Marmorno morje in okolica

Četrtek, 04.09.2008

Končno mi Vesna verjame, da se tiste peripetije iz Pilosa ob vstopu v Grčijo nisem izmislil. Izstop iz države je urejala ona. Danes že tretji dan zapored. Ob osmih začnejo, so ji povedali. Pa pride petnajst minut čez osem do carine in tam, kako drugače, ni še nikogar. Je pa zato bližnji kafič poln ljudi. Pa se vsede še ona in tam sedečo publiko pobara, če kaj vedo, kdaj začne carina z delom. Pojma nimajo, ampak naj se kar malo prisede in počaka. In čaka. Pa vzame iz torbice telefon in pokliče na carino, en štuk nad kafičem. Ne da ni efekta, efekt je takojšen. Eden od mojstrov, ki ne vedo, kdaj začne carina delat vstane in gre v pisarno. Carinik je. Pa nima pojma kaj naj naredi. In njegovo znanje angleščine je podobno, kot moje znanje esperanta. Pa Vesna problem reši tako, da pokliče v Aleksandroupolis in jih prosi naj mu razložijo. In govorijo pa fotokopirajo vse živo, pa spet govorijo in spet fotokopirajo. In tako naslednje pol ure, ko se onemu tam na drugi strani žice posveti, da vpraša ali je barka morda iz EU. Seveda je, saj je bilo to že stokrat povedano in tudi vsi dokumenti so fotokopirani. Sledi najboljše: kaj sploh dela Vesna tam, saj barke iz EU pa v Grčiji ni treba odjavljat...

Namesto ob sedmih, izplujeva ob četrt čez devet. Saj ni tako pomembno sedaj, razlika bo vidna zvečer. Cel dan sva imela relativno dober veter. Pod Samotrakijem in Gockado sva morala motorirat, ker je bilo za otokoma popolno zatišje. Pa tudi zadnji del pred Canakkalami ga je zmanjkalo. Navsezadnje je to še v redu: pod otoki nisva imela zoprnih refulov in v Dardanelah bi morala pluti točno proti vetru. Sva pa zaradi krasno organiziranih Grkov imela nočni ogled Dardanel. Moram reči, da je zadeva kar malo stresna. Tudi preko 3 vozle nasprotnega toka, neskončna gužva v plovnem koridorju in za povrh še trajekti, ki prečkajo ožino vsakih nekaj minut. Svetilnikov je malo morje in so pred obalo, kjer tudi vse žmika in se svetlika. No, saj ni panike, samo ves čas je potrebna zbranost in eno oko na eho sonderju, drugo pa na chart ploterju. In pogled na levo in desno, naprej in nazaj.

V marini naju sparkirajo. Na vprašanje, kje lahko narediva vstop v Turčijo, je odgovor – jutri. Sedaj nihče več ne dela. Canakkale so port of entry in nimajo dežurstva. V Grčiji je to 24 ur na dan na vsakem še tako zakotnem otoku. Očitno je delovna sila v Turčiji precej dražja kot pri sosedih. Saj tako je tudi prav. Ono, da je na Samotrakiju carinik, ki itak nič ne zna, samo država ga plačuje, je res malo prehudo.

Petek, 05.09.2008

Ob devetih naj bi začeli delati. Oborožena z grškimi izkušnjami se odpraviva šele petnajst do devetih. Da jih ne bi zmotila prezgodaj zjutraj. Vstop je tukaj malo bolj kompliciran, treba je iti do štirih uradnikov: policijo, carino, kapitanijo in sanitarno inšpekcijo (če sem to prav prevedel). Štorija je pa sploh zabavno dolga.

Najprej začneva z iskanjem uradov. Najdeva sanitarce. Ne, oni niso pravi za začetek. Najprej morava na carino. No prav, kje pa so? Ne pove mi, ampak nekoga pokliče po telefonu in mi da v roko slušalko. S kom pa govorim? S carino. Ok, kje ste? 200 m naprej od vas. Prav, pridemo. Ej, sem pozabil vprašati, kako se temu reče po turško. Kogarkoli povprašava po »customs«, nihče nima pojma. Končno izveva v turističnem biroju. Še nariše nama teta na karto, kje so in kako se jim reče po turško. Takoj jih najdeva. Samo... Saj oni so že carina, ampak midva morava najprej do harbor mastra. Ok, greva. In spet malo iščeva in najdeva. Tudi to je v redu, ampak... ker sva vstopila, rabiva en papir, transit log, ki ga dobiva pri nekem agentu. No, pa greva spet v iskanje in spraševanje, kje to je. Vsi bi nama pomagali, samo kaj ko naju nihče nič ne razume. Transit log? Agent? Harbor master? Španska vas jim je to. Pa sva vztrajna in ga končno najdeva, dobiva papir, ki ga morava še izpolniti in potem najprej do sanitarca. Več, kot dve uri sva že delovna, pa še nič ni narejeno. Ni produktivnost, da bi se hvalil.

Sanitarca zanima en podatek o barki, ki ga nimamo – net tonage. In, ko mu povem, da ga nimam, začne iskati po mojih silnih dokumentih. Jasno, da začne z lanskim permitom za Hrvaško... Na koncu je tudi bruto tonaža dober podatek. En štempelj že imava, še tri.

Do sedaj sploh še nisva prestopila meje, v potnem listu nimava prepotrebne vize. Immigration policaj, ki bi moral po moji logiki takoj priteči, ko sva pristala, sploh ni v Canakkalah. V sosednje mesto in luko morava. Svetujejo nama z avtobusom. In greva. No, tole je za naju, (Balkanca, ki sva mislila, da sva hodila po razvitem svetu in se na avtobuse spoznava) prava mala znanost. Vozovnic nimajo, vsi uporabljajo pre-paid RFID kartice, ki se kupijo po kioskih. Pa nama nekdo posodi svojo in midva mu dava keš. Prijazni so, ni kaj – šofer bi nama lahko mirno rekel, kupita si in pojdita na naslednji bus, pa je on uredil zadevo. Morska policija (če lahko prevedem izraz denizi polisi, ki opravlja funkcijo immigration police) je v povsem novi zgradbi, varovani z varnostniki. Ne pustijo naju naprej, morskega policaja ni. Kdaj pride? Ne vem? Kje je? V Canakkalah. Ma, daj, od tam sva prišla. Po moji logiki – ilegalno. Tole je pa vseeno malo prehudo. Na malici je. In tako ostanemo zunaj varovanega objekta. Ravno takrat se pripelje mimo policijski avto. Skoraj na sredo ceste skočiva in ga ustaviva. Naj on pokliče morskega policaja, tile varnostniki ne znajo nič angleško. Ne bo potrebe. Morski policaj, to je on osebno. Prisedeva in naju zapelje do pisarne. Potem je vstop v državo urejen v slabe pol ure. Viza stane 20 dolarjev. Kje naj jih pa dobimo? Ja, tako je po ceniku. Prav, pa preračunaj, hudič te nima rad, v evre ali pa v lire. Ne da se mu, ampak, ko ugotovi, da res nimava dolarjev in po desetih minutah računanja so lire čisto OK. Za nama čaka še en belgijski par in vsaj čas potrošimo za prijeten klepet. Oni so bili v Črnem morju in se sedaj vračajo v Grčijo. Pa na avtobus in nazaj v Canakkale. Spet je potrebno najti nekoga, ki bi posodil kartico. Spet brez težav – tip zna dobro angleško in celo pot lepo čvekamo. Predvsem Vesna, ki sedi ob njem.

Torej, dva žiga imamo, še dva. Kateri je naslednji? Carina. Gremo na carino. Pa ni v redu. Najprej moramo na kapitanijo. No gremo pa na kapitanijo, saj že točno vemo kje je in z uradniki tam smo že (malo da ne) na ti. In poštempljajo. Ampak... Ni še konec. Sedaj na carino (že tretjič) in potem nazaj. No, prav.

S tremi žigi je tudi carinik zadovoljen in udari še četrtega. Imamo vse žige, nazaj na kapitanijo. Tudi tukaj sva sedaj že tretjič. Zanimivo, nihče ne vpraša za noben dokument (ok, policaj je hotel potne liste, kar je logično, drugi pa nič). No, sedaj, ko smo ponosni lastniki transit loga s štirimi žigi, hoče tudi harbor master potni list in vpisni list od barke. Vsaj nekaj, da nisem brez veze trogal vseh teh silnih papirjev ves čas naokoli. Celotna procedura se je končala po petih urah, malo pred drugo uro popoldne. S hladnim pivom v najbližjem kafiču.

Potem pa na market. Bazar. Ob petkih je in danes je petek. Tržnica je ogromna, izbira tudi. Cene zelenjave smešne. Nabaviva, da komaj trogam (na lubenico sem dal veto!). Pa vse skupaj ni 4 evre. Kupiva še ribe, ki so spet neprimerljivo cenejše, kot pri sosedih in meso. Jutri poje roštilj! Spet bo riba na roštilju. Če ne svinjska, pa morska!

V oštariji zvečer pa – presenečenje. Ramazan je. Moj spomin pravi, da se takrat ne je in ne pije od zore do mraka. No, oštir si božjo zapoved razlaga rahlo po svoje. Pivo začne točiti šele po osmi zvečer, vse ostale omejitve pa ne veljajo. Kako bi temu rekel? Blaga oblika ramazana? Tako nekako. In ko malo pobrskam po kratkoročnem spominu - vsi oštirji se ne držijo niti tega. Danes preko dneva sem mirno pil pivo v kafiču. Očitno je ta eden bolj vernih. In ko bolje pogledam na vrata, je tam res napis, ki pravi takole nekako: Pri nas spoštujemo ramazan. Print na A4. Ni si dal prav veliko opraviti s tem...

Nasplošno je prvi vtis o Turčiji podoben, kot pred (deset)let(j)i, ko sem bil prvič. Izredno pozitiven. In to v Canakkalah, ki ne veljajo ravno za biser. Vse je neprimerno bolj čisto, kot v Grčiji (kar spomnim se lahko na kupe smeti tam, ki jih niso odpeljali vsaj že dva tedna, če ne več). Vse je urejeno in ljudje so delavni. Tu ni izi-lajfa (beri, lenobe), kot pri sosedih. V teh petnajstih ali toliko letih, odkar sem bil tu nazadnje, se je dežela močno razvila. Saj je že skoraj vse bolje, kot v Grčiji. Samo svinjina še manjka, pa bo popolno. Jasno mi je tudi, zakaj so mi vsi sosedje-jadralci priporočali Turčijo. Pozabi Grčijo, tja pojdi, so rekli. Sem mislil, da je to predvsem zaradi marin (razvajeni zahodnjaki, pač) in ostale jadralske infrastrukture, sedaj vidim, da tudi zaradi ostalega. Ok, to je le prvi vtis, končno sodbo si bom ustvaril ob izhodu. Očitno pa v Sredozemlju velja čisto enostavno pravilo: bolj, ko si na vzhodu in jugu, bolje je.

Sobota, 06.09.2008

Sosede pobaramo, kako je s plovbo skozi Bospor. Nič posebnega, pravijo. Svetujejo nama, naj greva vsaj do prve luke v Črnem morju, če sva že tukaj. Kar tako, za štos. Da bova plula po Črnem morju. Mogoče pa res greva. Prijeten par sta, malo starejša od naju, Belgijca, Jannik in Michel. Pohvalita se, da sta izkoristila možnost, ki jim jo nudi zakonodaja: za pet let sta pustila službo in šla po svetu. Tri leta že plujeta. Ko slišita, da sva midva naredila dobrih 6000 milj v eni sezoni, naju pogledata kar z malo nejevere. Onadva sta jih toliko v treh letih. Hišo sta za pet let oddala in s tem denarjem mirno shajata na plovbi. Tudi zime preživita na barki, za pol leta se nekam privežeta in to-je-to. V tem času si nabereta lep kup novih prijateljev. Letos planirata Aigino v Saronskem zalivu. Kar nekaj nasvetov si izmenjamo, oni nama o Turčiji, midva njima o Grčiji. Pa še malo okoli carinskih formalnosti po svetu in ura klepeta je naokoli. Še bi čebljali, pa se nama že malce mudi. Izmenjamo si elektronske naslove in morda si kaj pišemo. Mogoče se pa celo spet srečamo. Na Aigini? Kdo ve. Inshalah, bi rekli tukaj.

Veter se je dvignil in ga imamo točno v nos. Preliv čez dve milje obrne in računam, da bo tam veter toliko z boka, da bo šlo jadranje v orco. Račun brez krčmarja! Tudi veter obrne. In tako je na vsakem ovinku. Točno po kanalu vleče in to precizno v napačno smer. Če dodam še tok, ki ga imava tudi precizno proti sebi, je plovba precizno obupno počasna. Na enem delu se nama veter zgosti do 5 Bf in naredi že toliko vala, da s tole barko ne gre več nikamor. Motor in jadra in veliko volje je treba, da se prebijamo par vozlov v provo smer. Prav zoprno in mokro. No, v Marmornem morju so potem pogoji toliko boljši, da se da relativno lepo jadrat v orco in to tudi narediva. Do večera log pokaže, da sva naredila 50 milj - za pot, ki je dolga vsega 38. In dober del poti je bila hitrost po vodi pod 5 vozlov. Da ne govorim o številkah COG ali celo VMG!

Sidrava se v Kemerju, vasici na južnem koncu Marmornega morja, kakih 15 milj pred vzhodnim vstopom v Dardanele. Zakuriva roštilj in spečeva ribe. Popijeva še flaško vinca rujnega (ko šljivi ramazan!) in ura je primerna za počitek.

Nedelja, 07.09.2008

Plani so eno, dejstva drugo. Danes je planiranih 25 milj, več ali manj z bočnim vetrom. To je bil plan, resničnost je slabih 40 milj do bližjega cilja od planiranega. Namesto na otoku Pašalimani, pristaneva na enem prej, na Avši. In še to pozno popoldan. Cel dan se boriva proti toku in proti vetru. Ko gledam track na chart ploterju mi kaže kot tackinga 140 stopinj. Katastrofa! Na tak način ne moreš nikamor. Prižgal bi motor in šel v veter, če bi imel drugačno barko. Ta pa tega definitivno ne bi preživela. Zadnja dva dneva je moja NOAA meteorološka služba odpovedala na celi črti. Če bo tako, kot danes, narediva jutri le nekaj milj do otoka Marmara, Pašalimani pa izpustiva. Saj ne, da je veliko vetra, 5 Bf ga je. Je pa točno iz smeri, kamor morava pluti. To in dober vozel nasprotnega toka naredi morje nemogoče razburkano. Kratki in strmi valovi so poguba za našo barčico. In še kar z muko pridelamo, tok takoj pokvari. VMG preko celega dneva sva imela 2,5 vozla!

Sva pa zato na Avši našla povsem novo luko, ki je ni niti v pilotu niti na nobeni izmed elektronskih kart, ki jih imam. Dobra luka in povsem prazna. Glavna lučica pred vasico Turkeli je zabasana z ribiškimi čolni. Je pa do vasice predaleč, da bi šla nocoj, morda jutri. Ali pa tudi ne. Z morja sva si jo ogledala in je vse skupaj bolj podobno turističnemu naselju z množico hotelov, kot pa ribiški vasi. Tudi otok sam ni kaj posebnega. Pravzaprav je precej grd, skoraj brez vegetacije. Kako se že reče taki pokrajini? Afganistan?

Ponedeljek, 08.09.2008

Ponoči je vleklo, vendar je luka dobro zaščitena in tega skoraj nismo čutili. Po zajtrku pa lepo počasi izplujemo. Danes so v planu le dobre tri milje, do otoka Marmara. In spet je plan zato, da se ga ne spoštuje. Najprej na miljo oddaljen otoček nasproti Avše, Ekinlik. Ne pristaneva, globine niso dobre. Vetra ni veliko, je pa zato silno zoprn val. Obrneva in namesto na Marmaro voziva proti otoku Pašalimani. Pa spet spremeniva plan: veter se dvigne in ga imava krasnega za na vzhodno stran Avše. Jadra gor in gremo.

Spet ogromna, prazna luka. Sama sva na pomolu, kamor bi mirno lahko spravil trajekt, za katerega je narejena rampa, in še vsaj 40-50 bark naše velikosti. Prostornost spominja na Al Hoceimo v Maroku, le da je je tu še več in da so privezi prirejeni (tudi) malim plovilom. Malo greva naokoli. Sezone ni več in vse je skoraj izumrlo. Danes je v vasi tržni dan, jasno da gre Vesna tja. Tržnica je primerna velikosti vasice. No, nekaj zelenjave in sadja se že da dobiti za majhen denar. Najdeva še internetno kavarno. Ej, tole bi bilo danes kot ata na mamo! Ponedeljek je in oba imava nekaj stvari za narediti, pa še fotke zadnjih 14 dni lahko naloživa na strežnik. Planirala sva, da bova že v Istanbulu, v marini z WiFijem, pa očitno še nekaj dni ne bova. Ampak... Zaprto. Ko takole špegava skozi okno v notranjost, nama takoj domačini pred sosednjo kavarno začnejo nekaj razlagat. Ko bi jih vsaj besedico razumel! Končno eden le preklopi na govorico rok in pokaže proti nebu. Ne, ne gre za »inshalah«, električne drate nad nama kaže. Elektrike ni! Ja potem pa kiberkavarna res ne more delati. Čez deset minut, ko se vračava mimo, spet kaže na žnore nad sabo. Tokrat z dvignjenim palcem in nasmejanim obrazom. Torej: elektrika zdaj je. Pa na barko po mašino in naslednje tri ure delava. Večino časa sva sama, potem se nama pridružijo pobčki na igranju igric. Lepo se da delat, povezava je v redu, mir je tudi.

Ravno izplujeva, ko se veter dvigne. Jadra gor in na Pašalimani. Opažam, da veter tu piha v intervalih, nekaj časa ga je veliko, nekaj časa ga je malo. Napovedan je – jasno - enak veter preko celega dneva. In v tem intervalu se dvigne na 6-7 Bf. Za otoki sicer, kjer ni vala, ampak jadra je pa vseeno potrebno skrajšat. In pri 35 vozlih mi niti na kraj pameti ne pade, da bi pristajal v odprti luki. Ker ni potrebe, lažje je spremeniti plan. Spet je v igri Port Marmara. To je z vetrom z boka in še ta počasi pada, da je jadranje prav luštno. Ko pristajava je že brezvetrje. Boljše kombinacije se ne morem želeti.

Marmara naju razočara. Vasica ni kaj posebnega. Ima nekaj hotelov, ki pa so sedaj vsi že prazni in skoraj vsi po vrsti že tudi zaprti. Tu sezona res traja le do konca avgusta. Gostilnice so na rivi, podobno, kot v Grčiji, kar je v redu. Ampak, kar nekaj jih je že zaprtih. No ja, za prvo silo se že kaj najde. In se tudi je. Jeva pide. To je nekakšna mešanica med pico in sendvičem. Recimo temu: v krušni peči spečen sendvič – skupaj testo s prilogami. Pa še nekaj je, kar mi je zelo všeč: kelnerji namenijo gostu ravno prav pozornosti. Niso vsiljivi, kot v top turških turističnih krajih, niti zaspano leni, kot v Grčiji. Ogovori naju gost iz ene izmed gostiln – nekaj besed spregovorimo. Rojen v Bolgariji, pregnan po drugi svetovni vojni v Turčijo (aha, Ranković ni bil osamljen z idejo izganjanja Turkov), upokojeni novinar, ki je bil večkrat v Ljubljani in Mariboru. Po večerji pa na pivo in pipico, Vesna pa na raki. Odštekan lokal je uredil lastnik sam. Bivši ribič, zase pravi, da ima za ribarjenje dve levi, tole delo mu pa leži. Spet pove svojo zgodbo. Pregnani po prvi svetovni vojni s Krete, so se njegovi starši naselili tukaj (opa, tudi Grki imajo svojega Rankovića). Danes se imenuje to etnično čiščenje, etnocid in še kako, takrat je bilo pa to očitno čisto v redu. Je pa zanimivo, da noben od njiju sploh ni obremenjen s tem. Tale s Krete (nama na čast) zamenja cedejko s turško glasbo s tako z grško in - dalmatinsko. Ej, kako naj mu povem, da imam poln kufr zlajnanih osladnih dalmatinskih popevk in Teodorakisovih komadov, da ga ne prizadanem. Raje nič ne omeniva in se delava, kako nama je naredil prijeten večer. Podari nama tudi dva majhna souvenirčka. Lepo. In tudi ta tip pozna Slovenijo. Celo nekaj slovenskih besed zna, očitno so ga naučili kakšni naši vandrovci, ki so pri njemu žurali.

Na splošno pa to otočje sploh ni lepo. Je golo in vse kar je zelenja je umetnega izvora. Večinoma nasadi trte za pridelavo vina (kupiva dve flaški za pokušino). Nič v primerjavi s Thassosom ali Halkidiko, čeprav ležijo otoki približno na isti geografski višini. Očitno je tu toliko bolj vetrovno, da se prst ne uspe formirati. Tudi morje je črnikasto, vidi se da je Marmorno morje le vmesna postaja za vodo, ki se iz Črnega morja vali v Sredozemlje. Ena sama široka in globoka reka. So pa zato ljudje prijazni. Angleško znajo manj, kot na Korziki, pa se bistveno lažje sporazumemo. Tukaj se vsak trudi po svojih najboljših močeh in nekako gre, tam pa... Spet sem preklopil na simplified english. In na paleto vseh jezikov, ki jih (ne) govorim. V Canakkalah sem spraševal po luškem kapetanu. Harbormaster? Punca, ki dela za ladijsko firmo, ni vedela, kaj je to in me prosi, naj ji povem po nemško. Kako pa naj jaz to vem? Pa tudi ona najbrž ne bi razumela izraza, če bi ga slučajno vedel. Harbormaster je pač harbormaster. Po celem svetu je to isto in cel svet uporablja angleščino kot sporazumevni jezik v pomorstvu. Pa poskusim besedo prevesti. Limani šef? Malo grško in malo slovensko. Takoj razume! Luka je po turško liman, šef je pa dovolj univerzalni izraz, se mi zdi. Počutim se kot oni Srb iz vica, ki je v Franciji govoril srbsko, le »la« je dodajal besedam.

Torek, 09.09.2008

Kar malo me je bilo strah, da bo Turčija polna plastičnih marin in da me bodo obravnavali kot instant turista. Podobno, kot celotni zahodni Mediteran. Pa zaenkrat – na srečo – ni tako. In kolikor berem pilota, bo celotno Marmorno morje (z izjemo Istanbula, jasno) tako. Ribiške luke in vasica, kakršna pač že je, ob njih. Z nekaj malega turizma, to da, vendar brez diznejlendovskih turističnih objektov. Všeč mi je to!

Manj mi je všeč pokrajina ob kateri plujeva danes. Evropska obala Marmornega morja je povsem pozidana. No, vsaj hiše so lepo urbanistično zasnovane in okolica je snažna. Ne vem sicer, kako izgledajo čisto od blizu, vendar je vse skupaj videti bistveno bolj urejeno, kot sem mesta z barke videval do sedaj – na celi poti, ne le v Turčiji.

Dan bom kmalu pozabil. Upoštevala sva belgijski nasvet in sva plula ob severni obali. Rezultat: brez težav sva napredovala proti vetru – tukaj ga skoraj ni bilo in predvsem ni bilo valov. Je pa zato pel motor. Prespiva na sidru pred Silivrijem, mestom, ki naju ni potegnilo, da bi se vezala in šla na sprehod. Kot, če bi bil pred Koprom. Če bo vse po planu, sva jutri v Istanbulu. Upam, da z vetrom.

Sreda, 10.09.2008

Veter je ugoden in do Atakoya, luksuzne marine na evropski strani Marmornega morja, malo pred vhodom v Bospor, lepo jadrava. Najprej natočiva diesel, ne bi želel imeti še eno podobno izkušnjo, kot na Thassosu. No, tule me pa močno osušijo, najdražji diesel do sedaj. 1,72 evra za liter! Tudi marina je draga, se pa zato zmenimo za podnice za dingija. Jutri zjutraj naj bi bile, upam da bodo. In da bo cena primerna. Saj zato (in pa zaradi vode) sva pa sploh potrebovala marino. No, če sem pošten, tudi zato, ker je v Istanbulu to edino pametno mesto za privez.

Pozno popoldne je, ko se odpraviva malo v veliko mesto. Ne s taksijem, ne z dolmušom. Z ladjo greva, postajo ima čisto ob marini. Krasna izkušnja! Navajena na grški nered in improvizacijo, se tukaj skoraj ne znajdeva. Potniški terminal ima najprej varnostni pregled, kot na letališču. Sledi kakih 10-15 vstopnih vrat, kot na smučiščih, ki se odprejo, ko vanje vržeš žeton (to delava midva) ali primakneš čip kartico (to delajo domačini). Potniški katamaran s televizijo (kanal, ki je na sporedu je digitalni - tak, ki ga pri nas »v razviti EU« šele uvajamo!) in podobno šaro je v dvajsetih minutah v Aziji. In z njim nekaj sto ljudi. Samo ta linija vozi vsake pol ure ali pogosteje.

Tam pa – z enega terminala na drugi. Deset minut hoje je, kot na velikih letališčih. In kot na velikih letališčih letala, tudi tu pristajajo potniške ladje, vsako minuto. Le da je (naj)manjša ladja velika kot jumbo jet. Ogromne količine ljudi se pretakajo preko morja. S kontinenta na kontinent. Sedaj, ko sva v Aziji, prestopiva torej na ladjo za Evropo. Še dvajset minut in pristanemo v starem delu Istanbula. No, tole »stari del« je bolj tako-tako. Vse stavbe so obnovljene in lepo vzdrževane. Ej, Ljubljana, kako daleč od svetovljanstva si še. Predel pod glavnimi znamenitostmi je celo tako sfriziran, da me bolj spominja na Amsterdam, kot na Turčijo. Znamenitosti si nisva niti ogledovala, itak sva jih vse že videla in itak so prirejene turistom, kar naju preveč ne zanima. Malo nama je žal le, da so nama Gran Bazaar zaprli pred nosom. Pa, saj sva tam tudi že bila.

Bilo bi se zanimivo vsesti in kaj pomeziti, pa ni časa. Nazaj morava. Lahko bi se sicer peljala s tramvajem (takim modernim, podobnim metroju), samo ne vem če bi znala plačati... Zadnja ladja iz Azije v Evropo pelje ob devetih. To me preseneča. Pričakoval bi, da vozijo celo noč, pa ne. Čez dan silno pogosto, ponoči nič. In midva morava najprej v Azijo. Od šestih do osmih je prevoz med starim delom Istanbula in Kadikoyem v Aziji zastonj, potem stane 80 centov. Manj kot pol litra diesla! Ujameva zastonjskega, da malo prišparava. Oni drugi, med Kadikoyem in najino marino je 3 evre. Tega morava plačat. Uf!

Ramazan je. Moram reči, da se ga (vsaj na javnih mestih) ljudje še kar držijo. Samo tu in tam vidiš koga, ki je preko dneva. Gostilne so seveda odprte in oštirji neskončno veseli, če se vsedeš in kaj naročiš. So pa vseeno bolj prazne, kot ne. Ampak, ob mraku, ko imam odpoje svoje... Panika! Ljudje stojijo v vrstah in oštirji so na te vrste dobro pripravljeni. Vse je spečeno, skuhano ali kako drugače pripravljeno. Ko so mize polne, je hrana na voljo na tasah s predalčki - kot »take away«. Prebukiranci potem pojejo kar na sosedovih stopnicah ali pa stoje, ob kakšni ograji. Tako obsedeno stanje traja deset, petnajst minut, potem je spet vse lepo po starem. In takrat se vsedeva midva.

Še besedo o (meni ljubi) hrani. Spet lahko kupiva kajmak. Srbsko specialiteto. Baje. Najbrž so se Turki kajmak naučili delati, ko so bili v Srbiji. Da ni bilo morda obratno? In za šiš kebab alias souvlaki alias ražnjiči ni jasno ali so ga ukradli Grkom ali Srbom? Donner kebab so po vsej verjetnosti povzeli po čevapčičih? Mousaka? V nekaterih primerih so imena podobna, v nekaterih niso. Sicer pa: saj so se menda tudi Italijani naučili delati torto v Sloveniji. Še ime so nam ukradli. Zanimivo je, kako so Grki in naši nekdanji bratje alergični na Turke, obratno pa ne. Itak pa vsi vemo, zakaj so Turki tako zaostali. Toliko let so bili na Balkanu, da se jim še sedaj pozna. Na srečo so se umaknili od tam in sedaj se razvijajo z neverjetno hitrostjo. In ta del, ki sva ga obdelala do sedaj je po razvitosti precej naprej od Grčije. Da o Jugi sploh ne govorim!

Četrtek, 11.09.2008

Z dingijem ni bilo nič. Ob desetih še ni mojstra, ki bi to naredil in nihče, razumljivo, niti ne ve koliko bi zadeva sploh stala in ali bi bila lahko narejena takoj. In tudi, če bi bilo lahko narejeno takoj, je ta »takoj« šele popoldan. Takrat nama je prepozno za skozi Bospor in še en dan nama tale marina nikakor ne diši. Sintetična marina, brez duše. Kot bi bil v Španiji ali Franciji. Bova pa brez dingija. Morda urediva to kje drugje. Imava še nekaj dela za opravit in potem greva. Morje na poti v Istanbul je grozno. Smrdeča brozga kanalizacije. Mislim, da je še Ljubljanica v centru Ljubljane čistejša! Ravno v tak tok sva zaplula, izgleda. Kasneje v Bosporju je bolje, neprimerno bolje.

Bospor me je navdušil. No, Bospor sam niti ne, obala je tista, ki šteje. Kar malo sem se bal plovbe skozi preliv. Proti toku se premikam vozel ali dva in temu primerno sem nebogljen, ko se je potrebno umikati večjim od sebe. Večjim in predvsem hitrejšim! Tile feriji poznajo samo eno hitrost, maksimalno in samo eno smer, direktno na cilj. Feriji se odvežejo (če so bili na moji strani, je to vsega nekaj deset metrov stran!) in takoj ful gas pred mene. In jaz vozim z dvema vozloma full-speed! Veljajo naslednja tri pravila. Pravilo številka 1: by-the-book imajo prednost. Pravilo številka 2: tudi de-facto imajo prednost. In pravilo številka 3 (če ne velja niti pravilo številka 1, niti pravilo številka 2): tudi če nimajo prednosti, imajo prednost. Ko moram preko njihovih poti se počutim, kot če bi moral peš preko avtoceste (z gostim prometom, jasno). Saj, teoretično se da, v praksi je pa smrtno nevarno. In še vse to zmešano morje, ti obupno špičasti valovi, ki jih naredijo vsa ta plovila! Vsi ti valovi se lomijo eden ob drugega, ob pozidano obalo in ob trupe velikih ladij. Dodati je potrebno še 4-5 vozlov toka in 20 vozlov vetra in rezultat je jasen. Pospeški gor in dol so večji, kot levo in desno. Kar naenkrat se mi je pod nogami zgradil meter ali več visok val, me dvignil, da sem imel lep razgled in potem me v trenutku spet pustil na cedilu. Padem v prav tako globoko luknjo, kot sem se prej povzpel iz nje. Za povrh je preliv na najprometnejšem delu polovično zaprt, ker pod njim kopljejo želežniški predor. Pa je nekako le šlo, pravzaprav je šlo mnogo bolje, kot bi pričakoval. Kaj bi se delal junaka, kar oddahnil sem si malo, ko sem bil skozi najhujše. Velike ladje v tranzitu, ki sem se jih najbolj bal, me sploh niso motile. Spuščajo jih v intervalih – nekaj časa z ene in nekaj časa z druge strani. Tudi prečkanje je dosti enostavno, koridor je relativno ozek in ladje so samo z ene smeri. Problem so bili samo feriji, ki prečkajo preliv tam, kjer sem jaz moral pluti vzdolž. In proti toku. Nazaj grede bi moralo biti bolj enostavno.

Sedaj tudi razumem, zakaj taka gužva na sidriščih zunaj. Na južni strani sem jih nekaj časa štel in sem pri številki 82 obupal. Vsaj 100 (če ne več) jih je čakalo na sidru. V Črnem morju enako. In potem poslušam VHF, ko se najavljajo in čakajo na time slot. Kot bi poslušal kontrolo letenja v Atlanti. Eni popizdevajo, drugi se rinejo. Groza! Kontrolorji pa mirno: »Message understood, please switch to chanell 17, one seven, and hold on for further information. Over.« ali pač kateri koli kanal že. Je preveč govora in en kanal je samo za začetek konverzacije, potem vsak klepeta s svojim kontrolorjem na svojem kanalu. Vsaj tako mi vse skupaj izgleda.

Plujeva ob evropski obali, ker je tu več prostora za mala plovila. Obalo opazujeva čisto od blizu, lepo je urejena. Azijska stran je podobna, morda malo manj gosto posejana z lokali, a podobna. Kot bi plul po Donavi skozi Dunaj. Ali katero koli drugo veliko mesto. Še širina Bosporja ni dosti večja od širine večje reke. Le globji je. Riva (ali naj rečem rečno obrežje) je lepo urejena in polna razno raznih kavarnic, gostilnic, hotelčkov in podobne šare, namenjene razvedrilu. V vodi pa mrgoli privatnih privezov za takšna in drugačna plovila. In terminalov za ferije! Vodni transport ljudi je tu neverjetno razvit in razvejan. Bosporja je dvajset milj in center Istanbula leži ob vhodu z Marmornega morja. Proti Črnem morju se gostota objektov in naseljenosti počasi redči in zadnjih nekaj milj pred Črnim morjem so samo še vasice.

Kljun pomoliva v Črno morje, nič več. Ura je pozna, spraviva se v bližnjo črnomorsko luko. S privezom tukaj ne bo nič. Toliko ribiških ladij na kupu nisem videl še nikjer. In to takih, pravih, ne čolničkov. Pod 30 metrov jih je malo. In z motorji pod 100 dB tudi! Pred mrakom množično izplujejo – četica koraka iz lučice. V karavani je vsaj 15 ladij, ki odrinejo na delo v nekaj minutah. Neverjetno! In neverjeten hrup. In ta hrup traja celo noč in celo jutro. Ne da se dobro spati. Tokrat je sidrišče sicer v redu, zato pa je zvok strašno onesnažen. Skoraj tako hudo je, kot na krokodilji farmi v Dolenjskih toplicah (skoraj tako hudo, čisto tako hudo ne more biti nikjer drugje!). Nekaj milj stran je podobna luka, le da je tam dvakrat, trikrat toliko ladij. Dvajset-in-toliko milijonov ljudi je treba nekako prehraniti, ni kaj. Skozi Bospor se selijo ogromne jate rib, predvsem tun in mečaric. Tukaj morajo skozi miljo širok pas in na tem mestu nanje prežijo roparice. Največje roparice na planetu. Ljudje. Zato ni čudno, da so morja že tako izropana...

Petek, 12.09.2008

Saj ne more biti res, pa je! Veter danes vleče z juga. Odkar sva prišla v Grčijo, so na tem koncu vedno severni vetrovi. Vedno! In midva – jasna stvar – ves čas proti severu. Prvi dan, ko se obrneva nazaj proti toplemu jugu, evo! Veter spet v fris. Najbrž Eol misli, da drugače ne znam, ali kaj? Ok, saj skozi Bospor je potrebno motorirati in vetra ni veliko. Jadranje niti ni možno, kaj šele dovoljeno. Na Marmornem morju pa šibak veter od spredaj prej koristi, kot škodi. 2 Bf (in tok od zadaj, he, he, he) nas ženeta med štirimi in petimi vozli. Brez vala! In v tišini. Krasno.

V Bosporju sem spet opazoval vile ob morju z obveznim privezom za barko in marsikje stopnicami v morje. Ali pa bazenčkom in ležalniki ob njem. Tokrat na azijski strani. Od časa do časa je ta idila prekinjena le z avtobusno postajo. Tako sva poimenovala pomol za redno potniško linijo, ki povezuje vse kraje ob prelivu. Srečava tudi plavajoči bazen. Sredi manjšega rokava je postavljen bazen in gostilna ob njem. Dostop samo s čolnom ali pa - plavanjem. Zanimivo. Kot je zanimiva tudi domislica oštirja v Kadikoyu, ki je del kafiča postavil v košaro balona. Pravega balona, napolnjenega s helijem. In potem to košaro – s potniki vred – odvežejo, da se dvigne kakih sto ali dvesto metrov. Privezana je na vrv, jasno. In po petih, desetih minutah jo potegnejo nazaj in košara je spet sestavni del kafiča. Pripravljena na nove goste...

Objadrava vse štiri Prinčeve otoke. Lepo so. Po dolgem času spet cortkano otočje z bujno vegetacijo. In lepimi hišami. Le privezov ni. Pravzaprav so, samo so privatni. In do teh privezov marsikje vodi – dvigalo. Ali pa privatna tračna žičnica. Kaprun na morju? Ej, revna in nerazvita si mi Turčija! Šele na zadnjem otoku najdeva prostor na pomolu ob ribiški barki. Vesna gre v šoping, sam počakam na barki, če bi jo bilo potrebo kam prestaviti. Nujno potrebujeva vsaj nekaj za na roštilj! Pa kaj sveže zelenjave in sadja bi bilo tudi dobro imeti.

Mestece je polno ljudi. Vikend se bliža in poletje še ni reklo zadnje besede. Ni pa na otočju avtomobilov. Ves transport poteka s – konjsko vprego. Prav zanimiv je pogled na taksi postajališče. Ma, da ne pretiravam, ampak vsaj petdeset kočij stoji lepo v vrsti pod streho, ki konje brani pred soncem. In čakajo na potnike. Kot pri nam poznanih čakalnih vrstah za (avtomobilski) taksi, se tudi tukaj vsedeš v prvo kočijo, ostali se pa premaknejo za nekaj metrov naprej in nova kočija-taksi se postavi na konec. Vonj ni ravno najbolj prijeten, sicer pa tudi vonj po bencinskih hlapih ni, kaj bi se šopiril. Množica gostilnic in trgovinic spominja na tipično turistično mesto, odsotnost vsiljivih lovilcev gostov pa pomeni, da tukaj ni tujcev. Ne, tako lepih krajev domačini ne bodo pokazali svetu. Da ostanejo samo za njih. Prav imajo! Tudi ni instant bazarja in podobne stereotipne turistične šare. Aga Khan, ko bi tole tukaj videl! Costa Smeralda je najlepša. Ja, pa ja...

Na vrhovih opazujeva zgradbe, ki spominjajo na samostane. Ampak. Saj sva vendar v Turčiji. Vesni ne da miru in brska po knjigi. In res. Dva samostana sta na otokih. In v zgodovini sta celo gostila člane kraljeve družine, ko jim je trda predla. Odtod tudi ime otočja. Zanimiva je turška strpnost do drugače verujočih, zanimiva! Nekako si ne morem predstavljati mošeje na – recimo - Aigini, otoku sredi Saronskega zaliva pred Atenami. Ne gre in ne gre, nimam tako bujne domišljije in konec. No, saj si je tudi sredi Ljubljane ne morem, kaj bi na tuje gledal...

Zvečer pa v zaliv in na roštilj. Prijeten zaliv je, le za kopanje mi v Marmornem morju ni. Saj ne, da se ne da, domačini veselo čofotajo. Ampak, morje vseeno ni po mojem okusu. Ni kristalno čisto. Tako nekako motno je, kot pri nas. Kot bi šel v morje v Piranu ali Portorožu. To ni zame. Pa še malo branja in počitek. Prijeten dan je bil.

Sobota, 13.09.2008

In bila je prijetna noč. Ob desetih pa naprej. Nimava ideje, kam. Nekam proti azijski obali Marmornega morja. Veter je, vetra ni. In spet je. Lepo jadrava, zato se ne ustaviva kar v prvi luki. No, popoldan je z vetrom konec. In z lukami tudi. Nazaj ne greva, naprej pa poje motor. V pilotu najdeva opombo, da je nova luka nekje na pol poti. Nobenih podatkov ni o tem, niti ni vnesena na karto, ki jo imava v chart ploterju. Po dobrih izkušnjah z Avše, bova poizkusila. Če ne bo nič, greva še vedno lahko naprej. In pristajava ponoči.

Od luke je bil le – valobran. Saj prostorno je, vendar bi se morala sidrati, dati dingija v vodo in se z vrvjo vezati na valobran. To se nama ne da. Za povrh so globine zelo vprašljive. Ko sva vplula, nama je ribič, ki je tudi ravno pristajal, pokazal pot. Zelo ozko pot v pristanišče. Drugje je plitvo, sem ga razumel. Če tega ne veš, si hitro lahko v težavah. Se bova kar pred luko sidrala. Za ponoči so napovedani zelo šibki vetrovi južnih smeri, proti temu smo pa odlično zaščiteni. In še več miru imava tako, da spečeva in pojeva na palubi.

Nedelja, 14.09.2008

Vremenska napoved, seveda, ni držala. Malo po polnoči se začnejo valovi in ob svitu so obupno moteči. Kakor bi rekli meteorologi za biovremensko napoved: »spanje v noči na nedeljo bo zelo hudo moteno«. Ali tako nekako. In tako je tudi bilo, le vzrok je bil drugje. Pred svitom si ne upam izpluti, tile mojstri ribiči šparajo pri prižiganju pozicijskih luči. In lovijo z mrežami na meni nepoznan način. Štrike imajo tako spredaj, kot zadaj. In če jih ne vidiš, zna biti neugodno. Ob svitu pa – takoj ven!

Vetra je ravno prav, lepo nama gre. Nič se ne dogaja, dokler mimo glave ne prileti – ptiček mladiček. Nek kopenski model, na ptiče se ne spoznam. Meni izgleda, kot naša sinička. Ampak, to je sigurno kakšna druga vrsta. In direkt v kabino. Nekaj časa je notri – skupaj s panično Vesno, ki ne ve kaj bi delala s ptičem. Potem pa ven in poskuša pristati na vodi. Ne gre. Zato si pa lahko malo odpočije na našem premcu. Po desetih minutah ladještopa odleti proti obali. Upam, da bo srečno prispel.

Do otoka Avše krasno jadrava. Veter od zadaj (končno!) in še tok od zadaj. Malo razmišljava, da greva prehitro. Počasneje, ko plujemo (po vodi) manj milj naredimo... Avšo poznava. Ogromna in prazna luka. Pred enim tednom sva že bila tukaj. Veževa se tam, kot zadnjič. Ves čas sva preverjala v pilotu ali je še kakšna druga primerna luka na tem koncu, pa je nisva našla. Pogoj je bil, seveda, da ima internet...

Vesna na internetu zaradi dela, jaz zamenjam olje in oljni filter in malo berem. Popoldne je hitro mimo. Zunaj močno vleče. Še v luki namerim na privezu slabih 30 vozlov vetra. Napoved je bila čisto drugačna, še dobro, da nisva kje na sidru. Namesto 1-2 Bf južnih vetrov je zunaj 6-7 Bf severnih. A-ja-ja-jah, če bi bil sidran v zalivu, zaščitenem samo proti južnim vetrovom... aja, danes ni Vesna naredila nobene fotke.

Ponedeljek, 15.09.2008

Zaradi slabih izkušenj zadnjih dni sem že včeraj preveril dve vremenski napovedi. Ob sta enaki. Danes zjutraj veter pojenja in cel dan je bonaca. Vremenarji so – tokrat na srečo – spet falili. Oboji. Turški in ameriški. Do štirih popoldan je vleklo in to dobro! 5-6 Bf točne krme naju (ob pomoči toka – ah, kako lepo!) vsrka v Dardanele. Samo glavno jadro je dovolj za doseganje teoretične hitrosti barke. Je pa ta »teoretična hitrost« sedaj že kar kakšnega pol vozla manj, kot spomladi. Obraščenost se že močno pozna. Že delava načrte, kam bi se sidrala, v Canakkalah se vendar ne bova ustavila, če imava veter. Uro pred Canakkalami pa le nastopi trenutek resnice. Veter ugasne. Jadra dol, ampak veter je čez pol ure spet na delu. Tokrat točno iz nasprotne smeri. Južni vetrovi so to, sidranje odpade, v Canakkale greva. Definitivno. Bova vsaj dobro večerjico pojedla in jutri naredila malo večji šoping, da si najine zaloge opomorejo.

Krasen dan je za nama. Isto pot sva naredila tja grede v dveh (napornih) dneh. Neverjetno, kako ta barka ne gre v val! Tole nazaj grede je bilo pa vzorčni primer prijetnega jadranja. Lagano engleski. No, pa še tok. Danes je log pokazal 55, namesto izračunanih 62 milj. Tja grede pa (tudi, ker je bilo potrebno orcati), 83 milj v dveh dneh. Ja, tok šteje, ni kaj.

Imajo pa v marini en čuden sistem podajanja lazy line. Običajno je ta štrik privezan z enim koncem na pomol in ga marinero toliko potegne na kopno, da je napet in se ga s čakljo zagrabi, teče ob robu barke in zaveže spredaj. Vse skupaj je narejeno v nekaj sekundah – če je človek le malo pripravljen. Odstopanja od tega pravila so bila predvsem v Španiji, ko se nikomur od osebja marin ni ljubilo vleči na plano štrika. Odstopanja tukaj so pa še bolj radikalna. Lazy line enostavno odvežejo in ga podajo nekomu na sosednji barki da z njim teče (zvitim v rolo) na konec svoje barke in prihajajoča barka ga pač tam pobere. Nisem razumel smisla in ga še sedaj ne razumem. Najprej je treba manevrirat do soseda, potem pravilno oceniti, koliko štrika je potrebno potegniti iz vode in nato še pristati. Na koncu te mojster na obali prosi, da mu prineseš konec mooring line, da ga priveže na obalo. Halo?! Ko so pristajali naslednji gosti je čast podajanja mooring line doletela Vesno. Gospod marinero je po celodnevnem postu ravno dobil poln krožnik pred sebe, ko so sosedje vpluli. Kako se že reče: pao mu mrak na oči! Saj, če ni nikogar na barki, pa on skače po njej s štrikom v roki. Tako je bilo tudi, ko sva bila prvič tukaj. Hecno.

Aeolska obala

Torek, 16.09.2008

Šoping in odhod. Veter imava z juga. V fris, torej. Tok je z nama, val je temu primeren. Z motorjem ne gre več, kot 2-3 vozle. Groza. Jadrati ni možno, ker je veter točno (res, precizno točno) v fris. Z vsakim ovinkom, ki ga naredi preliv, se obrne tudi veter. Tok naju končno izpljune ven in zunaj se tudi val umiri. Vmes mi crkne še obratomer in števec motornih ur. Bejš se solit! Ne upam si ga ugasnit, morda ga več ne prižgem. To pa tukaj ne bi bilo zdravo.

Pristaneva na Bozcaadi, otoku južno od vhoda v Dardanele. Privez je tak, kot smo ga navajeni v Grčiji. Na pomolu je voda in elektrika, in je brez mooringov. Najboljše možno za moj ukus. Le cena ni grška. Ti tukaj vse skupaj zaračunajo dobrih 20 evrov. No, ja... Je pa tu bistvena sprememba napram marmornem morju. Saj ne morem verjet, ampak samo okoli ovinka smo zavili v Egejsko morje in že je temperatura čisto druga. Spet imava tendo. S čela mi teče znoj, v usta pa pivo. In – kar je najpomembneje - morje ima spet modro barvo. In je še v luki kristalno čisto! Kot bi bila barka v zraku. Krasno. Niti v Marmornem, niti v Črnem morju se nisva kopala. Ni nama potegnilo. Sedaj je čas, da nadoknadiva zamujeno!

Tudi vasica je krasna. Prav taka je, kot so običajno vasice v Grčiji. Z dodatkom lepo restavriranega beneškega gradu in izredno simpatičnega majhnega pristanišča za ribiške čolne, okoli katerega se tare gostilnic. Prav prijetno, tudi izbira rib je ogromna. Neprimerno večja, kot sem jo bil navajen iz Grčijo. Vidi se, da se sezona počasi poslavlja in da ribiči spet uspejo naloviti dovolj rib za oštirje. Pa se ne odločiva za ribe. Kupila sva si jih in jih bova spekla sama. Saj to narediva še bolje, kot v gostilni – ali pa vsaj nič slabše. Le cena je neprimerno drugačna. Kila orade naju stane 5 evrov, v gostilni vsaj desetkrat toliko. Zato se raje odločiva za kofte, čevapčiče po naše. Dvakrat greva na večerjo, toliko so mi všeč in tri različne vrste poskusiva. Še najbolj mi teknejo taki gratinirani s sirom. Mljac! Kar nekaj hrane je končalo v mojem želodcu in kar nekaj piva se je steklo v grlo. Končava v (nočnem) barčku kjer je na ceniku pred lokalom napisano tudi, da nudijo brezžični internet. V glavni vlogi, seveda, spet nastopa moj nad-telefon. Dokler mu ne crkne baterija...

Pa še nekaj sva se naučila. Tukaj sploh ni težko kupovati nam domačih stvari. Precej lažje, kot v Grčiji (kjer nekaterih stvari sploh ne dobiš). Ob roštilju (čevapčičih alias koftah) spet jeva kajmak in ajvar, ki se jima po turško reče – kajmak in ajvar. Ej, Srbi, Srbi, še dobro, da ste v svoj slovar dodali toliko turških besed in še dobro, da vas je do časa srečala pamet in ste skopirali dobro hrano. Mi smo od Avstrijcev samo repo in zelje. In kranjsko klobaso.

Sreda, 17.09.2008

Noč je bila naporna. Vsak ribič, ki je imel pet minut časa in si je zamislil, da bi šel lovit ribe je naredil tak val, da naju je zarolalo in – zbudilo. Drugič bom zvečer namesto pol litra piva raje spil pol litra šnopsa. Potem ne bo težav z zbujanjem.

Sosed, Avstralec, nama malo pove, kako je na čistem vzhodu Mediterana. Enostavno, pravi. Ne glede na eksotične države. Kar dobro je prekrižaril Egipt, Izrael, Libanon in Sirijo. Pa tudi oba dela Cipra. Nihče ne žigosa potnega lista in potem – jasno – nisi bil nikjer. Čeprav vsi vedo, da si bil. Med sabo so sicer močno skregani, ampak turistov s tem ne gnjavijo. Prijazno od njih.

Ravno lepo klepetamo, pa začne grmeti in bliskati. Nevihta bo. Ribiči bežijo v luko, za njimi pa še ena turistična barka, kakih 25-30 metrov z dvema jamborjem in jadri samo za na razstavo. Rulete jim pravijo tukaj. Spravi se pristajat ob nas. In takrat – pihne. Močno pihne! Točno z boka je in namerim 47 vozlov – v luki! To je veliko. Ogromno! In jasno, da jim ne uspe. Rinejo vame in posledica je da me zrinejo v pomol in potem rezanje trikov in prestavljanje za privez in pol stran. Še dobro, da ni več glavna sezona in je bil prostor za premik do naslednjega soseda. Smo pač bolj na komot parkirani. Je pa barka še malo bolj poškrebljana, na srečo na istem mestu, kot je bila že na Malti. Gelcoat bo potrebno popraviti, druge škode, na srečo, ni bilo. Na srečo, lahko bi bilo precej huje. No, pa še brez enega štrika sem. Šest sem jih imel in sedaj imam že dva strgana in enega natrganega. Na žalost ravno tiste, ki so najboljši. Ma, saj se mi ne dela panike okoli tega in ne mislim se kregat za kritje škode in delati vso tisto proceduro za par deset evrov. Raje jih sam plačam, če ne bo krila zavarovalnica. Konec koncev, ni bila kriva njihova malomarnost ali objestnost. Smolo so imeli, da so pristajali ravno v nepravem trenutku. Pet minut prej bi bilo vse v redu, pet minut kasneje pa ne bi niti poskušali, bi pač tiste pol ure počakali zunaj, da najhujše mine. Moti me edino izgled. Ni lepo imeti tako prasko na spojlerju, ko te potem vsak vpraša, kaj je bilo. Ampak bom že potrpel. V Pilosu me je sosed vprašal celo, kaj je narobe z mojim krmilom, ker je gledal v vodo, ki je bila kristalno čista in je videl poškodbo na dnu krmila. Ja, take stvari ljudje gledajo, kaj češ. No, oni mojster z gulete je poleg tega, da je rinil mene in potem posredno še mojega soseda, s svojim čolnom (ki mu visi zadaj enih par metrov čez rep) lepo pometal tudi po pomolu. Rezultat: porušil je omarico z elektriko in vodo, tako da smo ostali brez. No, Turki niso Grki in so zadevo popravili v dveh urah. Pa tudi svojo krmo je razbil. Skratka – pišurija.

Močna nevihta je bila to. Toča in močan naliv. Sploh ne pomnim kdaj sem nazadnje doživel točo na morju. V vedru, ki je bilo ob krmilnem kolesu pod tendo, se je nabralo vsaj 5 cm vode, če ne več. Zadnjo nevihto smo imeli prvi teden aprila, ko smo bili še na jugu italijanskega škornja. Potem nič več. Sploh sva dež (par kapljic) videla po Korziki samo enkrat - na Thassosu konec avgusta. Mislim, da je to kar dobra statistika. In če bova sedaj imela malo več sranja, ga pač bova. Ni kaj, jesen se je začela, na jug bo treba. Za naslednja dva dni je napoved v redu. Severni vetrovi, kar je ugodno, ker greva proti jugu. Potem pa ciklon, ki se vrti sredi Egejskega morja. Neugodno je to. Verjetno bo spet urnebes. Take zadeve resno spoštujem, odkar sva pred dvemi leti padla na finto z Alešom. Takrat sva fasala 11-12 Bf ob napovedanih 4-5 Bf. Malce previdnosti mi ne bo prav nič škodilo.

Danes bova kar tu počakala. Sicer imava kupljene ribe (so bile potem v pečici tudi dobre) in škampe za na roštilj ampak ponoči bo spet močno pihalo in vseeno je tukaj bolje, kot nekje na sidru v zalivu, ki ga ne poznava. Saj vasica je čisto luštkana in če že kje, je tu ena boljših lokacij za vedriti. Pa še vsak drug kafič nudi internet za svoje goste. Tako, kot sem pričakoval, da bo povsod. Pa ni bilo in sem sedaj prav po otroško vesel, ko končno je en tak kraj na tem svetu. Nerazvita Turčija? In danes je bil celo tržni dan. Okolica je bila čisto razdejana od neurja, polomljene rože, pesek in blato na cestah, avtomobili na parkirišču »do kolen« v vodi – stojnice na trgu pa kot da se nič zgodilo. Nisem uspel razvozljati, kako jim je uspelo vso kramo zavarovati pred točo, dežjem in vetrom. Očitno so pripravljeni na take dogodke. In šolarji so morali v šolo. Kot vedno.

Četrtek, 18.09.2008

S sosedi z gulete še ni konec zgodbe. Za piko na i so poskrbeli, ker so se včeraj sidrali tako, da so prekrižali naše sidro. Ko ob dviganju našega sidra ugotoviva, da jim lahko izpuliva njihovo, jih kličemo, kličejo jih s sosednjih bark. Pa se ne dajo motiti pri zajtrku. Mar ni ramazan tudi za njih? Ko končno le pridejo na spregled, se zaderejo, naj kar počakamo, da oni izplujejo. Veš kaj! Tvoja napaka je bila (in to ne prva!), opozoril sem te, s tabo imam same sitnosti odkar si tu in niti oprosti mi nisi znal reči – ko te šljivi! Če ti izpulim, se pa potem sam naprej ukvarjaj s tem. No, nismo jim ga izpulili in vse je bilo v redu. Ne želim jih pa nikoli več srečati. Arogantni Angleži s turško posadko! Redko ima človek priliko izven sezone srečati take ljudi, to je očitno še ostanek poletnih masovnih jadranj. Zadnji trzljaj sezone. Opažava, da imava spet več stikov s sosedi. Spet smo na pomolu sorodne duše. No, saj smo bili tudi poleti, vendar se zaradi gužve nismo našli.

Jadranje je lepo, z vetrom v krmo, pol krmo. Tu in tam ga za kakšnim večjim hribom malo zmanjka, pa je kmalu spet. In en tak večji hrib je tudi na rtu, ki se imenuje Babakale, očetov grad. Kaj čem, tukaj smo očetje – babe.Je pa dan vse krajši in načrtovana dolga pot predolga. Skrajšava jo do prvega primernega zaliva na Ayvaliških otokih. Bova pa jutri podnevi zavila v samo Ayvališko laguno in si ogledala tisti del lepo v miru podnevi. Itak imava v planu le krajšo pot do toplih izvirov, dvajset milj južneje. Z vetrom! Bo pa zato danes na sporedu roštiljada v osamljenem zalivu.

Petek, 19.09.2008

Dobro smo spali. Kljub vetru ponoči, je bil zaliv popolnoma miren. Ayvališki arhipelag otočkov spominja na Kornate. Nekaj manj je tega, seveda – Kornati so ogromni. Je pa prav tako množica zalivčkov in manjših otočkov, kjer se lahko človek pripelje le s čolnom. Je pa tukaj pred mestom Ayvalik ogromna laguna, jezero imenovana. Za razliko od prej omenjenih Kornatov je to tukaj poraslo z gozdom kot Mljet na zahodni strani, kjer je narodni park. Ayvalik sam za naju dva ni kaj posebnega in se tudi nisva ustavljala. Na otočku nasproti ja bolj pijetna vasica, Alibey. Še celo cerkev imajo. Ostala je iz časov, ko so tu živeli Grki. Laguna je sicer zelo prijetna, ni pa voda ravno po mojem okusu za kopanje. Nadimek »jezero« je čisto pravi.

Nadaljujeva z vetrom proti najinemu cilju: hot springs. Tako piše v pilotu. Enkrat sva že bila na takih »hot springs«, v Tuniziji, pa se je na koncu izkazalo, da je od vsega skupaj najbolj očiten – vonj. Morje v okolici je bilo morda le za spoznanje toplejše. Prav zanima me, kakšno presenečenje naju čaka tukaj. Je pa obala, ob kateri se voziva, kot v Španiji. Hotel do hotela ob neskončni peščeni plaži. Slabih dvajset let nazaj, ko sva bila na tem koncu nazadnje, ni bilo še nič. No, bila je – neskončno dolga plaža. Raj za Katjo! In zame. Izreden razvoj je naredila Turčija v tem času, izreden!

S hot springsi ni bilo – po pričakovanju – nič. Kopeli so na obali. Bile. Očitno se s tem nikomur ne ljubi več ukvarjat, je denar s turizmom lažje zaslužiti na druge načine. V toplice ne moreš stlačiti nekaj sto tisoč gostov, kot jih lahko v hotele ob kilometrski peščeni plaži. Je pa zato zaliv, pravzaprav ozek preliv med Azijo in otočkom Kalem krasno sidrišče za nocoj. Nikjer na dosegu oči ni žive duše, meltemija (ki zunaj vleče okoli 5 Bf) ni čutiti, obala je krasno poraščena – krasen prostor za roštiljado...

Sobota, 20.09.2008

Včeraj popoldne je ribič s čolničkom postavil mrežo skoraj okoli naše sidrane barke. No, ni panike. Ker vem kje je, ni problem izpluti. Zato je pa problem naredil ponoči nekdo drug. Večja ribiška barka (z meni neznano kombinacijo luči: tri rdeče, ena na premcu, ena na sredi in ena na krmi in brez bele luči zadaj) je ponoči nekaj motovilila ravno tam, kjer je bila postavljena mreža. Prav počasi. Nato pa nekaj besed, svetenje z baterijo v vodo in – full gas ven! Ubogi mali ribič je ostal brez mreže in brez rib.

Danes ne bo kaj prida vetra, je pa napovedan dež za ponoči. Eskifoča je primerno mesto za premostitev teh težav. Dovolj je veliko, da imava kaj za početi in ravno na pravi razdalji je. Malo po dvanajsti bova tam in imava celo popoldne za vandranje. Pa še veter je dopoldne dober, popoldne pa šibak. Jutri bo vetra dovolj za nadaljevanje do Češem. Odločitev je padla, smer Eskifoča.

Je pa bil to spet račun brez krčmarja. Nimava se kam vezat. Ne samo, da so vsi privezi polni, ribiči so vezani po štiri, pet eden na drugega. Tole s turškimi lukami, kjer ni prostora za privez me začenja malo motiti. Ne glede na to, da je Grčija neskončno zadaj v navtičnem turizmu za Turčijo, pa takih težav nismo imeli nikjer. Ok, najprej sem mislil, da je samo Marmorno morje tako, ampak tudi v Egejskem ni dosti bolj. Greva v Yeniliman, upam, da tam bo prostor. In da bova imela na obali kaj za početi. Res škoda za Eskifočo, prijetno mestece je izgledalo iz vode. Ja, bila je možnost, da se veževa na sidrano ladjo sredi zaliva in potem z dingijem na obalo. Saj bi šla, če ne bi bil napovedan dež. Tako pa...

Dež naju je zmočil. No, samo mene, Vesna je vedrila v kabini. Ko sva pristajala, je bil dež že mimo. Luka spet nabito polna. Ne grem se več! Domačini bi nama radi pomagali in nama pokažejo privez, ki je prost. Rečem »Ok?« in pokažem nase. Kimanje z glavo pomeni, da je vse v redu. Prav počasi grem s krmo proti privezu, pa zadanem nekaj na dnu. Ok, saj sem se samo dotaknil, to ni nič hudega, le pristati tukaj ne morem. V vodo se pa nič ne vidi, čisto nič. In mi ustrežljivi domačin kaže pol metra desno. Ja, pa ja! Sem že ne grem še enkrat na limance. Sidro ven in poskusim kam drugam. Pa je spet težava. Zapletena (dobesedno zapletena!) sva v eno sidro, ki leži na dnu. Kar malo se namatram, da svojo verigo, ki je ovita okoli tega sidra odmotam. Uf! Tole je kot zakleto. Pa pobaramo ribiča, če se lahko vežemo nanj. Lahko. In prespimo? Ja. Upam, da smo se razumeli. Edina težava je le v tem, da morava do kopnega preko petih ali šestih ribiških ladij.

Yeniliman je kot El Jebha v Maroku. Sami domačini in eni Francozi s katamaranom. Pravijo, da je tu dosti bolj prijetno, kot v Libanonu in Siriji, od koder so prišli. Tam precej bolj vleče, dodajo. Tale meltemi je pa čisto ok. No, ja... Vasica nima pol toliko stvari, kot jih je imela El Jebha, ima pa nekaj kafičev, trgovinico ali dve in pekarno. Zjutraj lahko kupiva sveže ribe (od ribičev, jasno), po meso je pa treba v sosednjo vas, 9 km stran. Resna težava? Niti ne, namesto stare ovce boj jutri na roštilju spekel frišnega brancina. Imajo celo hotelček. Na koncu dolge plaže je in brez ceste – dostop je kar po plaži. Nimam pojma, kako ga je Vesna našla, ko je šla sama malo naokoli, je pa odštekana zadeva. Malo ga sicer že najeda zob časa, a vendar. V stilu one oštarijce na Paklenih otokih je narejen. Kofte so v redu, pivo tudi. Za nagrado, ker sva bila edina gosta, dobiva še nekaj domače zelenjave za popotnico. Lepo.

Nedelja, 21.09.2008

Noč je bila deževna. Ob osmih zvečer je začelo in ob treh zjutraj nehalo. Dobro si je to dež izbral termin za napad, dobro. Vendar! Dež je ponehal pred planom, kar pomeni, da gredo ribiči ven. A-ja-ja-jaaah! Ustaj vojsko! Odvezati se morava in potem čakava da četica lepo odpluje. Samo trije še ostanejo in poskusiva z vezanjem na zunanjega. Hja, lestev bi rabila, da nanj splezava! Če bom še kaj preveč kolovratil s tem privezom v noči, bom še škodo naredil – če me veter ne zrine v kakšno ladjo, me pa zaplete v mooring. Bova kar sidro vrgla sredi luke za teh nekaj uric. Saj sedaj nikogar ne bova motila. Francoz mi maha in sveti, naj se vežem nanj, pa kaj ko je on s katamaranom in tam je plitvo zame. Poskusiva s sidranjem, ampak sidro ne drži. Prvič, drugič, tretjič. Tu ne bo sidranja! Uslužni Francoz mi celo najde mesto, kamor bi se lahko vezal z dolgo vrvjo na valobran. Ja, to že, samo, sidro mi ne drži, mu povem. Hvala za pomoč sredi noči, Francoz, krasen človek si, ampak midva greva ven. Bolje zunaj na vetru in dežju, kot tukaj v negotovi luki.

Pa ni bilo več dežja (ribiči že vejo!), vetra pa ravno prav. Samo z genovo in vetrom skoraj čisto od zadaj lepo počasi plujeva na jug. Ne greva daleč in se ne trudim z dvigovanjem glavnega jadra. Tako ali tako bi potem moral genovo najverjetneje zapreti ali pa voziti metuljčka. 4 vozle, kolikor jih delava z genovo pri 4 Bf krmnega vetra je za danes čisto v redu. Upam, da najdeva kakšen dober privez. Če ne bo šlo drugače greva pa v marino v Češme. Izbira mi sicer ne diši, je pa to v Turčiji izgleda edina pametna alternativa sidriščem. Podobno kot v zahodnem Mediteranu. Ni to Grčija, kjer se lahko vežeš v vsako luko. In kjer ni toliko ribičev. Toliko!

Poskusiva v Daylankoyu in – heureka! Ogromen čisto zaprt, ozek in dolg zaliv. Fjord. Na vsaki strani urejeni privezi. In gostilne. Baje slovijo po ribji hrani, vredno preveriti! Pa ni bilo več veliko prostih privezov. Poleg tega, ki sva ga dobila midva še morda dva ali (z nekaj domišljije) tri. Od skupaj nekaj sto! Ni ravno idilična vasica, prej up-market mestece, a vseeno. Po Bozcaadi prvi dober privez. In imava vodo in elektriko, ki ju že malce potrebujeva. Tudi cena je zmerna, 16 evrov. In kar je najlepše, do kafiča imam vsega skupaj le nekaj metrov. Le to me skrbi, ker je en izmed prostih privezov točno poleg mene in dneva še ni konec...

Tukaj se prav veliko več ne dogaja. Oštarije sicer vse delajo, tudi dobro mezo pojeva in pivo tudi sede kljub ramazanu. Ampak pogled naokoli vse bolj jasno kaže na neizpodbitno dejstvo, da je poletje (in z njim množice) mimo. Kljub temu, da je danes nedelja. Kot Piran izven sezone. Saj to mi je še bolj všeč, le gretje bomo počasi potrebovali za sedenje zunaj. In dolge hlače. In pulover. Nobene prave vročine ni več. Ponoči mi je oil skin prav dobro del.

Vesna na avtobus in v Češme (danes je market), večje mesto nasproti grškega Hiosa. Četrt ure z dolmušem. Jaz bom malo počil na barki in kaj prebral. Morda zavijem v kakšno birtijico. Bom še videl. Jutri zvečer bi rabil internet, instalacijo programov imam na sporedu, pa ga ni tukaj. Mogoče pa pograjsam računalnik in v Češme. Ali pa? Ah, do jutri je še daleč...

Ponedeljek, 22.09.2008

Nič ne bo s Hiosom. Danes ferry ne vozi. Štrajk. Saj ni res, pa je! Tokrat štrajkajo grški cariniki. Saj me ne čudi. Toliko kot jih je in tako nič kot ne delajo (in še manj znajo delati) res ne morejo imeti dobrih plač. Za nič dela je pač nič plačila. Bi moralo biti, če sem natančen. Kakorkoli, upam da se zadeva v nekaj dneh uredi. Pa ne zaradi carinikov, zaradi naju. Sedaj so mi samo onemogočili jesti svinjino, kar ob ribjem izobilju niti ni tako huda kazen, čez kak teden bi pa midva rada šla z barko preko meje...

Plan B. Malo naokoli bova šla z dolmušem in poskusila najti kakšen internetni dostop. V Ilici so toplice – Vesna je kar zastrigla z ušesi, ko je to slišala. Tja greva v inspekcijo. Najprej do Češem. Vsake pol ure vozi dolmuš in to je tukaj najboljši prevoz – če človek res ni v stiski s časom ali nima kaj večjega za nesti. Taksiji so sicer relativno pogosti, so pa kar dragi.

Češme je tipično turistično mestece, lepo urejeno z množico (res množico!) lokalov. Tudi trgovinic je kar nekaj. V pritličju prodajajo majčke za 100 evrov, v prvem nadstropju pa... no, tam pa za dvajsekrat manj dobiš original copy. Jaz razlike ne opazim. Morda je v kakovosti izdelave, če že kje, v izgledu sigurno ne. Zanimivo, sezona je mimo, gostov je malo, vse je pa odprto. Prav prijetno je sedaj hoditi po teh ulicah, ko ni gužve in kar predstavljam si lahko poletje! Kosilo v akciji (meze, brancin ali orada na žaru in solata) se da dobiti že za 6 evrov. In zakaj tega ne bi jedel? Plažica ob rivi ima zanimivo stvar: v morju na vsake toliko časa podest s sedežnimi garniturami – da se človek lahko malo odpočije od plavanja, izgleda. Preveriva še marino, ki je bila rezervna opcija, če v Daylankoyu ne bi dobila prostora. Skoraj prazna je! Ne moreš verjet. Očitno tukaj nimajo stalnih gostov in je sedaj prostora na pretek. Dobro, sedaj veva - za drugič.

Ilica je spet klasično turistično mestece. Lepo je urjeno, predvsem izredno zeleno in čisto. Ne vem, zakaj Grkom na oni strani meje ne rata malo pozelenit svojih otokov, čisto drugačni bi bili. Vsaj palme in hibiskuse bi lahko nasadili po parkih, kot tile tukaj, če se jim s pogozdovanjem ne ljubi ukvarjati. In razbiti asfalt zamenjali s tlakovci. Škoda. Ja, pa namesto spomenikov svojim prvoborcem (še pomnite tovariši, kako zanimivi so bili naši povojni spomeniki) in dolgočasnih cerkva na vsakem vogalu bi se lahko malo sem čez zapeljali in si ogledali, kaj se postavi po parkih in kako se streže turistom. No ja, kakor želijo... Po malo iskanja je Vesna našla naravni izvir tople vode v morju. Voda ima tam preko 50 stopinj in se je potrebno malo oddaljiti, da se zmeša z okoliško morsko v pravo temperaturo. Zanimivo na prvi pogled je, da za to ni nobene reklame ali obvestila kjerkoli v bližini. Če pa malo bolje pomisliš, je logično. To je zastonj, zraven pa stoji Sheraton hotel, kjer isti šmorn tržijo za lepe denarce.

Takole, preko Češem nazaj v Daylan in v iskanje interneta. Naj bi ga imel kafič poleg naše barke. Idealna kombinacija. Ima ga, samo... Po uri poskusov in neuspehov ter z zamenjavo treh »strokovnjakov« še vedno ne dela. Meni javlja, da geslo ni pravilno. Ampak, mojstri so prepričani da je – in probavajo. Saj se bodo tiste tipke na računalniku še obrabile, tolikokrat so ga ponovili, pa nič. Tukaj ne bo kruha za nas. Vesna ga najde v hotelu, malo stran. Dela brez težav in dela odlično. Težavo imam jaz, ker mi na oni strani niso naštimali stvari, kot je treba in tudi tam je moj sogovornik »strokovnjak«, ki tudi z navodili po telefonu ne uredi ničesar. Kar se mene tiče, povsem brez veze panika okoli interneta, Vesna pa je kar nekaj naredila. No, vsaj eden.

Ionska obala

Torek, 23.09.2008

Lepo jutro, vendar brez vetra. Narediva malo večji šoping in izplujeva. Ogledujem si obalo (Vesna dela v kabini) – kakšni hoteli in hotelska naselja! Vsega tega pred dvajsetimi leti ni bilo. Po dveh urah srečava veter. Tak, najbolj prijeten, 3 Bf, bočni. Res lep dan, prvi topel po nekaj hladnih. Ni kaj: meso imava, kajmak tudi, zalivov s turkizno vodo, primernih za spanje je tukaj v izobilju. Nekje se sidrava in kopava. Ne ravno v prvem (izkoristil bi rad veter, dokler še je), ne pa tudi prepozno, da ostane nekaj časa za čofotanje. Takole ob štirih bo ravno prav.

Lep zaliv, krstalno čista voda, 25 stopinj ima in popolna zaščita pred vetrom. Kako paše kopel v toplem morju na prvi jesenski dan! In kako pašejo šele čevapčiči s kajmakom in ajvarjem! Ej, kako lepo, da smo bili svoj čas del juge in tudi mi spoznali malo turške kulinarike. Kar ne morem si predstavljat pečenice s kislim zeljem v tem okolju...

Nobene luči nikjer naokoli, nobenega sija na obzorju in toliko zvezd na nebu...

Sreda, 24.09.2008

Danes imam rojstni dan. Da ne bi slučajno pozabil, mi to takoj sporoči moja vrla hči. Ob 00.01 najprej ekskjuzmi-bos-ju-hev-a-nju-tekst-mesič in takoj nato še zvonenje. Jasno, da sem spal in jasno, da mi je takoj potegnilo v čem je fora. Ampak, preden sem šel spat pa nisem pomislil na to možnost, priznam.

In kot se za moj osebni praznik spodobi, še en prečudovit dan. Jutro je kot v hribih. Sonce je močno in toplo, zrak pa hladen. Kako prijetno je ležati na soncu v kokpitu barke! Po zajtrku pa čof v toplo morje. Vesna plava celo na obalo in tam se gre nabiralno akcijo različnih školjk. Najino samoto v lepem in povsem zaprtem zalivu prekine ribiški čoln. Pristane na pomolčku ob plaži na koncu zaliva. Posadka šteje dva domačina. Pa se izkrcata, zakurita in začneta s peko rib. Očitno sta jih ravnokar potegnila iz morja. Ma, kaj bi lepšega! Še posebej, če je ramazan in te tukaj nihče ne vidi. Midva ne štejeva med očividce, jasno. Niti ne štejejo turisti na guleti, ki se sidra popoldne malo dalje. Ja, mira je konec, čas za odhod.

V glavnem poje motor, nekaj milj pa tudi pojadramo. Ne mudi se nama, danes bova naredila vsega skupaj petnajst-ali-toliko milj. In vezala se bova v novi marini (vasica Sigacik), kjer računava da ne bo težav s prostorom. In ga ni. Marina je čisto prazna. Je pa tam mojster, ki pove, da se pač ne moreva privezati. Marina-klouzd. Ok, na pontone ne gre, kaj pa na obali, kjer so privezi. Marina-klouzd. Ma, tamle, saj tamle je tudi vse frej. Jok-marina-klouzd. In z mahanjem nama da vedeti, da ne bo popustil. V zalivu zunaj so že eni Švicarji, ki nama povedo, da so jih danes vrgli ven. Včeraj je še šlo, sedaj ne gre več. Res sem videl potapljače, ki so štimali mooringe, ampak z malo volje bi nas že lahko kam posadili. No ja, saj najbolj bo prikrajšan lokalni oštir. Midva imava s sabo zalogo, bo pa roštiljček spet zapel.

In pečeva in poslušava muziko z bližnjega minareta. Tale imam je prav popevkarsko navdahnjen. Očitno je rock pevec v pokoju. Molitev bogu odpoje tako, kot tega nisem še nikjer slišal. Mogoče pa ni pel bogu, ampak meni in mojemu rojstnemu dnevu na čast. Čisto možno, zato je pa bilo drugače, kot običajno. Malo se delam norca, ampak vseeno je to precej bolj prijetno poslušati, kot ono neinovativno tolčenje s kladivom po nakovalu, kakor počno to pri nas. Namen je pa itak isti. Povedati raji, da veliki brat je in da je buden. In da naj se ga le pazi, če ne bo pridna in poslušna. Ovčice moje...

Četrtek, 25.09.2008

Za danes je napovedan močan dež. Dopoldne naj bi začel. Še pred svitom vstaneva, popijeva kavico in ob svitu (ki je sedaj šele malo pred sedmo zjutraj) izplujeva. Oblečem se za najhujše, še celo nepremočljive hlače potegnem nase. Pa nič ne kaže na dež. Sonce se sili izza oblakov in je bolj in bolj močno. No, pravzaprav je oblakov skozi manj. Preverim današnjo napoved in – dežja ne bo. Kakor hitro sem se oblekel, tako hitro se še (prepoten) slečem.

Če ni dežja, potem je prilika, da se po desetih miljah ustaviva in kopava. Spet v zalivu s famoznimi hot springs. Da nekaj na to temo tukaj zna biti, nakazujejo skale, vse so vulkanskega izvora. Ampak, lepo počasi. Najprej je zajtrk na prijetnem jutranjem sončku. In za zajtrk – jajca s slanino. Ja, še imamo zaloge svinjine, še! Potem pa Vesna v iskanje toplih podvodnih izvirov, jaz pa na branje knjige. Po slabi uri plavanja, prisopiha nazaj. Ja, saj jih je videla, to že, občutila jih pa ni. Pa kaj, morje ima še vedno povsem prijetnih 25 stopinj.

Počasi se odpravljava na odhod, ko ravno vplujejo drugi. Ej, hitro sidro ven, da se jim umaknemo, dokler jim to še koristi in da bodo imeli prostora kot se šika. Da bodo še oni uživali samoto zaliva. Zaliva, kjer sva bila sama – skupaj z vojaško posadko mobilne radio veze na vrhu klifov nad nami. Seveda, to je bilo samo za našo varnost, saj vem.

Nekaj časa imava šibak veter in počasi napredujeva. Točno iz smeri nama piha in če bo tako naprej, bova pristala šele zvečer. Počasi sicer obrača in smer je že dobra, zato pa po nekaj urah in preplutih slabih desetih miljah veter dokončno zaključi svojo kariero. Zadnji dve uri nama vleče diesel. Tega je počasi potrebno malo dotočiti. Tukaj je prilika, ker je črpalka v marini, ker ni vetra, ker je prava ura, da je črpalkar na delu in ker imava čas. Rečeno storjeno. Potem se vežemo. Pomagajo nam, lepo poskrbijo za nas. Ej Španci, tile tukaj imajo ravno tako s hoteli pozidano obalo kot vi, pa vseeno znajo pomagati pri pristajanju! Čisto na koncu pomolov smo, ker je najboljše zatišje pred vetrovi in valovi. Je pa na tem delu vse skupaj tako tesno, da se bojim, kako bomo splezali ven, če bo malo bolj vleklo. No, o tem bom razmišljal drugič. Elektrika je, ampak. Eksotični vtikač imajo. Če jo hočeš uporabljati, moraš kupiti adapter. Saj, ko bi mi še kdaj prav prišel, se sploh ne bi pritoževal. Tudi cena je čisto spodobna. Vseeno pa mi sve skupaj malo smrdi na to, da je lokalni električar komu kaj podmazal. Mi, električarji, smo od hudiča, ni kaj! Je pa zato WiFi na barki in danes je na sporedu delovni dan, morda še jutri. To, da je internet pri roki, to šteje!

Ne šteje! Internet je sicer zastonj, ampak... Kako se že reče: nema džabe ni u stare babe. Dela tako obupno počasi, da ni uporaben. Obogatena s pozitivnimi izkušnjami iz drugih turških krajev se odpraviva z računalnikom na potep. Ma, kaj bi djal. Vsaka druga oštarija ponuja brezžični internet za svoje stranke. In vsi so več ali manj hitri. Kar se tega tiče je Turčija daleč največje pozitivno presenečenje najinega potepanja. Najslabše je bilo tam, kjer sem pričakoval največ: v razviti Italiji, Španiji, Franciji... Ker lahko izbirava, se spraviva v prijetno hotelsko restavracijo, kjer sva več ali manj sama na verandi v prijetni senci gostega drevja. Ko bi bile vse pisarne take. Mislim, da ko dvigneš roko, dobiš takoj na mizo pivo – ali kar koli drugega si zaželiš. Pa še delo je tukaj zanimivo: Vesna dela, jaz pijem pivo. In še eno. In...

Petek, 26.09.2008

Kar ni bilo narejenega sinoči, bo treba narediti danes. DDV je treba zrihtat še ta teden, da ne bo panike v ponedeljek. In tega ni malo. Vse kaže, da bom imel day-off. Vesna besno v oštarijco na svoje delovno mesto, jaz pa malo naokoli. Kusadasi je primerek do konca našponanega turističnega mesta, kjer so dodelane vse podrobnosti. Kot na primer mestna plaža, kjer so v mivki zakopani lonci s palmami. Tu grejo gostje dejansko ležat pod palmo. Ok, palme se bananine in čisto majhne, ampak nič ne de, plaža se vseeno lahko imenuje Palm beach.

Za razliko od mnogih drugih luk, ima Kusadasi posebne pomole za križarke. Do sedem jih lahko sprejme. Danes, izven sezone, jih je bilo samo pet. Med njimi tudi Celebrity X Cruises, Legend of the Sea, Nautica, ... Same ogromne ladje, torej. Včeraj je bila tukaj tudi »jadrnica« Club Med. Ja, to je masovni turizem v svoji perfekciji. Industrija zabave množic. In vse te križarke so opremljene s satelitskimi antenami za internet, velikimi kot moja barka. Tam že ni težav z internetom. Ko bi se parkiral poleg, bi ga lahko kar njim kradel...

Neskončne ulice s trgovinami in restavracijami z zanimivimi napisi. Genuine fake watches. Kako me to spominja na dogodek iz jugovzhodne Azije, ko je prodajalka resno odgovorila na vprašanje, če je roba fake: no-sl-dis-is-oližinal-kopi. In kaj je to original copy? Jes-sl-jes-oližinal-kopi-sl-is-kopi-of-oližinal-sl. Not-kopi-of-kopi-sl. Ju-čopi-hil-onli-oližinal-kopi. Ok, tam sem torej ne glede na zapletenost pojasnila lahko kupil le kopije, kaj pa tukaj? Genuine fake watches? Vsekakor enako. Čeprav sem se kar malo bal, da bo tole naporna zadeva – da me bodo vseskozi cukali za rokave, tega ni bilo. Praktično nihče te ne sili v svojo trgovinico. Kako napredujejo Turki! Zoprna vsiljivost, ki je bila pred leti negativna lastnost je praktično izginila. Le še tu pa tam se najde kakšen prodajalec, ki te ogovori. Če ga ignoriraš, takoj neha.

Ob dveh preverim in Vesna še dela. Pa kar v pisarni pojeva kosilo. Tale pisarna ima dobro kuhinjo, ni kaj. Potem pa nekateri na branje knjige, drug pa ostanejo v pisarni. Šele ob šestih se skupaj odpraviva malo naokoli. V šoping jadralne obleke za Vesno. Kogarkoli vprašava, vsi vedo povedati, da to v Kusadasiju imajo. V luki. Na koncu končava v luškem šoping centru, ki močno spominja na tiste na letališčih. Tudi dostop do tam je podoben. Skozi postopek je treba, kot če greš na avion (rentgen in te stvari). Pri varnostniku še zadnjič preveriva ali to tam je. Seveda je! Pa ni bilo nič. Ja, v imenu trgovine je že beseda marine, prodajajo pa samo cotice... Zato pa sosednja trgovina prodaja pipe. In Tonček je postal srečen lastnik nove pipice. In turškega tobaka.

Sobota, 27.09.2008

Šoping in ven. Danes imava dobrih 40 milj z vetrom in ker je dan že kratek, se je treba zjutraj kar podvizati. No, tole podvizati je malo odvisno tudi od ostalih. Trgovino odprejo šele ob devetih. Brez mesa, četudi ni svinjsko, pa ne greva. No, ko smo že pri svinjini. Skoraj vse čestitke, ki sem jih dobil za rojstni dan, so bile na to temo. Če ni bila pesmica, je bila pa slikca. Taka s pujskom. Ali pa vsaj nekaj na temo: »Joj, Tonček, kako pa ti sploh lahko živiš brez kralja?«. Hvala, gre nekako. Pravzaprav precej lahko. Vsaj dokler sem imel še grške zaloge, je bilo povsem enostavno, pa tudi sedaj ni panike. In mislilm, da bi vsi, ki jih to tako skrbi, takoj zamenjali z mano. Zamenjali službo za dopust. Četudi brez svinjine.

Naslednja stvar, ki vse zanima je, ali mi je dolgčas. Ni mi! Tukaj se toliko dogaja. Toliko SMS sporočil, kot sedaj nisem dobil še nikoli. Plujeva na meji med Turčijo in Grčijo in pišejo mi vsi trije grški in vsi trije turški mobilni operaterji in vsak mi želi samo najboljše in je vesel, da sem prišel k njim. Kako lepo je dobivati taka sporočila! Sporočila, ki ti nedvoumno povejo, da si nekomu zelo drag. Za povrh mi še moj domači Mobitel vsakič pove »Zapustili ste EU...« ali pa »Vstopili ste v EU...« in me natančno seznali s posledicami, ki mi sledijo. Še dobro, da ima moj nad-telefon tudi funkcijo »Briši vse«. To moram kar naprej uporabljati. Se bojim, da bi bila Vesna ljubosumna, ko bi videla, koliko SMS sporočil s sumljivo vsebino prejmem vsak dan. Ženske pa itak stalno brskajo po moških telefonih, če je le prilika. To se ve.

Plujeva ob čudovito razbrazdani obali, polni zalivov in zalivčkov, primernih za sidranje in kopanje v topli in kristalno čisti vodi. Nekoč je bila to verjetno samotna obala, danes je pozidana kot španska. No, za odtenek bolje vseeno je. Namesto hotelov-stolpnic so tu tako imenovane počitniške vasice. Neskončna naselja enakih eno ali večdružinskih hišic. Vse so enake in vedno v skupinah po nekaj deset, včasih celo sto. Pogled na obalo tako ni nič kaj prijeten. Konec septembra so to že več ali manj naselja duhov in sidranje v zalivu s tako vasico v ozadju le kazi videz, hrup množic je mimo. Vsaj nekaj. Samo predstavljam si lahko, kako gužvasto je tu poleti! Pred eno tako se celo malo nasmehnem, spomnim se nekega filma. Nad plažo je iz kamnov sestavljen velikanski napis »Kamp policijske akademije«.

Zanimiva je tudi primerjava med Samosom v Grčiji in turško obalo nasproti. Preliv je širok slabo miljo in imava krasno priliko, da si grško obalo ogledava čisto od blizu. V primerjavi s Turčijo ni tam nič. Divjina. Nekaj zakotnih vasic in to je vse. Pa kakšna birtijica na obali tu in tam. Nekaj malo večjih hiš bi lahko bili hoteli v stilu cimerfrajev, pa nisem čisto prepričan. In oboji imajo isto morje. In isti meltemi, na katerega se Grki izgovarjajo, da ni primeren za turizem. Hja, delati je treba, delati. Tu tiči izvirni greh...

Več kot 50 milj sva naredila, večino z dobrim vetrom, 5 Bf krme. Vsaj uro ali dve prej sva prišla, kot bi z motorjem. Zato sva lahko sidrana v povsem zaprtem zalivu in ne v prvem, ki je na voljo pred mrakom. In še za roštilj je čas. Kilca koft in en kup zelenjave za lahko noč. Pa še en film na DVD. Mene mesek premaga po četrt ure in grem spat, Dustin Hoffman in kompanija me ne potegne. Vesna vztraja do konca. Filma, ne baterije.

Nedelja, 28.09.2008

Ponoči je močno pihalo, vendar je sidrišče odlično. Bolje sem spal, kot v večini marin. Nobenega vala in predvsem nobenega tolčenja tujih dvižnic ob jamborje. Danes pa naprej. Z vetrom.

Nekaj ga je, ni ga veliko. Hja, potem pa ne bo jadranje, ampak kopanje. Zaliv Kazikli je dolg in na koncu vlada skoraj popolno brezveterje. Kjub temu, da zunaj piha 4 Bf. Vesna je celo uro v vodi, jaz se pa malo poigram z mazanjem vinčov. Nazadnje sem to počel pred nekaj meseci in mislim, da jim nekaj kapljic masti ne bo nič škodovalo. Po vsej tej slani vodi, ki se je med poletjem prelivala preko njih. Prespala pa tukaj ne bi, greva dalje. Poskušala bova najti prostor v luki Asin, antičnem Iassusu. Na tem koncu je to edina luka, ki me spominja na grške. Taka, kjer ni marine, je pa voda in elektrika na pomolu pred vasico.

Na tem koncu se kar bohoti globokih in zaščitenih zalivov. Krasno okolje, če ne bi bilo kmetijsko izredno intenzivno. Kmetijsko v vodi. Tu prevladuje panoga živinoreje, bolje riboreje. Toliko ribjih farm, kot tukaj nisem videl še nikjer! In težko jih bom še kje. Brez pretiravanja jih je na stotine. Po zalivu, širokem nekaj milj je treba voziti kot skozi slalomska vrata. In to se ponovi v vseh naslednjih zalivih, skozi katere plujeva. Prostora za sidranje po zalivih je ostalo sicer še veliko, ni pa zanimivo čofotat med bazeni z ribami in delavci, ki jih krmijo ali se kako drugače ukvarjajo z delom na podestih ob bazenih. Pa saj je jasno, zakaj. Toliko ljudi, kot jih je tukaj v okoliških počitniških naseljih (ki jih še kar intenzivno gradijo) je treba nahraniti. In kako to izgleda sem videl v lokalni oštarijci zvečer. Skupina Nemcev s sosednje barke (čudovitega, 80 let starega in v nulo vzdrževanega keča) je za večerjo naročila ribe. In jih dobila. Sicer lepo pečene na roštilju, potem pa zmetane na kup in prinesene na pladnju tako, da so ležale vse povprek. Natakar jih je potem s prijemalkami razmetal po krožnikih. Kot bi pri Čadu prinesli na mizo ploščo mesa za deset oseb. Čista industrija. Je pa tudi cena industrijska: orada ali brancin s prilogo in solato stane v gostilni 6 evrov. In tej ribi prav čisto nič ne manjka, le gojena je. Kot so sami turisti deležni industrijske obdelave, tako je tudi njihova hrana. Ni tako v redu?

Ponedeljek, 29.09.2008

Čisto brezveterje, veter je napovedan za popoldan. Pa ne bova čakala. Voziva po olju in v daljavi nekaj plava. Pečena prašičja glava! Saj vem, da to ne more biti res, a vendar meni tako izgleda. Greva pogledat. Kakšno razočaranje! Samo crknjena želva je. Izgleda, da akutno pomanjkanje svinjine pri meni povzroča halucinacije. Ah, ja... Odločitev je padla. Zmotorirala bova do prvega zaliva in na kopanje. Prav neverjetno je, koliko ribjih farm je in kako težko je najti zaliv, ki je brez teh in v katerem je voda bistra za kopanje. Najdeva ga na otočku Salih. Lep zaliv, z gozdom do morja. Sama sva, Vesna v vodo, ki ima za konec septembra spoštljivih 27 stopinj, sam se spravim pošiti glavno jadro. Ščitnik zgornjega križa se je odlepil in odpadel. Glavno jadro, ki se ob krmnem vetru nasloni na križe, se je začelo trgati. Zaenkrat še ni nič hudega, lahko pa ga močan veter potegne narazen. Bolje sprečiti nego lečiti, pravijo naši južni sosedje. Pol urice lepljenja in šivanja in stvar je urejena. Pa še eno stvar sva morala urejati. Počila je cev pri bojlerju in v čisto tankem curku je voda špricala meter visoko. Kar nekaj teflonskega ovoja in nato še power tape je bilo potrebno, da je zadeva za silo poflikana. Za drugo sezono bo vsekakor potrebno zamenjati cev.

Samoten zaliv ne zdrži prav dolgo. Kmalu dobiva sosede in nato še ene in še ene. Za ta letni čas je kar precej gužve. Očitno so zalivi naprej zasedeni s pridelovanjem rib. Oni nazaj so - to sva preverila. Pa tudi v marine marsikdo ne rine, če ni nuja. 40 evrov hočejo za 10 metrsko barko, nudijo pa le vodo in elektriko. In hotelski kompleks v ozadju. Prvih dveh stvari danes ne potrebujeva, slednja naju pa sploh ne zanima. Tuhtava in tuhtava in nič pametnega ne stuhtava. Verjetno bova kljub sosedom ostala kar tu. Danes je moj delovni dan, začel se je že zjutraj, pa naj bo tak še večer. In zato ne potrebujem marine. In v marini ne morem kuriti roštilja...

Karijska obala

Torek, 30.09.2008

Ramazan je mimo. Danes se začne Bajram. Največji muslimanski praznik. Me prav zanima, kakšne fešte bodo pripravili. Verjetno jo mahneva kar do Bodruma, tam se bo sigurno kaj dogajalo.

Okoli desetih izplujeva, nekaj vetra je. Iz sosednjega zaliva izpluje še ena barka. Oboji naštimamo smer in smo čisto vzporedno, slabih petdeset metrov narazen. In kaj vidim? Dufor 325. Popolnoma enaka barka, kot naša. To bo dirka! In je. Nekaj časa smo prvi mi, potem oni, in spet mi. Odvisno od tega, kako močan je veter. Ta se obrne in imamo ga ostro v orco. Tu imajo nasprotniki odločilno prednost in odlično šanso, da pridobijo nekaj metrov. Oni plujejo na diesel, mi na meltemi. Hitrejši smo kot oni, le smer ni čisto prava. Obrniti je treba. In narediva obrat. In naredijo ga oni. A?! Očitno so se premislili in gredo drugam. Škoda, pa tako razburljiva dirka je bila. In po milji spet obrneva, skozi ozek preliv med otokom in celino greva – tu je najkrajša pot. Nasprotnik kmalu potegne še eno nepričakovano potezo. Obrat. Spet plujemo vzporedno, no sedaj smo mi v močni prednosti. Oni so se očitno ustrašili plovbe skozi pol milje širok prelilv in so raje zavili okoli otoka. Ko je otok mimo, zavijemo za rt in potem jih ne vidimo več. Tu dobiva veter z boka in kasneje od zadaj in pri 5 Bf s skrajšanimi jadri letiva, da nimajo niti teoretičnih šans, da naju ujamejo z motoriranjem. To ni več bitka, to je mesarsko klanje. Končni rezultat je tako v naprej jasen, Volvo Penta : Victory sails = 0 : 1.

Plujeva ob do sedaj najbolj turistično izkoriščani obali. Se mi zdi, da še bolj kot ona, španska. Obala je relativno strma in celotna pobočja od horizonta do horizonta so pozidana s počitniškimi vasicami. Resorti. Ogromne količine ljudi lahko spravijo sem. In še gradijo. Še in še. Izgleda, da dokler ne bo pozidan še zadnji košček obale. Obale, ki za povrh na tem koncu sploh ni nič kaj lepa. Gola je in samo skalovje. Malo opazujeva ta naselja. Samo naselitvene zmogljivosti, nobenih spremljajočih objektov ne vidiva z morja. Ima me, da bi si šel to ogledat od blizu. Ima me, ampak najbrž ne bom. Je toliko drugih, lepših, stvari, ki imajo prednost pred tem...

Marina v Bodrumu. Turki nas lepo sparkirajo. Prostora je manj, kot v najbolj natlačeni marini, kar jih poznam - oni na Korčuli, zadnji privezi. Z bočnim vetrom, ne smem pluti počasneje, kot 2-3 vozle, da me ne zanese v mooringe vezanih bark. Še dobro, da so na eni strani finger pontoni in lahko plujem pol metra od kljunov bark. Čisto zadnji privez nama dodelijo in ko priplujem do tja, mi z RIBom potisnejo kljun, kot bi imel bow throaster in hip-hop smo stisnejni med dve barki. Glede na veter, smo tu na najboljšem delu marine.

V Bodrumu smo bili pred slabimi dvajsetimi leti. Spomini so že rahlo medli. Ampak tudi, če bi bili fotografski, ne bi nič pomagali. Neverjeten razcvet je naredilo mestece v tem času. Vse je drugače, predvsem pa je vse izredno lepo urejeno in čisto. Ne vem ali je razlog Bajram ali sezona tukaj še traja – plaže so relativno polne in ozke ulice tudi. In ne glede na največji muslimanski praznik (ekvivalent naše Velike noči, ki je tudi zaključek posta), je vse odprto. Vse! In prvič, odkar sva v Turčiji, so gostilne nabasano polne že podnevi. Ni pa nobenega žura. Pričakovala sva nekaj podobnega, kot je to v Grčiji za Veliko noč. Z ognjemeti, rajanji in podobnim. Povsem običajni praznični dan. Podobno kot naša Velika noč, če izvzamemo procesije, ki se pri nas valijo v cerkve. Tu pred mošejami nisva nikjer opazila nič takega. Tudi, ko imam zapoje, nihče ne pokaže, da je čas za molitev. Kot, da se jih vse skupaj sploh ne tiče.

Danes jeva na hitro. Donner kebab. Jaz dvakrat. Tako, zavit v piti je boljši, kot grška kopija, giros. Saj po okusu, morda niti ne (čeprav nikakor ne morem reči, da je slabši), ampak sosedje tlačijo notri paradižnik in tzaziki, ki potem povsod kaplja in curlja. Tale donner pa lahko poješ vzravnano, kot se za umirjenega starejšega gospoda spodobi. Sva pa padla na finto. Vse tukaj je bilo tako poceni. Presenetljivo poceni. Pa sva si rekla, da je to pač posledica konkurence. Ampak. Ko sva hotela plačati, so bile cene drugačne. One na plakatu so bile v evrih. Saj je vse lepo pisalo, znak € je bil poleg vsake cifre, le da – jasna stvar – na valuto nisva bila pozorna. Malo sem se nasmehnil, ko se je poleg ustavil mlad Šved. Pameten, kot televizor in predvsem nadut. Pork-djoner-kebab-pliz. Jes-sr-nou-problem. In dobil je kuro in jo jedel in pohvalil, kako je dobra... Večer pa, kako drugače kot delavno. Za Vesno. Jaz sem ji le delal družbo. In popil pivico ali dve in pokadil pipico.

Sreda, 01.10.2008

Oktober je. Domov bo treba. Ampak... Ne še! Zakaj, ko je pa tukaj tako lepo? Zbudimo se v prečudovit dan. Spet je vroče. Ne vem ali je to posledica kakšne tople fronte ali je na tem koncu vedno tako ob tem času. Med 25 in 30 stopinj je čez dan. Vesna dela. Delala je že sinoči do pol noči in tudi danes. Včeraj je imela le za eno uro dela in danes ga ima še vedno. Vsa je živčna, ker ji ne gre, kot bi si želela in čisto neznosna je postala do sostanovalca. Grem v šoping hrane. Ni blizu, ampak vsaj časa imam dovolj. Opazim pa nekaj. Tole je mesto frizerjev! Če sva v Almerii naletela na mesto zobozdravnikov, so to tukaj definitivno frizerji. Vsaj dvajset, če ne več jih naštejem. In moji lasje so že močno potrebni škarij. Ampak. Tule so frizerji moški. To ni zame. Nekako mi ne sede, da bi me moški božal po laseh. To bi bilo nekaj za Vesno! Tudi ženski frizerji so vsi po vrsti – moški. Samo. Ona dela...

Pa še do raznih trgovin z navtično opremo zavijem. Zaprte so. Tri dni bodo zaprte. Dela le električar. No, pa naj pride in preveri, zakaj se mi zadnje čase akumulator tako hitro izprazni. Mojster zna samo turško. Ampak res samo turško. Menda zna njegov patron (to je očitno šef) nekaj angleščine. Pride pa čez eno uro – še dobro, da vem, kako se reče eno pivo in kako se po srbsko reče ura (hvala, južni sosedje, za vaš izredno čisti slovanski jezik!). Bir sat je torej ena ura. Pa ga ni. In temu tipu ne znam razložiti, da je akumulator že slab in da je verjetno kje kakšen stik in s tem stalna poraba. Da naj to preveri. Mislim, da bi bil tudi brez jezikovne bariere bolj slab električar. Bomo pa še nekaj časa takole. Saj za dnevne plovbe je v redu, za pasaže pa ne. Akumulator zdrži vsega nekaj ur. Tam ga pa rabim za jadranje preko noči s prižganimi lučmi in avtopilotom.

Do petih popoldne Vesna še vedno ni oddelala svoje ure dela. Tole bo trajalo še tri dni! Greva. Do sosednjega zaliva speči ribe. Ni najboljša izbira. Sidrana sva pred obalo, ki je popolnoma pozidana s hoteli in na rivi mrgoli restavracij in kafičev. In diskov. Saj, če bi poslušal enega, bi morda še šlo, takole je pa tole miks vse možne muzike, kar je obstaja. Turki pač nudijo za vsak okus nekaj – meni tukaj nudijo za vse okuse nekaj...

Četrtek, 02.10.2008

Spet čudovito jutro! No, skoraj čudovito. Vse je kot v pravljici, kar pomeni, da ni vetra. In ga danes ne bo. Zajtrk na sončku, potem pa na bližnji otok Karaada, kjer naj bi bil raj za revmatike. Tam so toplice s tako izredno zdravilnim blatom, da ga samo pogledaš in že si zdrav. Kaj šele, če se z njim popackaš po telesu. Samo nekaj milj je, v slabi uri sva tam.

In sva. Samo. Tole vse deluje precej zapuščeno že od daleč. Sidrati se ne morem, ker je globoko, pristati na pomolčku, ki je namenjen turističnim barkam z malo greza, bi moral pa izredno previdno. Odločiva in greva dalje. Od blizu izgleda še bolj zapuščeno, kot od daleč. Streha verjetno ne drži vode, tam kjer naj bi bila gostilna je nekaj mizo postavljenih ena na drugo, stolov ni. In sploh ni nikjer žive duše, čeprav je ura že deset in čez.

Raje se ustaviva v zalivu malo dalje. Krasna, kristalno čista voda kar vabi na kopanje. Če dodam lep sončni dan in toplo morje, je užitek popoln. Ko malo premišljujem, kako da je tukaj še sedaj tako toplo, mi postaja počasi jasno, da živim v stereotipih iz otroštva. Sedaj sva na 36 vzporedniku, kar pomeni (takole na hitro v grobem približku), da je sonce tukaj v začetku oktobra približno enako močno, kot na severnem Jadranu konec avgusta. In konec avgusta na severnem jadranu je najlepši del poletja. Poletja, ki se sicer počasi poslavlja, ni pa še reklo zadnje besede. Med plovbo malo opazujem temperaturo morja. Pod 27 stopinj ne pade. Za trenutek jo namerimo celo 29,8. No, to je samo preblisk, realna temperatura je tam okoli 27 stopinj. Z referenco 11 stopinj ob odhodu iz Portoroža.

Sidrava se na otoku Sehir (Castle Island). Jaz besno nad roštilj, Vesna na večerno plavanje. In na otok. Tam je tudi Kleopatrina plaža, ki se tako imenuje zato, ker naj bi po izročilu Kleopatra dala nanjo navoziti egipčanski pesek. Samo zato, da bi se njen ljubimec Antonio lahko sončil na prijetni mivki. Hja, lepo je biti Antonio, mar ne? Ampak. Na to plažo se sedaj ne sme, peska niti slučajno ne smeš prijeti, kaj šele odnesti s plaže. Si takoj kaznovan po členu 2863 ne vem katerega zakonika, če prekršiš pravila. Še kaj drugega se tudi ne sme. Napisi, ki so na vsakem koraku poti, speljane po lesenem podestu, vse lepo razložijo. Nasploh je seznam prepovedi podoben onemu iz Singapurja. Na tej znameniti plaži pa so tudi domačini, ki jih kar strese, ko zagledajo Vesno. Kaj pa ona sploh počne tu? Od kod pa je prišla? Z barke, hudiča, od kod pa. Ampak, po peti uri zvečer se na otok ne sme. Zaradi naravovarstvenih predpisov. Čez dan mora pa vstopnico kupiti. A? Kakorkoli že, Vesna si je Kleopatrino plažo ogledala brez vstopnine. No, če bo otok, ki je resnično lep, tak tudi ostal, te prepovedi močno podpiram. Da le ne bi na njemu zgradili še enega izmed množice resortov...

Preplula sva skoraj celotni zaliv Gokova in je neprimerno lepši, kot zalivi med Češmami in Bodrumom, ki so polni hotelov in še bolj polni počitniških naselij. Ta tukaj je še precej neokrnjen, lepo poraščen z gozdom, ki marsikje sega do morja. Zalivov, kamor se da sidrati, je pa na kilometer obale daleč največ, kar sem jih imel do sedaj priliko srečati. In ni ribjih farm! Izgleda, da Turki urbanistično dobro planirajo. Del obale žrtvujejo za industrijo (turistično in ribjo), del je pustijo neokrnjene. Upam, da bo take čim več tudi naprej.

Petek, 03.10.2008

Ponoči je bilo nekaj kapljic, jutro spet jasno. Pa saj to je kot v pravljici! Narava okoli nas je prečudovita. Gozdovi se spuščajo vse do morja, zalivov je neskončno in skoraj v vsakem se je možno sidrati. V večini se je potrebno vezati z vrvjo na obalo. Ozki so ali pa so pregloboki, da bi se bilo možno varno vrteti na sidru. Vetra tukaj očitno nikoli ni preveč, kajti če bi ga bilo, bi bila obala uničena od soli. Danes ga je ravno prav za zelo umirjeno jadranje po zalivih z množico obratov in spreminjanjem smeri. Kot bi jadral po jezeru. Manjšem jezeru. Gorskem jezeru, kjer listavce že zamenjajo iglavci.

Nisva pa edina, ki misliva tako. Očitno. Na vodi je prava gužva. Oktobra. V nekaterih zalivih so urejeni pontoni s privezi. Z vodo, elektriko in lazy line. In več ali manj so vsi zasedeni, kljub plačilu in kljub dejstvu, da je bila noč povsem mirna. No, privaten zaliv se še vedno da najti brez težav, teh je toliko, da jih ne zmanjka hitro. Si pa kar težko predstavljam, kako izgleda vse skupaj v sezoni. Kot Malta? Korzika? Bljak! Morda kot Tunizija? Podobno, kot tam, so tudi tukaj morske deklice predstavljene (če se blago izrazim) okrnjeno. Tako, da se ne vidi njihovega vabljivega oprsja. No, vsaj oblečene niso, kot so v Tuniziji. Vendar - kar je najlepše – kip je postavljen na čeri sredi globokega zaliva. Sredi ničesar. Čudovita domislica. Nekaj podobnega smo do sedaj videli lani v Grčiji na otoku Inoussi, med Hiosom in Turčijo. Le, da je bil kip postavljen na čeri pred vasico. Ampak, morska deklica tam je bila upodobljena kot se šika!

Vegetacije je proti izhodu iz zaliva manj, vetra je več. Meltemi (kar je skoraj vedno poleti) piha tu z zahoda, točno v zaliv. Danes imava pa silno redko priložnost, da jadrava iz zaliva z jugovzhodnikom. Izkoristiva jo. 5 Bf v polkrmo, brez vala (in zato s polnimi jadri) naju vleče 7 vozlov. Čudovito, uro prej, kot planirano sva v Kormen, lučici nasproti Dače. Nasproti tokrat pomeni preko kopnega. Trajekt Bodrum – Dača se tu ustavi in ljudje nekaj kilometrov nadaljujejo z avtobusom. Je ceneje in hitreje, kot plovba dodatnih dvajset-ali-toliko milj okoli rta. Okoli rta, kjer vedno močno vleče!

Vendar. Lučica je polna. Je bila polna, če sem precizen. Ko vplujeva, nama pomahajo in domačin s prečudovito 23 let staro leseno barko, se prestavi in nama naredi prostor. Lepo! Kasneje klepetamo in pove, da je iz Istanbula in barka je njegov drugi dom. Gosti kapitana trajekta, ki je vplul. Trajektiča, bolj pravilno. Velik je kot izletniška ladjica. Kapitan nama ponudi raki, midva pa za kontro Juretov šnops. Na njegov komentar: Uf-ic-strong mu Vesna mirno zabrusi nazaj aj-told-ju-bat-ju-didnt-beliv-mi. Najprej se mi zdi, da ga nista popila, vendar ko ga po nekaj časa opazujem na poti do veceja, iz zapletanja nog postane jasno, da sta ga...

Na pomolu je voda in elektrika in gostilna. Ravno sem v fazi naročanja, ko prisede Vesna. Po klepetu s sosedo, Nemko. Pove, da so jim ribe zaračunali astronomsko. Opa, potem pa najprej naročiva jedilni list. Pa ga - kao – nimajo. Aha. Plačava pijačo, jedla bova na barki. Edini oštir tukaj je in verjetno je bil na šolanju v Dalmaciji. Jaz tudi!

Sobota, 04.10.2008

Ponoči dežuje, zjutraj sije sonce. Kot v pravljici. Po kruh greva. Sosed je rekel, da je trgovinica deset minut stran. Midva hodiva dobre pol ure. Deset minut je vejetno mislil z avtom, pa ga nisva dobro razumela. Kdo ve? Je pa to končno kraj, ki nima s turizmom nobene veze. Čisto kmetijsko vaško okolje. Lepo se je v toplem jutru sprehajati med njivami in živino.

Vetra ni. Odpeljeva se na kopanje v zaliv malo bliže rtu Devenboynu. Rtu, ki leži južno od Kosa. Pokrajina je lepo gozdnata, prijetna za oko. Ko jo gledam takole proti soncu, mi izgleda kot bi gledal naše hribe. Tam nekje na višini 1500 metrov. Z jezera. Le da ima to morje dobrih deset stopinj več oktobra, kot naša gorska jezera avgusta. V Mersenčiku se skopava. Zaliv je velik. Prvi sidrani sosedje so pol milje stran in mirno lahko plavava in se sončiva brez kopalk.

Veter se dvigne šele popoldan. Izplujeva. Naslednjih devet milj se nama podaljša za dodatnih pet. Orca. In val. Spet se pokažejo vse težave dizajna barke pri jadranju v val. Nikamor ne gre. In sploh ni veliko vetra, vsega 3-4 Bf. Za to pot potrebujeva dve uri več, kot bi ob drugačno smeri vetra. V Knidosu se ne ustaviva, računava na Palamut. Sedaj sva obrnila na vzhod in imava veter od zadaj. Škoda je prekiniti.

Oktober je in v lučici, ki je skoraj specializirana za jadrnice, dobiva predzadnji privez! Poleti si sploh ne morem zamišljati, kako je tukaj. Res je sicer, da so za ponoči in jutri napovedani južni vetrovi in da je ta luka daleč naokoli najboljša v takih razmerah, vendar... Jutri naj bi bil celo urnebes. Že zjutraj me je sosed spraševal po vremenu, ker je slišal, da bo hudo. Sedaj nam spet razlagajo podobno. Preverim svoje vremenske karte in pri večerji na nad-telefonu (ja, WiFi je tukaj v vsaki birtiji!) še turške. Za sredino Egejskega morja je res near gale warning, ampak tukaj ne bo sile. Do dvajset vozlov zahodnika – za naju torej s krme. Če ne bo vala, to še za krajšanje jader ni. Bo pa morda deževalo. To – se mi zdi – bo huje, kot veter.

Palamut je ravno prav turistična vasica. Izbira gostilnic ob dolgi prodnati plaži je dobra, trgovinice za nabavo nujnih stvari so, velikih hotelov in resortov ter predvsem instant souvenirdžinjic pa ni. In s tem ni neskončnih hord turistov. Na splošno je del, ki sva ga obplula od Bodruma dalje kar po vrsti čudovit. Ko bi le bilo tako še naprej...

Nedelja, 05.10.2008

Nekoga zanima od kod sva. Pravzaprav naju vedno kar vsi po vrsti to vprašajo. Vljudnostna fraza. In ko povemo, da smo iz Slovenije, je večinoma dovolj. Tokrat je bil odgovor kar inovativen: iz Slovenije, da smo, lepo - kar je običajno in še dodatek – pred dvema dnevoma je bila tu skupina kolesarjev iz Urugvaja. Manjkalo je samo še vprašanje, če jih morda poznamo. Na tem koncu sveta je očitno do Slovenije enako daleč, kot do Urugvaja. In tudi najin izgled je očitno zelo podoben južnoameričanom, indijancem po možnosti. Še posebej svetli lasje. Kakorkoli, veliko Slovencev semkaj ne zaide.

Internet je res v vsakem kafiču, neverjetno v primerjavi z (razvitim) zahodom. Nekaj narediva in lastnica naju prepričuje, da je najbolje, da ostaneva še en dan. Strašen veter bo in ona je kapitanka, ona že ve. Saj, zajtrk nama je pripravila odličen, ampak veter bo za naju odličen in res ne vem, zakaj ga ne bi izkoristil. Le dež lahko pokvari razpoloženje. Bomo videli.

Prav sva naredila. Veter naju vleče v zaliv z (za našo barko) neverjetno hitrostjo. Najprej je s polkrme, nato se obrne v čisto krmo. Nevihte gledana naokoli. Ni kaj posebnega, ena naju malček oplazi za največ minutko in lepo spere palubo. V kabini počakava, da je minuta pranja mimo in potem je spet vse po starem. Sončno.

Bolj, ko sva v zalivu, lepši postaja. Zunanji del pravzaprav sploh ni nič kaj posebnega, konec zaliva je pa spet gozdnat in poln globokih zalivčkov. Severna stran je rdeča. Kot Korzika okoli Porta! Ali kot Grand Canyon. Prečudovito za moje oči. Naslednje dni bova to obplula, sedaj greva v Keči Buku, globok zaliv z (nič kaj lepo) marino in množico lesenih pomolov v lasti lokalnih gostiln. Na enega se veževa – no, oštir lepo pomaga vezat. Končno na način, ki mi je poznan z Jadrana – lazy line lepo nategne, da jo je moč hitro zavezati na premec. Je pa tukaj povsem mirno v soteski med visokimi hribi, čista bonaca. Privez z elektriko in vodo je zastonj, le nekako se pričakuje, da oštirju narediva nekaj prometa. In ga. Najprej s pijačo ob delu – kaj drugega, internet špila kot mina! In potem še z večerjo. Sunsail ima pri našem oštirju čartersko bazo, že vejo zakaj.

Ponedeljek, 06.10.2008

Danes greva v Marmaris. Z dolmušem. Marmaris je bil prvi kraj, kjer sva se pred dvajsetimi leti srečala s Turčijo. Z Rodosa smo pripluli s trajektom – za dva avtomobila. Takrat sva bila z Marmarisom kar malo šokirana – v negativnem smislu. Najprej trajekt, ki to ni, potem meja, ki smo jo morali iskati po mestu, da so nam sploh lahko žigosali potne liste, hotel s prekratko posteljo in predvsem horda Grkov, ki je drla z ladjami sem v šoping, kot nekoč jugosi v Trst. No, to je bila pa tudi edina slaba (bolje je reči čudna) izkušnja v Turčiji. Me prav zanima, kakšen je Marmaris danes.

Preverila sva. Danes je Marmaris velik industrijski kraj. Turistična industrija v perfekciji. Samo navtični turizem je tako razvit, kot v Španiji. Ali pa še bolj. Vsaj dvajset trgovinic z navtično opremo sem naštel. Ma, raje več! Enega dela, ki se mi je zlomil in sem ga provizorično popravil, pa kljub temu nisem dobil. Ima pa mesto relativno velik bazar. Konglomerat pokritih uličic z večinoma fake robo. Vendar! Vesna kljub vsemu ni uspela izvesti življenskega šopinga. Bazar je velik, tu ni kaj. Gužve sedaj ni več in nakupovanje je prav prijetno. Kolikor to sploh lahko nakupovanje je. Kot v beteceju dopoldan sredi tedna. Le roba ni v redu. Kar jo je pa dobre, je pa dražja, kot pri nas. Malo sem se odpočil v kafiču in v tem času na moje veliko veselje zapravil za pivo več, kot Vesna za nakupe. Nič ni kupila!

Morala si je pa vseeno nujno kupiti nepremočljive jadralne hlače. Te ki jih ima, je strgala. Ok, saj razumem, da je tukaj vroče in da takih stvari nihče ne potrebuje, a vendar. Šele, ko smo uporabili izraz »off-shore sailling wear« so nas sploh razumeli, kakšno robo iščemo. No, zame ima ta izraz vseeno malce drugačen pomen in midva z Vesno, mislim, res nisva off-shore jadralca. Kakorkoli, običajnih jaken je veliko in cena ni pretirana, za Helly Hansen t.i. off-shore jakno so hoteli pa okroglega jurja. »Koliko, tisoč lir!?« ga pobara Vesna, ker je cifra kar visoka. Pa ji fant strumno odgovori, da ne – ne tisoč lir, tisoč evrov! Take jakne so pri nas (kjer sem mislil, da so drage) nekaj sto evrov. In hlače tudi niso šesto-in-toliko, kolikor so hoteli imeti tukaj. No, na srečo to ni bila edina trgovina. V sosednji je bila cena povsem normalna. Ni Helly Hansen, pa nič ne de. Meni se je celo izkazalo, da je obleka, ki sem si jo kupil lani (namesto Helly Hansena, ki sem ga imel prej) precej boljša od te renomirane blagovne znamke. Ni vse v imenu, definitivno ne.

Popoldne pa nazaj z dolmušem. Spet in spet sem impresioniran nad pokrajino tukaj. Vozimo se skozi neskončne borove gozdove. Ej, ko bi bilo tako lepo povsod po Mediteranu. Sploh pa tako južno! In zaliv, kjer smo zvezani, sploh ni podoben morskemu zalivu. Kot jezero je. Še plaža me spominja na jezersko. Z meter širokim peščenim pasom, nato pa trava in drevje.

Sedaj pa spet v našo gostilnico na internet in na delo...

Torek, 07.10.2008

Jutranje sonce me spravi pokonci, sledi kavica in pisarna v senci. Nekaj malega dela se je nabralo od včeraj, ni sile. Še svež kruhek kupiva in izplujeva. Najprej greva na ogled sosednjega zaliva. Baje je strašno lep. No, grd ravno ni, kaj lepši od tega, kjer sva spala, pa tudi ne.

In nato lepo z vetrom proti Bozburunu. Dobrih 20 milj je v planu – z vetrom, ki ga imava bova pristala v treh urah. Danes je tam market, Vesni se mudi. Zakaj le? In mudi se tudi drugim. Dvajset jadrnic naštejeva v zalivu, ki ni večji od nekaj kvadratnih milj. In kar nekaj jih ima našo smer. Prava regata je to! Resna regata. Borba na vse ali nič. Za nagrado niso plehnati kozarci, nagrada je prostor v luki. Pravila so tudi malo prilagojena. Ne velja – recimo - pravilo desnih uzd, definitivno pa velja pravilo močnejšega motorja. Osem nas želi pristati v roku desetih minut. Oktobra! Najin motor je verjetno najslabši od vseh, zato jadrava kolikor časa se da. Miljo pred luko smo v zavetju otoka in refuli so prav iz vseh smeri. Tu pospravimo jadra vsi. Drživa četrto pozicijo in tik pred luko preideva na tretjo. To mesto sva pridobila z manevrom pospravljanja jadra – zadnjih šest mesecev sva dobro trenirala in vse je narejeno v trenutku. Potem še v sami luki pridobiva eno mesto. Nimam pojma zakaj, ampak eni so se obrnili in nama razlagali, da ni prostora. Kdo bi jih razumel. Na koncu je odlično drugo mesto najino! No, vseh prostih privezov ni bilo za vse, morda šest, sedem. Za minute je šlo! In ura je šele dve popoldan...

In iz barke v pisarno. Kako lepo je to tukaj. Kafič s strašno glasbo iz mojih let, prijetna senca in – WiFi. Hiter WiFi. Saj sem se že čisto razvadil, da je tukaj WiFi povsod, kjer si ga zaželim. To je Turčija, to ni »razvita« Evropa. Neskončne težave z dostopom do interneta v Španiji, Franciji in Italiji so že zdavnaj pozabljene. Grčija, nad katero sem bil takrat silno navdušen, sploh ni primerljiva s tem tukaj. Kako mirno življenje živim sedaj. Nobenih skrbi, kako in kdaj bom lahko delal. To je točno tisto, na kar sem upal ob odhodu iz Ljubljane letos spomladi. In sem bil do Turčije prepričan, da sem pričakoval preveč. Da živim v svojem fantazijskem svetu. Sedaj vidim, da nisem. Samo na napačnem delu sveta sem bil. Če tako izgleda raj, bom morda na stara leta še v boga začel verjeti. Tukaj mu sicer rečejo Alah, ampak nič ne de, gre za isto osebo iz starojudovske zgodbe. Alah akbar!

Domov bo treba, prehod preko Egejskega morja se nama pa zapira. Dva dni bo še v redu, potem pa meltemi 8 Bf. V to ne bi rinil. Malo sva v dilemi, ali podaljšati potepanje po Turčiji in pluti na prijeten jug (in izkoristiti lepo vreme, dokler se da), ali pa prestopiti mejo in nato čakati na kakšnem grškem otoku priliko za skok na naslednji otok. Jutri se morava odločiti. Če podaljšava Turčijo se nama čisto lahko zgodi, da do novembra ne priplujeva. Dobrih tisoč milj je do doma...

Sreda, 08.10.2008

Stvari so dinamične, je rekel naš uradni idol iz šole, mojster Marx. Karl Marx, ne Gaucho Marx, da ne bo pomote. In ta dinamičnost se kaže v najinih načrtih. Če že morava čakati na vremensko luknjo za pot preko Egejskega morja, potem bova čakala v Turčiji. Moje vremenske karte kažejo rahle vetrove delu južno od Marmarisa. Kljub urnebesu na Egejskim morjem! To, sonce in toplo morje naju prepriča. Bova pa kasneje stisnila zobe na poti domov. Če ne drugače, se pa zapeljeva okoli Krete, kjer sva skrita pred meltemijem. Bova že kako...

Pa naj še kdo reče, da v Turčiji ni svinjine! V lokalnem marketu zjutraj ob kupovanju zelenjave in vina vidiva na polici lepo pakirano - panceto. Saj bi jo kupila, za souvenir, če ne drugega. Pa je po razmisleku le nisva. Tole ne bi bil ravno obstojem souvenir,pa še ogromno nalepko je imel »Imported«. Za prehranjevanje pa imava dovolj slanine še iz Grčije (zaloge, zaloge...). In cena. 6 evrov za pet rezin hamburške slanine je vseeno preveč za nekoga, ki je navajen na kralja v velikih količinah. Ampak, imeli so ga pa vseeno.

WiFi imava tudi na barki (sedaj, ko veva geslo, ki nama ga je povedal oštir včeraj popoldan), zato je na vrsti nekaj dela. Dela ob čudoviti glasbi, ki nama jo je že včeraj presnel mojster iz kafiča. Poleg pijače, kot pri nas, nudijo tukaj še WiFi in zastonj snemanje MP3 glasbe na USB ključ. Odlična kombinacija! In potem ven. Vetra ni, kopanje bo. In je. V zalivu, nekaj milj dalje, je nekaj gostiln in vsaka ima svoj pomol ali boje. Ali oboje. In oštirja (ki ga poimenujeva pajac), ki maha z ogromno rdečo zastavo (kasneje vidiva, da je to kar turška), da je viden že miljo daleč. In ko prideva bliže, začne klicati in iz vode z eno roko vleči lazy line, v drugi pa vihteti bojo. Morava ga razočarati. Sidrala se bova, na kopanje sva prišla. Nič se ne bova gostila v njegovi oštariji. Voda je kristalno čista in topla. Sonce pripeka. Kot sredi poletja je. Najraje bi kar tukaj zadremala na soncu. In skoraj sva. Ampak veter se dviga in prilika je narediti naslednjih dvajset milj z vetrom.

Čudovita plovba. Ni ravno najhitrejša, zato pa vozi avtopilot in midva lepo poležavava na palubi. Štiri urice in tik pred zalivom sva, kjer bi se sidrala za noč. Rutinski pogled na instrumente pove - da je akumulator spet prazen. To postaja počasi problematično. Izgleda, da bova imela plovbo domov (kar se tiče elektrike) – milo rečeno - zabavno. Prižgati je treba motor in malo le napolniva akumulator pred spanjem, upam da zdrži do jutra. V prvem zalivu je gužva in nimava kam, zato zmotorirava miljo stran v naslednjega. Pajacev z zastavami ne šljiviva – danes je na vrsti roštilj na sidru! Kofte s kajmakom – brez jogurta, zato pa s flaško vina. Odlično mešanico je pripravila Vesna – govedina in ovca in prave začimbe. Kot najboljši sarajevski čevapi! In čudovita noč, polna zvezd...

Licijska obala

Četrtek, 09.10.2008

Sonce naju zbudi. Sonček na tem koncu sveta sredi oktobra vstaja šele ob pol osmih. Tudi to je lepo. Lepo sedaj, ko se obnašava dopustniško. Ne bo pa več tako lepo, ko bova morala pluti cele noči. Dolge bodo...

Motor poje in poje. Dvajset milj in čas je za postanek. Za kopanje. Ekinčik je lep zaliv, južno od Marmarisa, obrasel z gozdom, ki sega do morja. Plaža je široka, pesek je droben in rdeče barve. Z nekaj zelenimi zrnci na vsakih sto-ali-toliko rdečih. Lepa kombinacija. Podoben pesek je, kot na Svetem Štefanu v Črni gori. Kopanje in nekaj dela in naprej ob obali. Smer Fethiye.

Smer že, samo ne tudi cilj. Dva razloga sta. Pred Fethiyami je množica lepih zalivov, ki jih je greh preskočiti. In drugi razlog je ura. Toliko časa sva se martinčkala na soncu, da je ura pozna in loviva zadnje minute, da pristaneva še podnevi. V prvem zalivu z gostilno in lastnim pomolom. Obala, ob kateri plujeva je skalnata z nekaj drevja na previsnih klifih. So pa zato zalivi polni zelenja. Gozd do morja v ozkih zalivih je na tem koncu Turčije kar pravilo. Na mestih, kjer se v morje stekajo reke, je obala nizka in se končuje s kilometrsko peščeno plažo.

Nisva ujela dneva. Izgleda, da se bo počasi potrebno sprijazniti z dejstvom, da so dnevi že kratki. Sredi oktobra smo. Kar pa ne pomeni, da je turistična sezona na tem koncu mimo. Nasprotno! Zadnji (ali skoraj zadnji) privez sva dobila v zalivu Kapi Creek. In definitivno zadnjo mizo v gostilni. Tiste, ki so prišli za nama so posadili za pomožne mize. Ima pa oštir zanimivo taktiko. Ponuja samo menije. Bogate in okusne menije s petimi predjedmi, glavno jedjo in sladico. Za sedemnajst evrov. Fair enough. še posebej, če se upošteva dejstvo, da nudi privez zastonj. Odlično se najeva, nekaj malega popijeva in pustiva slabih 40 evrov. In da se vrnem k oštirjevi taktiki. Če bi imel običajno ponudbo, bi (vsaj midva) naročila za pol manj, saj nisva bila pretirano lačna. In namesto 40, bi pustila 20 evrov. Pri 150 gostih (daleč izven glavne sezone) in najmanj šest mesecev trajajoči sezoni je to več kot pol milijona razlike. Ob istih (fiksnih) stroških! In zanimivi dodatni ponudbi. Recimo, frizeraju in salonu za masažo. Niti eno, niti drugo mene ne prepiča. In mislim, da so redki tisti, ki jih. Jutri morava pri dnevni svetlobi ta objekt obvezno fotografirati!

Petek, 10.10.2008

Spet krasen dan. Le kdaj se bo vreme pokvarilo, da bova z mirnim srcem odplula proti domu? Pokrajina tukaj je čudovita. Zalivov, primernih za sidranje je nešteto, v nekaterih so gostilne z lastnimi pomoli. V drugih pa različna plovila. Daleč največ je jadrnic, se pa najdejo tudi čudne stvari. Kot na primer vikendica na predelanem trajektu. Mojster je verjetno kupil odslužen trajekt kot staro železo. Spodnji del je uporabil, ostalo je odstranil in namesto tega postavil hišico z vrtom in bazenom. In verjetno registriral kot jahto. Zadevo je nato privlekel v zaliv, jo sidral in privezal z dvema močnima vrvema na obalo. Tako ima vikendico na morju za katero ne rabi parcele. Parcele na mestu, kjer je niti v sanjah ne bi mogel dobiti. Enkratna ideja.

Midva se ustaviva zaliv naprej, kjer je na vrsti foto-sešn licijskih grobnic, izklesanih v steno. V zalivu je spet oštarija in gužva. Neverjetno, koliko navtičnega turizma je tukaj. Tako lepi zalivi, pa tako masovno izkoriščani za navtični turizem. In to sredi oktobra! Zadeva postaja že rahlo neokusna. Nadaljujeva in se ustaviva zaliv naprej. Meni je grozno všeč. Na koncu zaliva je ravnina, porasla s travo in gozdom v ozadju. In s štirnami za črpanje vode. Za živino, ki se tu pase. Spet mislim, da sem na jezeru, nekje v hribih. Neverjetno!

Po plavanju in hranjenju pa v Goček nahranit še barko. Diesel je resda v Turčiji dražji, kot v Grčiji, ampak zadnje dneve ni vetra in precej motorirava. Tudi jutri bo tako. Poleg tega sva šla precej dlje, kot sva prvotno planirala in rezultat je na dlani. Diesel je skopnel, kot bi mignil. Ni mi pa zaradi nekaj evrov ponavljati zgodbe iz Thassosa. Nak! Gužva na črpalki me spominja na Hrvaško. Kaj res ne morejo skopirati grškega načina dostave goriva z mini tankerjem na pomol, kjer je človek vezan? Potem pa v bližnji zaliv na – kopanje. Vesna hoče do konca izkoristiti toplo morje in plava na obalo. V bife. Na pijačo in sladoled. Jaz pa gledam slikice z ne vem katerega ledenika. Hja, eni že smučajo, ko se mi še kopamo...

Popoldan nama nepričakovano postreže še z nekaj prijetnega vetra in zadnjih deset milj je čudovitih. V Fethiye greva v marino. Danes ali jutri bova naredila papirje za odhod iz Turčije in potem – proti domu. Tokrat zares. Ampak. Še prej pa se vidimo s Stanetom. Včeraj je priletel v Antaliyo in danes zvečer gremo (vsaj) na eno pivo. Po dolgem času spet obisk. Od Turčije se bom tako poslovil v gimnazijski družbi.

Bilo je natančno eno pivo. Za štiri osebe. In na litre šnopsa, slovenskega in turškega. In večerja – dvakrat. Pa obvezna šiša. Če ne bi bil oktober, bi se morda že delal dan, ko smo se končno spravili spat. Naporno je takole žurat po gimnazijsko, naporno...

Sobota, 11.10.2008

Ko se zbudim, Vesne ni več na barki. Dela v kafiču v marini. Pa se še ostali počasi odmajemo k njej. Na turško kavo in kokakolico. Kot nekdaj, ko smo tako zdravili mačka. Tudi danes ga je treba, ni druge. Opoldne se Stane in Blaž poslovita, nadaljujeta v Pamukkale. Midva zajameva sapo in v boj z uradniki. Že včeraj popoldne sva to hotela narediti, pa je bilo zaprto. Danes je spet zaprto. Povprašava v bližnji agenciji, če morda vedo, kdaj odpre policaj svojo pisarno. Namesto z odgovorom, naju prepričujejo, da naj jih najameva in nama vse uredijo. Čakaj stric, nekaj te sprašujem, ti mi odgovarjaš drugo. Če ne veš, reci to takoj. Mislim, da sem ga malce užalil, vsaj po razburjenju sodeč. On že ve, samo povedati noče. Zastonj. Bova pa kje drugje izvedela, ni panike. In izveva. V marini nama povedo, da imajo do enih malico. Ok, deset do enih je, malo se bova sprehodila in bo. In se sprehajava po dvorišču carine, ko naju ogovorijo. Policaj in carinik (oba v civilu, seveda) pijeta čaj v prijetni senci. Danes še nista začela z delom. Kdo bi delal v soboto samo za naju. Vendar, ko jima poveva zakaj sva tu, sta takoj v akciji. Sicer, tako naju podučita, bi morala najprej do kapitanije, ampak policijo lahko odrajtava že sedaj. Mislim, da je jasno, da so nama v marini rekli, da morava najprej na carino. Pa saj sva že navajena, da je vrstni red žigosanja transit loga stvar lokalne folklore. Kapitan naredi svoje in naju napoti k policaju. Ta nama pove, da pri njemu ni treba nič urejati in naj greva na carino. Prav zabavno je tole urejanje papirjev tukaj. S carino sva končala celotni postopek, prvi so tako postali zadnji. Ko carinik da svoj žegenj v obliki okroglega žiga, lahko zapustiva deželo. Samo, midva bi to naredila jutri zjutraj. Lahko? Jasno, ni problema.

Zapraviti je potrebno še tisto nekaj malega lir, ki so nama ostale. Ta pomembna naloga pripade Vesni. Šoping. Nekaj suvenirja in sadja za popotnico, pa bo poskrbljeno za višek denarja. Jaz pa v kafič na internet.

S težkim srcem se poslavljava od Turčije. Ves čas veva, da bova to morala enkrat narediti in ves čas prestavljava odhod. Ko sva hodila okoli uradnikov in zbirala žige na transit logu, mi je bilo kar težko pri srcu. In, se mi zdi, Vesni tudi. Sedaj ni več poti nazaj. Ne bova več mogla reči »jutri«. Dokončno je. Žalostna sva, pa tako lep dan je. 27 stopinj, skoraj brez vetra in prijetno sončno. Pisarna v senci borovcev v kafiču ob marini je neprimerno bolj prijetna, kot ona v Ljubljani. Pa še to: če potegnem črto pod Turčijo, je bila to (kljub turistični industriji in jadralski gužvi) najbolj prijetna dežela, ki sva jo obiskala letos. Navkljub ramazanu! Mislim, da je velik del pozitivnega vtisa padel tudi na več ali manj povsod prisotni širokopasovni internet. Definitivno se nobena druga dežela ne more niti približno primerjati s Turčijo po razvitosti komunikacij.