Vzhodni Sporadi

Četrtek, 08.10.2009

Ljubljana – Atene - Samos

Dolga pot bo to. Ko smo zadnjič potovali do Samosa je bilo to veni-vidi-vici. Čarter let iz Ljubljane praktično na dvorišče marine. Sedaj pa... Dvodnevni projekt. Iz Ljubljane v Atene z letalom, tam na vlak in v Pirej, potem z ladjo do Samosa in naprej še z avtom preko otoka. In prišla bova sredi noči. Ma, bo že...

In je bilo! Logistiko bi mi lahko zavidal vsak organizator potovanj. Letalo je odletelo na minuto točno. Tudi pristalo je na minuto točno. Skupaj s kufri! Namesto na vlak do Aten in potem prestop na drugega za Pirej, greva na avtobus direktno za Pirej. In se vsedeva in se bus odpelje. Organizacija, ne? Pa še na letališču je ostala prodajalna vstopnic za bus. Hic! Odkud baš ja da znam, da baš na tom autobusu karte ne prode kondukter!? Stranac u tom gradu, jebiga. Malo me je pa vseeno skrbelo. Med pristankom letala in izplutjem ladje je le slabe tri ure. In 50 km. In rush hour. Pa je busar dal gas in smo prišli še četrt pred planom. Najbrž je bila to zadnja fura v tem šihtu in se mu je mudilo domov. Uro pred odhodom ladje. By the book. Malo sva sicer zamutila s številko gat, pa sem potem moral trogat 40 kilske borše enih 200 metrov. Pa nič hudega, sem vsaj mišice treniral za obrate, ki mi sledijo v nadaljevanju.

In ladja je že pripravljena za vkrcavanje. Kabine so take s telefonom in televizijo. In pogovori iz kabine v kabino so brezplačni! No, niti telefona, niti televizorja ne bomo uporabljali. Je pa zato na ladji nekaj drugega, kar me neprimerno bolj privlači. Kafičev kolikor hočeš! In v enem izmed njih – a je sploh možno drugače - parkiran Tonček s pivom. Več pivi, če sem precizen. Hej, a ni to lepo! Ko sem pred dnevi hodil po hribih, sem mislil da je cena piva premosorazmerna nadmorski višini. Pa ni. Na morski gladini stane prav toliko kot na Kredarici. Hic! Še WiFi imajo. Sredi morja, satelitski link na net. Nema-da-nema. Za 7 evrov na uro. Kar naj ga imajo! Pa na večerjo in spat. Kratka noč bo.

Petek, 09.10.2009

Samos - Arki

Taksi že čaka. Mnogo taksijev že čaka. Ob petih zjutraj je v luki živahno. Jasno, ladja iz prestolnice je pristala. No, ceste so pa vseeno še čisto prazne. Je le še noč. Ob pol šestih sva vkrcana. Potem pa malo odremat in ob devetih naprej. Najprej watermaker, da ne pozabim. Dokler sem še na elektriki. Vesna v šoping in do Zlatka. Vse je zmenjeno. Ob 12 menja olje, ostale rekvizite tudi dobiva, razen... razen ene malenkosti. Grčija. Dođite sutra, ako vama nije na odmet. Ma, veš kaj teta, ... pravzaprav mi pa je na odmet. No, potem se da pa tudi drugače narediti. Bodo dali na ladjo in poslali za nama. Tako smo pri nas včasih počeli z avtobusi. Tudi prav. Se slišimo jutri in jim povemo, kje bomo pristali in tja nam pošljejo zadevo.

Jaz na kapetanijo in po meso. Kapetan me prav čukasto gleda. Kaj bi sploh rad? Crew list? Ma, ok, kar staro mej, kdo bo pa to pisal. Pa se malo opravičim, češ da ne vem kaj je treba, pa da ne bi bilo kaj narobe. In mi jih naploza celo zgodbo o njihovi birokraciji in da je vse skupaj brez veze, samo delo imajo. Saj se strinajm, še kako strinjam, pa sem raje tiho... Potem pa po meso. Ampak. Imajo giros sredi dneva. Zanimivo. In odločitev je jasna. Enega pa bomo! In eno pivce za živce tudi. Se bom pa bolj podvizal nazaj, pa smo na istem. Vroče je. Vroče! Blizu 30 stopinj ima zrak. In v marini – jasno – teče iz mene v potokih. Komaj čakam, da izplujemo.

Ko se vrnem, je na barki ravno Zlatko, pred barko pa... Vesna. Z razbitim kolenom. Pasarela se je snela in je čofnila v dingija. Še dobro, da je bil dingi tam, sicer bi padla v ne kaj prijetno dišečo brozgo v marini. In se še bolj potolka. Malce se razgledam in ena špagica ob nasadilu pasarele bo v prihodnje rešila take nesreče. In malo bolj dvignjena tudi mora biti nad pomolom, pa bo vse v redu. Nasploh, vidim, je Matjaž v zadnjem mesecu kar precej dodatno opremil barko. Poleg pasarele še daljinec za sidro in stranski senčniki pod tendo. In še kaj.

Ob dveh gremo. Na najbližji otok. Vetra je ravno prav za »lagano engleski« stil jadranja. Vesna v kuhinji, jaz v kokpitu pišem tole, črnc pa dela. No, ko se Vesna vrne iz kuhinje tudi jaz prekinem pisanje. Na vrsti je meza...

Po mezi pa veter malo sem malo tja, več ali manj pa nikamor. No, po desetih minutah se dvigne in imava krasnih 4 Bf z boka. Promena plana. Arki. Z 8 kt bova tam ravno ob mraku. In sva. Pred luko veter jenja in med množico čolničkov z ribiči se plaziva z 2-3 kt. Prav triki je, čolničkov je kot bi jih naklel. Ravno, ko razmišljam, da bi te zadnje pol milje prižgal motor in se lažje rinil po gužvi, me reši genova. Enostavno – strga se. Pa saj ne morem verjet. Prav nobene sile ni bilo v jadrih, niti niso napeta, ko takole – puf! Sreča v nesreči. Tako srečo imajo le bogovi (in Lucky Luke, če sem precizen). Če se jadro že mora strgat, se to zgodi takrat, ko ga lahko brez težave pospraviš. In ko itak nehaš jadrat. No, saj ni nič hudega – niti, s katerimi je bil prišit rogelj so očitno preperele in so se strenale. In izgleda, da samo na eni strani. Cel dan sem imel desne uzde, ko sem obrnil na leve, pa je vse skupaj šlo rakom žvižgat. Še dobro, da je Anitta poskrbela za svojo reklamo na senčnikih. Vesni to sicer ni najbolj ukusno, je pa praktično, ko se ti strga jadro. Telefonska številka na reklami je prava. Preverjeno.

Pa še nekaj pravljičnega, če že ne božanskega se mi je zgodilo. Sedaj sem na Arkiju, prej sem bil na Samosu. To sta dva otoka, kakih 20 milj narazen. Pa mi ni bilo potrebno potovati. Scotty iz Zvezdnih stez me je prežarčil. Tako enostavno. Če mi kdo ne verjame, naj preveri na logu. Številka je ves čas enaka. Tudi hitrost po vodi je bila ves čas 0.00 kt... Sedaj pa dovolj nakladanja, gremo na girice in uzo. Jutri je nov dan. In spet bomo na Samosu.

Sobota, 10.10.2009

Arki - Samos

Odrineva brez frapeja. Na motor. Vetra tako ali tako ni nič, je pa val. No, vsaj prsti, da bi dvignil jadra, me ne srbijo. Smer Samos. Ampak. Še prej na kopanje. Na Samiopoulo. Poleti nismo našli plaže in me je žrlo in žrlo, pa sem jo šel poiskat na Google Earth. In našel. In danes sem jo našel tudi v naravi. In kaj bi djal. Riba-ka-riba. No, saj je čisto ok – pa nič več. Je pa zato morje še vedno toplo in kopanje prav prijetno. Po kosilu pa naprej. V marini je Mima že stara znanka. Ou-dets-ju-agejn. Ja, to smo spet mi, se nas harbor master razveseli. In doda. Ju-ar-hir-ol-d-time. No, tule ga pa le malo popravim: »many times«, ne »all the time«. Ou-dis-is-d-sejm, je mojster spet ves nasmejan. Pa naj ti bo, kakor želiš. Potem pa pokličem Anitto, da ji razložim, da smo v marini, kot sva se sinoči dogovorila. Pride, pravi. No, pa čakajmo, saj imam tako ali tako nekaj dela za opraviti do ponedeljka, bom pa to sedaj počel. Enkrat je treba. Vesna gre pa teti v čendlerijo povedat, da one robe ni treba dajat na trajekt in bo vse urejeno. Ni problema, saj robe itak še ni. V ponedeljek bo. No, takrat pa nas ne bo več tukaj! Srčno upam...

Anitta seveda zamudi. Res, da je Finka, ampak že leta je v Grčiji in lokalnih navad v smeri izi-lajf se vsakdo hitro navadi. Pride z otrokoma, mesec nazaj ji je umrl mož. Mlajši je star nekaj let, starejši pa tudi še ni v puberteti. Jadro snamemo, sine mora pomagat, stroga mati je. No, do obale bom pa že jaz nesel jadro, saj se bo mali še sesedel pod težo. Tam pa v avto in v delavnico. Samo. Avta ne vidim. Pričakujem pick-up, kot se (za tako stvar prevažat) spodobi. Pa je pred pomolom parkiran samo – mini. Ja, mini! In v ta mini gre mama, dva otroka in (ne morem trditi, da ravno majhna) genoa. Pa saj ne moreš verjet. Janko bi bil ponosen, ko bi videl za kaj vse se lahko uporabi njegov old timer. Pa se menimo, kdaj bo gotovo. Meni se zdi, da je dela za urico, ona mora seveda stvari komplicirat, da bo lahko več kasirala. Jutri, avrio, popoldan. Daj no, Anitta, saj bi se dalo prej, a ne? Pa se ne da. Sunest-et-wan-ou-klok ... ou-tumorou-is-sandej ... ou-wan-ou-klok-is-tu-lejt-aj-mast-gou-tu-d-črč ... et-najn-bi-bek-vit-sejl ... ok? In po tem njenem monologu, ki je tokrat za spremembo meni v prid, rečem samo še: najn-ou-klok-fiksd (sem hotel dodati še over and out, pa sem si zadnji trenutek premislil). In čim prej izginem, da si ne premisli. Upam, da se bo držala dogovorjenega.

Dodekanezi

Nedelja, 11.10.2009

Samos - Leros

Anitta se je (skoraj) držala dogovora. Ni prišla točno, je pa vsaj prišla. Tokrat sama. Kosti, sinu, se ni dalo vstati, pravi. Bom pa jaz nesel jadro, saj to sem itak že včeraj razumel. Deset minut in genoa je pošlihtana. Vesna plača harač v marini, kupi kruh in gremo. Srbov v čendleriji itak še ni. Ne bomo se več pretepali z njimi, kar niso dobavili lahko kupimo tudi drugje. Pa še bolje je, če je kdo poleg, ko se stvar pripravlja. Tile štriki, ki so jih naredili v Matjaževi odsotnosti niso ravno remek delo. Niti material, še manj pa dimenzija. No, za silo bo že.

Na kopanje. Proti jutru se sicer shladi, čez dan je pa poletna vročina. No, če sem pošten, zadnji del tende smo zvili. Vseeno le ni več avgust in malček več sončka prija. Po kopanju hranica in ležanje na soncu. Načrt, da ob štirih odrineva dalje zmotijo ribiči. Pripeljejo se in vržejo mrežo točno pri nas. No, to še ne bi bilo problematično, če ne bi (1) obupno smrdeli, (2) obupno rohneli svoj motor in (3) polagali mrežo natančno okoli naju. Sidro ven in gremo. Dokler še lahko. Ne bi bil rad v mreži. Tja pašejo ribe.

Namesto na Lipsi greva na Leros, bova pa pol ure južneje nocoj. Jutri bo to prav prišlo, bo krajša pot. Malo se celo dvigne veter in zadnjih 10 milj prejadrava. Če se vremenska napoved ne bo spremenila, imava le še jutri tako vreme. Potem se začnejo zimske razmere. To pomeni močne južne vetrove z dežjem. Za konec tedna nam napovedujejo ciklon z 9-10 Bf. Ampak. Do takrat je še daleč...

Luka v Agii Marini je skoraj prazna, vendar tam, kamor se hočeva vezat ne gre. Probava, sicer, vendar je tik ob pomolu preplitvo za krmilo. Dvoji so sicer vezani, toliko prostora je, poleg njih je pa v vodi tik ob pomolu balast. Moral bi biti vezan 10 metrov od obale in potem z dingijem na pomol. Eh, to se mi pa ne da. Greva raje na sidro in bova vsaj mirno spala.

In delala. Sedaj, izven sezone dela 3G povezava odlično. In jedla. Hobotnico. In pila. Vino iz Samosa. Še vreme preverim. Čudovito! Oni urnebes čez slab teden se je spremenil v čisto spodoben veter, 4 Bf. Jasno, saj napoved za pet, šest dni vnaprej je na tem koncu sveta itak več ali manj brez veze.

Ponedeljek, 12.10.2009

Leros - Nisiros

Čendlerka nas ni klicala. Tako sem si tudi mislil, da bo. Izplujemo in smer Nisiros. Vetra ni, kolikor ga pa je, je točno v kljun. 1-2 Bf. Do Kosa, tam se pa malo dvigne, mi spremenimo smer in zadnjih 10 milj je – tako, kot včeraj – prijetno jadranje. 3 Bf bočnega vetra nas poganja okoli 6-7 kt, kar je prav super. Celo pot ne vidimo žive duše na morju, pred Nisirosom pa gužva. Kot poleti. Štirje pristajamo v roku desetih minut. No, saj je prostor, prav prazno pa tudi ni. Do večera se bo luka zapolnila. Sredi oktobra!

Morje tu ima preko 26 stopinj, štiri več, kot na Samosu. Pa se ne gremo kopat. Rentiča vzamemo, da se popeljemo malo po otoku, kjer smo tokrat že tretjič. Saj ga ne bi rentali, ampak prospekt imajo v slovenščini. Slovenščini! Tukaj sredi ničesar. Pa naj še kdo reče, da slovenščina ni svetovni jezik! Jasno, da ga morava vzeti že samo zaradi tega. Pa tudi cena je simbolična. No, in če ga že imamo, pa (spet) do vulkana. Da Vesna še malo pofotka. Najprej cesto. Lani je bila črta sveže pleskana – preko kravjaka. Sled je še letos očitna. Pa parkiramo in takoj je pri nama en stric, ki hoče dva evra za vstopnino. Nič ne pomaga, da do sedaj nikoli nismo plačali, neomajan je. Pa se spravi razlagat vulkanologijo, vulkanologijo za turiste. Vse naredi, da bi naju zanimiral še za tretji ogled. Pa se malo dilamo, eno karto kupimo za Vesno, jaz bom pa tista dva evra zapravil v kafiču. No, to je pa tudi ok. In grem jaz v bife – i meni teško, jao... Tam pa - presenečenje. V bifeju visi – slovenska zastava. Slovenska in še dve drugi. In to je to. Slovenija je očitno na tem otoku velesila. Pa saj če resno razmislim, tako tudi mora biti, ko imamo pa največjo zastavo na barki. Tokrat imajo še sosedje angleži manjšo. To si štejem za uspeh (čeprav nimam niti najmanjše zasluge, a vendar), saj so sicer Angleži nesporni prvaki v velikosti zastav na barkah. Dostikrat so take, da se še malo po vodi vlečejo...

Po vulkanu pa na nasprotni konec - v Avlaki. Tam je na karti narisana luka, pa jo poglejmo. Cesta je taka, da so slabše samo še na Korziki. Pa se le prebijemo do konca in ... pa saj ne moreš verjet! Luka, ki jo je potrebno videti. Vhod je popolnoma zaprt s skalami in čermi, le kakšen čoln se lahko prebije skozi. Pa še ta le z veliko domišljije. In poguma. Je pa zato okolica spektakularna – vsaj zame. Primerljiva z Linoso, otočkom v Pelagijih, južno od Sicilije. Pokrajina kot na luni. Luni! Vulkanske kamnine vseh možnih barv in oblik. Čudovito! In nekaj zapuščenih hiš predstavlja vasico. Vasico, kjer so danes edine prebivalke koze. Od boga pozabljen kraj. Kraj s samosvojo logiko. Dva daljnovoda se tu spustita v morje in obe mesti sta z veliko tablo označeni – kot sidrišče. Izgleda, da je imel mojster, ki je tabli obešal, v tistem trenutku umetniški navdih in se mu je zdelo lepše, da je sidro obrnjeno navzdol. Pomen takega znaka je pa za umetnike itak preveč tuzemska stvar, da bi jo razumeli. Je pa zato umetniško kičasto tudi sonce, ki nama prav tukaj pade v morje. Spotoma prižge še ladjo, ki se mu je našla na poti.

Pa na večerjo v Nikio. Le, da tokrat ne bo nič. Oštarije so zaprte. Tudi v Emboriosu je podobno. Potem pa v Mandraki, tam jih je vsaj dvajset, če ne še več. No, nekaj jih je celo odprtih, vendar giric, ki sem si jih zaželel, nimajo nikjer. In vse tavernice po vrsti so prazne. Turistov ni več, nič ne bo s hrano. Na koncu pristaneva v Paliju pred barko in tukaj je živo, kot sredi sezone. Vse imajo in vsi so tukaj. Girice in kozice poplaknemo z glažkom rujnega, ko pa danes ne voziva več. Še dobro, da sva rentala avto in prevozila cel otok – vsaj veva kje je najlepše...

Po večerji še pipica v kokpitu. In pojavijo se prvi refuli, veter začenja svoj pohod. Jutri dopoldan se odločiva, ali greva dalje ali počakava tukaj do srede. Tako ali tako imava za delat. In imava tudi rentiča, da se lahko voziva po zapuščenem otoku...

Torek, 13.10.2009

Nisiros

Na vrsti je delo. Včeraj sem malo zabušaval, ker sem verjel vremenski napovedi za danes: veter z dežjem. Pa ga ni bilo. Dežja namreč. Še vetra je precej manj, kot sem ga pričakoval. Smo na zavetrni strani in refuli sploh niso močni. Kar malo žal mi je, da nisva izplula – prav prijetno jadranje bi bilo, 5-6 Bf bočnega vetra.

Vesna se tako z avtomobilčkom odpelje naokoli, jaz pa za mašinco. V kafiču na obali je WiFi, v barki mi ne vleče. Pa se mi ne ljubi trogat računalnika in raje trpim ob 2G povezavi. Roko na srce, nekaj programiram in mi mir pomeni več od širše pipce v svet. Pa se opoldne Vesna vrne in – pavza.

Skupaj greva naokoli. Avto je treba izkoristiti do konca, mar ne? Sama sva. Žive duše ne srečamo – no pujsi v to kategorijo ne štejejo. Ti se mirno sprehajajo po cesti. Kot na Korziki. Izgleda, da nastopajo slabe ceste in pujsi v isti pravljici. Najprej pogledat najlepšo plažo na otoku. Pot do tja (ko se cesta konča) je podobna tisti na Susku pred leti. Ozka steza preko sipkih pečin. Kako se že reče: ni za vrtoglave. Nagrada na koncu je vredna truda. Peščena plaža, pesek ala Sveti Stefan v Črni gori. Lepo! In na plaži, ki lahko gosti tisoč ljudi, vsega skupaj nekaj nudistov. In morje ima 26,5 stopinj. In sonce sije. In ...

Naslednja postaja je ogled obzidja, ki ga je dal postaviti Mausol (oni stric, ki si je dal zgraditi tudi mavzolej, eno od sedmih antičnih čudes). Cesta do tja je še slabša, kot včeraj v Avlaki. In na vsake toliko časa leži na sredini ceste kakšen kos papirja ali česa podobnega. Z malo intuicije in z upoštevanjem dejstva, da smo v Grčiji, se da to pravilno razložiti. To je prometni znak, ko pomeni, da je tisti kos ceste sveže betoniran. Izi-lajf...

Pa nazaj na barko in naprej rabotniti. Vesna trpi pomanjkanje pestvanja in gre kar do prvega oštirja, kjer imajo trimesečni naraščaj. Mora ga videt. Punčki je ime Kokina (vsaj tako je bilo meni prezentirano). Če je prav razumela ime. Enkrat je tudi že trdila da obstoja Ko-Ko market, pa je bilo potem nekaj drugega. Tale Kokina mene bolj spominja na rdeče vino, kot na žensko ime. No, lahko pa tudi, otok je tako ali tako poln čudnih stvari... Vesna gre z rentičem še malo naokoli, z mrakom se pa tudi ona vrne. Mislim, da je ni ceste na otoku, ki je ne bi prevozila, pa se števec v avtomobilčku-malčku ni obrnil niti za 100 km.

Popoldan se pokažejo nad nami oblaki. Vendar dežja (še vedno) ni. Veter se bo ponoči obrnil, napovedan je zahodnik. Ne bomo več v zavetrju otoka, z boka nam bo začelo pihati. Bom videl kako je luka varna tudi za te vetrove.

Karijska obala

Sreda, 14.10.2009

Nisiros - Marmaris

Že drugo jutro zapored skočiva do stropa iz spanca zaradi treska. Najprej pomislim, da je pasarela udarila ob obalo. Takoj ven, samo... zunaj spokojna tišina in mir, pasarela en meter nad pomolom, kot sva jo pustila sinoči. Sosed naju je čudno gledal, ko sva kar planila ven in je samo pokimal in rekel – all is ok! Vse živo sva pregledala in se včeraj sprijaznila z dejstvom, da pač nekaj je bilo, kaj pa, bo ostalo zapisano kot skrivnost. Danes Vesno le premaga raziskovalna žilica in se zatopi v misterijo. In jo razreši. Dodatni pokrov od WC školjke se je zaprl sam od sebe, ne da bi naju kaj vprašal.

Da sva ostala na Nisirosu, je bila napaka. Včerajšnji dan sva prevedrila, namesto, da bi odjadrala. Verjela sva napovedi, da bo dež in silen veter in v takem vremenu sva logično planirala delovni dan. Pa je bilo več ali manj sončno in vetrovi najlepši za hitro jadranje. Škoda. Danes pa skoraj bonaca. In poje motor. Res, da sva imela za včeraj rentan avto, pa kaj potem. Je pa rentič-mojster ob oddaji hotel z Vesno skleniti še en super posel. Hrana v lokalnem marketu je (po njegovem) draga kot žefran. Bolje je kupovati v Mandrakiju. Samo. Taksi do tja in nazaj stane 10 evrov. On pa, kot dobra duša, bi Vesni rental avto za eno uro za samo teh deset evrov. Ok, njemu se verjetno to že splača, samo Vesna pa nikakor ne najde zadovoljive razlage, da bi šla v to kupčijo. Če gre s taksijem, jo stane enako, pa še voziti ji ni treba in ni omejena na eno uro. In ženski omejiti šoping na eno uro – takrat ji možgani delajo z nadsvetlobno hitrosto, da najde izgovor, da je ena ura premalo. To vendar vemo vsi! Nekaj tu ne štima. Še posebej pa ne štima od dodatnem podatku, da na tej relaciji vozi avtobus, ki je na Nisirosu – zastonj. In tudi ni omejen na eno uro.

Smer Marmaris. Gremo v Turčijo. Singerica poje cel dan. Dvignem sicer jadra, samo pri 2-3 Bf krme je to brezupno početje. Panična reakcija, bi lahko djal. Jasno, da jih pospravim tako hitro, kot sem jih dvignil. Na Simiju se ustaviva. Pit stop. Tokrat bo pila barka, ne midva. Če so cene diesla v Turčiji še take, kot lani, sva prišparala 50 evrov. Vesna večji del dneva išče letalske povezave Ljubljana – Antalija, pa ni kaj uspeha. Ko sva odhajala v Atene prejšnji teden je deset minut za nami poletel tudi SunExpressov čarter za Antalijo. Imeti direktni let je privilegij in smiselno bi ga bilo ponucati. Nekaj bi pa Adria tudi vrnila za neizkoriščeno karto.

Pred šesto sva pred marino. Pilot naju pelje na privez. Ozko je, ozko. Skoraj tako, kot lani v Bodrumu. In nama pokaže mesto. Pa v rikverc in barka se vrti kot vedno. Ne znam je ustavit, ne da bi se obrnila po svoje. In ko tako malce popravljam, se s krmilom zapletem v mooring. Ok, pilot-men skoči v pilot-čoln in me potisne stran. Mooring pade na tla in vsi smo veseli. Pa pilot malo rine barko in potem mi reče naj sam dalje. In to storim. In – konec. Mooring line v propelerju. Od kod pa ta, nikjer ga ni bilo?! No se sparkiramo (bolje rečeno, me sparkirajo) in potem gledam kaj imam v propelerju. Mooring line iz drugega konca marine! A-ja-ja-jaaah! Očitno en štrik, ki je bil nekje na tleh izgubljen in se je dvignil in priplaval do mojega propelerja, ko smo se reševali drugega štrika. Smola, pa nimam kaj. Jutri pride potapljač in me reši. Upam.

Da je smola popolna, na barki ne lovim WiFija. No, lovim ga, pa je signal tako slab, da se ne da delat. Cosmotejevega modema tudi ne morem več uporabljati. Upam, da mi Katja čim prej uredi flat rate roaming, da bom imel vsaj za silo net tudi na barki. Jutri zjutraj pa mašinco pod roke in delat v kafič. In čakat potapljača. In urejat birokracijo. In ... in sedaj na pivo! In ribo. In fuzbal. In skype...

Četrtek, 15.10.2009

Marmaris

Jutro posreže z grozo. Grozo v Vesninih očeh. Bes in nemoč se menjata s tako naglico, da še mene preseneti. Vendar, glede na dolgoletne izkušnje, lahko sklepam le na eno. Mačka. Ja, nekaj mora biti v povezavi s kakšno mačko. In imam prav. Na barko se pritihotapila mačka in se lotila raziskovanja Mitkinga nasada. No, če mene kdo vpraša, kakšna prav posebna škoda ni nastala, nekaj koščkov prsti leži poleg, vendar za Vesno je to nepojmljivo. Zanjo je to neprimerno večja nezgoda, kot zameštran mooring...

Potapljač pride šele po urgenci. Vesna je dobila neprijetno nalogo, da mora podrezat na recepciji in potem še urediti vse papirje za pridobitev transit loga. Naš mooring reši relativno hitro, potem se pa mojster potaplač potaplja in potaplja in ureja nemogočo zmešnjavo na dnu. Še dva mu pomagata, en na pontonu in en v čolnu. Kar nekaj bark prevežejo na druge mooringe. Saj ni čudno, da smo se zapletli. Čudno bi bilo, če se ne bi. Hic!

Pa na kavico in na net. Skoraj končam, ko vsa besna prileti Vesna. Nič še ni uredila. Malo pavze potrebuje in malo malice. Hja, naporno je to uradniško početje. In gre spet v boj. In se kmalu vrne. Vse je uredila samo še harbor mastra mora. In spet malo počiva, pa naprej. In nazaj. Pri harbor mastru se zaplete. Izgleda, da mu ni všeč, da nismo angažirali agenta in se gre by-the-book. Brez kapitanovega podpisa ne bo šlo. In moram še jaz tja. In potem dlakocepi, vse papirje trikrat pregleda in fotokopira, pa na srečo ne najde nič. To, da je registracija barke v pooblastilu napačna, pa tudi njemu ne kapne! He-he-he.

In ko končno da blagoslov, greva v prvo birtijo na pivo. Da proslaviva. Itak sva edina gosta in lastnik si vzame čas za klepet. Kurd je, pravi, in ima devet otrok (fantov, punc baje nič) in enega vnuka (only one, si mislim, ko se spomnim na lanske pomisleke uradnikov v Maroku). In oni delajo vse družinsko (kdo, nam tako poznan, še tako dela?). Samo, da njihova družina šteje 1.800 članov. Samo mojster kafedžija ima 14 bratov (sester spet ne prizna) in njegov stric 54 otrok in deda je star 106 let in... Vse, kar je prav! To je pa tudi za osnovnošolsko matematiko malce preveč, se mi zdi.

Popoldne malo naokoli. Pa naju zmoti nevihta. Tri nevihte. Prva in tretja sta prijetni, druga pa čisto nič. Med prvo in tretjo vedrim v oštariji, med drugo pa v shopping districtu. No, prva je prijetna tako zame v oštariji, kot za Vesno pri frizerju. Končno je v obljubljeni deželi. Tukaj strižejo moški. Samo frfru si je dala popraviti. Ostalo pa kje drugje. Toliko frizerjev ima na voljo in ne bo vajda vse lase zapravila že kar pri prvem! Ko sva takole hodila mimo (mnogih) frizerajev se je odločala na podlagi izgleda frizer-boja in ne na podlagi renomeja lokala. No, saj za frfru postriči je to verjetno res povsem zadostno merilo, pa tudi cena - dva evra - ni pretirana. Jaz pa medtem v miru naštimam svoj nadtelefon, da me bodo klici iz Turčije v Slovenijo stali nekaj centov namesto gromozanska dva in pol evra na minuto. Katja in Jure mi namreč uredita flat rate zakup podatkovnega prenosa, ostalo naredi pa IP telefonija preko 3G podatkovnih paketov.

Petek, 16.10.2009

Marmaris - Gocek

Včeraj dopoldan sem barko opral, popoldne je bil dež. Že od Samosa se spravljam k temu, pa sem stalno računal (no, metorologi so računali), da bo to namesto mene storil močan naliv. Pa ga ni in ni bilo. In ko sem obupal, evo dež. Sedaj ne perem več barke, nočem dežja!

Vetra je ravno prav, ob enajstih izplujeva. Do naslednje postaje imava nekaj ur jadranja. Barka odlično drsi po mirnem morju zaliva pred Marmarisom, 3-4 Bf bočnega vetra nas vozi dobrih 8 vozlov. Do preliva na vhodu v zaliv, ko veter pade na 1-2 in naša hitrost na 3-4. Zakaj to pišem tako podrobno? Enostavno zato, ker je bilo to vse jadranje, ki sem si ga lahko danes privoščil. Kljub odličnemu vetru! V popolnem zatišju naredi jadro – puf! Sedaj lahko že z gotovostjo trdim, da se temu reče »tradicionalno naredi jadro puf«. Pa saj ne morem več verjet lastnim očem. Šivi in trakovi na roglju glavnega jadra so prepereli od sonca in soli in popustijo. Rezultat je znan. Puf! A-ja-ja-jaaah! Saj procedura popravljanja mi je čisto jasna in sem jo letos že dodobra natreniral. V marino in do sailmakerja. Nazaj v Marmaris ne grem, naslednja marina, kjer bi lahko bil sailmaker je v Goceku. Tja gremo. Na motor plovba v veter ni prav nič prijetna. Pa ni druge.

Vesna gre na recepcijo v pogajanja za sailmakerja. Odlična pogajalka izpade. Sailmaker je na barki še pred njo. Kasneje vidim na oglasni deski marine, da na največjem plakatu izmed vseh piše »Sailmaker service 24/7«. Očitno je toliko povpraševanja, da se jim splača. Jadro s sailmakerjem družno snameva in zloživa. Nakar me mirno vpraša (ob šestih popoldan) ali želim popravljeno jadro nazaj nocoj ali jutri zjutraj. Saj ne morem verjet! Kakšna razlika v primerjavi z Grki. Ok, jutri zjutraj bo čisto ok, zvečer se itak ne bo videlo, da bi ga v redu dvignili. Pa še malo bi raje šel naokoli in ne bi na barki vedril in čakal sailmakerja.

Prav naokoli ne greva. Do kafiča v marini. Jaz na pivo, Vesna na karto. Na lov za karto za Ljubljano. Še včeraj je imela outlet ceno, danes je ni več. A-ja-ja-jaaah! To pomeni samo eno: karta bo dražja. Po preverjanju vseh možnih in nemožnih kombinacij, se le odloči za let preko Istanbula. 0na je tako svojo težavo rešila, mene pa moj nadtelefon pusti na cedilu. Pogovor preko WiFi je nerazumljiv, preko 3G pa samo dokler je na oni strani mir in tišina. Ko pokličem klapo v oštarijo (ravno danes imamo 30. obletnico mature), me ne slišijo nič. Bo treba kar plačat evrčke, ne centke, če bom hotel govoriti. Ni druge. Vsi so tam in lepo se imajo, samo mene ni zraven. Hic! Še ob enih zjutraj me kličejo...

Sobota, 17.10.2009

Gocek - Gocek

Čakam na sailmakerja, Vesna gre v šoping. Sedaj še toliko z večjim veseljem, ker je ponosna lastnica Migros kartice za zbiranje pik... Naravnam si uro, tako točen je sailmaker. Včasih so si ure ravnali po odhodih vlakov, sedaj si jih pa po prihodih sailmakerja. Samo ne v Grčiji. Tam je izi-lajf. In izi-lajf je drag. Več, kot dvakrat dražji, kot tukaj. Jasno, saj če nekaj delaš počasi, manj narediš in na enoto dela moraš pač več računat. Logično! Spotoma si ogleda še Gocek in mi pove, da nisem kaj prida zamudil, ker sem se ukvarjal z jadrom. Plastična vasica, kot je tudi marina. No, saj se ne smem posmehovat. Ni ravno v lokalnem stilu, je pa skrbno urejena z eksotičnim tropskim grmovjem in nasadi rož. Nimam občutka, da sem v Mediteranu, bolj me spominja na tropski kraj. Tudi sanitarije in ostali objekti odsevajo up-market značaj. Kakšna razlika v primerjavi z Grčijo in njihovi marinami in še posebej »works-in-progress-marinami«.

Pa v sosednji zaliv na kopanje. Morje ima 26 stopinj, zrak pa 31. Kaj naj pa bi počeli drugega?! In Vesna počne natanko to, jaz pa posedam na palubi in berem knjigo. Knjigo, kjer v uvodu piše, da ni primerna za pred spanje in za na plažo. No, ja. Zelo poljudna je in govori o iskanju končne teorije vesolja. Ko pa takole malo dvignem pogled od globokih misli na morje – sem takoj v tem svetu. Kaj vidim! Sredi zaliva med množico turističnih plovil plava – tjulenj! Sredozemski tjulenj, medvedica, kot je poznan na Jadranu. Kakih tristo metrov stran je. Takoj po daljnogled in fotič, Vesna pa ven iz vode in skupno ga opazujeva. Hobotnico je ujel in z njo v gobcu tleska po morju. Jo mora malo omehčati, da jo bo laže požrl, ha! Kot oštirji v Grčiji. No, verjetno jo mora na nek način ubiti, da jo lahko požre. Skozi daljnogled je videti izredno lepo, fotke bodo pa najbrž zaradi oddaljenosti bolj podobne onim z Nessiko z jezera Loch Ness...

Danes ponoči bo več ali manj mirno, greva poskusit z vezanjem na obalo. Na obali divjih zalivov imajo flourescenčno rdeče obarvane bitve. Bizarno! Masovni navtični turizem. No, saj je to vseeno bolje, kot da bi se vezali za drevesa in jih uničevali. Izgleda pa vseeno grdo. Je pa globine 25 metrov. Ob obali, sicer je globje. Kar sva rekla, sva rekla in sva poskusila, pa ni bilo niti teoretične variante. Za to bi potreboval najmanj 70 metrov verige, ki je nimam. Sidro ne drži niti za kopanje, kaj šele za spanje. Pospraviti špago in drugam. Ob tem sem ravno prav štorast, da mi med prsti zdrsi štrik od dingija. A-ja-ja-jaaah. No, se Vesna sama od sebe javi in odplava teh deset metrov in ga pripelje nazaj. Je bilo kar prav, da sva trenirala v bonaci, v kakšnem resnem vetru bi se vse skupaj lahko slabo končalo. Za guletke je to v redu in za kakšne večje jahte tudi, nekako pa ne razumem, kako se tu sidrajo barke, kot je Mima. In se sidrajo in vežejo na obalo! Ali jim nič ne drži, ali imajo ogromno verige v vodi ali pa jaz česa ne razumem. No, to slednje sigurno drži, teh izkušenj pač nimam.

Nedelja, 18.10.2009

Gocek - Karacaoren

Noč je bila mirna. Sidrana z 20 m verige na 3 m globine, na mulju, res ne more biti drugačna. Pa na črpalko. Tukaj je priročno blizu in ob devetih zjutraj ni gužve. 110 litrov sva potrošila od Simija v 12 urah. Vau! Tole je pa precej več od 5 litrov na uro, kolikor sem računal. Bom jaz v bodoče kar po svoje motoriral na dvatisoč obratih in ne več na dvatisočpetsto. Tisti vozel razlike ni vreden 5 evrov na uro. Toliko stane tukaj orada v gostilni. S prilogo.

Ravno nekaj malega pojeva med motoriranjem, ko se dvigne veter. Jadra gor in gremo. Odlično! 4-5 Bf, polkrma. Za deset minut se celo dvigne na 6 in celo malo krajšava. Pa spet dvigneva in veter crkne pol milje pred najinim ciljem. Ciljem, kjer naju že čaka mojster gostilničar in naju lastnoročno v popolni bonaci zveže na bojo. Ceha: večerja pri njemu. Saj, tja bi šla tudi, če ne bi imel boje. Kopanje. Potem se spet dvigne lahen vetrič in bivanje na palubi postane znosno. Pri teh temparaturah zraka in morja je v bonaci še neprijetno vroče.

Med privezovanjem so naju počastili tudi turški tricolori (opsa, tukaj so bicolori – samo rdeči in beli). Kot se za tako častne goste, kot smo mi, spodobi. Lepo. Izgleda, da so si privoščili polurni trening ravno nad nami in v zraku lahko občudujeva sedem reaktivcev v nizkih preletih in različnih formacijah z obveznimi barvnimi dimnimi sledmi.

Sledi kopanje in ostale neumnosti na to temo. Zvečer pa v dingija (ta je res dober in se ni noben problem z njim peljat na obalo) in na večerjo. Oštarija, no ja, tole je za videt. Razvalina! Sploh se ne morem navadit, da to ni standard plastičnih lokalov iz Goceka. Ko tako sediva v birtiji, prileti SMS in moj nadtelefon se – jasno - javi z onim »Ekskjuzmi-bos-ju-hev-a-nju-mesič«. Reakcija oštirja je zanimiva: »Ou-ju-ar-bos« in takoj doda »bos-of-slovenian-mafia-ou-bi-maj-gest-ou-velkam-velkam«. Kaj čem mu razlagat? Upam samo, da tega z bosom ne bo upošteval pri računu... Cena so namreč na prvi pogled: o-la-la! Ampak samo na prvi pogled, na koncu se je vse skupaj dobro končalo. Predjed je na račun hiše, solata je na račun hiše, priloge so na račun hiše, sadje na koncu je na račun hiše, sladica je na račun hiše, čaj ali kava je na račun hiše... Riba (pečena v krušni peči) za 14 evrov potem sploh ni več tako draga. To je jedla Vesna, sam sem se odločil za ovco, prav tako iz krušne peči. Male me je skrbelo, da bo na sporedu samo kuretina. Cel dan sva namreč v zalivu poslušala žvrgolenje pric, ki je prihajalo iza oštarije. Ptic, ki ne letijo. In jih ljudje masovno jejo...

Za posebno vzdušje poskrbi še vreme, saj ponudi spektakularno nevihto, ki noč spremeni v dan – ali bolje rečeno v Postonjsko jamo, polno japonskih turistov s fotoaparati. Pada, kot za stavo. Kot v tropih. Par minut toplega dežja in konec. In čez nekaj časa ponovi-vajo-zdaj. Izkoristiva predah med nalivi in na barko. Jaz v podpalubje, Vesna v kokpit. Ji je prevroče, a bi spala notri.

Ponedeljek, 19.10.2009

Karacaoren - Kalkan

Z dingijem po svež kruh iz domače krušne peči in v sosednji zaliv na kopanje. Dopustniško. Potem pa malo bližnje zalive raziskovat in do Olu Deniza. Vetra ni. In ko je sapice za 8 vozlov, dvignem jadra. Jasno, da ni nič, to sem itak vedel, sem pa vseeno upal. Upanje umira zadnje. Cel dan se pretepam z jadri, mislim, da sem postavil svoj osebni rekord v tem kolikokrat sem jih dvignil in potem spet spustil. In ta jadra niso majhna! Plujeva mimo Patare, plaže in vasice za njo, ki se nam je najbolj vtisnila v spomin, ko smo bili na tem koncu še s Katjo. Prav taka je, kot jo pomnim.

Potem pa v Kalkan. Cela četica bark nas pluje proti želenemu cilju. Ob štirih popoldan dobiva zadnji privez. Zadnji! V drugi polovici oktobra. Toliko o sezoni in posezoni. No, vsaj sparkirani smo v redu. In sedaj v lov na internet.

Interneta kolikor hočeš. Vsaka oštarija ga nudi. Večerjo tudi. In ko tako naredimo tisto, kar smo se namenili narediti opazujemo barke, ki še kar neumorno prihajajo. In – saj ne moreš verjet – vsaka, ki se veže, dobi zadnji privez. Harbormaster vsakič posebej najde še en privez. Malo razrine barke, prestavi domorodca, preveže guletko, ... in prav za vsakega se najde prostor. Vsaj sedem, osem se jih tako še veže v sicer popolnoma polni luki.

Torek, 20.10.2009

Kalkan

Zbudimo se v toplo in oblačno jutro. Oblačno je minljiva kategorija, že ob devetih ni več. Nasploh je vreme zadnje dni precej dinamično. Frontalni valovi kar opletajo nad nami. To je tudi verjetni razlog, da vremenske napovedi ne držijo prav nič. Vse tri, ki jih spremljam, se med seboj odločnilno razlikujejo, še bolj pa vsaka zase od dejanskega stanja na nebu in morju. Kakorkoli, še vedno pa je vroče. Vroče!

Zjutraj nekaj postorim, službenega. Vesna gre po rentiča in po pogajanjih se vrne s čisto spodobnim avtom za slabih 30 evrov. In potem greva po poti spominov (brez tovarištva). Najprej v Pataro. Za začetek še enkrat na te kamne, ki se jim reče antični Xantos. Potem pa do morja. Tam je plaža, ki je zaščitena, saj je gnezdišče želv Careta Careta. Na tej plaži je Katja najbolj uživala, ko smo še skupaj hodili sem na morje. Takrat je imela osem let. In peščena plaža, dolga 7 milj, je bila zanjo (in tudi zame) božanska. Še vedno se dobro spomnim, kako sva se metala v valove in se dričala po peščenih sipinah. Sipinah visokih več deset metrov. Kot bi smučal. Lepi spomini. Še hotel najdeva, kjer smo takrat spali in prvič v življenju okusili sadež kaktusa. Vse je ostalo tako, kot imam v spominu. Še kopalcev na plaži je toliko, kot takrat, leta 1989. No, saj ravno zato, ker ni bilo gužve, mi je bila Turčija takrat všeč. Samo. Samo, takrat je bilo to avgusta, sedaj smo oktobra. Kar ne želim si predstavljati avgusta. Ah, spomini. Obujam jih v restavraciji na plaži s pipico v ustih.

Spomini. Pa ja ne, da sem že tako star, da sem začel živeti od spominov. Ne, ne, to ne more biti! Ne-daj-se-Ines! Gremo dalje, novim zmagam naproti. Do plaže, ki je za moj okus še neprimerno lepša od korziških. Pesek tipa Sveti Stefan (to mi je normativ) na delu obale, kamor se steka hudournik skozi kanjon visok krepkih 100 metrov in širok meter, morda dva! Divje. Še vedno, po toliko letih in po toliko prevandranega sveta, je to zame najlepša plaža (ali pa vsaj ena najlepših), do katere se lahko pripelje z avtom. Plaža Kaputaš. Divja lepota in valovi naju premamijo, da greva v turkizno vodo. In spet, spomini. Vse je isto, kot je bilo, le fanta ni več, ki je takrat hodil po plaži gor in dol s hladilno torbo preko ramen in klical: fanta-kola-veri-kold-fanta-kola-veri-kold-fanta-kola-veri-kold... Ja, on si je sigurno našel lažje in bolje plačano delo. Jasno, danes je star že blizu 40 let. Spomini.

In v Kaš. To je bila rezervna varianta včeraj, če ne bi bilo prostora v Kalkanu. Nova marina je tu. Pravzaprav, naj bi bila. Tako piše v pilotu iz leta 2005. Celo načrt marine je že v knjigi. No, ta marina je res še čisto nova. Tako nova, da hrib nad (bodočo) marino še minirajo in skale vozijo v morje. Za valobran. Works-in–progress. Pa, saj to bi lahko pričakoval. Kaš je bil do 1922 grški in še vedno je nasproti Kasteloriza, ki je grški otok (sredi Turčije) in ne more biti drugače. Jasno, da so tudi tukaj privzeli malo grškega melosa. Izi-lajf. Takega načina življenja se hitro privadiš. Preveriva še luko Kaš. Gužva! Same guletke in izletniške ladjice, jadrnic je le za vzorec. Ne bi imela kam. In nato na kosilo in WiFi. Naredimo, kar je za narediti in še vnuka si ogledamo v živo - Skype dela brez pripomb. Pravzaprav, si ga naskrivaj za najinimi hrbti ogleda cela posadka oštarije. In moram priznat, da s simpatijami gledajo babico, kako se razneži, ko vidi vnučka. Cyber babica in cyber vnuk. In dan je mimo. Dan spominov. Jutri je nov dan.

Sreda, 21.10.2009

Kalkan – Kekova

To je bil dan, kot bi si jih lahko samo želel. Vstaneva, greva na WiFi in zajtrk v bližnjo restavracijo, oboje odlično. Mimo se pripelje rent-a-car-man in mu ključe vrževa kar iz oštarije, niti avta nama ni treba vračat.

In potem izplujeva v rahlem vetriču, ki se dviguje in nekje na sredi poti ga je za 8 Bf, nakar pada in ob sidranju v velikem in plitvem zalivu je spet samo še rahla sapica. In še te ni več, ko ni več sonca. In veter je ves čas od zadaj. Ves čas! Ne glede na to, da sva plula okoli rta in med otoki. Prav v vse smeri sva plula: 270 na začetku, pa preko 180 in kasneje 90 do 350. Veter je bil vedno krma, polkrma. No, s tem je bila narejena kompenzacija za vse te smole z vetrom zadnjih 14 dni. Dobra kompenzacija! Tonček je končno prišel na svoj račun. Jader je bilo v največjem vetru zunaj res samo za vzorec. In plovba niti ni tako počasna, 10,8 kt namerimo.

Je pa dovolj mirna, da Vesna v podpalubju izkoristi bližino Kasteloriza in grških mobilnih operaterjev in se pretepa z elektronsko pošto. Pri zajtrku je namreč dobila od Adrie sporočilo, da so ji let iz Istanbula v Ljubljano ukinili. Pa je bilo treba nekaj mailov, da so ji uredili nadomestnega. Najprej so ji ponudili onega ob petih zjutraj. Kaj so nori! No, na koncu je vse, kot se šika, le še Munchen si bo spotoma morala ogledat.

Sidrana sva za otokom Kekova v zalivu, ki bi si ga samo želel imeti povsod. Ogromen zaliv, vsaj miljo dolg, povsem zaščiten iz vseh smeri in predvsem plitev. In na dnu blato. Na treh metrih z 20 metrov verige v vodi in 200 metrov do prvega soseda lahko preživiva orkan! Imava pa bonaco. In komarje. Ogromno komarjev. Komarjev, ki so strenirani, da jih insect repellent sploh ne moti. Če to noč preživiva z vsaj še nekaj krvi v žilah, nama nič več ne more do živega. Razmišljam, da bi se ga napil, mogoče pa komarji ne pijejo alkoholne mešanice. Mogoče. Vsekakor bi pomagalo vsaj toliko, da me ne bodo več motili.

Četrtek, 22.10.2009

Kekova

Danes dela net. Končno! Sinoči sem izgubljal živce. Ne dela. Zamenjam operaterja, ne dela. Ugasnem in prižgem računalnik, pa še telefon – ne dela. Ne dela in konec. Na koncu poskusim še tisto, kar bi sicer moral najprej. Tudi samo telefon ne dela – ok, to je potem napaka drugje. In res. Danes dela v redu. Naredim vse, kar mi je ostalo za narediti od včeraj.

Vesna se veselo kopa. Vsak dan, večkrat na dan. Po kopanju pa na krožno vožnjo po zalivu. Tako dobro sva bila sidrana, da električni vinč ni bil kos dvigu sidra iz tri metre globoke vode. Odsidravanje sem moral narediti ročno. Tonček - Popaj! To se mi je zgodilo prvič v življenju. Ok, sem ga že vlekel izza skale in izpod verige, nikoli pa ni ležal tako dobro zakopan v mulju, da bi ga sidrni vinč ne zmogel dvigniti.

Oblezeva zaliv, veževa se pa samo pred gostilnami v Kale Koy. Tri ali štiri oštarije so ena do druge in vsaka ima svoj ponton in vsaka ima svojega »agenta« na koncu pontona. In vsi družno mahajo in kličejo in vabijo v svojo oštarijo. Kar malo nerodno mi je, a se moram odločiti le za enega. Seveda jih lahko pokličem tudi po VHF. In to na kanalu 16! »Hasan-deniz-hasan-deniz-dis-is-mima-vi-nid-kold-bir« ali tako nekako bi to izgledalo. Pa itak ni potrebe. Vsi pontoni so povsem prazni. Končno smo dočakali konec sezone! Vsaj na tem koncu Turčije. Vesna pofotka sarkofag v vodi, jaz popijem pivo in gremo dalje. Pivo v oštariji, ki je spet eksemplar podrtije. In to tukaj kljub vsemu očitno špila, saj si lahko predstavljam v višku sezone pretep za proste mize - glede na to, koliko (sedaj praznih) guletk je parkiranih naokoli.

Gokayya Limani je še ena inkarnacija varnega in prostornega zaliva. In kopanje in hranjenje. In branje. Popoldan se naredi nekaj vala. Ok, se pa presidramo drugam. 100 metrov stran, za reef, tu ni več vala. Prostora je za 50 bark, mi smo pa trije. In – kar je najlepše – globina je pet metrov in spet je mulj. In spet komarji. Mosquito repellent je v prvi bojni vrsti, na pomoč mu priskoči še dim iz moje pipice. Pa smo kljub temu v očitni defenzivi.

Petek, 23.10.2009

Kekova - Finike

Če odštejemo dejstvo, da so nam prijazni sosedje, domorodci z guletke, omogočili varčevanje z električno energijo in nam brezplačno navijali domačo muziko, ki je čudovito zvenela preko celega (sicer lepega in mirnega) zaliva, je noč minila mirno. Tudi jutro je tako. Sidro ven in do naslednjega zaliva. Tam je pristanišče za ogled Myre.

Pristanišče je. Ampak. Polno je praznih turističnih barkač. Polno! Preko 25 jih naštejem v prvi vrsti, potem pride še druga: vežeš se z ritjo med dve špici (že privezanih bark) in vržeš svoje sidro med njuna. In še sidrišče. Vse so prazne in so izgleda tako parkirane za zimo. Hja, sezona je mimo, ni kaj. Dejstvo pa je, da na obali ob tej rani uri ni nikogar. Taksi, ki sva ga mislila vzeti za prevoz do kamnov, tako odpade. Pa nič. Tako ali tako smo na Myri že bili pred dvajsetimi leti in – kamni kot kamni. Tam sem od (že takrat turistično izkušenega) Avstralskega para slišal tisti znameniti stavek, ki sem ga potem še tolikokrat ponovil (vsakič, ko sem se nasral in nasedel reklami): So, we did Myra, what a thing!

Nekaj vetra se dvigne. Glede na to, da imava danes kratko razdaljo in da bi se kopala, ko prispeva, je čisto vseeno ali se počasi premikava ali pa greva hitro in potem čepiva na sidru. Pa še tišina je blažena. Pa veter je – pa vetra ni. Pa je iz ene – pa iz druge smeri. Kakorkoli, dobro polovico poti le prejadrava. Sidro vrževa pred neskončno peščeno plažo v Finikah in po nekaj urni pavzi se zvečer priveževa v marini.

Pa v mesto in malo naokoli. Razočaranje. Izgleda, da sva edina turista tukaj. Ok, pa še tistih 17,5 ljudi, ki imajo tukaj barke na zimovanju. Nič ne bo z lajfom, čeprav pokukava tudi v disco bar, ki je odprt že ob sedmih zvečer. Vesna še frizerja ne najde. Je pa zato večerja čisto korektna in tudi informacija kje bo naslednji dan big-pazar je za Vesno zlata vredna. In zvečer še komunikacije s Slovenijo. Res, da so zastonj, se pa zato skoraj nič ne sliši...

Sobota, 24.10.2009

Finike - Tašlik

Jebote market! Spet trogam kot budala. Že na vse zgodaj zjutraj, ob pol devetih, greva na market. Vesna kar menca na barki, ker se meni ne mudi, kot bi bilo po njenem treba. Na marketu pa – hja, tam sva prva. Pred prodajalci. Ribarnico ravno odpirajo. Mesar nama kofte ročno pripravi (zmelje, začini, oblikuje in spakira) – danes sva prvi stranki. Greva na burek in ajran, da jim dava priliko, da postavijo štante. Pa tudi burek čakava. Še testo mesijo, ko midva že sediva za mizo. Je pa zato odličen, ko je narejen! Rezultat vsega: zapraviva dobrih 30 evrov, kupiva pa kilo in pol rib, kilo mesa, pol kile kajmaka, pol kile oliv, kilo arašidov in bučnic in petnajst ton ostale zelenjave! In kdo to nosi? Sovražim market!

Sem pobaral mojstra v čendleriji, če mi lahko kaj popravijo (ali so samo trgovina) in odgovor je bil množica turških besed, kjer sem razumel samo eno: patron. Ok, če naredim sklepni račun nad tem govorom, potem samo patron (alias šef) zna angleško. Šefa pa ni, jasna stvar. Nič ne bomo popravljali, bomo pa v Kemerju. Ali pa v Antaliji, ko pride Matjaž. Nič nujnega ni. Še po plin in vodo in gremo. Veter se dviga, prijetno bo. Pa ni bilo. Veter je po uri crknil in potem je vlekel le še diesel. Okoli rta Tašlik in v prvi zaliv greva. Sama sva, žive duše več ne vidiva na vodi. Opsa! Vidiva! Spet je tjulenj. Pa saj ne morem verjet. Delfinov to jesen sploh še nisva srečala (pa jih drugače praktično vsakodnevno) tjulna pa že drugič v enem tednu. Motor ustaviva in ga opazujeva skozi daljnogled. Daleč je, fotka ne bi nič pokazala. Pa drugič.

Na sidro in v vodo. Vesna še na obalo – plavajoče. Na marketu danes sva kupila dve ribi (česa le nisva kupila?) in spet se pretepam z roštiljem. Ko končno priznam poraz in mi je jasno, da hkratna peka na roštilju in na štedilniku (kljub novi plinski bombi) ne bo možna, se odločiva za ribe v pečici. Roštilj naj še malo počiva. Itak bistvene razlike ni – naj se še tako trudim, plinski roštilj ne da vonja po dimu.

Odlični ribi sva kupila. Meni nepoznani (no, to itak ni težko). In (za naše razmere) za smešen denar. Manj kot 7 evrov za kilogram sveže divje bele ribe. Brez pogajanj, se nama niso zdela korektna. V večerji neskončno uživava, količine so ogromne, pa vse zmaževa. Po večerji pa – problem. Problem pri pomivanju posode. Krožnik ima natančno (natančno!) enak premer, kot posoda, kjer se je kuhala blitva in krompir. Saj ne moreš verjet. In ta nesrečni kožnik je zdrsnil v posodo in noče ven. Nikakor! In, ko (pameten kot sem) zamenjam Vesno pri reševanju, naredim še večje sranje. Počim bakelit na držaju kastrole. Ne grem se več! Vesna se še matra, pa obupa. Jutri dalje. Z grenkim priokusom greva spat, tole ni bilo po planu. Najhujša od vsega pa je misel, na kako blesavo finto sva padla...

Nedelja, 25.10.2009

Tašlik - Kemer

Kastrola in krožnik se imata še vedno rada. Niti cela noč v tesnem objemu ju ni spametovala. Ah ja, saj ne vesta, kaj ju čaka, ko ljubezen mine. Plan B. Nekaj bo treba žrtvovati. Vesna se odloči, da bo v Ljubljani že nekako nabavila nov krožnik, jaz pa na skrivaj pogledujem po bormašini...

Pa ni časa za reševalno akcijo krožnika. Odjadramo novim zmagam naproti. In pot do zmag je tlakovana s trnjem. 1 Bf, 2 Bf, 0 Bf, 1 Bf, 0 Bf, ... no drugo polovica poti je le bolje. 3-4 Bf, a točno v nos. Ni panike, danes je kratka ruta in imamo čas. Vesna itak ne gre v vodo dokler ta nima 26 stopinj, pa je treba dopoldne nekako ponucat. Vozimo se pa ob obali, ki spominja na špansko. Hotel do hotela. Ista franšiza je uporabljena tudi tukaj. Nič kaj lepo ni to.

Ob enih pa termometer pokaže famoznih 26 stopinj in (kot vedno pri 26 stopinjah) sledi obvezno kopanje. Za Vesno. Zame je to le lunch break. Tekirova. Baje so tu neskončno lepe antične razvaline. No, to kar se vidi z barke, ni vredno truda, da bi motor montiral na dingija. Raje počitek izkoristim za delo. In hrano. Kofte s kajmakom, tzatziki in pečenimi pekočimi feferončki. Mljack.

Popoldne pa v nekaj milj oddaljeni Kemer, v marino. In takoj v šoping. Takoj! Po dveh urah vlačenja po neskončnih avenijah s trgovinicami s tako in drugačno (večinoma fake) robo imava oba dovolj. Sva pa videla še en štos kako prodati robo, ki bi sicer težko šla v promet. Najbolj običajno granatno jabolko (ki ni ravno na vrhu olimpa izbrane hrane, vsaj za moj okus) prodajaš kot – viagro. In prodaja v trenutku zacveti. Počasi mi postaja jasno tudi to, zakaj mi je ona ženska na Patari pred dnevi na vsak način hotela prodati granatna jabolka. Meni in ne Vesni, čeprav sva skupaj hodila. Hja, sčasoma postaja človek modrejši, ni kaj. Pa še kakšno cvetko bi se dalo najti, pa je vseeno dovolj šopinga. Nazaj na barko in delat. Potem pa na pijačko in pipico.

Ponedeljek, 26.10.2009

Kemer - Antalya

Kdor zna, pač zna. Kemer zapustiva takoj, ko Vesna ugotovi, da nimajo laundry avtomata. V popolni bonaci se pripeljeva v Antalyo. Najprej na črpalko (sedaj je poraba samo še 3 litre na uro – namesto slabih 10 – se je že splačalo furat na 500 obratih manj) in potem na privez. V 0 Bf. In po desetih minutah je v desetih sekundah 10 Bf. 10 Bf v marini! Ne spomnim se kdaj sem imel tak veter na privezu. Slabih 53 kt vetra namerim (pa sem instrument vključil, ko je bilo najhujše že mimo). Ne predstavljam si pristajanja v takem vetru. No-way. No, saj zato smo pa pristajali v bonaci. Kdor zna, pač zna, ni kaj.

Čez uro pristane poleg nas južnoafričan z ženo na elanki. Takoj se mi pohvali, da ima barko iz Slovenije. Že včeraj smo se srečali v zalivu v Tekirovi. Pa ga pobaram, če je imel tudi zunaj kaj vetra. Samo genovo mi pokaže in vse mi je jasno. Brez opozorila, v nekaj sekundah, pravi, se je veter dvignil z 1-2 Bf na 11 Bf! Ni kaj, res sva imela danes srečo. Kako se že reče: sreča služi hrabre.

Dan mine v čiščenju barke. Itak nimava kam iti, tale marina je sredi ničesar. Probava (menda edino) restavracijo. Res je nobel, samo v njej straši. Edina gosta sva, miz je vsaj sto. Jeva pico (picičico, če sem precizen, picičico tako v debelini, kot v premeru) in zanjo plačava dvakrat toliko kot se v Turčiji sicer plača za ribo.

Po kosilu se ulije kot iz škafa, prava tropska nevihta. No, vsaj obleči se ni treba. Dež je še vedno topel. Sicer pa tako ali tako cel dan bolj ali manj dežuje. Barko perem podobno, kot je oni mojster vrtnar v Jakarti pred hotelom zalival rože sredi monsunskega obdobja. Bolj, ko je nalival dež, z večjo vnemo je zalival. Po planu. Tako mu je naročil šef in šef že ve: ob desetih se zaliva fikuse. No, podobno se danes počutim jaz. Bolj, ko perem palubo, bolj dežuje. Sicer sem pa itak že ugotovil, da je korelacija med pranjem palube in dežjem to jesen 1:1. In zakaj bi bilo danes drugače?

Rentiča mi pripeljejo, Matjaž se javi iz Munchna, vse je po planu. Razen dežja. Tega res nisem planiral.