Tunizija

Sobota, 28.06.2008

Ponoči končno kaže na veter. Jadra ven! Po dolgem času upam, da bo kaj tišine. Pa je veter odšel, tako kot je prišel. Le jadra so ostala. Glavno, genovo sem že zvil. Vse lahko naredim iz kokpita, le glavnega jadra ne morem pospraviti. Moram na palubo in se izpostaviti, da padem v vodo. To pa sredi noči pomeni samo eno in do takrat imam po planu (evo, saj imam tudi jaz plan, ha!) še 54 let. Pa, saj smo bili toliko časa v Italiji, da mi tega res nihče ne sme zamerit. Obnašam se kot povprečen Italijan.

Tole z motoriranjem je križ. Računal sem na veter med Sardinijo in Tunizijo. Diesla nimam dovolj. Na Sardiniji ga nisem natočil. Malo zaradi tega, ker računam, da je v Tuniziji cenejši, bolj pa zato, ker ga nisem imel kje. Črpalke so bile zvečer in zjutraj, ko smo bili po lukah, zaprte. Čez dan se pa samo zato, da bi točil, nisem ustavljal. Nekaj ga imam sicer še v kantah, vendar pretakanje sredi morja v valovih ni zabavna stvar. Ko ugasnem motor se barka postavi pravokotno na valove in neusmiljeno rola. Je pa še ena možnost. Točno na poti imamo otoček s francoskim imenom Ile de la Galite, pripada pa Tuniziji. Je nenaseljen (razen z vojsko, jasno) in v pilotu berem, da načeloma ne delajo težav, če se kdo (ki še ni prijavljen v Tuniziji) sidra na poti med Sardinijo in Tunizijo za nekaj ur ali za čez noč in ne zapušča barke. V rubriki »Facilities« naprej piše, citiram »None, other than fish which you may catch yourself...«. Zanimiv napotek. Ribe lahko ujamem. To bi moral Jure prebrat!

Nekako sem se pripravil, da bom tam sidral, izračunal hlape in preveril še nekaj stvari, ko se le dvigne veter. Kar naenkrat začne pihati in piha iz prave smeri in s pravo močjo. Celo soboto smo imeli tako odlično jadranje. 3 Bf bočnega vetra je dovolj, da gremo hitreje, kot na motor in hkrati premalo, da bi se naredilo večje morje. Vala je pol metra, morda meter, le redki valovi vmes so višji, kar je za odprto morje malo. Val se do sem vali petsto, šesto milj. Ile de la Galite tako le obplujemo in naprej proti Tabarki. Ob šestih (po tunizijskem času) pristaneva. Končno luka, ki je po mojem okusu. Nekaj turističnih bark, nekaj ribiških in pet ali deset jadrnic. Nič pijanskega čarterja, nič snobovskega postavljanja. Je pa gužva. Tega nisem pričakoval. Prostor sicer je, samo ne na delu, ki je namenjen pležr-kraftu. Po dve, celo tri so vezane bočno v verigo. Tole ni fajn. Pa mi je bila sreča še drugič danes namenjena (prvič z vetrom). Naša majhna barka se lahko še stisne nekam vmes s krmo na obalo in sidrom v vodi. Točno to, kar sem si vedno želel. Pa še takoj nam sosedi, luški kapitan, policaj, ... (skratka, kdor koli ima minutko časa in gre ravno tam mimo) pomagajo. Saj ni kaj dosti pomagati, ni mi pa treba skakati na obalo, da bi zvezal zadnje privezne štrike. To je tudi nekaj.

Procedura tukaj pri prvem vstopu v državo je podobna kot na Hrvaškem, le da ni treba kupovati permita. Do policaja in carinika je treba. Le, da bi bil na hrvaškem v te namene poseben carinski pomol in vse skupaj izvedeno med delavnim časom. In predvsem hitro. Tukaj se privežeš na normalni pomol, počakaš deset minut, da ti prinesejo papirje, jih izpolniš z vsemi živim podatki (kar traja precej več kot deset minut), počakaš naslednjih deset minut in greš z luškim kapetanom do policaja (na drugi strani luke, spet deset minut hoje). Tam sta v službi dva 24 ur vsak dan. Procedura, da dobiš štempelj traja četrt ure. Vse papirje je treba preveriti, poštempljati. Po štampiljko je treba najprej v trezor, kjer se ključ zatika in se nikakor noče odpreti. Sem že mislil, da bom imel priliko opazovati policaja, kako vlamlja v trezor, ko se ta končno le odpre. Pametni vedno popusti. Pa čakati deset minut. In do carine. Ponovi vajo. Spet dva carinika v režimu 24/7. In spet deset minut. Edini, ki smo danes prišli (ali odšli) smo pa tako ali tako samo mi. Podobno, kot v Maroku. Pa na barko s carinikom (deset minut hoje). Alkohol, cigatere, orožje? Ko mu pokažem Juretov šnops in tobak za pipo, takoj odide. Ali pa takoj odide zato, ker mu v rubriki orožje pokažem Popajeve mišice? Kaj pa vem... Vsi so neskončno prijazni. En dinar morava plačati za vstopno proceduro. Samo, ga nimava. Pa jutri, no-problem. Kako drugače je to, kot v Evropi!

Po tej debeli uri trajajoči vstopni proceduri greva malo naokoli. Najprej v šoping denarja. Bankomat je za vogalom in penize takoj izpljune. Nimava pojma, koliko denarja potrebujeva, niti kakšen je menjalni tečaj do evra. Na bankomatu klikneva nekam na sredo lestvice. Za dva tedna valjda ne bo preveč. 200 dinarjev. Če sem prav razumel enega oštirja, ki sva ga pobarala po tečaju je to okoli 110 evrov. In potem vandrava malo na okoli. Vesna takoj plane na razglednice. In ko potegne bankovec za 20 dinarjev (take pač izpljune bankomat), da jih plača, se prodajalec skoraj sesede od groze s kako velikim denarjem plačuje. Pa se le zbere in Vesni pripravi pravi mali tečaj o njihovem denarju. Predvsem o kovancih. Največji je za pet dinarjev. No, vseeno niso vse cene tako nizke. Pizza v restavraciji na rivi stane 2-3 evre. Nisva je jedla, tako da ne vem, kaj dobiš za to ceno, neka orientacija je pa vseeno.

Nedelja, 29.06.2008

Preverim GPRS. Dela. Ok, torej ne bo panike. Imajo pa tukaj tudi internet kafeje, upam da ne z arabsko tipkovnico, kot v Maroku. Potem pa na kavico. Pravo turško kavico! In pipico. Ljudje poleg kadijo šišo, jaz jo bom kdaj drugič, sedaj ni časa... Vesna, kaj bi drugega, vse skupaj veselo slika. Pa jo Arabec s šišo v trenutku opazi in – akcija. Brez kape pa to že ne gre. Na sliki mora biti lep in urejen. I-sve-jovo-na-novo. Sploh je pa naša zastava nekaj posebnega. Cela vas naju že skoraj pozna. Kjerkoli hodiva, povsod se kdo najde in naju pozdravi z njihovim »helo-slavania«. Tudi kot ozadje je ta zastava zanimiva. Vsaj tri skupine sem opazil, kako se na pomolu pošlihtajo pred zastavo in slikajo. Pa nisem ves čas na barki in tudi ko sem, ne opazujem stalno okolice. Izgleda, da je fotografiranje tukaj razširjen hobi...

Pa na obzidje nad luko, razgled bi bil lep, če ne bi bilo pobočje gosto poraščeno z gozdom, na stolp se pa ne da prilesti. Ga obnavljajo in je zaprt. Skoraj petnajst let je tega, kar sem bil v Tuniziji. Stvari so precej drugačne, kot takrat. Ali pa sem jaz drugačen. Takrat nisem odnesel najboljšega vtisa. Verjetno po zaslugi Kompasa in njihove vsiljive vodičke. Saj tisto, kar sem se dilal z Arabci, je bilo v redu, s Kompasom je bil pa križ. Ampak, vtis v celoti pa ostane. Sedaj se mi zdi drugače. Še punce so drugačne! Prav fejst so. Nisva še uspela srečati nobene dame s feredžo. In to ni top-resort turistični kraj. Saj, naprej ob peščeni obali je nekaj večjih hotelskih kompleksov, mestece je pa tako, kot naj bi arabsko mestece bilo. Z množico uličic, polnih kavarnic, gostilnic in trgovinic. Vsaj v petih, šestih poskusiva kupiti sveže pekoče feferone, pa jih nimajo. Kje si Maroko?

Ima pa ta sprehod po mestecu svoje posledice. Žejo. Vsedeva se v globoko senco, naročiva pivo in kolo, pa malo kasneje še vino. Muškat. In potem pridejo mimo (kao-ono-znaš-bre-slučajno) s pladnjem rib. Zjutraj ujete ribe. Jasna stvar, da Tonček ne zdrži. Enega, dobro kilo težkega, zubatca pa bomo mahnili! In ga. In še eno flaško vina, tokrat poskusiva njihov rose. In čaj in lubenico in... in račun je 35 evrov. Z napitnino vred. In kopertom (le kje so dobili tako pekoče feferone, da so naredili tak namaz?). Restavracija se mi zdi najboljša v mestu ali vsaj nekje v špici. Je na rivi v marini, čedno opremljena in s posadko, ki si hodi po prstih. Še malo besed okoli marine: to je pravzaprav luka, kjer smo vsi, jahte, ribiči, coast guard, triper boati... Vse skupaj je narejeno, kot marina s privezi z vodo in elektriko. Tudi imenuje se Port de plaisance. Izgleda pa neprimerno bolj prijazno, kot klasične marine, ki sem jih srečaval po evropskem delu zahodnega Mediterana. Ima dušo in je polna življenja. Tudi sosedje z jadrnic so drugačni. Taki so, kot smo mi. Takoj kaj pokramljamo (če le niso Francozi, ki znajo samo francosko, ah ja...). Zvečer gostilnice dobijo zagon in živo je pozno v noč. I ono najslađe dođe na kraju, bi rekli na Balkanu. Cene so spet enomestne (in piksna španskega piva za maj-frenda). Ko bi bile vse luke takšne, sploh ne bi rinil na sidro!

Sprehodiva se še malo naokoli, spotoma preveriva ceno diesla. 38 centov za liter stane. Več kot štirikrat cenejši je kot zadnjikrat v Italiji. Kako prijetno presenečenje za naš skoraj prazen rezervoar. Potem pa Vesna v kiber kavarno, jaz pa na barko. Da malo odmorim, bre! In napišem tole...

Zvečer je na sporedu fuzbal. Kafič v bližini ima projektor in platno in nekaj sto gledalcev. Midva izbereva gostilno s televizorjem in temu primerno večjim mirom. Nekaj malega morskih predjedi naročiva, še vedno sva sita od kosila. In flaško rujnega. Pa jo dobiva na mizo pretočeno v plastenko za vodo. A? No-problem-maj-frend, pravi kelner. Nimajo licence za točenje alkohola. In če si ga gost zaželi, mu ga pač postrežejo brez licence. Kaj takega bi drugje po svetu zelo težko pričakoval. Na primer na Korziki. Halo?! Še dobro, da si nisem zaželel česa drugega, česar tudi uradno nimajo... In tako imava na mizi dve steklenici vode. Če bi jaz bil policaj, bi mi bilo to še bistveno bolj sumljivo in bi takoj preveril vsebino. Drugi kraji, drugačni običaji... Španci zmagajo in še dolgo v noč slišiva naokoli one viže »Viva Espana« in »Ole, ole, ole« ali kako se že imenujejo. Zanimivo, kako so vsi tukaj spremljali prenos prvenstva, s katerim nimajo nič. Kot bi se pri nas spraznila Ljubljana in bi vsi gledali končnico ameriške NBL ali kaj podobnega.

Preveriva še, kje so koralni grebeni. Na tem koncu, berem, so najlepši in največji v Mediteranu. Primerljivi s tistimi v Rdečem morju. Koj za ovinkom so, proti Alžiriji (šest milj od alžirske meje smo). Aha?! In je dovoljeno sidranje in šnorkljanje? Dovoljeno, samo nič ne boš videl, pravi maj-frend, luški kapitan. 100 metrov globoko so in treba se je potopiti. S helijem. Aha! To ni za vsakogar, vidim.

Ponedeljek, 30.06.2008

Spet sem krasno spal. Noči so še vedno prijetno hladne in se je treba kar dobro zaviti v odejo, da ne zebe. Po takem spancu, ko se človek zbudi spočit, je dan že v startu lepši. Malo naokoli v šoping. Kako malo se mi to da. Pa grem zraven, da bom nesel lubenico. Samo lubenice ne ujamemo v prvem poskusu in Vesna začne šopati druge stvari. Halo? Jaz sem šel v lov lubenice, ne v nabiranje raznoraznih stvari po še bolj raznoraznih trgovinicah! Da se ne skregava do konca okoli te nikoli izpete teme(Jamski človek), raje zapustim prizorišče zločina in se vrnem na barko. Brez lubenice. Vesna je kmalu nazaj. S kruhom in brez lubenice.

Poslovimo se še od maj-frenda. Stalno je nasmejan, dobre volje in edini, ki sem ga videl v kapitaniji v zadnjih treh dneh. 24 ur na dan je tu, še spi nekje zadaj. Saj od dela se res ne pretegne, samo tu pa le mora biti in delati s strankami. Fejst poba! Pa po diesel. Drugi kraji, spet nekaj novega. Na črpalki nikjer nikogar. Pa pobaram ribiča poleg in mi pravi, da moram v ofis. In grem. Samo ofisov je v dolgi nizki zgradbi vsaj deset, petnajst, vsi enaki. Edina razlika je napis nad vhodom. V arabščini. V arabski pisavi, da ne bi bilo pomote. Pa je prišel stric ribič za mano in mi pokazal. Napačnega. Pa je teta v tem ofisu pokazala na drugega. In sem tam našel črpalkarja na kavici, njegov ofis je spet drugje. Pa vse skupaj natočimo, plačamo (če se temu sploh lahko tako reče glede na ceno) in izplujemo. Na plaži in v vodo. Plaža tukaj je kilometrska in samo na enem koncu pozidana s hoteli resortnega tipa. Brez težav najdeva predel, kjer sva sama. Zame je to pravi počitniški dan (hvala DURS), za Vesno pa ne (mora delati).

Počasi se dviga veter. Smer je napačna, jakost skoraj primerna. Poskusim z jadri. Nekaj časa gre, vmes malo pomagam z motorjem in spet samo z jadri. Do večera, ko se sidrava v zalivu. Če se temu sploh lahko tako reče. Obala je na tem delu precej ravna in predvsem brez globokih zalivov. Tole je bolj za rtom, kot v zalivu. Vsaj na dva kvadranta je odprto. No, za danes bo v redu. Veter bo ponoči ugasnil in čisto vseeno je, kako je sidrišče zaščiteno. In tukaj ni gliserčkov, da bi delali one neznosne kratke in strme valove, ki bi barko do onemoglosti zarolali. In mačo-bojev, ki bi neobzirno vozili s polno hitrostjo mimo. Z ribičem sva bila danes na liniji trčenja, pa možakar krepko pred neprijetnim dogodkom odvije in gre zelo dobrih 100 metrov za mano. Sail before steam tu še vedno velja. Lepo.

Torek, 01.07.2008

Tukaj ne dela internet. Še telefon ne, Thuraya poje. Drugam bo treba, da Vesna dokonča, kar ima za dokončati. Malo se pa vseeno prej še naplavamo, plaža v ozadju je čudovita. Samotna, če odštejemo nekaj ribičev. Izgleda, da je rib tu toliko, da jih pobirajo iz vode. Kar s čolnom na vesla postavijo mreže in ko jih potegnejo ven so to mreže z ribami. Da je rib kolikor hočeš, se prepričava ko plujeva mimo vsaj metrske tune. Crknjena plava na površju. Za jesti ni, za ribiško fotko pa kar prava. Če ne bi bila na jadra, bi se lahko ustavila in jo ujela s čakljo. Fotka bi potem izgledala nekako takole: ponosen ribič drži v eni roki ribo za rep, da se vidi vsa njena velikost, v drugi pa čakljo, s katero jo je ujel... No, midva sva še vedno taka ribiča, ki čakava na letečo ribo, da prileti v kokpit. Vesna jo je zadnjič končno videla. Ponavadi je bilo tako, da je riba prej končala v vodi, preden je ona odreagirala, ta je pa vsaj petnajst sekund letela. Če še te ne bi videla...

Ob devetih se dvigne veter, polkrma bo. Ni ga veliko, le 2 Bf, je pa smer zato prava. Genaker naredi svoje. Pet vozlov je čisto spodobna hitrost za jadranje po nezvalovanem morju. Prijetno. Dokler traja. Počasi se veter obrača na orco in pade na 1 Bf. Tole z genakerjem več ne bo šlo za genovo je pa občutno premalo vetra. Ko tudi nama hitrost pade pod tri vozle, in prave smeri ne moreva več loviti, je zabave konec. Deset milj sva pa le naredila v tišini. Greva v Biserte in do tja imava še slabih 25 milj. Pred šesto bova tam, kar je čisto v redu.

Luka je taka, da bi se najraje kar obrnil. Kot če bi vplul v Trst. Ali še bolje: Brindisi. Marina je del luke. Ponton za goste je sicer čisto ločen od komercialnega dela, vse ostalo je skupno. Tudi tukaj poskrbijo za pomoč pri pristajanju, kot se šika. Izgleda, da pri Arabcih to špila. Kar ne morem pozabiti Špancev in njihovega zanikrnega odnosa do gostov. Je pa takoj policajka (ali kaj vem katera uniforma že je bila) pri nas. Iz Italije? Ne, iz Tabarke. Ok, potem pa samo papirje fotokopirat in to je vse. Odnese, prinese nazaj, nobenih dodatnih opravil nimamo. No, tu bi se pa Maročani morali kaj malega naučiti od svojih bratov.

Potem pa v mesto poiskat internet. 3G omrežja tu ni. GPRS je sicer več ali manj v redu za pregledovanje mejlov, za kaj drugega pa skoraj ne več. Vesna si mora kupiti letalsko karto za domov. Zato mora malo posrfati in poiskati najprimernejšo. Internet naj bi bil v shopping mallu, blizu marine. Že, ko vstopiva, nama je jasno, da bo to težka naloga. Večina trgovin je zaprtih in na prodaj. Tudi interneta ni več tukaj. Očitno stvar ni šla. Me pa to sploh ne čudi. Ko se človek takole malo sprehodi po starem delu mesta in si ogleda trgovinice in kavarnice, ki jih je kot listja in trave in okoli katerih je povsod gužva, mu je takoj jasno, da shopping mall v evropskem stilu tukaj ne bo pil vode.

Še nekaj besed okoli žensk. Domačink. V spominu imam, da so bile v Tuniziji precej bolj zakrite, kot jih videvam sedaj. Skoraj vse po vrsti so oblečene po evropsko, le kakšna četrtina jih dodatno nosi na glavi ruto. To je vse, kar je ostalo od tradicionalne muslimanske nošnje. Čisto zakrite v vsem tem času do sedaj nisem videl še nobene. V Maroku je bilo drugače, tam jih je bilo zafernkanih kar nekaj. Je pa kljub temu to arabski svet. Izzivalnega oblačenja, kot ga srečamo pri kakšnih italijanskih frkljah, tu ni. Popki so lepo pokriti (z nekaj častnimi izjemami, seveda), da bi pa pol joške gledalo izpod majice pa sploh ni za pomisliti. Še morska deklica, ki krasi park v luki, je lepo oblečena! Hja, malo se mi že kolca po Italiji...

Srehodiva se po starem ribiškem pristanišču in medini. Meni je tu lepo, sploh pa ker je turistov le za odtenek (ne vem, če sva jih srečala deset ali dvajset v celem večeru!), ostalo so domačini, ki hitijo po svojih opravkih ali pa sedijo in čvekajo po kavarnicah. In pijejo kavo, kadijo šišo, igrajo šah, karte... To velja za moški del populacije. Ženski del se očitno bolje znajde in bolj zabava v šopanju. Kako domače mi izgleda vse skupaj... Otroci se vozijo s pedalini po pristanišču in če kateri čofne v (umazano) vodo, tudi prav. Skočijo še drugi za njim in veselje je tu. Ne glede na to, da Bizerte kot mesto v celoti res ne morem opisat kot biser, je pa ta del mesta vseeno prav zanimiv. Nabaviva nekaj začimb, sadja in lubenico (ne vem ali je to sadje ali zelenjava, je pa zato svinjsko težko za nosit!). Jutri se bomo ukvarjali z netom. Najprej sva mislila na večerjo, pa se nama ne ljubi iskati dobre ribje restavracije po mestu. Ena je sicer v marini in tudi izgleda čisto v redu. Je pa preveč evropska in nobel. Preobleči bi se bilo treba (najmanj v dolge hlače), pa še potem bi bila daleč največja klošarja med gosti. Ne potegne naju.

Sreda, 02.07.2008

Najprej je treba poiskati internet. Ni bilo pretežko (ali pa smo imeli malo več sreče, kot pameti, kdo ve). Vesna poišče let za domov. Če ne dobi poceni ultra last minute čarterja z Malte, bo letela pa z Ryanairom v Benetke. Bomo še videli. Jaz grem v lov za potpaljivači. V največji market v mestu, povsem enakovreden našim. Imajo oglje, imajo ribe, potpaljivačev pa ne najdem. In grem do možakarja v ribarnici, pohvalim ribe, samo ... vzamem jih, če mi zrihta potpaljivače. In mi jih. Tabletke za vodno pipo. Izgledajo kot tabletke oglja. Pa saj take je Vesna nabavila že v Tabarki, pa sem mislil, da ne bo nič z njimi. Pameten, ko televizor sem bil, namesto da bi jo poslušal in jedel ribe namesto pašte že pred dvema dnevoma. No, ja, vsaka šola nekaj stane, ta me je dobre večerje! Fant v trgovini mi vse skupaj lepo razloži - po angleško. Prižgeš jih z vžigalnikom in potem žarijo. Okoli daš oglje in vse skupaj se razžari. Upam, da res!

Potem greva še skupaj nabavit zelenjavo. Cene so za naše pojme smešne. Trogal sem kot mula, osem ali deset kil (ok, sem kupil še en tri kilski paket oglja, od viška glava ne boli!), pa je vse skupaj stalo dvanajst, trinajst evrov. Skupaj s tremi oradami, težkimi dobro kilo!

In izplujeva. Veter je bil napovedan zelo slab, pa se dvigne. Smer ni prava. Bomo pa vsaj jadrali, če že nikamor ne bomo prišli. Tako je tudi bilo. Nekaj časa. Potem je veter zaključil svoj pohod, nadomestila ga je megla. Pa saj tega res ne morem verjeti. Julija, ob dveh popoldne. In to sploh ni prvič. Se je hitro razkadilo, sicer bi moral v kabino in opazovati okolico skozi radar. Kako zanimivo! Je imel pa veter tudi svojo negativno posledico. Če nadaljujeva, prispeva v naslednjo luko šele ponoči. Ne, se bova raje ustavila, se skopala in zakurila. Poleg orad imava še krasno ohlajeno lubenico in Vesna ima koruzo. Kupil sem tudi brezalkoholno tunizijsko pivo. Za probo. In sem probal. Za gašenje roštilja je čisto v redu. Za kaj drugega pa ne...

Sidrava se poleg plaže in kmalu dobiva družbo. Na diskretni razdalji se sidra coast guard. Kao slučajno, se mi zdi. Že nekaj časa je krožil v bližini. In se sidrava midva in se sidrajo oni. In se greva kopat midva in se grejo oni. In zakuriva roštilj midva in .. oni pojejo kuskus. He, he, he... Sem mislil, da bodo šli pred nočjo v svojo luko, pa niso. Prižgem sidrno luč in jo še oni. Pa naj bodo tu, saj je to konec koncev njihovo morje.

Četrtek, 03.07.2008

Ponoči je začelo pihati. Smer, kot je bilo napovedano, jakost vetra pa precej višja, namesto 1-2 Bf jih je 4-5. Vala ni, smo za rtom, piš vetra je pa kar močno slišen. Za vsak slučaj nastavim GPS sidrni alarm in spim v redu. Zjutraj nimava več družbe. Coast guard je odšel še preden sem se zbudil. Po bujenju in obvezni kavici sledi kopanje. Kako dopustniško... Do enajstih sva na mejlih, kolikor se jih pač da narediti preko GPRS. Potem se odsidrava. Malo me skrbi, kako se bom prebil med mrežami za tune, ki jih je poln zaliv. Včeraj sem odvijal tam, kjer so bile vidne na površini, in malo zamižal, ko sem plul preko potopljene mreže. Pa je bilo na srečo vse v redu, upam da bo danes tudi. Bilo je. Miljo sva motorirala na odprto (kjer je globina še vedno vsega deset metrov) z očmi na pecljih. Potem sva dvignila jadra in naslednjih nekaj ur je bilo izredno prijetnih (če ne upoštevam dejstva, da sva izmenično delala v kabini). Veter, kot da bi bil narejen samo za nas. Ko izplujeva se dvigne, ko pristajava preneha. Na minuto natančno! In še ves čas je bočni 2-3 Bf, brez vala. Idealno!

Morje v tuniškem zalivu je plitvo, na dnu je mivka. Posledica je svetlo modra barva vode. Celo morje je turkizno. Barva, ki jo ima morje le na koncu zalivov na Costi Smeraldi, je tu razlita od horizonta do horizonta. Aga Khan, kaj nisi še bil tukaj? Greva v Sidi Bou Said, prvo marino, ki so jo zgradili v Tuniziji. Predvsem zato, da bova imela internet. Če kje, bi moral biti tu. No, to predvidevanje se izkaže za popolno brco v temo. WiFija (kljub temu, da je omenjen v prospektu) seveda ni. Ne dela pa niti GPRS (pri edinem providerju, s katerim ima Mobitel podpisan GPRS roaming). Uf! Neugodno. Kot bi bil odrezan od sveta. Ga bo treba poiskati v mestecu poleg. Saj je turistično, sigurno ga imajo.

Že v pilotu piše, da je v marini gužva. In da je vse majhno, težko za manevrirat. Pa še vhod je plitev redno ga je treba poglabljat. Vse je res. Nekaj pa le ne piše: da se ljudje kopajo na vhodu in da se po marini podijo optimisti. Tole podijo je posledica umetniške svobode, v resnici v čisti bonaci čepijo na miru. In jih je potrebno počakat. Sail before steam. Pa mi marinero pomaha, naj zavijem med dva pontona. Ozko je, ne bo se dalo obrnit niti v sanjah, zato grem notri kar ritensko. In na koncu stoji in mi maha, naj peljem do njega. Pa je vse polno. Kam, hudiča, me bo spravil? In na koncu se mi posveti! Bočno na pomol, s katerega sta speljana ta dva pontona. Pa saj se heca! Vendar ne, misli čisto resno in barko potem lepo na roke sparkiramo. Spredaj imam 20 cm do barke, ki je zvezana na zadnjem privezu enega pontona, zadaj pa pol metra do njej nasprotne na drugem pontonu. Na enem boku sem zvezan, na drugem imam pa nepregledno goščavo mooringov. Tudi sanja se mi ne, kako bom jutri izplul. Sam. Pa Vesna malo pogodrnja in zapojejo vehaefi in po nekaj pogajanjih se najde drug privez. Na drugi strani. Ta mi izgleda v redu. Ampak barko je sedaj treba najprej ven spraviti. Štirje smo se ukvarjali z njo, skakali po sosednjih barkah, vlekli za štrike in delali še en kup vragolij, da smo jo spravili ven. Potem sem šele lahko motor prižgal. Sam tega nikoli ne bi zmogel. Niti vsi skupaj, če ne bi bila čista bonaca. Smo pa zato sedaj na enem notranjih pontonov in na celem pontonu je naš jambor najvišji. Tudi to je nekaj! Ostali so motornjaki...

Vročina se je začela. Do sedaj je nisem čutil, tule v tej marini je pa udarila na kvadrat. Kar nekaj skakanja z dvojnim privezovanjem in nič vetra, da bi ohladil telo, pri kakih 30 stopinjah so naredili svoje. Znoj teče v slapu. Pa me spet reši moj prijatelj kalorifer za 19 evrov. Ima tudi funkcijo samo pihanja (brez gretja). Ventilator. Kako lažje se diha! Je pa privez tukaj je kar drag. Slabih 20 evrov stane. Prestižna lokacija, pač. Izgleda tudi, da je cena obratno sorazmerna z vtisom, ki ga daje posadka. Ti tule ne znajo nobenega tujega jezika (francoščina ne šteje in pika!) in tudi njihova prijaznost ni ravno vzorna.

Pa v taksi in do Kartagine. In se vsedemo in vozimo in vidimo Kartagino in se vozimo. Pa vprašamo taksista, kam pelje. V Kartagino. No, že ve. In se peljemo in smo že precej ven iz Kartagine in ga spet pobaramo. V Kartagino, jasno, samo še deset minut. Čakaj, čakaj, Kartagina je že zdavnaj mimo. Ja, Kartagina je, hotel Kartagina pa ne. Ne me basat! Saj če ne bi bil dan proti koncu in bi si rad še kaj pogledal, bi se mu nasmejal, ga povabil na čaj in pokramljal. Tako nama pa ni do zajebancije. Pelji nazaj in to takoj in nehaj se zajebavat! Malo sem se sicer ustrašil, da bo vzel stvari preveč dobesedno in takoj obrnil, pa je le počakal do naslednjega križišča. Bili smo namreč na avtocesti.

Ko se končno takole malo sprehajava zaslišim glasbo. Orkester in zbor. Krasno se sliši iz rimskega odprtega (kako drugače?) gledališča. Pa ne moreva tja. Ni predstava, je vaja. Pa vseeno: kakšna akustika! Po Kartagini pa nazaj. Greva kar peš, saj je vsega kilometer ali dva. In še malo po naši vasici. Predvsem zato, da poiščeva internet in se v turistični pisarni pozanimava kaj in kako se da videti tod okoli. Povprašava po internetu. Odgovori nikjer niso vzpodbudni. V eni trgovinici nama na vprašanje »Internet kafe?« strumno odgovorijo »No internet kafe. Nestle kafe. Bon.«. Interneta ni. Pika. Turist offica tudi ne. So pa gostilne in v gostilnah ribe. In še kaj. Vendar, tokrat no-alko. Po večerji se kar malo zamislim, ko si ogledam okoliške mize. Pri vseh sedijo po trije. Moški in dve ženski. Le jaz imam poleg eno samo...

Petek, 04.07.2008

Ulov rib ponoči je bil pičel, danes nisva ujela nobene, primerne za na roštilj. Po meso bi morala s taksijem, v marini ga nimajo. Ne greva. Pač danes ne bo roštiljade. Delati tu ne moreva, ker ne dela GPRS. Vreme preverim v marini. Nič se ni spremenilo od včeraj. Veter bo obrnil na severozahodnik. V redu bo, bočni. Ga bo pa precej.

Najprej pa na namakanje. Nasproti Sidi Bou Said so termalni izviri v morju. V zalivčkih. Obvezna smer. Vesni morje, ki ima dobrih 28 stopinj (tudi 29 pokaže včasih termometer), ni dovolj. »I need more!« je njen slogan. Pa jadra gor, pa jadra dol in se sidrava. Izviri so lepo vidni, kot lise mirnega morja, kjer voda priteka na površje. Pa še mehurčki so vmes. Vsak mehurček predstavlja porcijo prijetnih vonjav. Amoniak... Vonj torej imamo pravi, temperatura je pa tako ali tako bila že prej. Tu je morda kako stopinjo več.

Veter se dvigne in spremeni smer. Naslednjih 35 milj imava vse, od orce do krme. In krepkih 5 Bf. Občasno 6. Nekaj časa je precej mokro jadranje, val je vetru primeren, potem je bolje in na koncu se sidrava v varnem zalivu. Če se temu lahko tako reče. Zaliv, ki je velik, kot cela slovenska obala. Na obali vasica in nekaj gostilnic. Internet takoj preveriva in dela. Izgleda, da bolj, ko so kraji bogu za hrbtom, bolje je. A Alah ne pusti interneta?

Vesna si uredi tudi letalsko karto za let domov. No, Katja ji jo je plačala. Brez WiFija to ne gre, iz internet kafeja (ki ga tudi skoraj nikjer ni) pa to le ne bi počeli, če res ni nuja. Iz Malte bo letela 15. julija. Z Ryanairom. Pri Intelekti, kjer imajo čarter lete za Malto ji niso hoteli prodati sedeža na letalu (čeprav jim je ostajal prazen) za manj kot 350 evrov? Halo, saj pri vas celotni aranžma stane v ultra last minute ponudbi za let v obe smeri in teden dni bivanja na Malti samo 250 evrov?! Enosmerni let je pa dražji? Ja, tu ni last minute ponudbe. Dobro, saj vse to razumem, samo ali imate prazen sedež ali pa ga prodate po konkurenčni ceni, samo to želim? Po konkurenčni ceni, ne zastonj. Ne, cena je fiksna. Dobro, bo pa Ryanair pobral denarce, kaj čmo. Nekateri res ne razumejo, da je treba različne ljudi različno obravnavat. Vrača se konec julija v Atene. Z Adrio za 100 evrov.

Nisva še deset minut sidrana, ko imava obisk. Ribič pripelje na svoji ribiški ladji... kaj pa vem koga, recimo mu policaj. A-ja-ja-jaaaah, spet bodo bolele roke od pogovora. Pa ne. Fant zna povsem dovolj angleško, da se zmenimo. Rabi ime barke, registracijo in število oseb na njej. Pa od kod prihajamo in kam gremo. Tole »kam gremo« sedaj že vem, da si moram za en dan naprej ogledat kraje in si zapomnit eno ime. Ko sva rekla, da kamor bo veter pihal, sva jim naredila neskončni problem. Nekaj si izmislim, in je v redu. Hammamet! Pa spet ni v redu. Now?! No, tomorrow. In je v redu. Kaj je mislil, da sem se sidral samo zato, da me je on lahko prišel pogledat? In-to-je-to. Ribič odpelje policaja nazaj na obalo. Novi kraji, novi običaji...

Sobota, 05.07.2008

Ponoči je pihalo. Nameril sem do 5 Bf. Spal pa kot otrok. Mirno morje, dobro sidranje in prijetno pihljanje skozi (daleč premajhno za normalne razmere) okno v zadnji kabini so naredili svoje. Se mi je že obrestovalo, da sem si pred odhodom zaželel, da mi dodajo verigo. Kilometre prostora imava za sidranje, 4 m globine in dno, ki dobro prime. Ni ga vetra ki bi izruval sidro na 40 ali 50 metrih verige v vodi! Prej se bo veriga strgala, kot sidro popustilo.

Veter ostane bolj ali manj okoli 3-4 Bf iz krmnih smeri ves dan. Prijetno jadranje, brez valov, saj vleče od obale, traja do Beni Khiarja. Spet srečava želvo, tokrat kar kapitalski primerek. Porto Beni Khiar je ribiška luka. Nima infrastrukture za pležr-kaft. Veževa se bočno na turistično ladjico, ki je te dni očitno brez dela in za eno ali dve noči – no problem. Pa do policaja (ali kdorkoli to že je) in razlagat od kod smo prišli in kam gremo. Po francosko. Tu imajo vsaj zemljevid na steni in je lažje. Potem pa v Naboul s taksijem. Šoping avenija je taka, kot so vse v Tuniziji. Hitro sva skozi gužvo. In srečna, da sva preživela vratolomno vožnjo mopedistov po teh ozkih ulicah, kjer se tare toliko ljudi, da se še peš težko hitro premikaš. Oni se z motorji brez težav (in z veliko hrupa), saj se jim pešči skokoma umikajo.

Pa na večerjo in na internet. Naboul naju ni navdušil. Klasična turistična destinacija. Bolj, kot opazovanje vedenja domačinov, je tu zanimivo opazovati, kako se obnašajo turisti. Nekateri so polni samega sebe, carji na tem svetu. Drugi prestrašeni. Tretji spet izgubljeni. In četrti, to sva midva, zdolgočaseni in naveličani plastične turistične ponudbe.

Sva pa vsaj nastavila pravo uro v Naboulu. V pilotu piše, da je Tunizija v časovnem pasu UTC+1 celo leto, da torej nima poletnega časa. Tako nastaviva ure, še preden se veževa v Tabarki. Kot to počneva, kamorkoli po svetu potujeva. Najprej nastavi uro, potem misli dalje. Brez prave ure si izgubljen. In se veselo ravnava po tej uri. Vesna enkrat sicer omeni, da so imeli na računalnikih v internet kafeju drugačne ure, pa ji hitro pojasnim, da je to sigurno napaka pri njih. Pri nas že ne. Pa je bila. Pri nas. Izgleda, da je Tunizija tudi začela uporabljati poletni čas ali pa je v pilotu od nekdaj napaka. No, kakorkoli, od sedaj sva tudi midva na tunizijskem času. Je pa to krasna izkušnja: več kot teden dni sploh nisva potrebovala točne ure! Kako se že reče? Juhuhu, počitnice so tu!

Nedelja, 06.07.2008

Ponoči se je Vesna srčno borila proti lopovom. Sredi noči zasliši korake po palubi nad njeno glavo. Dingija nam kradejo! Skoči pokonci. Ne upa si v kokpit, da pa glavo pomoli skozi stropno okno pa le zbere pogum. V naslednjem trenutku se sooči z lopovom. Iz oči v oči sta si gledala in ne vem kdo se je koga bolj ustrašil. Vesna mačke ali mačka Vesne. Kakorkoli, dingi je bil obranjen!

Zjutraj pa čimprej ven. Vonjave v ribiški luki, blago rečeno, niso najbolj prijetne. Vesna nabavi kruh v vasici 2 km peš iz porta in potem gremo. Rib, primernih za naš roštilj, nimajo. Ali so prevelike ali pa premajhne. Bova pa meso jedla. Tudi v redu. Saj sva ga včeraj nabavila, za vsak slučaj. Izplujemo. Za nami kar naenkrat pirati! Sledijo nas. Vse bliže in bliže so. Najina barka je v primerjavi z njihovo prav majcena. In midva sva dva, tam jih je cel avtobus. Plus posadka! Na vsega sto metrov so že, panika me grabi. Panično razmišljam, kaj mi je storiti. In se domislim! Pomaham jim. V trenutku odvijejo in začno bežati proti obali. Očitno so videli Popajeve mišice. Tole ne bo lahek plen, bejžmo raje stran, so si rekli in midva sva v miru nadaljevala svoj zajtrk.

Vetra ni čisto nič, motorirava. Danes ne greva daleč, dobrih deset milj do Hammameta, bo čisto dovolj. Med potjo z vijakom pobereva vrv, verjetno od bivšega parangala. Očitno je plavala na površju, pa je nisva videla. Moč pade, hitrost tudi, drugače je v redu. Sidrava se (med samimi pirati, samo zdaj že vem, kako jih preženem in me ni več strah) in grem v reševalno akcijo. Zoprno opravilo, tole potapljanje pod barko. Celo gnezdo vrvi je okoli vijaka. V glavnem ga očistim, le čisto v stiku med vijakom in nogo nekaj malega še ostane. Vijak se lepo vrti, za prvo silo je to v redu, bom nadaljeval kasneje, ko spet pridem do sape. Potapljanje ob barki je zoprno, ker se je nikjer ne smem dotakniti, če nočem biti čisto plav. Barva proti algam se lušči in najmanjši dotik pomeni neprostovoljno barvanje kože v prečudovito indigo barvo. Prečudovita indigo barva? Mogoče, samo meni se ne zdi. Saj na roki bi še šlo, hrbet si pa že težje očistim.

Pa spečeva roštilj. Ovca je odlična, krava in klobasice tudi niso slabe. Ko bi lahko pri nas (ali kjerkoli na Balkanu) dobil tako ovco, bi jo večkrat jedel. Okusna, dobro pripravljena z začimbami je odlična. In ne smrdi, kot smo vajeni iz naših logov! Premišljujeva, kam naprej. Lahko se sidrava tukaj v zalivu pri Hammametu in greva z dingijem v mesto ali pa se zapeljeva do marine Jasmine, dobri dve milji naprej in greva s taksijem. Hej, to je najboljša marina v Tuniziji, morda ima pa WiFi. Telefon v roke in Vesna preveri. Imajo ga. Ekstra se plača, 16 evrov na teden stane. Ah, ja. Saj bi morda še kaj komentiral, če ne bi bil prišel iz Coste Smeralde. Odločitev je lahka. Danes zvečer ne greva v mesto niti z dingijem, niti s taksijem. V nedeljo zvečer bo za naju delovni dan. In v ponedeljek dopoldan po vsej verjetnosti tudi.

Ponedeljek, 07.07.2008

Tole je nočna mora. Dobesedno. WiFi je najprej delal z neverjetno hitrostjo, potem pa iz minute v minuto počasneje, dokler ni povsem odpovedal. In potem je bilo malo da, malo ne. Več ne, kot da. Midva imava pa kakih 100 MB za prenesti v Ljubljano. Prenos se začne, nekaj časa dela in potem povezava tako nesrečno pade, da se prenos prekine. Do treh sem dežural in vsake toliko ponovno vzpostavljal povezavo. Ob šestih Auf! in nadaljevanje zgodbe. Z živci sem na koncu in vse skupaj vsaj za silo poflikam do dveh. Potem je na vrsti menjava. Vesna. Do šestih.

Potem v taksi, pa v Hammamet. Z malce nostalgije ves čas opazujem okolico, če bom videl hotel, kjer sem bil en teden pred 14. Leti. Ime sem pozabil, lokacijo tudi. Spominjam se le okolice. Ta je pa tudi po vsej verjetnosti čisto drugačna. Takrat so bile še deloma makedamske ulice. Hotela ne prepoznam. Nič hudega. Itak ga imam v spominu kot bolj klavrnega. In takrat še nisem bil tako izbirčen, kot sem danes. Medina je bila brez veze. Vsiljivi prodajalci, malo kupcev in še ti več ali manj nezainteresirani. Prodajalci mi gredo na živce z njihovim »od kod si?«. Pa jih odgovarjam vsakič drugače: Kostarika, Nova Zelandija, Čile, Tibet... Nič jih ne zmoti. Mirno to kupijo in odgovor je vedno »velkom-njuziland-velkom-tu-tuniža-luk-mister-veri-čip-onli-for-ju«. Ni bilo posla. In po najkrajši poti iz medine in še malo naokoli. Ni kaj dosti za videti. Še najbolj zanimiv je britof. Pa na vlakec in domov v marino Yasmine. Vlakec je tak s taktorjem za lokomotivo, kot jih poznamo tudi pri nas. Sem malo računal, da bo zavil po bolj peš poteh in ne toliko po cestah, kjer vozijo taksiji. Pa to tukaj očitno ni v navadi. Vlakec vozi po povsem istih cestah, kot taksi. Vključno z avtocesto. Tudi po prehitevalnem pasu, če je treba. Še kaj dosti postaj nima vmes. Na pol poti pa zamenja še strojevodjo.

Je pa zato Yasmine poglavje zase. Že marina je v stilu Disneylanda. Taki marini sem v lastnem žargonu dal ime Sotogrande, po marini Sotogrande v Španiji, zadnji pred Gibraltarjem. To je marina umetno postavljena sredi ničesar. In v marini vse, kot v pravljici. Tu še vodo umetno prečrpavajo, da kroži po kanalih (ja, v marini te vrste so otoki, vikendice, ipd.), da je čista. In marina tukaj je del večjega kompleksa. Kot da sem prišel v Las Vegas. Tudi Vegas je postavljen v puščavi sredi ničesar in se bohoti s pravljičnimi hoteli. Tu je enako. Gradovi in zgradbe so prenočišča za turiste. Vse, jasna stvar, novokomponovano. Pred hoteli pa Hanibal na slonih. Ne vem, zakaj bi hodil v Vegas, prideš sem in vidiš vse...

Utrujen sem in tečen in vse to zaradi problemov z internetom. Najraje bi se nekam usedel in spil pivo v miru. In končno uporabil svoj novi super-truper telefon in malo poskajpal. Kombinacija oštarije z WiFi, kjer strežejo pivo (in svinjino) se izkaže za prevelik zalogaj tudi za ta pravljični svet. Moja tečnoba se s tem samo še stopnjuje in po neuspešnem klicanju v domovino (nihče se mi ne javi na skype) in po brezalkoholnem pivu se zavlečem na barko in zaspim. Vesna pa v pretep z internetom.

Torek, 08.07.2008

Še vedno nobene slovenske zastave. Ena je ruska, ta ji je še najbolj podobna. Pa le ni prava. Je pa zato poleg nas spet parkirana elanka. Te srečujeva prav povsod, v Tuniziji je to sigurno že peta, šesta. Prej jih je bilo tudi kar nekaj. No, tale je za povrh še ona prava, legendarna 333. Še nekaj malenkosti narediva in nato Vesna plačat marino. S ceno 16 evrov v glavni sezoni in vsemi stvarmi, ki jih nudi je zelo konkurenčna in primerna oaza sredi Afrike tudi za ljudi, ki niso ravno avanturisti. Sam se spravim napolnit rezervoarje z vodo in malo sprat barko. Pri odprtem oknu. In delujočem računalniku na kapitanski mizici... U-la-la! Tole je bilo pa precej nepremišljeno. Na srečo se konča brez večjih posledic, lahko bi bilo pa hudo narobe...

Veter je najprej iz napačne smeri in ga silno malo, pozneje se lepo dvigne in spremeni še smer. Prijetno jadrava Monastirju naproti. Računam, da bi morala do tja priti okoli šestih, sedmih zvečer, kar je čisto v redu.

In tudi prideva. Samo v marini nihče ne dela. Ok, ok, delajo policaji in ko jih pobaramo, kje se lahko vežemo nam pokažejo mesto. Ni pa na obali nikogar, ki bi znal potegniti iz vode mooring line. Vsaj pet, šest se jih mota na pomolu in vsi čudno gledajo. Neverjetni so. Potem le pride en tip iz ne vem katere barke in nam jo poda. Turist. Samo ni dobra, strgana je. In potem moram skočiti na obalo, poiskati ta nesrečni lazy line, ga lastnoročno potegniti ven, skočiti na barko in se privezati. Jasno, da je prepleten in je od sosednjega priveza. Saj ta privez je prazen, le prestaviti se je treba. Pa ni tako enostavno. Spet ni nikogar, ki bi znal iz bitve na obali barko odvezat in jo privezat na sosednjo bitvo. Pa jih ima Vesna dovolj, povzdigne glas, jih postroji, in potem je nekako. Je pa policaj ves čas privezovanja spraševal po papirjih. In ko smo končno parkirani, je ta isti policaj rekel, da ko pridejo mojstri iz kapitanije, nam povedo, kam naj se prevežemo. Halo?! Neverjetni so, res!

Pa malo naokoli. Spet ni kaj dosti (novega) za pogledat. Vesna gre na koncert na britof. To ji je očitno prešlo v navado, že na Korziki se je rada udeleževala pogrebov. Za razliko od Korzike, kjer je možakar za prižnico samo govoril, tukaj igrajo in pojejo. Očitno se veselijo, da je nekdo končno odšel v onostranstvo. Dosti so ga imeli! Kupiva začimbe, kaktusove plodove in lubenice. Tri. In Tonček spet vprežna živina. Je pa to tukaj tako smešno poceni za naše razmere, da je greh ne nabaviti. Jutri nabaviva še več, da bova imela še za na pot do Malte. Le prevoz do barke je treba naštudirat. Na koncu dneva zavijeva še na večerjo. Kar v marino. Dobro jeva, dobro pijeva. Vino je tunizijski Pinique in je podobnega okusa, kot Syrah. Meni je všeč. Sediva na terasi pred sprehajalno potjo po marini. Flaško natakar prinese zelo neupadno, pa še v oblekico je zavita, da se načelno ne vidi, kaj je prinesel. Natoči in odnese za ovinek. Vsakič, ko je kozarec prazen, se prikaže s flaško, natoči in odnese nazaj. Spet lokal brez licence...

Sreda, 09.07.2008

Šoping hrane na zalogo. Predvsem pijače. Vode. Tukaj je približno pol ceneje, kot pri nas in nekajkrat ceneje, kot na Korziki ali Sardiniji. Za 40 evrov sva nabavila toliko, da je taxi komaj odpeljal. In greva čimprej. Danes bo vroče in v marini res ni za biti. Pa so policaji poskrbeli, da sva odšla lepo počasi po dopustniško. Več kot uro je trajala procedura na kapitaniji, policiji, carini in kaj vem kam vse je Vesna še morala iti. Lepo počasi. Vsi so prijazni, samo toliko stvari morajo narediti. Saj na začetku so te zadeve zanimive, sedaj se mi jih pa ne ljubi več prenašat. Vse ima svojo mero dobrega okusa.

Vetra je bore malo, pa še ta je od zadaj, tako da enostavno pripaljotka motorka in gremo v Mahdijo. Jutri pa v Italijo. Če bodo policaji in ostala klapa uspeli to narediti v enem dnevu. Pa s polnim rezervoarjem diesla. Tu, kjer je poceni, sva ga v slabih dveh tednih za dobrih tristo milj porabila samo pol rezervoarja. Mimo Sardinije sva pa motorirala!

Pa se najprej vežemo na črpalko, jutri zjutraj ne bo časa. Črpalkarja, jasno, ni. In nam mimoidoči povedo, da je v kiosku in naj greva tja ponj. Vesna in njen dolg jezik naredita svoje. Eden od ribičev na pomolu se vsede na svoj moped in gre po črpalkarja. Če ni črpalkarja je pa zato policaj kmalu pri nas. Mi je mahal, da naj se vežem na drug pomol, pa se nisem dal. Diesel imajo tukaj, ne tam. Zato pride pa on do mene. Izpolniti je treba papirje. Take, ki smo jih itak že tisočkrat. In ko ima papir je ves srečen in gre. Neverjetni so, res! Saj ne preverja, kaj piše, samo da nekaj piše. Diesel natočimo, nimamo ga s čim plačati. Evro in pol nam zmanjka. Tudi tukaj se je gorivo podražilo. Na to nisva računala, ko sva preštevala ali imava dovolj denarja. Sedaj stane liter diesla 52 centov. Velik skok v zadnjih štirinajstih dnevih. Mu obljubimo, da dvignemo in prinesemo. Ne, ni treba, bo on prišel. Tudi v redu. In se odvežemo in se privežemo. Na pravi pomol. Že med privezovanjem je pri nas drugi policaj (tukaj jih imajo cel asortiman in se sploh ne trudim zapomniti kdo je kdo – mogoče je bil policaj, carinik, vojaški policaj, pomorski policaj, luški kapetan ali kaj vem kdo). Počakaj malo, halo?! Sedaj mi je tega počasi res že dovolj in zelo dobro razumem, kaj je v pilotu mišljeno pod: »ne skrbite za uradnike, vsi bodo prišli do vas«. Res pridejo. Ekspeditivnost na višku! Pa črpalkar je tudi že tu. Glej, če nisva imela na oni strani pristanišča, nimava niti sedaj. Lahko to razumeš. Na banko morava, ok? Ok! Pridem nazaj. Kar pridi. In greva na banko in se vrneva. In ga – ne more biti drugače, res ne! – sedaj ni. Malo ga čakava, nato pa greva naokoli in na večerjo. In ni še pet minut, ko se vrneva, ko je tudi on tukaj. Damo mu 5, namesto 3,7 dinarjev, kolikor smo dolžni, pa je vse v redu. Za ta evro se mu je očitno že splačalo sedemintridesetkrat priti naokrog. Malo še naredimo, kar se je nabralo danes in spat.

Otočje Pelagie

Četrtek, 10.07.2008

Pred šesto je treba vstati, Vesna se je zmenila, da naj policaj vstane ob šestih. In res vstane. Vesna na tržnico, policaj na barko. Ta je novi. In z novim policajem novi formular (enak včerajšnjemu, kako bi drugače). Sploh se mi ne ljubi razlagat, je enostavneje vnesti tiste črke in številke, pa je. Tako ali tako pa moram počakat na Vesno, ki je šla po kruh in zelenjavo. Dolgo je ni in ko se vrne pove, da je bila daleč prezgodnja za prodajalce. No ja, greva, čakati jih ne misliva, do Lampeduse je 75 milj.

Adijo Tunizija. Vtisi nasploh so precej pozitivni. Zanimiva izkušnja, ki bi bila lahko le pozitivna, če le ne bi bili neskončnih bitk z uradniki in njihovo papirologijo. In če ne bi ti mojstri po večini govorili samo francosko. Povsod drugod se da z angleščino lepo shajati. Ali pa naj rečem z poenostavljeno angleščino, saj je vseeno. Morje na tem južnem delu Tunizije je za povrh prav nesramno toplo. Zelo zanimivo bi bilo semkaj zajadrat kdaj pozimi. Moram preveriti kakšne meteorološke statistike, samo prepričan sem, da temperatura decembra ne pade pod dvajset stopinj, še februarja, ko je najhladneje, ni dosti pod tem. In še nekaj je, kar cenim: na morju ni gužve. Mislim na jahte in jadrnice. Ribiči so, samo to je čisto ok. Ure in ure nisva srečala nobene in ni bilo treba venomer opazovati naokoli, kdaj bo kak mačo-boj pridivjal mimo (ali celo falil ta »mimo«). Lepo. Ampak, Tunizija je mimo, gremo novim izkušnjam naproti.

Brezvetrje. Nič se ne dogaja. Dremava v izmenah. Vmes preverim – takole iz dolgčasa – temperaturo morja. Preko 30 stopinj ima. Na odprtem, na pol poti, kjer je najbližje kopno oddaljeno vsaj 30 milj. Mednarodne vode. To pa ni kar tako. Hitrost hitro zmanjšat, štrik v vodo in Vesna naslednje pol ure čofota za barko. In potem se spet nič več ne dogaja... No, vsaj vidljivost je zelo dobra. Italijanska otočka Lampione in Lampeduso vidiva že z razdalje skoraj 30 milj. In ribiče. Prav hecni so. Vsaj dvajset, trideset čolničkov se gužva na nekaj sto metrih in vsi zavzeto lovijo na trnek. Vse naokoli pa ni nobenega. Morja pa kolikor hočeš. Ali vedo kaj, kar jaz ne vem ali pa je to čredni nagon. Kdo bi vedel.

Lampedusa me je prevzela. Polna je življenja. Otoček sredi ničesar, na njem pa lajf! Ena glavna fusgengerica (vsaj kilometer jo je) in nekaj pravokotnih nanjo, pa celotna riva in še kje so polni trgovinic, gostilnic. Pred kafiči igra živa muzika. Ok, ta slednja me ne prevzame, je v stilu naših bendov s pomenljivim imenom »Duo evergreen«. Če sem čisto pošten, bi se zelo z veseljem sedel v kafič in spil glažek al pa dva, kjer bi igrali kaj bolj zanimivega, tako sva pa zadevo le zabeležila v spominu in šla dalje. Ampak, je pa to znak življenja sredi morja. Pojeva pravo italijansko pizzo (le da je manjša, kot smo je vajeni, pa tudi v redu, saj nisva lačna in ura je deset zvečer), popijeva pivo (in soft drink) in plačava več, kot za dve predjedi, dve ribi z roštilja, flaško vina in en kup ostalih drobnarij v Tuniziji. Živela EU!

Pričakoval sem zaspano ribiško vasico, tu pa tole! Še privez je deloval zaspano, miren, brez vode in elektrike, s sidrom v vodi, kar pomeni, da sem nikoli ne bo plastičnih italijanskih mačo-boj turistov – fino. Mimogrede sem preveril zastave bark na pomolu. Samo ena italijanska zastava je bila, pa še na tej barki (z napisom sail-charter.com na bumu) so govorili nemško. Vse ostalo tujci. Nekaj malih hotelčkov sva srečala na poti po otočku, to je pa tudi vse. Imajo pa redno trajektno povezavo s Sicilijo, kar je logično. Manj je pa logično letališče. Komaj so ga stlačili na otoček (ki ga je več kot polovica itak namenjenega vojski in beguncem) in zvečer je na njem celo pristalo letalo. 50 sedežnik, reaktivec. Takšno, kot jih ima naša Adria za lete v precej bolj prominentne kraje. Hecno ga je bilo opazovati, kako se vozi med hišami. Iz mojega zornega kota je bil videti, kot da se vozi po strehah hiš – letališka steza je malo višje, kot je naselje (glej fotko).

Še ena zanimivost je tukaj. Prišli smo iz tujine, in se nimamo nikamor prijaviti. Nimajo mejne policije, carine. Vpluješ, se privežeš in si v EU. Še luški kapetan ali kdor koli zadolžen za pobiranje penizov ni prišel naokoli (no, mogoče še pride, še ni konec dneva). In sedaj, ko smo v EU, gremo lahko kamorkoli v EU brez mejnih formalnosti. Ker smo državljani EU. Prišli smo čez mejo, ne da bi za to sploh vedeli. Če je to namen EU, potem bom postal še njen goreč zagovornik. To mi je silno všeč. Posebej je ta občutek prijeten po neskončnih izpolnjevanjih formularjev v Tuniziji.

Petek, 11.07.2008

Na sprehod po frišnega kruheka in na jutranjo kavico. Pa odgovarjat na telefone, zakaj povezava v e-davke ne dela. Zato, ker je vse skupaj DURS zajebal! Pa mene morijo zato na drugem koncu sveta. Ok, no-problem, saj bom rešil, kot sem še vse do sedaj, samo ne morem narediti tistega, kar ni v moji moči. Mimogrede preverim ceno diesla. O-la-la! 1,78 evra. To je skoraj petkratna cena najcenejšega, ki sva ga nabavila v Tuniziji. In polovico več, kot je bil spomladi, ko smo izpluli iz Portoroža. Veter, kje si?!

Vročina se dviguje, gremo se kopat. In speč roštiljček. Morje tu ima okoli 30 stopinj in je za te temperature neverjetno kristalno jasno. Še v luki (kjer je normalno, da je morje kot kavna brozga) se vidi dno, kot na dlani. Za kopanje se sidramo na 12 metrih in vidi se vsaka podrobnost na tleh. Občutek imam, kot bi lebdel v zraku. Morje je azurno, kot na Costi Smeraldi. Razlika je le v tem, da je tu kristalno čisto, tam je bilo pa precej kalno. Pelagiji so otočje, ki ga zato ne bom nikomur omenjal, še manj pa priporočal. Ne želim, da ljudje izvejo za ta raj. In da se raj spremeni v Costo del Sol. Raj je namenjen bogovom in naj ostane bogovom... Ampak. Še eno presenečenje: z letališča se dvigne zajeten avionček, takole za enih 150-200 potnikov. No, pa se je začelo...

Linosa je drug izmed Pelagijskih otokov. Končno sva imela veter in to pravi veter iz prave smeri. Tik-tak sva tam. Težava z Linoso je le v tem, da se ni kam privezat, sidrišče je (za veter, ki ga imamo danes) tudi eno samo in še precej slabo. Malo je prostora, dno je skalnato. Upam, da ne bo težav z dvigovanjem sidra jutri zjutraj. Pa dingija v vodo, pa motor nanj in na obalo.

Je pa zato postanek vreden truda. Otok je fascinanten. Kup lave sredi morja. In to kup lave fantastičnih oblik in barv. Luna! Navajen sem,da je lava črna. Tule je poleg črne še oker, rdeča, srebrna, rjava, ... in to na enem samem pobočju. Pobočju nad sidriščem. Otoček pa poleg tega nudi še eno skrivnost. Ostal je tak, kot je bil. Turizem se ga skorajda ni dotaknil. Ne vem, če nas je na celem otoku petdeset turistov. Fantastična pokrajina in pristno okolje. Zmagovita kombinacija za moj okus. Tudi Vesna (ki glede Lampeduse ne deli mojega mnenja – zanjo je tam le preveč turistov) je navdušena. K vsemu skupaj doda dramatičnost še svetloba ob sončnem zahodu – nekaj oblakov se je naredilo popoldne in ti prispevajo svoj delež k večerni svetlobi. Vpliva pijačke na terasi oštarijce nad sidriščem pa tudi ni za zanemariti pri celotnem vtisu dogajanj.

Na otoku je res še prava divjina. Divjina z WiFijem. Saj ne moreš verjet! Cela vasica ima očitno eno dostopno točko nekje na hribu in s tem rešen dostop do interneta. Kamorkoli greš, je signal. Le za moj telefon je prešibak. Bolje rečeno: oddajnih v telefonu je prešibak. Zunanjo usmerjeno anteno bi potreboval. Je pa Vesna bolj praktična. Medtem, ko jaz iščem WiFi oddajnik, da bi se postavil v njegovo bližino in probal malo poskajpat, ona nabere kamne in pesek. Souvenir. Lava z Linose.

Malta

Sobota, 12.07.2008

Dingija iz vode in čimprej proti Malti. Linosa je krasna, nam se pa mudi. Škoda. Kar ostal bi še in se sprehajal po otoku. No, tudi tole: danes naj bi bil dober veter za pot do Malte. Če bo napoved zdržala presojo realnosti bomo pa še videli.

Veter je ves čas več ali manj prave jakosti, le smer bi morala biti deset ali dvajset stopinj bolj z boka, pa bi bilo idealno. Tako si prvo polovico poti pomagamo z motorjem. Jadra in motor skupaj nam dajo dobrih 6 vozlov, kolikor jih potrebujeva, da prispeva še podnevi. Potem se veter le malo obrne in lepo jadramo. Greva na Gozo, v marino Mgarr. Ta je najbliže Linosi in edina dosegljiva še podnevi.

Gozo se vidi že od daleč. Klifi so visoki preko sto metrov in svetle barve, lep kontrast temnemu morju. In nad klifi kratek blisk in takoj nato okoli tega oblaček. In čez čas še eden. In spet. In spet in spet. Ugibava, kaj bi to lahko bilo. Potem so bliski v skupinah, krogih, črtah. V podobnih formacijah nastanejo oblački. Ni druge razlage, kot da sva priča ognjemetu. Samo zakaj ob šestih popoldne, ko je še dan in se nič ne vidi? To je ostala uganka do konca. Drugi kraji, drugi običaji.

V marini pa problem. Najprej se nihče ne javi na VHF, potem je pa še telefonska številka, ki je v zapisana pilotu, napačna. In nikogar ni na pontonih, da nama pokaže, kam lahko greva. Ej, a niso bili tu nekoč Angleži? Veževa se na prosti privez. Na sosednjih barkah so ljudje, pa nihče ne pomaga. Ok, saj ni bilo potrebe, a vendar. Prišla sva iz Afrike in tam sva bila navajena čisto drugačnega gostoljubja. In ko sva vezana, nama sosedje mirno povedo, da je privez zaseden. Če pride lastnik, bova pač morala stran. Ej, to mi poveste sedaj. Vesna na kapitanijo. Mojster luški kapetan je imel že zapisano našo registracijo. Za to je imel čas, ko smo vpluli, da bi pa povedal, kam naj gremo pa ne. In na privezu, kjer smo, ne moremo biti. Naj gremo pravokotno na konec pontona s sidrom v vodi. In jutri zjutraj naj pridemo še enkrat, da dokonča stvari, sedaj se mu mudi domov. Halo?! Sprejem pa tak. Nekaj podobnega je bilo le še pri Špancih na Ibizi.

Malo greva naokoli. Noč je že in v pristanišču je le nekaj gostilnic in nič drugega. Naprej (v breg) se nama pa ne hodi. Nekaj malega popijeva in nazaj na barko in spat. Pa še nekaj je: spet bo treba paziti na svoje stvari. Nisva več v muslimanski deželi (kjer sekajo roko, če kradeš), tu je doma krščanstvo (kjer daš del plena župniku in ti je vse odpuščeno).

Nedelja, 13.07.2008

Obupno slabo sva spala. Tale »marina« je slabša, kot če bi se vezal v komercialni luki. Celo noč promet. Trajektna povezava med Gozom in Malto gre od tod in obratuje 24 ur dnevno. Če dodamo še en kup ostalih plovil, ki mimo nas ne plujejo ravno počasi je užitek popoln. Najraje bi takoj izplul in se šel nekam sidrat, da se malo naspim. Mimo pride možakar in nam prodaja ribe in vino. Saj je vse nabavil v sosednjem marketu in ribarnici, pa kaj potem. Cena je korektna, ribe sveže, vino pa itak ne more biti kaj posebnega, bolj ga kupim zato, da probam malteško vino. In na Comino, sosednji otoček. Na kopanje in popravljanje vrvi, dingija, stranišča. Vrv, ki sem jo imel za spring se je ponoči strgala, dingiju se je izpihnilo dno, v straniščno črpalko pa je prišel zrak včeraj, ko smo bili nagnjeni in je bila vtočna odprtina zunaj. Nekdo pač ni razmišljal, da se ne črpa vode, če je vtok v zraku in je sedaj zrak v črpalki. Saj ni kaj posebnega opravilo: nekaj vijakov je treba odviti, natočiti vodo in potem bo spet delovalo, kot je treba. Le nekdo mora to narediti...

Kopanju sledi roštilj in na njemu frišno ulovljene ribe. Pa krompirček, kot priloga in čili iz Afrike. Ta ni več iz Maroka, sedaj imamo novo kilco iz Tunizije. Žge k svina! Veter se obrača in sosede zavrti skoraj do nas. Gužva je nepopisna. Vsak novi, ki pride v zaliv vrže nekam sidro. Novih je pa kolikor hočeš. In to nekam je tik zraven drugega. Že razmišljam, da bi se prestavil drugam, kjer bi imel manj gužve okoli sebe, ko me sosed reši sam od sebe. Sidro mu popusti in presidrati se mora on. Pa imam spet luft okoli sebe!

V La Valleto gremo v Gran Harbor Marino. Dvakrat je dražja od drugih, ima pa eno prednost. Ima WiFi. Pokličemo in rezerviramo. Za 12 metrsko barko, ker so 10 metrski privezi polni. Ok, saj je vseeno, samo dražje bo za kak evro. In nam določijo boks na finger pontonu. D32. Vse lepo in prav, le da to piše na pontonu in se vidi šele, ko stojiš na njemu. K sreči ni veliko praznih boksov in zadeneva pravega. Še prej pa malo vaje v pristajanju. Pravzaprav ne v pristajanju, to je bilo čisto brez posebnosti. Težave imam z vzratno vožnjo. Vetra je kar nekaj. V kljun. V kanalu, širokem slabih 30 metrov moram peljati v veter mimo našega pontona in potem dati v vzratno in vzratno v boks. Do tod vse lepo in prav in teoretično čisto enostavno. Samo. Barka ima ogromen zasuk v desno, ko vključim vzvratno. Mi moramo pa v levo. To rešujem običajno tako, da se postavim mimo željenega priveza za deset, dvajset metrov in me potem ravno prav notri prinese. Tukaj pa tega prostora nimam. Vsaj petkrat, šestkrat je bilo »ponovi vajo zdaj«, da mi je končno uspelo barko voziti v tem ozkem kanalu ravno prav iz smeri vetra, da jo je veter (v refulih!) ravno toliko zavrtel v eno smer, kot vijak v drugo. In barka se je začela pomikati vzvratno, ne bočno. Ko mi je to končno uspelo, ni bilo nobenih težav več.

Zvečer greva malo naokoli in ob luni izgledajo opustele hiše, zgrajene iz kamna in brez duše, kot v kakšni sceni iz filma »strave i užasa«. Če ne bi pokalo, enako, kot je že včeraj na Gozu, bi še zavijanje mačk slišal. In spet so ognjemet začeli sredi dneva. Ko smo pristajali. Trudili so se narediti čim več hrupa ravno nad luko, kjer lepo odmeva od okoliških srednjeveških utrdb. Neverjeten užitek, najprimernejši čas za nemoteno konverzacijo z marino po VHF in telefonu. Nič nismo slišali, dokler ni vse skupaj za nekaj sekund utihnilo. Ravno toliko, da je Vesna slišala tisti famozni D32. Pa je spet začelo pokati. Ko jih kasneje pobaramo, kaj je to, receptorka pove, da je Poljakinja in šele tri mesece tukaj in nima pojma.

La Valleta je grda. In pika. Hrana pa še slabša. Fast food za plastičnimi mizami. Pol ure sva hodila okoli zaliva, da sva našla tole. Od daleč je izgledalo živo in prijetno, ko sva prišla pa tja pa... Vsaj šest, sedem fastfudov je na obali, eden do drugega. In nič drugega vmes. No, je še nekaj drugega, če sem pošten. Tombola. Cel roj ljudi sedi na lesenih klopeh, kot na kakšni naši gasilski veselici, in igra tombolo.

Ponedeljek, 14.07.2008

Vstaneva in najprej delava. Potem pa naokoli. O delu ne bi, o potepanju pa še manj. Malta ima kar dobro urejen avtobusni prevoz in glede na to, da vozijo po napačni strani je avtobus pametna izbira. Pa še celodnevna karta za cel otok stane le tri in pol evre. V info po načrt prog in potem na bus. Pa se zatakne že v infu. Mojster ga ob desetih dopoldan že zapira. Nima smisla, da je odprt, avtobusi ne vozijo. A?! Ja, danes štrajkajo. No, fajn. Plan B: taxi. Nak, štrajkajo. V istem sindikatu so. Pol pa rentič. Ne bo šlo, najmanj za tri dni ga moramo vzet. In kaj nama še preostane? Vzamita taxi boat in naj vaju zapelje čez zaliv, potem pa peš naokoli. Druge ni.

Rečeno - storjeno. Valleta me ne more prepričat. Ob tej žgoči uri je večina stvari zaprtih, ljudi na ulicah skoraj ni, je pa spet polno svinjarije po tleh. Stara Ljubljana mi gre s svojo zanemarjenostjo in svinjarijo na živce, samo v primerjavi s tem tukaj je prava perla. Vsaj električne žice ne visijo po vseh pročeljih zgradb. In še kaj. Včasih nama je prav nerodno narediti kakšno fotko, da naju kdo ne vidi, da slikava svinjarijo. Kaj drugega pa tako ali tako ni za poslikat. Zavijeva v cerkev, ki je reklamirana daleč naokoli s kažipoti, pa je precej brez veze. Pa še to brezveznost ne smeš slikati. In greva dalje. Narediva lahko fotke dekoracije ulic (če temu lahko tako rečem?) s plastičnimi figurami svetnikov in trakovi, ki visijo nad ulicami. Nezgraužen kič, še naše kitajske restavracije so bolj okusno opremljene.

Pojeva dve solati. V tej vročini kaj drugega tako ali tako ne moreva. Moja tunina solata je ogromna. Nisem še imel prilike jesti take. Vsaj pol kile tune (ma ne, raje več!) in dva listka zelene solate. Ostalo so olive, kapre, začimbe, ... Najprej pomislim, da jim je potekel rok in morajo porabiti, potem pa vidim soseda, ki je naročil grško solato. S kilo fete! Imam se za desca-jedca, pa sem komaj pojedel zadevo, ono možakar z grško solato pa jo je tričetrt pustil. In kar pustiš, pojedo golobje. In muhe. Vesna je vstala od mize (za katero sem pa jaz še vedno sedel in jedel) in šla nekaj iskat v lokal, pa so golobi napadli njen krožnik (na mizi!), da sem ga komaj ubranil. Don Kihot v boju z mlini. In mlinov je bilo okoli mene vsaj sto. Na ono »Pššššš!« Sploh niso trzali, na kriljenje z rokami tudi ne. Šele ko sem enega z nožem v vrat, da se je z mize zvalil po tleh so se odmaknili na razdaljo metra in treh centimetrov. Odnehati pa nikakor ne!

Grem si ogledat, kje je plavajoča črpalka, da je ne bom iskal z barko. Kaj pa vem, morda plujem po gorivo ponoči. Pa je ne najdeva. Najdeva pa info. Ej, tu vprašava, da nam pokažejo lokacijo na karti. Če kje, bodo tu vedeli. V kakšni zmoti živim! V infu je zaposlena dama srednjih let. S telefonom v roki in z grimaso smrtne groze na obrazu, ko v lokal vstopijo stranke. »Vot-du-ju-kjsfsdfjksdjfbh-vont-sdfgsdaf« (ono »lasjfalsd« je nadaljevanje klepeta v malteščini s prijateljico). Pa ji postavim vprašanje. Pa ne razume, kaj sprašujem. Besede že razume, da ne bo pomote, nikoli pa še ni slišala za kakšno »floating filling station«. Pa naj bo floating gas station, floating petrol station ali floating fuel station, rezutat je vedno isti. Kot, če v Ljubljani v infu na Tromostovju ne bi vedeli, kje je Ljubljanski grad – ali to v Ljubljani sploh je? Katastrofa! Pol Slovenije ve za to duty free črpalko sredi EU, ona pa ne?! Nič, gremo pa v sosednji kafič. Bomo pobarali kelnerco. Sigurno bo vedela, pa še bolj fejst bo od te stare koke.

Je pa tam tudi John. John jadralec. Takoj se vmeša, da nam razloži. Jadralci moramo pa pomagati, ne? Lepo nariše in opiše kje to je. In nama ponudi še prevoz v marino. Lepo. Jasno, da z veseljem sprejmeva. Krasna alternativa pešačenju. Mimogrede razloži še zakaj štrajk. Otok ima pet pogrebnih služb. Imajo licence za delo, ki jih podeljuje država. In ta bi rada še tri dodatne pogrebne službe (zaradi razbijanja monopola, kao – sicer pa itak vemo kako to gre, mi imamo pa notarje). Pogrebniki pa v štrajk. V istem sindikatu so tudi avtobusarji, taksisti, ... Kaj lepšega! Komu se pa ljubi delati v tej vročini. John naju pelje do svoje barke, pokaže plavajočo črpalko v zalivu in naju na koncu odpelje do barke. V tristo let starem terencu. Zelo je zgovoren in vse zveva o njemu in njegovi družini. Mimogrede razloži, da je lastnik trgovine na prestižni lokaciji v centru Vallete, ki bi jo rad najel Tommy Hilfinger. In sedaj je v dilemi, ali pobasat denar in lagodno živeti ali nadaljevati tradicijo 107 let stare družinske trgovinice – on je četrta generacija, ki jo upravlja. Precej zgovorn je in kar klepetal bi, če bi bila izpolnjena dva pogoja: (1) bi jaz imel še kakšno piksno ohlajenega piva – pravega piva, oni 0.0% ne šteje in (2) ne bi bil fuzbal po televiziji ob osmih zvečer.

Torek, 15.07.2008

Vroče bo. Že zjutraj je vroče, kaj bo šele čez dan. Če bodo vozili avtobusi, greva naokoli. Najprej pa narediti, kar je ostalo od včeraj. Potem pa malo po nakupih. Sosedje, angleški par, sta včeraj dodobra seznanila Vesno z vsemi skrivnostmi nakupovanja v tem delu Malte. Na mojo srečo je vse, kar premore okoliš marine ena razlupana pekarna, kjer lahko kupiš kruh kar pri peku ob peči in ena trgovinica (naj napišem mere v centimetrih?). Dobiva pa svež kruh in nekaj za pod zob. In ne zapraviva veliko...

Štrajk pogrebcev se nadaljuje. Ne vozi niti site seeing tour bus. Niti taksiji. Sedaj je pa stvar že malce resnejša. Za popoldan mora Vesna dobiti prevoz do letališča. Ok, bomo že koga štopali, ni panike, samo na to je počasi treba misliti. In najdeva privatne taksiste, ki so pripravljeni biti stavkokazi. Upam, da se ne premislijo do večera. Ubiti je treba čas. Jaz nekaj delam na zalogo, Vesna se spravi pa na pranje. Dobra je - v tej vročini...

Popoldne imava barke dovolj in samo do prvega barčka zavijeva, pa sva čisto mokra. Potem je pa tako vseeno in greva še malo naokoli. Skoraj edina sva, ki se premikava v tej vročini. Vsi ostali počivajo v senci. Ves čas se trudim, da bi spremenil mnenje o Malti, pa ga ne morem. Ne gre in ne gre. Kamor koli pogledam, vse mi je grdo, zanemarjeno in razpadajoče. Danes sva šla v drugo smer in sva v malo čistejšem okolju. Ni treba stalno gledat pod noge, da ne stopiš v svinjarijo (v japankah je to še poseben užitek), vendar o neki strašni snagi se vseeno ne da govoriti. Tako nekako je, kot v Stari Ljubljani.

Super moderna marina poskrbi za popestritev zadnjih minut pred Vesninim odhodom. Jasno, da se tušira. In jasno, da zmanjka vode v barki. In še bolj jasno je, da voda iz pipe na pontonu ne teče. Pa na kapitanijo, da mi povedo, da je to tako moderna zadeva, da se voda varnostno sama zapre, če jo osem ur ne uporabljaš. In kako naj jo aktiviram. Ne morem! Bo prišel marinero s posebnim čipom, da jo odpre. Najbrž kakšen RFID, ki bi ga tudi meni lahko dali in ne bi imel težav, ampak potem ne bi bilo več tako nobel. Pokličejo ga po VHF in je še pred mano pri barki. Res, tehnologija na višku! Še posebej, če si namiljen v kopalnici... Kako je že bilo v vojski? Sapuniraj - tuširaj - sledeči!

In tako sem ostal sam. Ne vem še ali mi je to všeč ali ne. Bom videl, kaj bo prinesel čas. Verjetno mi bo po nekaj dneh samotarstva dovolj in bom vesel družbe, ne vem. Zaenkrat mi – moram priznati – paše biti sam. Malo miru in zasebnosti. Malo časa za premišljevanje in meditiranje. Malo časa imeti samo zase. Za branje, na primer. In verjamem, da bo Vesni tudi prijalo biti brez mene ta teden. Zadnje dni je bila že precej živčna in mislim, da je tudi ona komaj čakala, da gre lahko malo po svoje. Če ne bi toliko let živela skupaj in bila tako navajena eden drugega, bi se verjetno živa požrla že pred časom. Barka je tako majhen kos kopnega...