Egejsko morje

Nedelja, 12.10.2008

Pri vstajanju ob rani uri pomaga budilka. Rana ura pomeni tukaj sedem zjutraj. Veter dopoldan je odličen in trideset milj je narejenih, kot bi mignil. Potem malce oslabi, a sva kljub temu pred četrto na Rodosu, 45 milj je za nama.

Prav smrdi mi vpluti v to luko, kjer sem bil do sedaj nekajkrat, pa so vedno bile težave s prostorom. In tudi tokrat so. Najprej poskusiva v Mandraki. Privez ali dva vidim, vendar mi že na daleč mahajo, da sta zasedena. Za eno uro? Ej, samo za eno uro jih potrebujeva, toliko da narediva papirje. Ne! Ne, in konec. To je vse rezervirano. Ma, saj ne morem verjet. Tako neprijaznega človeka nisem videl že od Korzike. Se je morda tam šolal?

Ni kaj, morava v sosednjo luko. Obupen val se vali vanjo. Pomol je visok vsaj meter in pol, če ne več. To sploh ni primerno za plovilo manjše od 50 metrov. Sranje je vse skupaj. Pa ni kaj, sidro v vodo in gremo pristajat. Jasno, to ni Turčija. To je Grčija in tukaj (leni) Grki lovijo ribe na pomolu. Eden celo par metrov stran stoji z rokami na hrbtu - ne počne ničesar, razen da naju opazuje. Pomaga nihče. Ok, saj ni panike, saj sva navajena na tak sprejem. Na obalo splezam s štrikom, to še gre. Vesna tudi barko natrima na sidru, da je v redu. In tudi priveže jo nazaj. Samo – jaz na barko ne morem več. Če bi jo potegnil bliže, bi lahko udarila ob pomol – val jo rola vsaj meter gor in dol in vsaj dva metra levo-desno. Dokumenti prifrčijo po zraku na pomol in grem urejat zadeve, Vesna je prisilno parkirana na barki. Dol ne more. Pa še ne grem. Pride mladenič pri dobrih dvajsetih. Nosi rumeno majico z velikim napisom na hrbtu. »STUFF«. V prevodu je to »roba, ničvredna stvar«, fraza »stuffed shirt« pa pomeni »nadut človek«. Kaj naj bi pomenilo, da nekdo nosi majico s takim napisom, lahko samo ugibam. Vseeno pa mislim, da so mislili na »STAFF«. Na »osebje, personal«, torej. Samo ena majčkena črka – pa tako velikanska razlika... In mi pove, da tu ne morem biti, da je rezervirano. Pa saj ne moreš verjet! Grška dobrodošlica! Poslušaj poba, če ti je prav ali pa ne, tukaj bova tisto uro, ki jo rabiva za papirologijo. Ok? Nekaj še čeblja, potem pa dovoli. Dovoli?! Kot, da bi ga kdo kaj vprašal? Če bi prišel in pomagal pri privezovanju, bi ga še upošteval, takole pa...

Grem na port police. Madonca, če ni vsaj kilometer stran. Raje več. Port policaj pa mi mirno pove, da moram najprej do carine in kontrole pasošev. Kje je to? V komercialno luko moram, kilometer nazaj in potem še dva naprej ob obali. In potem naj pridem nazaj k njemu. Stric, tebi se meša! Daj ti meni tisti štempelj, pol grem pa naprej. In na barko in izplujem. Izpluješ? Ja, izplujem, saj tukaj se bo še razbila, če ostanem. Ah, saj potem pa ne rabiš delat papirjev, naredi jih tam, kjer boš prespal. A? A ni tole port of entry in ali ni potrebno, da naredim papirje tukaj. Ma ne, narediš jih lahko na katerem koli otoku. Tilos? Ja, seveda. No, upam da res. Malo ga sumim, da se mu ne ljubi delat in je tako našel luknjo v zakonu, da bo kdo drug vpisal tisto vrstico v knjigo. Bomo videli.

Tečem do barke, Vesna popusti sidro za sekundo, s težavo skočim nanjo (na barko, ne na Vesno). In potem takoj ven! Ven iz Rodosa. Greva na Tilos. Večerja bo tokrat med plovbo. Pravi pravcati turški burek. Z originalnimi sestavinami. Spečen v plinski pečici na barki. In moram priznati, da se je Vesni kar dobro posrečil – še posebej glede na nemogoče pogoje kuhe.

Pa se vmes premisliva in prespiva v Panormitisu, idelanem zalivu za sidranje na Simiju. Na poti nama je in ponoči se je neprimerno lažje sidrati v zalivu, ki ga poznava. Tu sva že bila, na Tilosu še ne. Edina pomanjkljivost tega zaliva je zvonik na samostanu. Vsake pol ure razbija in ne pusti spati. Kar malo sva se odvadila tega hrupa, ko sva bila v Turčiji. Tam je imam zapel nekajkrat na dan in potem je dal mir. Ti pa zganjajo hrup, kot v kovaški delavnici, celo noč.

Ponedeljek, 13.10.2008

Počakava na sonce in dvigneva sidro. Cilj Tilos se po milji spremeni v cilj Kos. Veter pač piha drugače in do Tilosa bi motorirala z vetrom, na Kos ga imava z boka in lepo jadrava. Urico in vetra ni več. Čez deset minut je z druge strani. In spet obrne. Tako premetavam genovo z levih na desne uzde in nazaj. Malo pred Kosom pa se dvigne 4 Bf meltemi. Cilj Kos se spremeni v cilj Samos. Če se veter samo malo obrne, bova lepo orcala do Samosa in malo čez polnoč sva tam.

Pa se ne obrne in ne ostane pri 4 Bf. Dvigne se na 5 Bf in nekje naprej ga mora biti vsaj 6 Bf. Val je velik. Avtopilot ne krmili sam, nima elektrike. Motor ne moremo prižgati, da bi napolnili akumulatorje, smo preveč nagnjeni. Za povrhu se še vetrnemu instrumentu zmeša, očitno brez elektrike tudi ta noče delat. Ponoči pa vindexa ne vidim. Takole se bova matrala do jutra. Brez veze. No, vsaj polno luno imava, vendar ta argument ni dovolj močan. Spremeniva smer in ob pol noči sva na Lerosu. Do jutra bova prespala, potem pa vidiva kaj in kako.

Temperatura morja, ki je bila zadnji teden konstantno med 25 in 26 stopinjami se pri Kosu spremeni. Od tu dalje je konstantno med 22 in 23 stopinjami. Tri stopinje manj - takole digitalno. No, saj podobne izkušnje imam izpred let in tudi letos, ko sva se spuščala ob turški obali je bila opazna občutna razlika. Hja, ni kaj, v hladnejše vode plujeva. Iz dneva v dan bo hladneje. Kopanja po vsej verjetnosti ne bo več, čeprav je sonce še vedno prijetno toplo.

Torek, 14.10.2008

Veter je, vetra ni. Če pa slučajno že je, ga imava točno v nos. Nekaj časa jadrava, ko pade pod 3 Bf, pa motorirava. Šele popoldne bova na Samosu. V Pithagorionu.

Ob dveh popoldne končno pistaneva. V luki. Malo sva se bala, da bova prisiljena iti v marino, pa ni bilo potrebe. Marina je namreč kake pol ure peš iz mesta, sredi ničesar. Sotogrande-like. Le, da na grški način - napol zgrajena in zanemarjena. Najprej na carino, v luki je. pa ni bilo v redu, najprej na policijo. Ok, greva tja, saj sva takih sprehajanj že navajena iz Turčije. Tu smo blizu in očitno so nekatere navade prevzeli še Grki. In, podobno kot pri sosedih, tudi tukaj vse opravijo relativno hitro. Iz policije na carino in potem še na kapitanijo. Carinik malo zacola za carinski pregled in ko Vesna žnari, zakaj to, ji mirno odgovori, da za njegov temeljiti pregled barke, če kaj švercamo. Ampak, on tega ne bo opravil (po grško), če pa bo še žnarila, ga pa tudi lahko opravlja naslednjih nekaj dni... Plačati je treba še kapitaniji za papirologijo in potem še za privez v luki. Skratka, dobrodošlica v Grčijo je pod črto dražja, kot za Turčijo, pa tukaj ne rabimo niti transit loga (ker smo pod 10 metrov), niti viz (ker smo iz EU). No, ja...

Potem pa na pivo in po pivu na ogled silnega akvedukta – tunela skozi hrib iz četrtega stoletja pred našim štetjem. Takrat je imelo mesto tukaj 80 tisoč prebivalcev, sedaj jih ni niti desetina. In takrat je njihov šef-tiran Polikrates pogruntal, da bi se šel turizem. Turizem z morjeplovci-trgovci, ki jim je lokacija všeč za postanek. In dal zgraditi valobran za njihove barke in vodovod za napajanje vse te silne množice. Takorekoč marina z vodo in brez elektrike. Jasno, da je zadeva že zaprta, zaprejo jo ob petnajst do treh popoldne. In jasno, da sva do tam (in nazaj) hodila peš. Sva mislila, da je za ovinkom, je pa dva kilometra – v breg. Pa saj ni panike, saj malo se je kar pasalo sprehoditi.

Zvečer bi šla v glavno mesto, Samos. Ampak. Zadnji avtobus za nazaj sva zamudila, taksi je najmanj 15 evrov. Kaj pa rentič? Motor na štirih kolesih nama nudijo za 40 evrov. Ja-pa-ja, malo-morgen. Probava dalje. Avto za 25 evrov, full insurance, je pa kar dober nakup. Dajte nama ga. Ja, pridita jutri. Ma-ja, teta. Če ga imaš sedaj, si naredila posel, če ga nimaš, ga ne rabiva. Ok, ok, mam ga. Osem minut počakajta, prosim, tačas naredimo papirje. Počakala sva pet minut in avto je bil pred pisarno. Hundai Athos. In čez naslednjo minuto sva se s to pravoslavno sveto goro vozila čez gorovja Samosa proti glavnemu mestu. Še pred mrakom, kar je bil namen vaje, sva tam in – razočarana. Mesto je čisto brez veze, tako brez duše. Nekaj pojeva, popijeva in ukradeva WiFi za klepet z domom. Bravo nad-telefon! Tokrat je delal kot se šika.

Sreda, 15.10.2008

Sredi oktobra smo in midva še kar gledava Azijo. Res bo treba počasi domov. Vrag odnio šalu! No, ponoči nama je tudi vreme to sugeriralo. Ob enajstih zvečer je začelo in ob šestih zjutraj nehalo ulivat. Ulivat! Barko je opralo, kot se šika! In zjutraj se vidi na obzorju jasnina. Krasno.

V avto in naokoli. Južni del otoka je – no ja... Škoda, ker je pogorel. Nič kaj lep ni. Sever je druga zgodba. Gosti gozdovi so prekrasni. Prekrasni za ta del sveta, seveda. Potočki žuborijo (ponoči je deževalo!) in Vesna najde prve gobe. Kakšno veselje! Ustaviva se na kolačku in frapeju v Karlovasiju. Nad mestecem nisva kaj prida impresionirana, malo bolje je v gorski vasici Manolates. Izgleda, da je »lokalna turistička zajednica« malo odprla mošnjiček in postavila parkirni prostor (še sedaj je skoraj poln, ne predstavljam si ga poleti) in tlakovala uličice po vasici. Za prebivalce je to dobro, če... Če ne bi bili zaradi tega razstavni eksponati v živalskem vrtu. Živalskem vrtu, ki si ga trumoma ogledujejo množice turistov. Da bi mene tako postavili na ogled? Ne hvala! Še v Kokkariju se ustaviva. Baje je tukaj prekrasna plaža. Morda za Samos, že za čisto malo širšo okolico pa vsekakor ne. Prav brezvezen in neudoben prod. Ok, to čudo od otoka smo tudi videli. Nič več naju ne zadržuje tukaj.

Še šoping in odideva. Nak, pride mojster in hoče 5 evrov za elektriko. Ok, tičko, če mi daš vodo. Vodo rabim, elektrike ne. Pa mi pove, da je voda jutri od osmih do dvanajstih. Bravo! Če ni vode, ni pet evrčkov. No, potem je bila lahko voda tudi ob enih popoldne. Le pipo mu je bilo potrebno odkleniti (s ključem, ki ga je imel v žepu). Leni Grki!

Smer Ikaria. Pol poti je veter, pol poti ga ni. Ob osmih zvečer se veževa. V luki, kjer sva (skoraj) edina turista. Pa na sprehod in večerjico. Aterina in ouzo. Ogromne porcije ribic so, takole vsaj dvojne od običajnih. In račun? Za vse skupaj plačava dobrih dvanajst evrov. Poceni! In še sladica: loviva zastonjski WiFi. Pa še dodatek – tudi na barki v luki ga imava.

Četrtek, 16.10.2008

Tale sladica od sinoči zasladi Vesni dopoldan. Vstane in takoj za mašino. Jaz se ob svitu (ki je tukaj ob tem času malo pred osmo) odpravim s fotičem (nadomeščati Vesno) v lov na čudežne dogodke, ki naj bi ostali v spominu. Pa ne najdem nič. Mestece je sicer izredno prijetno, nikjer osladne industrijske turistične franšize, kot na Samosu, ni pa kljub temu nobenega detajla, ki bi ga bilo potrebo ovekovečiti (za moje pojme). Še najbljižje temu je (neregistriran) mini na vrtu ene izmed hiš. No, fotka celotnega naselja, morda luke, in spomini bodo urejeni.

Vesna še kar dela, še za eno uro dela ima. Spravim se tako počasi dotočit diesel. Saj ga ne potrebujeva, ampak ko imam pa ravno čas. In to naredim takole, da si pri črpalkaju sposodim kanistre in trolija in lepo počasi prepeljem in prelijem slabih 40 litrov. Ura je deset. Vesna ima še vedno za eno uro dela, kot zjutraj. Dobro, še kavica in pipica. Kupim še nekaj malenkosti in ura je že skoraj dvanajst. Še vedno ima Vesna za eno uro dela. Čakaj, čakaj, takole ne bo šlo več. To bo trajalo do večera, to poznam. Drugače bomo pošlihtali zadevo. Podatke prenesemo na prenosnik in delo se lahko nadaljuje med plovbo. Se bodo spremembe paketno prenesle na strežnik, ko bo vse končano. Dobra odločitev, ob polnoči je še vedno za eno uro dela...

Pogledava si terme, pol milje od našega pristana so. Simpatično, kaj več pa ne. Zdravilišče je v razsulu, v zalivčku s plažico so le še cimerfraji in oštarije. Zato se pa po nekaj miljah sidrava. In kopava. Voda ima le še 23 stopinj, je pa tako kristalno čista, da si ne moreva kaj, da ne bi naredila pavze. Skoraj brezveterje in slabih dvajset metrov globoko dno jasno vidiva. Sonce je sredi dneva še vedno prijetno toplo. Čisto spodobno kopanje je bilo, ne glede na pozni, jesenski, čas.

Ob koncu Ikarie se dvigne veter. Idelalno smer in jakost ima. Do Mikonosa je prijetno jadranje. Tu naju ujame večer in brezvetrje. Ponoči poje motor. Sicer pa drugače itak ne gre, saj akumulator ne zdrži več, kot nekaj ur. Le pozicijske luči prižgemo in čisto poklekne.

Zvečer je na mizi svinjska pečenka s pečenim krompirčkom. Po enournem trpljenju, ko so bile na mizi le dišave te pečenke, pečenka pa varno shranjena v plinski pečici, so tudi moje najbolj skrite želje končno uslišane. Sedim za mizo in jem svinjino! Malo sem pa vseeno v dilemi. Ne vem ali bi pojedel repete ali baklavo, tako s čokolado in suho slivo. Mljack!

Petek, 17.10.2008

Ob polnoči sva pri Tinosu, ob treh pri Sirosu in ob devetih zjutraj obplujeva Keo. Vetra ponoči ni, kar niti ni tako velik hendikep, saj bi motor tako ali tako moral presti - zaradi elektrike. So pa zato ladje. Veliko ladij. Ves čas jih je bilo potrebno opazovati, še posebej okoli Sirosa. Pet, šest sem jih imel naenkrat označenih na radarju in njihovi vektorji so vsi kazali na nas. Kar z nekaj smo se srečali na sto ali dvesto metrov. Na vsem tem širnem morju! No, proti jutru se promet redči in ob sončnem vzhodu smo spet več ali manj sami. Radar lahko izključim, vetra je pa spet ravno toliko, da se malo premikamo na jadra.

Pa ne dolgo. Spet je popolna bonaca. Skuril bom ves diesel, ki sem ga dotočil na Ikariji. Pa še ta ropot moram prenašat. Zoprno. Napovedani južni vetrovi se ne pojavijo vse do Saronskega zaliva in še tu jih je za 1-2Bf - iz krmne smeri. Z njimi nimam kaj početi. Se bova pa malo kopala na Aigini, na južnem koncu je kar nekaj zalivov. Ampak. Ne bova se. Ravno se hočeva sidrat, ko se veter dvigne in to iz južne smeri. Vleče točno v zalivčke. Pa nič.

Prostora v luki primanjkuje. Zadnji privez dobiva, pa še ta je - takole - malo na meji. Stisnjena med dve drugi barki s krmilom zelo blizu dna. Vse ostalo, kar je še ostalo, je preplitvo. Kar nekaj jadrnic za nama ostane zunaj – z dolgimi nosovi. Nekateri se vežejo tako, da vržejo pomožno sidro s krme, s sprednjim delom pa se zagozdijo med dve drugi barki in vežejo nanju. In to sredi oktobra! Je pa tukaj tudi jadrnica kanadčana, ki sva ga srečala v Palmi de Mallorci. Tam smo bili sosedje, sedaj smo (skoraj) sosedje. Jutri ga moram pozdraviti.

Pa na večerjo, ki je (na Aigini za naju tradicionalno) sestavljena iz kozic in giric ter lokalnega vina. Še pivo in pipica in spanje – včerajšnja neprespana noč se pozna.

Ionsko morje

Sobota, 18.10.2008

Nič ne bo z obiskom Kanadčanov. Posadka na Practical Dream še spi, midva pa izplujeva po hitrem postopku proti Korintskemu kanalu. Sva se hotela bookirati preko neta, pa ta na celem otoku Aigini ne deluje. Razvita EU? Ah ja, Grčija pač... Tako greva na slepo. Računam, da bova vseeno nekako prišla skozi še danes podnevi. Že tako drag (najdražji na svetu na miljo dolžine – ne miljo, meter dolžine!) prekop je ponoči in ob nedeljah 30% dražji. In danes je sobota in verjetno ne razmišljava samo midva tako.

No, veliko nas pa vseeno ni enako mislečih. Na čakalnem privezu je le ena barka. Danca sta in za plovbo skozi prekop sta plačala 270 evrov. O-la-la! Naju pride« le 116«, sva le toliko manjša. Ni kaj, včasih je lepo biti majhen. Čez dvajset minut naj bi šli, nas bodo obvestili po VHF. In čakamo in klepetamo. Potopni most se začne spuščati, prižge se zelena luč. Po radiu pa nič. In čakamo. Iz kanala priplujejo in odplujejo. Most se dvigne, luč je spet rdeča. In čakamo. Jasno, da je dvajset minut minilo že pred eno uro. In čakamo. Na obzorju ladja, proti prekopu pluje. Panika med piloti. Poskačejo na svoje barke in na delo. Ladjo privežejo na vlačilec in začnejo vleči proti prekopu. Mi, kaj bi drugega, še kar čakamo. Most se potopi, luč je zelena, ladja ravno vpluje v prekop, ko se VHF kanal 11 končno prebudi. Jonathan Blue 1, go! No, pa gremo tudi mi. Saj ni, da bi to počel vsak dan – sploh pa ne za tak denar – ampak zadevo je treba videti. Nič kolikokrat sem ga gledal z mosta, tokrat ga gledam z vode. Bistveno ožji je, kot sem pričakoval. In globok! No, ne globok pod vodo, globok je usek nad vodo. Kjer je najvišji, je na dnu že kar malo temačno. Material je na delih krušljiv in rezultat je, da je širina precej različna. Skoraj zaliv se nam odpre nekje na sredi poti na desni strani. Zanimivo doživetje, ni kaj. Vredno tistih sto-in-toliko evrov. No, mislim pa, da nekateri plačajo za ogled še kakšen evrček več. Za ogled z mostu. Z mostu nekaj časa, potem pa z glavo navzdol, privezani za noge. Na kanalom namreč izvajajo bungee jumping.

Privežemo se v Korintu, v luki. Najdemo internet in jutri bo delovni dan. Dež in bonaca sta napovedana. Nobenega pravega razloga, da rinemo na morje. Imamo tudi zanimivega soseda. Italijan na 6-7 metrski barki živi že tri leta in obplul je celotni vzhodni Mediteran. Najbolj nama priporoča Sirijo. Tudi ostalo je lepo, pravi, ampak Sirija je daleč najbolj pristna. Morda pa res upoštevamo njegov nasvet. Dokler se tudi Sirija turistično ne industrializira. Popijeva kar nekaj domačega šnopsa in razgovor je zato lepo podmazan. Ponoči je deževalo.

Nedelja, 19.10.2008

Dež je in bonaca. Tole bova kar tukaj prevedrila, nikamor ne greva. Tako ali tako ima Vesna delo, net je na voljo, zakaj ne? Dež še dopoldan poneha, tudi sprehod do bližnjega kafiča ni več problematičen. Dobro.

Ob dveh pa telefon. Barbara se najavi. Iz Ermionov se bo odpravila v Atene in mi smo ji ravno na poti. Za kratek klepet se ustavi. Ob štirih ali petih. No, pride ob sedmih, ampak nič ne de. Tako ali tako imava čas in ga lepo počasi in umirjeno preživljava. Saj, konec koncev, je nedelja.

Vmes Vesna ujame ribo. Tako, porcijsko. Takole je bilo. Kot v vsaki luki, tudi tukaj ne manjka ribičev na pomolu. In eden je ravno ujel ribo, ki jo vleče iz vode, ko vpluje jadrnica tudi s trnki v vodi. In se zapletejo. Prišleki začnejo vleči ribo za sabo. Vpitje pove vse. No, najbolj pove to, da smo v Grčiji, če sem čisto pošten. Rezultat je, da so laksi čisto prepleteni in da ujeta riba plava tik ob naši barki, ki se je našla privezana na pol poti. Na nikogršnji zemlji, torej. Tako Vesni ni bilo težko s čakljo potegniti ribo iz vode...

Večer mine v klepetu z Barbaro in po nekaj kozarčkih se nama ne da več »u-lajf«, ne glede na to, da odrine še pred deveto. Bova raje zjutraj prej vstala in odplula drugam. Korint res ni kraj, kjer bi preživljal dopust...

Ponedeljek, 20.10.2008

Od Katje dobim mail, kjer so izčrpni podatki, koliko še imava do doma: 858 milj oz. 8,9 dni na morju. Pristala naj bi 29.10 ob 13:31. Bomo videli, če se držimo načrta. Če bomo pluli na veter, definitivno zamudiva. Danes je bonaca. Jutri bo bonaca. In še cel teden bo bonaca... Po diesel bo treba. V Korintu so sosedi poskusili s telefonskim klicom (tventi-for-aur-srvis), pa so jim mirno odgovorili, da za eno jadrnico pa že ne pridejo z mini tankerjem. Midva sploh nisva poskusila. Bova v Itei. Mestece pod Delphijem. Malo me je ves čas vseeno skrbelo, če ne bo začel motor kašljat, preden pristaneva, že nekaj časa je kazalec za gorivo na ničli. Pa se je vse lepo izteklo.

Vesna v šopig hrane, jaz v šoping nafte. Mi jo bodo pripeljali čez pol ure. Ok, potem pa v bližnji kafič na frape. S pogledom na našo barko, edino na pomolu. Pa pride port policaj in si jo ogleduje. Eni-problem-aj-em-vejting-for-fjul? ga pobaram, ko se pelje mimo mene. No-problem-ju-ken-stej-tu-aurs-no-problem. In potem pride še diesel-man in začnemo s točenjem. Najprej mi pokaže števec na ničli in potem nalepko, da je certificiran. Ja, ja, ok, saj poznam te stvari. Natoči mi 87 litrov (po njegovem certificiranem števcu) in mu razložim, da je moj rezervoar velik samo 80 litrov. Kaj pa sedaj? Uf, pravi, no-problem-ju-pej-ejti-liters. In doda še obvezni: okej-for-ju? Jasno, da je okej-for-mi.

Izplujeva, smer Patras. Me je port policaj vprašal last-port in next-port, se ne morem zajebavat! Ampak. Vmes je še Galaxidi. Greva ga pogledat. Ne bova se ustavila, samo fotka ali dve in greva dalje. Prijetna vasica v zalivu, obraščenem z gozdom. Redkost v Grčiji. Krasno! Od Itee do sem je vsega nekaj milj in pot je cik-cak. Cik-cak med otočki, bolje rečeno skalami, saj v povprečju nimajo sto metrov v premeru. In na vsaki skali – cerkvica. Ali pa vsaj kapelica. Ti Grki res nimajo mere dobrega ukusa...

V luki pa – šok! Šok, na katerega sva čakala slabih sedem mesecev. Šok, ki sem si ga želel celo pot, pa ga nisem doživel. Šok, ko zaslišiva na obali – slovenske besede. Jasno, da se plani v trenutku spremenijo. Plani so dinamična kategorija Kot je učil že striček Marx v srednji šoli. Sidro v vodo in nocoj spiva tukaj. Ljubljančana z dvema otrokoma sta. Na katamaranu živita že nekaj časa. Kako lepo je nepričakovano spregovoriti slovensko. Kako lepo! Pa tudi kakšen glažek domačega žganja se prileže. Pa še kako prileže!

Torek, 21.10.2008

Čudovit dan se je naredil. Gostilnica ob rivi vabi na jutranjo kavico. In pipico. Boštjan se mi kmalu pridruži, pa tudi Vesna in Nataša. Klepetamo, kaj bi drugega. Res je lepo spregovoriti slovensko besedo z novimi znanci - po vsem tem času izolacije. Lepo! Vse živo se pomenimo. Z Boštjanom ugotoviva, da sva dvakratna sošolca: iz osnovne šole in fakultete. Kako majhna si, Slovenija! Posodijo nama tudi nekaj branja za na pot. V Ljubljani jima vrnemo konec leta. Obvezno se vidimo!

Vesna si najde tudi novo zabavo. Živa in Dan jo povsem okupirata. Tudi, ko je potrebno oditi, se ji nikamor ne mudi. Ampak. Ob dveh je kocka padla, potrebno je izpluti. Dolga je še pot do doma. Še nekaj fotk za spomin, častni krog pred fotografinjo Živo in pa-pa. Veter je, vetra ni. 1 Bf s krme res nič ne pomaga. Le toliko me premami, da dvignem jadra. In jih tudi takoj spustim. In dvignem roštilj. Kofte alias čevapčiči iz svinjsko-goveje mešanice niti približno ne dosegajo onih iz Turčije, kjer je bilo mešano ovčje in goveje meso. Meso z roštilja je pa le...

Veževa se v nedokončani (kako drugače, saj smo v Grčiji) marini na otočku Trizonia. Trizonia je čudovit otoček z nekaj oštarijcami. In pokopališčem. In... no, in ... nič drugega. Poleti mora biti to oaza miru z varnim sidriščem in »marino«. No, saj marina je bila zastavljena čisto v redu, vendar le zastavljena. Vse je narejeno na pol in – jasno – manjkajo osnovne stvari, ki jih potrebujemo: voda in elektrika. Imamo pa zato internet. Na barki. Od bližnje oštarije in vleče po celi marini. Za pet evrov na dan. Sprejemljivo. Oba imava nekaj za narediti in prenesemo še fotke za dnevnik, poklepetamo po skypu in – in baterija na barki je prazna. Po novem imamo na računalniku podobne težave, kot s telefonom. Ni omejitev denar za komunikacije, ampak elektrika! Tale akumulator bom očitno vseeno moral pogledati in poštimati.

Sreda, 22.10.2008

Z zoro vstaneva in izplujeva. V popolni bonaci. In, kot za prijetno slovo od Korintskega zaliva, se dvigne vzhodnik. Večji del poti ga imava tako okoli 5 Bf. S krme. Kaj lepšega se ne morem želeti. Pod visečim mostom z najdaljšim razponom na svetu elegantno jadrava. In mimo trajekta, ki nosi moje ime. Ha! Antonios K. Sigurno oni »K.« pomeni Kosi. Kaj drugega si niti v sanjah ne morem predstavljati. Vesna se pretepa s pečico, jaz s krmilom, avtopilota nočem prižgati, da bi mi akumulator vsaj malo trajal. Pa kljub vsemu počepne po nekaj urah. Tole bo kljub vsemu treba pogledat. Kako mi tako delo smrdi, pa ni kaj – težka je naša električarska.

Mesolongi ali ne Mesolongi, to je sedaj vprašanje. Firbec naju vleče v to luko, veter pa mimo. Pametni popustijo, pravijo. Popusti veter. Digitalno ugasne točno pred kanalom, ki skozi močvirja vodi v Mesolongi. In potem je odločitev bistveno lažja. Danes bomo prespali sredi močvirja, jutri pa v Jonsko morje in proti severu. Luka je v prostorni laguni, do nje vodi dobre tri milje dolg kanal. Levo in desno so vikendice in leseni privezi za lastnikovo floto. Zanimivo je vse skupaj videti na fotografiji, manj v živo. V živo je namreč potrebno dodati še ustrezno mešanico komarjev, muh in ostalega mrčesa. So pa zato čaplje svetla točka okolice. Lepo jih je opazovati v njihovi pokončni drži in elegantnem letu.

Pristanišče je spet eno izmed grških čudes. Antičnih čudes, bi djal. Works in progress. Pomoli so narejeni, manjkajo mooringi, elektrika in voda (in WiFi). In hišica, kjer piše »Marina office«, da se lahko začne pobirati harač. Razen popolnoma varnega priveza, ne nudijo ničesar – in tudi ne kasirajo ničesar. Fair enough!

Vesna na ogled mesta. Mesolongi nudi turistu ogled muzeja. Skansen je, brez vstopnine, jasno. In brez neke večje vsebine. Stara vojaška krama. Morda je pa Vesna prišla na vojaški odpad in ne v open-air muzej? Kakorkoli. Sam se lotim akumulatorjev in vsaj za enega ugotovim, da je povsem neuporaben, morda celo škodljiv. Odklopim ga in upam, da bomo sedaj s preostalim lahko toliko shajali, da se nekako privlečemo do Portoroža. Bom videl, kako bo na poti do Krfa. Če ne bo šlo, bom vseeno moral kupiti nove. Malo brez veze investicija, sedaj konec sezone, ko se lahko zgodi, da bodo spomladi tudi novi akumulatorji (zaradi neuporabe preko zime) zanič. Ampak, domov moramo priti, ni kaj...

Četrtek, 23.10.2008

Akumulator ni pričakal zore. Ob štirih ponoči je bil prazen. Hladilnik ga je premagal. Sva pa zato bolje spala, kot sem računal. Smo že konec oktobra in preko noči je ravno prav potegnil veter, da silna flota komarjev ni mogla poleteti. Čeprav sem se bal nočnih napadov, ni bilo panike. Še pred zoro izplujeva. Plovci, ki označujejo kanal, so ugasnjeni. Ok, ven že prideva, notri in po možnosti prvič, bi bilo pa precej zapleteno.

Z vetrom je slabo. Nekaj časa ga je malo, nekaj časa ga ni malo – to pomeni, da ga ni nič. Trudiva se sicer z jadri, pa ni kaj efekta. Ob dveh sva v Astakosu, vasici na celini ob najini poti na severozahod. Vodo bi natočila. Ampak, to lahko šele po kolobociji z oštirjem, ki nama jo da. Iz javne pipe namreč nič ne priteče. Pa še navoj je tak, da se ne moremo priključiti. Oštir pa pove, da ni problem za vodo, čez eno uro bo. Jasno, da ga razumem. Se namreč spodobi, ta to uro prebijem pri njemu. Tudi Vesna bi, če bi imel internet, tako pa... Vesna na delo k sosedu, jaz na – no, jaz na pivo. Čudovito sončno vreme je, kako prijetno za posedati ob morju na jesenskem soncu. Pravzaprav je sonce še toliko močno, da v nekem trenutku pomislim, če ne bi bilo bolje v senci. Krasno. Po dveh urah Vesninega dela in mojega nedela pojeva še ribice in škampe - in natočiva vodo.

Ob šestih sva na poti proti kakšnemu sidrišču Takemu, mimo katerega se bova peljala okoli desetih, enajstih zvečer. Da vrževa sidro, prespiva in z zoro naprej. Vendar. Sprememba načrta. Nekaj povoziva, že četrtič letos. Pejt se solit! Videti sicer ni nič, vendar na motor barka ne gre nikamor. Poskušam naprej, nazaj, ful gas, nič gas, tako in drugače. Dosti ne pomaga. Jadra gor in gremo. 1 Bf nas premika, kot nas pač premika. Namesto pet-in-toliko vozlov dvajset-in-toliko milj imava do Nidrija na Lefkadi kar naenkrat ena-in-toliko vozlov trideset-in-toliko milj. Do jutra ne prideva! Ok, greva v One house bay na Atokos. Pa se vmes premisliva in vplujeva na Kastos. Vijak se je očitno toliko očistil česarkoli že, da v bonaci lahko pristaneva. Lepo počasi. Pa takoj u-lajf. In kmalu iz-lajfa. Žive duše ne najdeva, ena oštarija nad vasico je sicer razsvetljena in bife v luki tudi, to je pa tudi vse. Raje na barki v kokpitu spijeva kozarček vina s Samosa in potem v posteljo. Jutri bo dolga pot.

Petek, 24.10.2008

Vesna naštima budilko dovolj zgodaj, da zbudi vse vaške peteline. Resnici na ljubo, petelini še malo oddremajo po njeni budilki in šele čez pol ure na delo. Sedaj končno vem, zakaj se lahko petelini zbujajo tako zgodaj...

Zjutraj je še nekaj vetra, zato pohitiva. Prišel bi rad do kakšnega zaliva s kristalno čisto vodo, da se potopim pod barko in razrešim vijak. Zato pa potrebujem veter. Meganisi jih ima kar nekaj in ob desetih sva tam. Veter ugasne, sonce je močno prižgano, voda ima pa 22-23 stopinj. Ne samo za nujno opravilo pod vodo, tudi za čofotanje je to kot naročeno. Vesna sicer nekaj godrnja nad številko na termometru, ampak v vodi takoj prizna, da je odlična. Ko zagledam vijak, se mi zdi neverjetno, da sva sploh kam šla. Popolnoma je ovit v modro plastično vrečo. Večkrat se moram potopiti in z nožem kar močno rezati, da ga osvobodim. Kako lepo se je barka premaknila, ko sva izplula! Kot nekoč, preden sva povozila ostanke nečesa, kar je romalo čez krov nekulturnega poletnega pomorščaka...

V Vathi na Meganisiju. Eni na kavico in delati preko interneta, drugi na pivo in pipico. Jaz si izberem drugo možnost. Kako prijetno sonce! Skoraj prevroče. Oziram se za senco. Prav luštkan je ta otok ob Lefkadi. Skoraj tako lepo je tukaj, kot po zalivih okoli Gočeka v Turčiji. In skoraj toliko jadrnic! No, roko na srce - niti približno ne toliko, morda jih je četrtina v primerjavi z zalivom pred Fethiyami. Vendar je to za grške razmere nenormalno veliko. Nepopisna gneča konec oktobra, bi lahko dodal.

Pa v kanal med Lefkado in celino. Kanal skozi močvirja. In komarje. Mimo marine v Lefkadi greva po hitrem postopku. Prav nič ni simpatična, pa še lučaj od smetišča otoka je. Smetišča, ki gosti neskončne jate galebov. Galebov, ki potem letajo naokoli in vmes iz svojih prebavil tudi kaj izpustijo. Kaj takega, ki na barki naredi neprijetno packo. Ne hvala, jih imam še iz Al Hoseime dovolj. Ob pol šestih sva pri dvižnem mostu, ki prekinja lefkaški kanal in ob šestih sva skozi. Tri minute pred uro se začne dvigovati. Morda pa na tem svetu še živijo Grki, ki poznajo na uro.

Nekaj vetra imava, jadra delajo čisto solidno, akumulator pa ne. Vse ugasneva, le navigacija in pozicijske luči ostanejo. Samo dobro uro prižganih luči zdrži in konec. No, saj potem je konec tudi z vetrom, tako da prav veliko nisva bila prikrajšana za tišino. Ampak, tako enostavno ne gre več. Moram nekaj storiti. Močno upam, da najdem primerne akumulatorje na Krfu.

Na desni vidim zeleno luč. Ok, to je v redu. Čez deset minut je bliže in čez pet čisto blizu. To ne more biti, če je zelena na desni se mora oddaljevati. Pa se ne! A-ja-ja-jaaah! Ni tako enostavno, kot izgleda na prvi pogled. Malo anigmatike sredi noči, bog elektrike se kocka z mano. Pa sem vseeno vrgel zmagovito kombinacijo! Ribiči so, ki vlečejo mrežo (odtod zelena luč – vidna na vse strani) in jim ne gori rdeča pozicijska luč. Če bi pluli drugače, bi videl dve zeleni luči ali belo in zeleno ali... Ravno v tej kombinaciji (edini nevarni zame) pa upravičeno sklepam, da plujejo drugam, kot plujejo v resnici. Točno na kurzu trčenja smo in odvijem slabih sto metrov pred potencialnim neslavnim dogodkom in potem kolovratim z jadri z vetrom daleč nazaj, da se ne zapletem v mreže sredi noči. Raje ne pomislim, kakšna bi bila lahko posledica šlamparije in pregorene rdeče žarnice! Električarki bog, ki ti ne vem imena, ne igraj se tako z mano. Akumulatorjev ti sicer ne zamerim, tole pa!

Ob pol dveh pristaneva. Potem, ko mi je Boštjan povedal, da karte tukaj niso točne in po lastnih izkušnjah (tako izpred dveh let, kot tudi letos), kar malo s strahom plujem proti Gaiosu na Paxosu. Skozi slabo miljo dolg in vijugast preliv je treba do vezov na mestnem pomolu. Prav smešno je, kako preliv izgleda ponoči čisto drugače. Tukaj sem bil pred kakimi petnajstimi leti in se ga še spomnim. Podnevi. Sedaj pa enostavno ne vidim (ovinkaste) poti. Izgleda mi kot slepi zaliv in če ne bi vedel, da je nekaj naprej, bi se obrnil. No, vsaj karta je točna na meter in potem je vse skupaj mnogo lažje. Prostora je v tem letnem času (končno!) kolikor hočeš in veževa se na najlepšem delu, pred mestnim trgom. In zaspiva.

Sobota, 25.10.2008

Vesnin trening petelinov je bil očitno uspešen. Sedaj se že brez budilke zbujajo sredi noči! Uh...

Sprehod po vasici daje občutek, da smo v Italiji, čisto nič ni grška. Kot Pelagiji ali Eoli. Najdemo chandlerja, ki nas napoti do elktričarja. Fanta sprašujem po akumulatorjih, ampak ne zaupa moji presoji, da so fuč. Bo to lastnoročno preveril. Pa daj, če se ti toliko ljubi. Ampak. Če hoče to narediti, mora na barko, on pa ne upa stopiti na pasarelo. Vsaj pet minut traja, da se toliko pomiri, da pride na krov. Hudo mi ga je bilo gledati, kaj takega sem videl prvič. Potem pa gleda akumulatorje, kot deveto čudo. Kot oni mojster v Turčiji, le da ta tukaj premore znanje 3,14 (naj bo pi, ko smo ravno v Grčiji) angleške besede. Toliko, da mu (s težavo sicer) le dopovem, da njegov instrument dela v redu, ko pokaže, da sta akumulatorja čisto fuč. Tako zanič sta bila, da je fant celo podvomil v svoj instrument. In tako smo postali končno lastniki povsem novih akumulatorjev...

Ob pol dveh izplujeva. Kam, še ne veva. Po dveh miljah pa že veva. Na kopanje. Turkizna voda, neverjetno bistra, saj se ne moremo zadržati. Bonaca je, ni kaj pametnega za početi in kopanje je še najboljša zabava. Slabih 24 stopinj kaže termometer. Ok, tudi če je stopinja manj, voda je odlična. Plavam, kot bi plaval v bazenu. V bazenu z ravnokar zamenjano in popolnoma čisto vodo. Vodo brez klora.

Po plavanju – naprej. Dobre živalce pomagajo pri vožnji, da ne potrebujeva avtopilota. Ej, kje ste bile, ko sva bila brez elektrike? Kar v naslednji zaliv greva. Kot rezervno varianto sem ga imel sinoči, če bi se ne dalo vezati. Čudovit je! Spet turkizno morje (v celotnem zalivu!), krasno obraščena obala in na koncu majhna vasica z gostilnico ali dvema. In nekaj privezi. Globina 3-4 metre v krožno zaprtem zalivu omogoča varno sidranje celi floti jadrnic. Skoraj bi naju premamilo in bi ostala. Sedaj, ko imava elektriko.

Spominjam se Paxosa izpred deset-in-toliko let, ko smo bili tukaj z Darkom in Sandro. Že takrat se mi je zdel čudovit, ampak do takrat sem poznal samo Jadranske otoke. Jasno da v taki konkurenci ni posebej težko zmagati. Sedaj poznam že kar nekaj Mediterana (in še malo onkraj njegovih meja) in Paxos je še vedno povsem na vrhu mojih estetskih vrednot.

Do Sivote, otočka ob obali, in Mourtosa, vasice v njegovem zavetrju. Čisto simpatična je, vendar midva greva na Krf. Na privezih navtičnega kluba je prostora, kolikor hočeš. Na eni strani pomola (za vsaj trideset bark) smo sami, na drugi je le Ecstasea (zanimiva izgovorjava!), štirinadstropna jahta. Do mesta in dogajanja v njem je deset minut, najboljša možna lokacija za pristanek na Krfu. Glede na to, da se v Mandraki ne da, jasno. Mesto je živo. Kljub koncu oktobra. Najbolj prominentni kafiči so nabito polni. Ok, sobota je, a vendar. Krfu se pozna, da je Italija blizu. In da so Italiani nekoč tu vladali. Kot pri nas, v Istri in v Dalmaciji. Arhitektura mi je domača in prav nič ni grška. Kot bi se sprehajal po Piranu. Ali Zadru. Zvonik ima oranžno streho. V Grčiji, kjer naj bi bilo modro-belo. Halo?

Nedelja, 26.10.2008

Danes spimo eno uro več. To mi je všeč. Me pa strašno zanima, kako petelini vedo, da smo prešli na zimski čas. Tudi oni spijo uro dlje...

Vesna takoj v akcijo. Na citadelo in na foto safari. Kasneje se dobiva in skupaj vandrava po Krfu. Kaj dosti novega glede na sinoči ne najdeva. No, najdeva še eno marino, kjer je privezanih kar nekaj tujcev. Če bi to včeraj vedela, bi se zaradi družbe raje ustavila tukaj. No, saj je bila ona naša tudi v redu, sva bila zato pa sama. In nič nisva plačala, kar tudi nekaj šteje.

Potem pa na črpalko v marino Gouvia po gorivo. Takoj je pri nas marinero z dingijem. Vabi nas v marino. Ne, hvala, naprej greva. Ja, ampak imamo prostor in zimske cene, ostanita, še doda. Ej, kje si poletna gužva. Takrat te še z baterijo ne bi našel, pa če bi te še tako iskal. Levo Grčija, desno Albanija. Pred nekaj leti smo bili desno. V Sarandi. Ej, kako sedaj izgleda z morja. Kot Turčija. Eno samo gradbišče. Pa ne greva tja. Ne ljubi se mi delati vseh teh silnih papirjev samo zato, da vidim, koliko novih objektov je zraslo v tem času. Naprej greva proti enemu izmed otočkov med Krfom in Italijo. Tam bova prespala, jutri pa skozi Otrantska vrata proti domu. Danes ponoči je napovedano brezveterje in ne bova silila ven. Jutri se bo počasi razvijal južni veter, kar je idealno za najin povratek. Do pojutrišnjem zvečer, računam, bova naredila vsaj 170 milj (od okoli 500, kolikor jih imamo še do Portoroža).

Erikoussa je najina naslednja postaja. Najbližje je in zadnje minute pred mrakom pristaneva. Ponoči tole ne bi bilo zabavno. Še nikoli nisem bil tako privezan. Zrineva se med čolničke, ki so vezani bočno. Midva sva sidrana in s krmo pri pomolu. Pomolu, ki nima bitev. Tako imava dve springi preko teh čolničkov speljani daleč na stran, zadaj pa sva z enim štrikom privezana na kos armaturnega železa, ki slučajno štrli iz pomola točno na sredi pred barko in drugim na podobno reč enih deset metrov stran. Hecno, vendar efikasno. Kot prilepljena sva, ne glede na to, da smo ponoči imeli nevihto. Ja, in spet je dež ponoči. Hvala vam, vsa silna božanstva, ki me ščitite že celo življenje.

Popolna tema vlada na pomolu in cesti do vasice. Kako je že rekel tisti model za Karpathos? »Nisem vedel kako izgleda Afganistan, videl sem Karpathos in sedaj vem«. Tudi jaz sedaj vem kako izgleda Afganistan! Prvič letos potrebujem svetilko, da najdem pot. No, roko na srce, tudi v sami vasici ni kaj bolje. Odprta sta dva lokala in to je vse. V enem popijeva svojo pijačko in v sosednjem marketu kupiva zmrznjen kruh. Dvakrat na teden jim ga pripeljejo s Krfa. Ko bi nama to prej povedali, bi ga lahko midva s sabo prinesla in bi tukaj lahko delala posel s svežim kruhom! Vesna napiše razglednico in jo poskusi oddati. Nabiralnika na otoku – jasno – ni. Oštir pa ji sveto obljubi, da bo razglednico oddal enkrat naslednji mesec, ko bo kaj šel na Krf. Nema-problema, še doda človek s trojno vlogo. Najpomembnejša je, da igra karte z gosti, potem je še prodajalec v trgovinici in kelner v kafiču. Oboje slednje le občasno, ko ga pokličeš in zmotiš sredi njegove primarne misije. Hrane tukaj ni.

Na hrano pa v naslednjo oštarijo. Teta in stric imata skupaj toliko let, kot midva milj do doma. Je pa zato lokal eksemplar. V enem (enem!) prostoru, velikem 20-30 kvadratnih metrov, je nekaj miz pogrnjenih s pogrinjki, porcelanastimi krožniki, kristalnimi kozarci, svečami, ... Malo dlje se vsedeva midva, kjer ni sveč na mizah. Za nama je skladišče pijače, na drugem koncu so stene polne stalaž in na njih razna roba. Še največ je toaletnega papirja. Ej, so seronje na tem otoku! Trgovina torej. Na desno je šank in za šankom kuhinja. Pred šankom so mize brez vsega in s pogledom na televizijo na steni. Nema-da-nema! Še hrana je bila v redu, ribice za slovo od Grčije.

Ponedeljek, 27.10.2008

Čudovito jutro vabi na postanek na sosednjem otoku. Othoni. Spet lepo poraščen otok s hišami razmetanimi po gozdu. Če ne bi bilo morja, bi me pogled spominjal na gorske kmetije na naših hribih. Othoni ima za privez še manj prostora, kot Erikoussa. Za uro ali dve se lahko ustaviva, potem pride ferry in morava proč. Povsem dovolj za posedanje na sončku in pitje zadnjega grškega frapeja letos. In najcenejšega! Pri sosednji mizi sedijo domačini in razpravljajo neskončne teme. Le kaj si imajo Grki vedno toliko za povedat? Poleg dveh Italijanov iz Brindisija, sva midva edina tujca na otoku, ki bo drugo leto opremljen z novo luko. Malo pošpegam in sedaj vem. Vem, koliko stane taka zabavica. Dobre tri milijončke. Tudi mojega denarja. Financira jo EU, torej tudi mi. Vse je še razkopano, čeprav port policaj strumno zatrdi, da bo nared do božiča. Meni vse skupaj izgleda bolj kot še en grški »Works in progress«, ampak pustimo se presenetiti. In naslednje leto vpluti v novo pristanišče, kjer bo dobro urejenega prostora za dvajset ali trideset bark...

Grčija adio, ciao Italija. Malo vetra je vseeno in nekaj časa kombinirava motor na dobrih tisoč obratih in jadra. Tako gremo tam nekje med pet in šest vozli. Zvečer – tako trdijo vremenoslovci – se veter počasi začne dvigovati in dobivati vse bolj južne smeri. Cel teden naj bi na Jadranu prevladovali dokaj močni južni vetrovi. Če ne bodo prehudi, bo to idealno za naju. Z vetrom domov!

Noč se spušča in z nočjo glasba. Košček slovenskega jezika sredi tujega morja. Siddharta brezhibno odigra svoje videnje tujih morij in hladnih sonc, ki se potapljajo pod horizont. Užitek! Na levi gledava luči Italije, okoli naju pa luči ladij – skozi Otrantska vrata plujeva. Vetra je še vedno premalo za jadranje. Od nekod prileti ptiček-mladiček in se malce spočije na našem krovu. Čisto je izgubljen, išče svojo jato. Poseda po krovu, še Vesni se vsede na ramo in ji pleza skozi lase. Potem odleti negotovi usodi naproti. Nadrobiva mu kruha, rada bi mu pomagala, pa žal ne moreva. Zapis v njegovih genih je močnejši od naše dobre volje. Beljakovine, ki se bodo tvorile v skladu s tem zapisom, bodo kruto opravile svojo vnaprej zapisano poslanstvo...

Jadransko morje

Torek, 28.10.2008

Prvo polovico noči straži Vesna, drugo jaz. Veter se počasi dviga in motor počiva. V drugi polovici noči je vetra že za 4 Bf, točno s krme. Luči razlagajo gužvasti okolici, kje smo in kam gremo. Avtopilot lepo vozi metuljčka. Radar opazuje okolico. Hvala akumulatorji! Ob svitu ga je 5 Bf, polkrma. Preverim vremensko napoved, tako naj bi bilo še cel dan in nekaj naslednjih dni. Med 4 in 6 Bf krma, polkrma. Odlično! Kasneje se sicer obrne in je 6 Bf z boka, kar pomeni dvakrat krajšana jadra, vendar se da. Ob Italiji te vrste veter (jugo mu pravimo) ne naredi vala, ker vleče z obale. Kot naročeno za našo barko, ki je dizajnirana za plovbo po jezerih...

Ob osmih zvečer oceniva, da je pravi čas za počitek. Molfetta pa luka, ki se slučajno znajde na tem koncu. Zoprno je le to, da imam pilot za te vode v italijanščini in si ne znam prebrati, kje so privezi za barke v tranzitu. Malo se loviva in iščeva v temi. Tako ali tako sva edina jadrnica že cel dan in tudi v luki ni nič drugače. Nimam se po kom orientirat. Pa nama z obale pomahajo in pokažejo, kam naj greva. Lepa gesta! Molfetta je name naredila vtis. Staro mesto je neverjetno urejeno s kamnitimi trinadstropnimi stavbami in tlakovanimi ulicami med njimi. Te ulice so (za razliko od starih mestnih jeder, ki jih poznam) dovolj široke tudi za avto, kar domačini tudi s pridom izkoriščajo. No, ne glede na to, vtis je lep!

Lepi vtisi so tudi iz pizzerie. Kar v prvo sva se vsedla, na rivi. Malo bolj nobel zadeva, za spremembo. Po nekaj mesecih sva si zaželela prave italijanske pizze. In jo tudi dobila. Dobra je bila. In cena tudi. Pet evrov. In tri evre za veliko (6,67 litra – v Italiji!) pivo. Evro za kavo. Ceneje, kot v Grčiji. Pohvalno!

Sreda, 29.10.2008

Budilka spet budi peteline. Vesna še v fotosafari, jaz pogledam vreme. In gremo. Zgodaj je treba na pot, da je še podnevi čim več spraviva pod streho. Veter vabi, vreme bo lepo, sončno. Užitek! Naj še kdo reče, da se na Jadranu konec oktobra ne da več jadrati! Res, da je termometer danes prvič po pol leta pokazal temperaturo morja pod 20 stopinj, a vendar! Saj se ne bomo kopali, pluli bomo. Avtopilot dela brezhibno in med plovbo poležavam na palubi, lovim zadnje jesenske sončne žarke in berem Braneta Grubarja. Knjiga z naslovom Kam? Drugam! so njegovi spomini na leta jadralskih dopustov po različnih koncih Mediterana. Zanimivo branje in na mnogih mestih se lahko poistovetim z njim. V vseh krajih, ki jih opisuje sva bila tudi midva in zanimivo je primerjati vtise in mnenja o teh krajih. Kako se že reče? Skoraj popolno ujemanje!

Veter proti večeru škripne in zadnjih nekaj milj motorirava. Tudi cilj prilagodiva temu. Viesti je prva luka, ki nama je na poti. Brez vetra in v nekajmetrskem valu (očitno okoli Otranta fejst vleče!) res nima smisla ponoči nadaljevati pot. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Tako si bova lahko v miru pogledala - Viesti. Privez tukaj je zanimiva stvar. Prostora kolikor hočeš. Za nekaj sto bark! Pontonov je vsaj deset, vsi so popolnoma prazni in - nedokončani. Omarice za vodo in elektriko so prazne, čedno narejene sanitarije zaklenjene in ne obratujejo, bitve niso povsod nameščene. Če bi bil v Grčiji, bi bilo to »Works in progress«. Kaj je pa tukaj?

Tile Italijani s svojo čudno navado, da oštarije niso odprte takrat, ko bi človek rad jedel, bodo danes zamudili edinstveno priliko, da bi dobro zaslužili. Ne bova čakala tri ure, da jih blagovolijo odpreti, kar na barki bova nekaj pojedla. Potem pa u-lajf! Vendar le Vesna. Jaz pa do konca prebrat knjigo in spat. Vendar mora najprej najti pot iz pristanišča. Vse je ograjeno. Če ne bi bilo soseda Nemca, ki je luknjo v ograji odkril podnevi, ponoči nikakor ne bi prišla na plano. Works in progress! Dva financerja sta se skregala in sedaj dela stojijo in čakajo na lepše čase. Drugo leto bo odprto, zagotovijo v turističnem uradu. Bomo videli. Mesto je čisto luštkano obmorsko mestece z lepo rivo in kar nekaj oštarijcami na rivi. Je tudi središče narodnega parka Gargano. Nekoč davno, ko bo več časa, bi si ga bilo vredno ogledati.

Kar nekaj dni sva imela na barki invazijo muh. Kaj vem od kod jih je prinesel veter, jih je pa prinesel ogromno. Vesna se je (bolj iz dolgočasja, kot iz sovraštva do teh živalic) prelevila v zagrizenega uničevalca muh. Ko jo takole gledam, se mi poraja filozofsko vprašanje, kako dolgo življensko dobo imajo muhe? Odgovor ni enostaven. Enačba namreč vsebuje tudi podatek o tem, ali v življenju prekrižajo Vesni pot ali ne...

Četrtek, 30.10.2008

Zgodaj kreneva na pot. Čez dan bi rada pristala na Tremitih in si jih ogledala, zvečer pa naprej. Veter je ravno pravšnji, še lepšega pa obeta vremenska napoved. 4 Bf bok, odlično.

Vraga, odlično! Namesto 4 Bf bok, imava 7 Bf orca! Bravo, vremenarji! Nekaj milj pred otočjem se dvigne in takoj nama je jasno, da s pristankom ne bo nič. Otoki nimajo luke, samo povsem nezaščiten pomol. Le toliko se zapeljeva do tja, da si jih ogledava z morja. Vleče tako, da je fotografiranje smrtno nevarno za fotoaparat. V zraku je vse polno vodnih kapljic in predvsem soli. Nekaj fotk Vesni le uspe narediti. Otoki so lepi na pogled, vsaj San Domino je lep. Povsem je poraščen z gozdom. Na sosednjem, San Nicola, pa se nahajajo ostanki zaporov in samostana. Zanimivo bi bilo za pogledati. Kdaj drugič.

Greva za otok, kjer je morje mirno, da se dobro pripravimo za naprej. Veter je postal pasji. Max TWS nameriva 39,4 vozla – ma, saj to še 9 Bf ni, bi rekel kdo. Pa ne bo šlo. Tam je speljan daljnovod preko ožine med otoki. Dobro, gremo pa okoli. Malo daljša pot, pa nič ne de. Z vetrom z delčkom genove, v veter z motorjem. Dokler ta ne škripne in to na najbolj neprimernem mestu, vsega nekaj deset metrov od čeri. Še dobro, da ima jadrnica jadra! Jasno, v veter ne bo šlo, obrneva z genovo in z vetrom po prelivu – greva še za drugi otok. No, tukaj pa morava dvigniti glavno jadro. Brez motorja, samo s sprednjim jadrom pri 7 Bf voziti toliko v veter, da se glavno lahko dvigne, samo po sebi ni enostavno. Če se k temu doda še to, da se dvižnica v vseh teh silnih vetrovih ovije okoli pozicijske luči na jamborju, zadevo še zaplete. Nekako jo razrešiva in dvigneva jadro. In ko je vse narejeno, se odpne dvižnica pasarele in v vetru plahuta naokoli. Vesna spet krmari sem in tja, da štrik le zaniha tudi okoli moje roke. Ali nama gre lahko še kaj narobe?! Na splošno razmere niso bile enostavne, sploh pa ne za barko, na kateri sva in – tako mislim – sva jih dobro pošlihtala. Predvsem sem vesel, da je Vesna ves čas sodelovala brez napake. Vidi se, da ni panik ali kolerik in da v kriznih situacijah mirno in dobro odreagira. Nasploh, če se ozrem nazaj, vidim da sva postala lepo uigran par in da točno veva, kaj mora kdo od naju v določenem trenutku narediti.

Malo se bojim noči, cel dan sem krmaril in to početi še čez noč bo naporno. Proti večeru na srečo veter le začenja spreminjati smer in ponoči so spet dobri stari krmni vetrovi. Tudi jakost pade na 4-5 Bf. Za ponoči in za dvakrat krajšana jadra čisto v redu. Imava celo kakšno uro zelo šibkih vetrov, tam nekje okoli polnoči, tako da lahko prižgeva motor in napolniva akumulatorje. Le napredovanje ni tako hitro, kot bi si želel. Južno usmerjeni tok ob italijanski obali, ki sem ga spomladi zaman iskal, sem sedaj končno našel. Sedaj, ko ga ne potrebujem več. Celo nasprotno, sedaj mi dela okoli 20 odstotkov daljšo pot. Pri 500 miljah je to omembe vredno!

Petek, 31.10.2008

Z dnevom odprem vsa možna jadra in lepo napredujeva proti Anconi. Tokrat napoved drži. 4 Bf, polkrma. Misliti pa je potrebno naprej. Včerajšnja vremenska napoved mi je za prihajajočo noč obetala urnebes. Do obale bo treba zaviti in pogledati, če so se vremenarji premislili. Niso se. V dežju, močnem vetru in ponoči res ne bova nadaljevala, če ni potrebe. In zaenkrat je ni. Malo pogledava po zemljevidu, še pred Ancono se ustaviva, v Numani. Marina je in upam, da bodo konec oktobra imeli prostor za dva brezdomca...

Imajo ga kolikor hočeš. samo to ni tisto, kar sem pričakoval od italijanske marine. Zveževa se lahko na pomol za tranzit, kjer je elektrika zaklenjena in voda ne teče. Marinero - jasno, ko beli dan - konec oktobra samo za naju ne dela več. Črpalka je zaprta. Gorivo si pretočim iz kantic. To bi tako ali tako moral narediti v Portorožu, bom pa sedaj. Rezervoar je spet poln in do Portoroža ne bi smelo biti težav, četudi ne bo nič vetra. Marina je čudno konstruirana, saj se vse rola. Pa zunaj sploh ni vetra. Bojim se, da bomo slabo spali, štriki že sedaj ječijo, kaj bo šele ponoči, ko bo zapihalo. Spet in spet lahko ugotavljam, kako je svet majhen. Vesna gre pogledat malo naokoli, če bi se vseeno lahko kam drugam bolje vezali. To ne gre, zato se pa vrne z domačinom, ki se kar razneži, ko vidi barko. Jonathan Blue 1! Lani je bil z njo na Barcolani.

Malo po mestecu. Lepo urejeno turistično mesto, ki je seveda sedaj povsem izumrlo. Na cesti vidiva en romunski in en moldavijski avto, sicer sva pa poleg lokalcev nocoj edina prebivalca tega kraja. Pivo, kapučino, pizza in ... začenja deževati. Jasno, noč je tu. Nocoj celo noč čarovnic, kar so lepo pokazali otroci v maskah. In ker tam, kjer sva midva, ne dežuje podnevi, in ker je nocojšnja noč prava za te stvari, je na sporedu še dež. S hitrim korakom do barke, kjer... ej malo drugače je vezana, kot sem jo pustil pred nekaj urami. In en štrik (od štirih) ima vozel. Uf, izgleda, da se je strgal (eden je bil res že malo načet) in da mi ga je dobra duša seštukal in me ponovno vezal. Hvala, neznani junak, hvala! Potem še v iskanje elektrike in – jo najdeva. Poštukava še najin električni kabel in - nocoj bo kalorifer posušil, kar je morje zmočilo včeraj.

Sobota, 01.11.2008

Noč sploh ni bila naporna. Rahel dež je kvečjemu pripomogel k prijetnemu spancu. Jutro postreže z rdečim nebom, oblaki so že tanki in kmalu bova lahko izplula, ne da bi bila mokra.

Preden se odveževa pristopi domačin. Italijan z znanjem angleščine. Poklicni pomorščak, preplul je cel svet, jasno da mora znati angleško. Vsaj pol ure klepetamo. Ima majhno, 40 let staro barko in je navdušen jadralec. Celo Sredozemlje je prejadral. Povsod mu je bilo všeč, le na Hrvaško in v Turčijo ga ne bo več. Turki so ga hoteli oglobiti s 5.000 dolarji, ker je na barki pral perilo. Hrvati mu vse zaračunajo precej nad realno vrednostjo, še celo sidranje v zalivu. Tja ga pač ne bo več, enostavno. Saj je še kakšen konček sveta, ki ni pokvarjen. Naslednji teden bo preplul Atlantik. S kolegom iz Splita bosta peljala barko na Karibe. Sredi morja, pravi, ga nihče ne more gnjaviti. Še bi lahko razpredali, vendar midva morava na pot.

Veter je po napovedi. 4-5 Bf. Laška orca nas nosi proti Puli. Vse je po planu, le tok ne. Skoraj dva vozla nasprotnega sva ga imela celo popoldne in kljub hitri plovbi se na zemljevidu nisva kaj prida premaknila. Kje si bil, tok, spomladi? Zvečer veter oslabi, ponoči naj bi se obrnil iz začel pihati iz južnih kvadrantov. Dobrih 40 milj sva prejadrala, sedaj bo nekaj časa pel motor.

Nedelja, 02.11.2008

Ob polnoči se začenja dvigovati jugozahodnik. Ni ga dovolj za jadranje, genova pa vseeno malo pomaga motorju. Morda se pa kasneje le toliko dvigne, da bomo lahko prijadrali v Portorož. Kakorkoli, sedaj mi to ni več toliko pomembno. Po 218 dneh se vračam domov. Pot po Jadranu nazaj je bila bistveno bolj vetrovna, kot spomladi in tudi veter je imel pravo smer. Zadovoljen sem z izkupičkom vetra. Če sem čisto pošten, sem se kar malo bal Jadrana. Verjetno je to najtežji del poti (primerljiv s prečkanjem med Sardinijo in Baleari). Ker sva imela srečo z vetrom, je na koncu izpadlo dokaj enostavno, a vseeno. Hladno je in veter je nepredvidljiv. Ali ga je preveč ali pa ga ni. In še nevihte so tukaj doma. Prav nič primeren konec sveta za jadralce (in ostale dopustniške morjeplovce). In če samo pomislim, koliko znancev meni, da na Jadranu se že upajo na morje, drugje pa ne. Za drugje je treba imeti čisto druga znanja in spretnosti, saj tam prežijo na morjeplovce strašne nevarnosti. Ja, pa ja! Najmanj pošast se bo pojavila in pogoltnila barko. Sicer pa, kje že je letos beli morski pes napadel človeka?

Se pa pozna, da gremo na sever. Temperatura pod mano se je v zadnjem tednu spustila za (za morje) ogromnih 6 stopinj. Iz 23, kot jih je imelo morje na Paxosu, ko sva se nazadnje kopala, na 17, kot jih ima na severnem delu Jadrana. Če sva še pred tednom hodila v japankah in kratkih hlačah, se je potrebno tukaj zaviti v flis. No, morje je vseeno morje. Tudi tako je prijetno, saj mi je bil konec koncev celo zaledeneli Baltik zelo všeč. Nima pa več tistega pravega, poletnega, čara. Sedaj šele dobro razumem ljudi, s katerimi sem govoril med potjo. Prav nobenega smisla se nima vračat nazaj, če imaš svojo barko. Tam doli je toliko lepše in še ceneje je. Verjetno se, sedaj ko mene tukaj že skoraj zebe, vsi ti ljudje še vedno kopajo. In naokoli špancirajo v kratkih hlačah in japankah...

Sedaj je tudi pravi čas, da potegnem črto pod življenjem in delom zadnjih sedmih mesecev in preplutih 8.500 miljah. Edina stvar, ki sem se jo bal pred odhodom, je bila, kako bom izpeljal delo in potovanje. S potovanji midva načeloma nimava težav, to je enostavnejši del življenja. Delo na daljavo je nekaj drugega. To, kar naju je oba na začetku zelo obremenjevalo, je od poletja dalje steklo več ali manj brez težav. Verjetno v veliki meri zaradi izredne dostopnosti WiFi v Turčiji in dokaj dobri v Grčiji (mimogrede, na povratku iz Grčije v tednu dni nikjer v Italiji spet nisva mogla dobiti WiFija!). Če se samo spomnim traum, ki sem jih doživljal prve tri mesece in dejstva, da je Vesna odletela za en teden domov, da je zadeve lahko delala v miru! Kasneje sva vse to lahko naredila preko interneta. In, prepričan sem, da nobena izmed najinih strank v vsem tem času ni bila prikrajšana za podporo, ki jo morava nuditi. To je najpomembnejše. Tisto, kar sem že nekaj časa sanjal (to, da lokacija pisarne danes ni več pomembna), sem izpeljal v praksi. Vesel sem tega. Res, in to je neizpodbitno dejstvo, da vsega tega brez Katje nikakor ne bi zmogla. Suport, ki nama ga je ves čas nudila, je bil izreden.

Bogatejši sem tudi za ogromno izkušenj. Izbrala sva tako pot, da sva bila skoraj povsod prvič in več ali manj nama je bilo ves čas zanimivo. Tudi srečanja in klepeti z drugimi popotniki so bili vedno zanimivi in vedno sem se naučil kaj novega. Slovenska zastava na barki je dobra stvar. Pogovor ni bilo več potrebno začeti s »Koliko je ura?« ali »Kakšno je vreme?«, običajno so ga sosedje ali mimoidoči začeli z »Kakšno zastavo pa imate?«. Marsikdo jo je poznal in je bil to le izgovor za začetek pogovora. Oba Italijana, na primer, s katerima sva klepetala dalj časa včeraj in predvčerajšnjim sta izredno dobro poznala Slovenijo, tam velikokrat že tudi bila, pa sta oba najprej povprašala po zastavi. Jasno, da sta jo poznala.

In kje mi je bilo najlepše? Težko bi se odločil. Povsod je bilo zanimivo. In povsod drugače. Odmaknjene obala Maroka z nasadi indijske konoplje pač ni moč primerjati s snobovsko Costo Smeraldo. Če pa bi se že moral odločiti, kateri del poti ponoviti, bi bil to skoraj sigurno vzhodni Mediteran. In skoraj sigurno to ne bi bila celinska Španija, Korzika ali Malta.

Drugo leto? Kje je še to! Vmes je potrebno še smučat. No, morda bi bilo zanimivo zapluti ob jugu Turčije, ob Siriji in naprej skozi Suez v Rdeče morje. Morda. Ali pa prepluti Skandinavijo in Baltik. Ali pa skočiti za pol leta v južni Tihi ocean. Morda pa sploh ne pluti. Kaj pa vem...

Približno se mi tudi sanja, kakšno barko bi imel, če bi jo sploh imel. Približno. Nič bistveno večja od te naj ne bi bila, le konceptualno drugačna. Taka, s pisarno. In zaprtim, morda celo centralnim, kokpitom. Čartersko orientiran design novih serijskih jadrnic mi ni všeč. Vse je tako plastično in – serijsko. Krasno bi bilo, če bi bil zgornji del lesen z dodatki mesinga. Ketch, long keel. Ah! Definitivno pa mora biti klasa A, primerna za oceansko plovbo.

Bilo je prelepo, da bi lahko trajalo več kot sedem mesecev...