni nič. Nič! Še dobro, da danes ne planirava kakšne daljše plovbe. Vsega skupaj nekaj milj do naslednje marine. Če dobiva prostor, seveda. Zvečer potem narediva, kar je za narediti preko WiFija, jutri pa rentič.

Obala zaliva, kjer sva sidrana je bila še sinoči prav prijetna. Prazna, brez hotelov in celo z gozdičem. Borovci so sicer zelo borni, je pa to prijetna sprememba glede na sicer povsem pozidano obalo. Ob morju je lepa peščena plaža in morje je turkizno modro. No, to je bilo včeraj. Danes je situacija drugačna. Plaža je povsem zabasana s kopalci. Skriva pa zato plaža svoje lepote drugje. Ni vse v pesku, morju in gozdiču zadaj. Nekaj se skriva tudi v detajlih. In kakšni detajli na plaži so res lepi! Pa naj si bodo črni ali pa blond. Potem, ko takole malo plavam naokoli in pokadim pipico, se prav prileže nežna škotska glasba Loreene McKennitt. Kako drugačno vzdušje naredi, kot sinočnje navijanje. In kar predstavljam si lahko, da sem nekje sredi prekrasnih škotskih otokov...

Vesna pokliče še v bližnjo marino, da rezervira privez za nocoj. Bojiva se gužve, pa ni bilo težav. »Samo deset metrov merite? Ni problema, na pontonu z dingiji se vedno najde prostor.« Rečeno, storjeno. Pred vstopom preveriva še po VHF. Tukaj z angleščino ni težav. Končno! Fant in punca na dingiju sta takoj zraven. Bi-bek-in-tri-minic-mister, pomeni sicer četrt ure po našem času, ampak potem je pa to follow me čoln. Od vhoda v marino do pontona za dingije, jasno. Punca prime štrike na pomolu, fant pripelje z dingijem mooring line Vesni lepo na špico in ji ga položi v roke. Pit stop! Sicer je čisto brezveterje in celotna procedura nima nekega večjega pomena, pokažejo pa odnos do gostov. Prijetna razlika proti Korziki.

Pa greva malo naokoli. Plastična marina, nisva izbrala najboljše za sprehode po okolici. No, saj sva jo tudi izbirala bolj kot bazo za delo in izlete. Ima vse, kar imajo veliki: pralnico, rent-a-car, WiFi, čendlerja, trgovinice... No, če teh ne bi bilo, bi imela sto evrčkov več, trgovinice pri meni niso ravno na pozitivni listi. Ima pa Vesna zato nove majčke in torbo. Tudi nekaj. Zvečer pa Italijani na tekmo, midva za mašino. Tokrat je moj čas krajši, njen pa tja globoko v noč. Rezultata tekme sicer ne poznam, sem pa prepričan, da so dali Italijani vsaj en gol in imeli več dobrih priložnosti. Se je slišalo...

Ponedeljek, 23.06.2008

Ob sedmih Auf!, kot vedno med tednom. Do devetih morava še kaj narediti, pa pojesti, se umiti, ... Ob devetih greva po avto in potem via Sardinija. Vesna gre plačat marino za naslednje tri dni, jaz pa po avto. Dražji kot na Balearih in precej cenejši, kot na Korziki. Marina pa takole: 73 evrov, pravi Vesna, ko se srečava. No, to je 24 evrov na dan, zamrmram. Ne 73, me popravi. Ja, za tri dni in to je 24 na dan. Ne, 73 je na dan. Opala! Sezona in prava lokacija. Ne, ni še sezona, me spet popravi, v sezoni je 105 evrov na dan. Tole bo treba čim prej pošlihtat in se premaknit drugam. No, tudi na Formenteri so imeli tak cenik, samo takrat je bilo tam še izven sezone.

Avto je Fiat punto. Najprej ga reklamirava, da nima klime. Pa jo ima, samo prižgati je ne znava. Potem se odpeljeva. Lepo počasi, saj hitro ne gre. Tako slabe mašine se pa ne spomnim več. Še jugec je bil boljši. V glavnem vozim v drugi, če je sreča v tretji. Po avtocesti navzdol sem prestavil celo v peto, ampak samo navzdol. In šli smo rekordnih 130 km/h. Do prvega zelo blagega vzpona. Tam pa 90. V tretji. No, vsaj poraba je majhna. Malo čez 6 litrov troši, pa še na bencin je, ki je cenejši od diesla. Vsaj nekaj. Sploh pa to ni najmanjši avto na otoku. Kar nekaj sva srečala oldtajmerskih predhodnikov našega fičota.

Prva destinacija je Porto Cervo. Z morja sva ga videla, še s kopnega ga dajva. Voziva se po pravljični deželi. Vse okoli naju je kot iz pravljice. Otroci bi tu uživali. Nič ni resničnega, še najmanj pa podobno čemurkoli na Sardiniji. Plastika in kič. Tako brez duše. Ja, in sedaj razumem Roda Heikella, zakaj je napisal, da se je kar oddahnil in oči spočil, ko je prišel iz Coste Smeralde v Olbio. No, okusi so različni in o okusih se ne razpravlja. Naj hodijo sem tisti, ki jim je tak slog arhitekture všeč. Poleg vsega pa narava tu ni nič posebnega. Lepših plaž je na Sardiniji kolikor hočeš. Skalnate in vegetacijsko precej borne pokrajine pa malo manj. Marsikje je obala bolj gozdnata. Očitno je Aga Khan dobil tole zemljo zelo poceni in se mu je investicija hitro povrnila. Ostalo je naredila reklama in poslovni uspeh je zagotovljen. Aleš me sprašuje, če sem srečal Silvota. Jasno, da sem ga in tudi Aleša pozdravlja...

Greva stran od tod. Najprej gledat Nurage. Kamni. Znanost počno okoli njih tukajšni turistični delavci. Če ne veš, kdo so Nuragi, si čisto out. Pa malo pomislim in se ne spomnim, da bi bili v šoli sploh kdaj omenjeni. Za svetovno kulturo očitno niso nič kaj bolj pomembni kot velemožje z Ljubljanskega barja. Pa še vroče je in prav veliko volje nimam poslušat vodičke, ki stoji lepo v senci, publika pa na soncu... Malo sem že naveličan turističnih superlativov in sem se prelevil v skeptika na tem področju. Kaj morem, ko sem pa v zadnjem mesecu ali dveh vsaj trikrat ali štirikrat prebral, da je tisto tam, kjer se nahajam verjetno najpomembnejše arheološko najdišče v Mediteranu. Samo par evrov naj dam in bom tudi sam del te zgodbe. Ah, ja. »Verjetno najpomembnejše.« Kje sem že to slišal? Probably the best beer in the world! Carlsberg? Ja, res je. Probably the most important archeological site in the Mediteranean...

Hitro greva naprej. Santa Teresa di Galura je krasna vasica s pogledom na Bonifacio. Lepo urejen trg, ravno prav trgovinic in gostilnic, prijetno pristanišče in turkizno morje naredijo name dober vtis. Ob severni obali do Alghera. Spet zato, da jo vidiva s kopnega, z morja sva jo že. Borovi gozdiči in peščene plaže za njimi, potem pa morje. Lepo. Meni so všeč gozdovi in občutek toplote, ki jo daje les. Zato imam tak odnos do pogozdene obale in averz do skal. Skalnata obala z negostoljubnimi ježi me spet odbija, mehka mivka privlači.

Vesna bi si rada ogledala Neptunovo jamo blizu Alghera. Pa sva zamudila zadnji vodeni ogled. Ob štirih popoldan je bil. Pa nič. Saj take jame smo že videli. Najlepša se mi še vedno zdi tista na jugu Peloponeza, ki si jo ogledaš v celoti iz čolna. Nadaljujeva ob zahodni obali proti jugu. Tako divja je in tako prazna. Niti približno pa ni tako lepa, kot zahodne obale Ibize, Mallorce ali Korzike. Tam je gozd, tukaj ga ni. Podobno, kot na Costi Smeraldi. Če bi Aga Khan dobil to zemljo ceneje, kot na vzhodu, bi se zgodovina morda pisala drugače...

Vse polno je plutovcev ob poti. Podobno, kot na Portugalskem. Popotovanje končava v Oristanu. Najprej sva imela v načrtu, da se vrneva prespat na barko. Rekli so nama, da so ceste dobre in da je vse skupaj relativno majhno. Od Olbije do Cagliarija si v dobri uri. To je preko celega otoka. Nisem preverjal in sem se, jasna stvar, zakalkuliral. Bilo je popoldne, midva pa niti približno še ne na polovici planirane poti (v eno smer, potem pa še povratek na barko). Ceste resda niso tako slabe, kot na Korziki, so pa vijugaste in vožnja je počasna. Sploh pa z našim avtom. Pa tudi otok ni tako majhen, kot so mi rekli: od Olbije do Cagliarija je 300 km in v dobri uri bi to prevozil le Šumi s formulo 1 (če bi bila cesta prazna in brez gradbišč). Spremeniva plan in se odločiva prespati na poti. Oristano. To je mesto brez povezave s turizmom. Zato pa s poslovnimi hoteli. In taki imajo internet v sobah. Po večerji delam do dveh zjutraj, Vesna pa od šestih zjutraj naprej.

Torek, 24.06.2008

Delava do enajstih in potem dobesedno zbeživa. Če ne greva, sva lahko v sobi še en dan. Najprej greva gledat kamne. Saj ne bi, samo so tu zraven in – kako drugače – najpomembnejša najdba »na svetu, pa čak i šire«. Hitro zaključiva, antičnih templjev sva videla že toliko... Morda sem do takih zadev res preveč kritičen. Zelo rad preberem kakšno zanimivost iz antične dobe in z veseljem sem si ogledal ostanke znamenitih stvari. Samo prav vsako (nepomembno) razvalino se mi pa res ne ljubi gledat in se čudit razlagam vodičev, ki potem iz muhe naredijo slona. Pol ure mi znajo razlagat o sobi za goste v hiši številka 37. Pa saj to sem itak slišal že drugje. Saj je vse na isto temo.

Pokrajina na jugozahodu je povsem drugačna, kot sem si jo predstavljal. Še najbolj me spominja na Grčijo med Makedonijo in Atenami. Nižavje s hribi v ozadju in intenzivnim kmetijstvom. Vmes pa mesta z močno razvito industrijo. Nič lepega, je pa zanimiv kontrast stereotipu sredozemskega otoka. Imajo tudi železnico. In ta železnica ima cestne prehode. In postaje. In vlaki vozijo v obe smeri. Kolona pred spuščenimi zapornicami je bila že kar dolga, ko sva prišla še midva. In mimo se zapelje en vlak – spelje s postaje, ki je tik pred prehodom. Zapornice pa še kar dol. Pa se spomni nekdo, da bi potrobil, mogoče se bodo pa dvignile. In ko potrobi eden, trobijo vsi. Skoraj vsi. Meni se res ni zdelo priganjat avtomata z zganjanjem hrupa. Na koncu ne vem več, ali še vedno trobijo zapornicam ali meni, ker se ne vključim v predstavo. Jo pa zato v trenutku pokvari drug vlak, ki pripelje z nasprotne smeri. In se ustavi na postaji, da ostanejo zapornice še malo spuščene. Za trening živčkov...

Spotoma se ustaviva v hipermarketu in nabaviva pijačo in delikateso za naslednjih 14 dni. Sedaj imava avto in lahko težke stvari pripeljeva čisto do barke. In kupiva jih vsaj pol ceneje, kot v marketu v marini. Zapeljeva se še v Portoscusco in Calasetto na Sant Antiocu. Lučice, ki smo jih imeli kot možne za postanek preden izplujemo na Baleare. In moram reči, da smo z izbiro Carloforteja naredili pravo stvar. Čisto nič posebnega nista niti Portoscusco niti Calasetta. Carloforte je precej lepša vasica. Sva pa spet imela priliko videti ribiške barčice na jadra. Meni zanimiva jadra. Me prav zanima, kako se obnašajo med plovbo.

Ob štirih popoldan sva na polovici poti. Na polovici dvodnevne poti, da ne bo pomote! Tole bo naporno za nazaj. Pozno popoldne sva spet pri Nuragih doma. No, Vesna je. Jaz grem samo do informacijske pisarne in si preberem, kar tam piše in še kar piše v mojem vodiču. Na kamne pa pošpegam kar preko ograje. Vesna pa vseeno malo poslika – za spomin. Pa jih hitro sliši, da brez vodiča pa tole ne bo šlo. In se priklopi gruči ljudi. Za nekaj časa, potem pa spet mimo vrste... Sedaj je pa Nuragov res dovolj.

Ljudje tu so čisto drugačni, kot na Korziki. Nobenega namršenega obraza, zdolgočasene prodajalke, ki si pili nohte, namesto, da bi postregla. Vsi se trudijo, da bi se sporazumel in ni važno v katerem jeziku. So Italijani, pa se vsi po vrsti trudijo z angleščino. Pa četudi samo besedico ali dve. In nimava teh izkušenj samo iz turističnih krajev in od turističnih delavcev. Kjerkoli sva spregovorila, so takoj poskusili vzpostaviti kontakt. Ni bilo tistega: nauči se najprej francosko, pol pa sem pridi!

Peljeva se skozi narodni park, ki je sicer korektno lep, ni pa kaj posebnega. Z gozdom poraščeni hribi. Najin avto se skoraj upeha na tisoč-in-toliko metrov visokem gorskem prelazu. Nisva pa videla tistega, kar sva pričakovala: kralja živali, ki se pase na kostanju. Kostanja je tukaj neprimerno manj, kot na Korziki (tukaj ga skoraj nisva videla), veprov pa sploh nisva srečala. So pa zanimive tudi vasice na poti. Vasice z dušo! Marsikje so fasade poslikane s freskami. Novodobnimi freskami, ampak ne glede na to so prijetna poživitev pročelij hiš. In danes so imeli na vsem tem področju neka slavja. Lokalna slavja, ne šou za turiste. Pravzaprav sva bila midva edina (slučajna) tujca. Več procesij sva srečala. Peš in na konjih. Vsi pa v narodnih nošah. Na trgih nastopi in kasneje žur. Na eni teh prireditev na štantu kupiva tudi nugat, ki je specialiteta kraja. Takoj preverim, če je res. In moram reči, da spada v kategorijo hrane, ki jo imenujem »dobra« (in ne v kategorijo, za katero rečem, da je »zanimiva«). Čas (bolj rečeno noč) naju preganja. Škoda, res škoda. Prav zanimivo bi se bilo vsesti v kakšno kavarnico v Atzari. Gorska vasica z množico hotelčkov in publiko, ki raje hodi v hribe, kot na morje. Kot če bi šel v Dolomite poleti (no, pokrajina je čisto drugačna, le občutek je podoben). K sreči je sedaj dan najdaljši in imava svetlo skoraj do desetih, potem pa le še na avtocesto in domov. Ob pol dvanajstih sva na barki. Vesna spat, jaz pa tole pisat...

Sreda, 25.06.2008

Danes je spet praznik. V Sloveniji. Cel dan je ena sama norišnica. Tekma s časom. Najprej vrnem avto, nabavim ribe za današnji roštilj, potem pa veselo na delo. Vesna se je odločila, da bo današnji dan imela žehto in pere. Iz marine morava do dveh, samo to očitno ne bo šlo. Internet imava plačan do petih popoldan in že zjutraj se mi zdi, da bova vlekla, dokler bo šlo. In tako je tudi bilo. Še dobro, da ni bil plačan do osmih... Moja dopolnila za program za plače sem objavil, Vesna je preverila vse dedeveje. Časa je zmanjkalo za nakup njene letalske vozovnice – no, ne le nakup, poiskati mora še od kod in kam bi sploh letela. To vzame malo več časa. Pa še kar nekaj stvari bi lahko preverila na netu, pa (na srečo) nisva imela več časa. Na hitro sem seštel. V treh dneh sva delala 21 ur in si ob tem ogledala še cel otok. Spala sva bolj malo. Zdaj bo čas za to. Spet bova sredi morja in vse se bo dogajalo počasi. Čas za počitek prihaja.

Ob pol šestih izplujeva, natočiva gorivo in sva redi-stedi za Afriko. Tudi, če se nič več ne ustaviva, nič nama ne manjka. Danes pa tako ali tako le do prvega zaliva speč ribe. In prespat. Nocojšnje spanje bo natanko 73 evrov cenejše, kot včerajšnje. In še bolj prijetno bo, ker ne bo tako vroče. Rečeno, storjeno. Orade, pečene na roštilju, kot priloga kuhan krompir v nežni smetanovi omaki in kozice za sladico. Če k temu dodamo še dobro sardinijsko vino, je užitek popoln. In dan je mimo.

Še nekaj se je zgodilo danes prvič. Nekaj, kar se verjetno ne bo kmalu ponovilo. Vesna ni nič fotografirala...

Četrtek, 26.06.2008

Noč je bila mirna, zjutraj je okoli nas olje. Do naslednjega zaliva greva in pojeva, potem pa naprej. Verjetno bo danes predel motor. Napoved je slaba. Napoved za ta del Sardinije je slaba za celo poletje. Tu enostavno ni kaj prida vetra. V zatišju smo pred frontalnimi dogajanji. Morda se popoldan razvije kaj termičnega vetra. Če ga bo dovolj za jadranje, bom pa še videl. Do juga Sardinije nimava niti kaj prida možnosti za sidranje, niti ni dosti luk, kamor bi se lahko vezala. Malo bova morala biti pozorna, da naju ne ujame noč. Noč se pa sedaj začne šele po deveti zvečer. To je prednost junija.

Ob devetih greva. Ob enajstih prideva. Na vrsti je kopanje. Zaliv je lep, turkizno morje, peščena plaža in – narodni park. Kar pomeni, da je sidranje prepovedano. Ampak, saj smo Balkanci, ne? Stranac u tom gradu, odkut ja, bre znam šta treba i šta ne treba. Zaščitena je morska trava, berem v pilotu. Tukaj je na dnu pesek. Nič ne bom poškodoval. Sicer so pa tudi domorodci sidrani, oni pa mislim, razumejo italijanska navodila.

Po kopanju in zajtrku pa naprej. Na kosilo. Ali večerjo. Ob šestih sva spet na sidrana na slabih deset km dolgi (in skoraj prazni) peščeni plaži. Vetra ni, težko bo zakurit roštilj, bo treba razpihavati. Vetra ni bilo skoraj nič cel ljubi dan. Vmes je bilo 2 Bf bočnega termičnega, samo premalo, da bi ga lahko uporabil. Jadra sicer dvignem, brez motorja (resda na majhnih obratih) pa kljub temu ne gre. Vidim pa nekaj, kar sem mislil, da je povsem nemogoče. Meglo v juniju ob štirih popoldan! Takoj gre v dokumentacijo, samo nisem čisto prepričan, kako se bo megla videla na fotografiji. Mirno morje in obilje elektrike, ki je posledica motoriranja pa nudi možnost pisanja mejlov. Po dolgem času spet napišem mejl. Premalo stika z domom in prijatelji imam. To ni v redu.

Še pet ali šest milj in sidrava se v Cala Gonone. V lučici je sicer nekaj prostora, lahko bi se vezal na bok. Samo, vse naokoli so opozorilni napisi in bojim se, da ponoči pridejo ribiči in me mečejo ven. Ali, kar je še huje, se vežejo name. Sidrava se. Sidrišče ni najboljše, pravzaprav je prav slabo. Čisto brezvetrje, val pa rola barko. Sploh mi ni jasno, od kod se vzame. Dingi gre v vodo. Na dingija gre motor. In midva. In na obalo, u lajf. Vidi se, da nimam pojma, kako se streže gumonom. Najprej polijem bencin. Oddušnika, jasno, nisem privil, ko sem prejšnjič pospravljal motor. Ne samo moje roke, cel čolniček smrdi, dokler ga ne zribam. Na obali je treba motor dvigniti iz vode. Saj vem, da se to mora nekako dati narediti, pa ne najdem vzvoda. Mislim, da je bil zadnja stvar, ki sem jo probal premakniti. Pozdravljen, Murphy. Vmes še privijem motor, da se ne premika levo desno. In pozabim na to. In se niti ne spomnim, ko odrineva nazaj na barko. Pa, kaj hudiča je s tem motorjem, da se tako težko premika. Skoraj se zaletiva v pomol, ker ne morem zaviti. Ko končno odvijem, kar sem privil, je vožnja čisto enostavna. Upam, da me ni kdo gledal. Bi si mislil svoje! Najmanj, da sem rahlo preveč pogledal v kozarček, če ne še kaj drugega.

Cala Gonone je v pilotu predstavljen kot turistično mestece. Del ob luki, kjer sva hodila je posejan s hotelčki in gostilnicami. Prav prijetno. Tudi plaža je lepa, peščena z drobnim peskom rdeče barve. Še ena izvedba Sv. Stefana v Črni Gori. Hoteli še daleč niso samozadostni megalomanski resorti, ki so prevladovali severneje, okoli Coste Smeralde, čeprav jim zvezdic ne manjka. Edino kafiči so klonirani, mi izgleda. Povsod se gleda fuzbal. In tako vem nekaj, kar je nujno potrebno vedeti: Španci so premagali Ruse. Spet berem, da je tu v bližini največje in najlepše ohranjena nuraška vas in jama z največjimi kapniki v Evropi in ... Pa, saj smo bili na dveh nuragih in za oboje sem tam prebral, da sta naj-naj in sploh-in-oh. In koliko največjih kapnikov sem že videl v življenju?

Petek, 27.06.2008

Tudi danes zjutraj je megla. Pa ni panike, imamo radar! Ko odrineva ob sedmih zjutraj, odrine tudi barka, ki se je vezala na privez ribičev sinoči ob enajstih. Če bi vedel, da ribičev ne bo, bi lahko tudi midva naredila tako (in oni bi se morali sidrati, ker za dve barki ni bilo prostora). Če bi bil vedež, ne bi bil revež, pravijo.

Vetra ni. Pika. Motorirava ob obali in si jo ogledujeva. Ta del je turistično zapostavljen, vendar brez razloga. Nekaj časa sva včeraj ob obali še srečavala resorte, narejene po franšizi Costa Smeralde, danes nič več. Obala je pa divja. Skalnate pečine, visoke tudi sto, dvesto metrov, pod katerimi se lahko voziš čisto blizu, da barka izgleda tako majhno in nebogljeno, se menjavajo s kilometrskimi peščenimi plažami. Dokaj praznimi. Na vsak način se da tukaj najti košček obale, kjer je zasebnost zagotovljena – prvi sosed je nekaj sto metrov proč.

Imava pa 3G dostop do neta danes zadnjič in to želiva s pridom izkoristiti in med vožnjo postoriti vse, kar nisva do sedaj. Pa ne gre. Podatkovnega prenosa na tem delu obale enostavno ni. Najprej pomislim, da mi je Nokia spet crknila in že imam slogan: Noka je kot Alfa, dober prospekt, slaba izvedba. Pa preverim še druge telefone in se obnašajo enako. Preverim še na Mobitelu, če jim slučajno podatkovni roaming ne dela, pa je tudi s tem vse v redu. Ni drugega, kot da je poseljenost na tem koncu tako redka, da se ne izplača investicija v nadgradnjo GSM omrežja z GPRS, kaj šele postavitev 3G omrežja. Le ko se voziva mimo mest se lahko priključiva. Zato pa ves čas loviva vsaj tri omrežja, kjer deluje GSM telefonija. Tega se Italijanom niti slučajno nihče ne upa vzeti!

Pred večerom se sidrava in spečeva roštilj. In se skopava, seveda. Voda je že prijetno topla. Ravno prav. Zgornjih deset, dvajset centimetrov je segretih na 26, 27 stopinj, spodaj je kakih pet stopinj hladnejša. Če ti je vroče, potopiš noge, če te zebe, plavaš pri vrhu. Kako pripravno. Tudi zrak je ravno prave temperature. Ni še prevoče in na barki sredi morja je prav prijetno. Pravi dopustniški čas. Malo sva v dilemi. Ali naj prespiva tukaj na sidru ali se kar odpraviva v Tunizijo. 140 milj še imava in samo podnevi ne bi šlo. Lahko se sicer ustaviva in sidrava na tunizijskem otočku sredi Tirenskega morja, ne moreva pa z barke, ker to ni port of entry. Najprej morava v Tabarko ali Bizerte. Nočno jadranje morava dati skozi, greva pa kar takoj v Tunizijo. Ob desetih zvečer se tako posloviva od Sardinije in zaplujeva mimo rta Carbonara proti jugu.

Korzika in Sardinija. Ko tako premišljujem o okolici in o razvitosti infrastrukture za (navtične) turiste nikakor ne morem pozabiti onega slogana, ki se je bohotil lani v marini Frapa v Rogoznici. Najbolja marina u Mediteranu. Ah ja, kje smo Balkanci s svojo zaplankanostjo in kje so Hrvati s svojo zaverovanostjo vase. Vsaj desetletje, raje več, smo za razvitim svetom. Je pa seveda vprašanje, če si razvitosti v tej smeri želimo. Jaz si jo ne, meni je idealno področje za jadranje Grčija s svojimi lučicami in osamljenimi zalivi. Res je, deli Korzike so fascinantni, Sardinija je v celoti lepa. Tu ni kaj za dodati. Ne morem pa reči, da me je Costa Smeralda očarala. Videti, to da. Biti tukaj na dopustu (po možnosti v glavni sezoni) pa sigurno ne. Ampak, to še ne pomeni, da nimajo vsega lepo pošlihtanega. Imajo! Vse je pod kontrolo, le cene so temu primerne. So pa še vedno nižje, kot na Korziki. Čeprav malo nesorazmerne. Kapučino v marini sredi dogajanja stane 2 evra. Toliko, ali več, je tudi kjer koli na Jadranu. Samo, da tisto še zdaleč ni Costa Smeralda. Niti po videzu, še manj po obnašanju ljudi. Po drugi strani je pa pranje in sušenje perila 16 evrov. In ker ne gre vse po vrsti kar v en stroj, naju je vse skupaj stalo dobrih sto evrov. To je ogromno in take cene verjetno nikjer več ne bom srečal. Še nekaj je, kar ni kar tako hitro za pozabiti: ljudje na Korziki so (v celoti gledano) precej neprijazni in zelo moteči nepoligloti. Če ne govoriš francosko, nimaš tam kaj početi. Takoj, ko je uslužbenka na šalterju Hertza (mednarodno, da ne rečem svetovno, podjetje!) ugotovila, da ne govoriva francosko je samo še razmišljala, kaj bi naredila, da se ji ne bo treba truditi z nekom, ki ne govori njenega jezika. Vse skupaj se je seveda dogajalo po (pre)dolgem tričetrturnem čakanju, ko nama je sploh uspela nameniti svoj, očitno zelo drag(ocen) čas. To, da je danes postala francoščina v svetovnem merilu povsem nepomemben lokalni jezik, tukaj nikakor ne morejo sprejeti. Te težave nikjer na Sardiniji ni. Če slučajno ne znajo tujega jezika, se potrudijo in poskusijo zmeniti z rokami ali kakor koli drugače že.

Nasvidenje Sardinija, nasvidenje Korzika. Pozdravljena Afrika!