Iz Turčije v Egipt

Torek, 27.10.2009

Antalya - Kemer

Matjaž je včeraj priletel, Vesna je danes odletela. Tako enostavno je to. No, ni čisto tako. Crew listo je potrebno spremeniti in to lahko naredijo v marini za 30 evrov. Ne, da lahko naredijo, celo radi bi to naredili. Pa sem škrt. Pravi Gorenjec (iz Celja). Avto imava, dajva se pozabavat sama. Za začetek probamo to narediti, ko je še Vesna zraven, pa nam ne rata. Poskusimo na enih vratih, pa na drugih in končno pridemo do vojaške baze, kjer mlad poba (jasno, da pozna samo ovce in turške besede, ki jih opisujejo) strumno stražari. Pa ga pobaram tako, da mu pokažem štempelj od kapitanije in vprašam, kje bi to bilo. Jasno, cepec sem jaz, ne on. Saj sem bil v vojski, lahko bi vedel. Revež je bil tako prestrašen, ko je zagledal požigosan uradni papir, da je še govoriti pozabil. Še turško, kaj šele kaj drugega. Nisem pa čisto prepričan, če je sploh znal brati.

Ok, s tem ne bo nič. Pa potem ko se vračamo z letališča. In ker sreča služi hrabre, z Matjažem nazaj grede zgrešiva pravo pot do marine in se znajdeva v slepi ulici in na koncu te slepe ulice je – harbor master. Nikoli, niti v sanjah, tega ne bi našla, če bi iskala. Ok, prva ovira je preskočena, gremo dalje. Harbor master je strog možak in ne bo nič. Nima podatkov, te imajo samo v marini. Ej, tiček moj, saj vem v čem je težava, 30 evrčkov te žuli. Kje v marini? Pri teti na recepciji. Ja, fino, napiši ime. In ga. In gremo v marino (imamo avto, na to mojstri niso računali, hehehe) in teti na recepciji rečemo, da naj se neha zajebavat in naj poštemplja, da je uradna oseba tako rekla. No, pol pojejo telefoni in čez eno uro lahko prideva nazaj na kapitanijo. In čez eno uro sva tam in je tam isti kapitan in potem se kar lahko vse naredi. Še čaj dobiva in vsi so tako prijazni, da se jim kar sline cedijo. Evo, kaj naredi rentič...

Še po čendlerijo zavijeva. Več trgovin je, v eni le dobiva nekaj stvari. Cene so v primerjavi s Kammom v beteceju naravnost smešne. Faktor je okoli 10. Faktor! Dovolj Antalye, greva v Kemer. Tam narediva odjavo iz Turčije in potem... Potem pa kurz 160. Sparkirajo nas, kot se šika. Tole, da oni poskrbijo za mooring line, je v Turčiji že standard. In to dober standard! Pa na večerjico k Piratom s Karibov in v šoping in na zaslužen počitek. Po kapljici rujnega, da ne bo pomote.

Sreda, 28.10.2009

Kemer – Port Said

Kdor nima v glavi, ima v nogah. Že včeraj sem izgubil denarnico in jo potem našel v (parkiranem) rentiču. Danes sem izgubil šampone in jih spet našel v kopalnici. Hja, senilnost, dober dan. No, ja...

Za dobro jutro pa čajčkek. Pravi turški v pravih turških kozarcih! In Raki. Vse na barki. Potem pa servisiranje. V minutki (tako rekoč) sta rešena dva problema. Nič več vode v bilgu in aktiviran wind vane. Lepo, pa naprej. Jaz urejat papirologijo, Matjaž do švas-mojstra. Oba urediva stvari kot velika. Še deset minut in policaj poštemplja pasoša in bova lahko šla.

Mar res? Ne bo tako enostavno. Problem. A-ja-ja-jaaaah. Manjka en štempelj v enem pasošu. Štempelj izpred par mesecev. In? Problem. Oh ja, pa saj je zadnji del čisto by-the-book, ne bi smelo biti težav. Jok, problem. In teta iz recepcije prevaja in (vsaj zdi se tako) prepričuje, da naj ne teži. Jok. Pa probamo eno, pa probamo drugo, pa nič. Problem. Mimogrede pošegam na steno, kjer je velik plakat z viznim režimom. Tudi Slovenija je tam. No, to je v redu, ni pa v redu, da je plakat iz leta 1992. Ni čudno, da moramo potem še vedno plačevati za vize. Pa nazaj k problemu. Po eni, dveh urah tuhtanja in telefoniade se najde rešitev. Še en štempelj za vhod bo treba. Ok. Pa plačat vizo. Ja, fajn, ja. Pa plačat fajn. Kaj? Fajn. Fine, kazen. Kazen za ilegalno bivanje v Turčiji. Ma, bejš se solit! Ok, pa računaj še ta tvoj fajn, plačamo ga in gremo. Ne bo šlo. Zakaj? Problem. Ma, kakšen problem spet? Treba je plačat na tax office. Tega pa ni tukaj. Ok, kaj predlagajo gospodje? Bo plačala marina. Afternoon. No, pa naj bo, izbire itak nimamo. No, imamo. Alternativa je čuza. Ni najboljša alternativa, se mi zdi. Raje počakamo afternun.

In pride afternun in pride mojster iz marine in pove, da zdaj je pa policaj že našel rešitev. Ok, pa bejžmo strumno do policaja. Našel je rešitev. Genialno. Marina boj nama prevaja. Tudej-afternun-is-nešonal-holidej. Popoldne? No-not-onli-afternun-end-tumorov-end-frajdej. In? Taks-ofis-is-not-vorkin. Ja in? Ju-kent-pej-in-taks-ofis-ju-ken-give-mani-tu-polis-ofiser-end-he-vil-pej-for-ju-on-frajdej. Genialno. Seveda brez računa, polis-ofiser ga pač ne more izdati. Ok, ok, evo ti tvoja mesečna plača, sam pust naju že ven. To bi laho naredil že zjutraj. Saj vsi že ves čas vemo v katerem grmu tiči zajec. Genialno!

Pa na kosilo. In sproti pobarava še kelnerja, kakšen nešonal-holidej naj bi bil danes in jutri. Odgovor je pač, kot se od kelnerja spodobi. Nešonal-holidej? Nou. Hepi-aurs-tumorov-ol-dej. Nou-nešonal-holidej-onli-hepi-aurs. Hja, happy hours so bolj za policaja, kot za naju. Je pa tudi jasno, zakaj je moral policaj počakat na izmeno v marini. S teto, ki je delala dopoldan pač ni bil zmenjen za delitev zaslužka.

Veter se dvigne ob petih in midva greva ven. Kako obetavno. Manj obetavno je dejstvo, da se bliska po celem horizontu. No, bomo videli, za začetek dvignemo močno krajšana jadra in vidimo kako bo šlo.

Četrtek, 29.10.2009

Kemer – Port Said

In je šlo. Celo noč je sekalo povsod naokoli, samo pri nas ne. Najbližje strele so bile vsaj pet milj proč. V vseh smereh! Tudi veter je bil bolj ali manj ves čas. V nasprotju z napovedjo, ki je obetala bonaco in nevihte. In pihal je severovzhodnik, ne diesel, vsaj večino časa.

Jutro je še lepše. Nevihtre so šle k počitku – izgleda da so to bolj nočne ptice. Na nebu je sonce in nekaj malega oblakov, v jadrih je veter, na mizi je gin tonic, v vodi je umetna riba. Računava, da bova za kosilo imela pravo ribo. Saj, umetna bi bila tudi v redu, samo, kaj ko je polna trnkov. Ti so pa za ribe, ne za naju. Izvaja se prefinjena taktika ribolova: brzina in smer plovbe se stalno spreminja. Na mizi pričakujemo cel asortiman rib. Saj je vendar splošno znano, da se različne vrste rib lovijo pri različnih hitrostih. In najina hitrost in smer je poleg tega še povsem usklajena z močjo in smerjo vetra. Prefinjena taktika. Od barbe Matjaža se učim z odprtimi očmi. Uspeh ne bi smel zostati, se nama zdi. Ampak. Kakorkoli že sva k zadevi pristopila znanstveno in predvsem strokovno, do enih popoldan še nisva lastnika nobene izmed predvidenih trofej. In takrat sva začela nekako razmišljati, da bi bilo kljub vsemu dobro kaj pojesti. Če sva se že zjutraj odločila za ribo, bova ribo tudi jedla. To je kot pribito. S tem se ne gre šaliti. Zato ribo tudi jeva. Pašto z zelenjavno-tunino omako. Hvala ti, Riomare.

Po kosilu so nama bogovi ugasnili veter. Pravzaprav so krivi meteorologi, ne bogovi. Meteorologi so rekli, da ne bo več vetra. Sovražim meteorologe. Cel preostanek dneva poje singerica. Voziva se po olju. Zvečer se začne bliskat. In tako je celo noč. Definitivno so nevihte nočni pojav, sedaj sem v to že skoraj prepričan.

V privih 24 urah sva naredila okoli 145 milj, kar niti ni slabo. Do Port Saida jih je še 200, računava, da bova tam jutri ponoči. Kar pa je slabo, bolje bi bilo podnevi. Mogoče bova pa ribe lovila pred luko, da počakava na jutro. In tako izvajala še eno izmed mnogih uspešnih ribolovnih taktik.

Petek, 30.10.2009

Kemer - Port Said

Ponoči bonaca, lepo razsvetljena. Malo z luno, še bolj z bliski z vseh strani. Spet povsod seka, samo tam, kjer se vozimo mi, je mir. Vsaj nekaj. S svitom pride veter in bogovi se nehajo iti foto sešn. Tradicionalno, kot včeraj. In veter je potem cel dan. Dober veter. Pozajtrkujeva svinjino iz purana (ham from Turkey). Z jajčki. Še ptički na svoji poti v tople kraje se redno ustavljajo na barki, da si malo odpočijejo. Morda dobijo pa še kakšno droptinico na povrhu.

Barbi Matjažu bela barva genove ni všeč, pa jo zamenjava za rdečo. Sproti spremeniva še ime jadra v genaker, pa je. Pa je - kar nekaj ur. Pri 5 Bf pa je cunje le preveč in sledi povratna menjava barve in imena sprednjega jadra. In ko naj bi sledilo še svečano dvigovanje glavnega jadra – zapoje rola na ribiški palici. Jasno, da že od jutra kuhava kosilo. Za kosilo bo riba. In če hočeš jesti ribo, jo moraš prej ujeti. To je logično. Dopoldan so bile predpriprave. Brez vabe za sabo ni prava plovba. In vse kaže, da je kosilo skuhano! Ok, vmes jaz kot neskončni poznavalec ribičije, strumno pripomnim, da bo za kosilo polivinilasta vrečka, pa me ribič Matjaž v trenutku demantira.

Riba je! Tuna, velikooka tuna, dobrih 10 kg ima. Danes ne bova stradala, se mi zdi. Če sem se včeraj zahvaljeval Riomaru, potem je danes na vrsti: hvala ti, Matjaž! Zame je to prvič, da prisostvujem ulovu. Ok, tisto v Keniji ne šteje, tam smo plačali za ribolovski izlet in smo potem samo big bose špilali, lovili so pa domorodci. Disneyland. Tukaj pa samo jaz špilam big bosa, Matjaž pa ulovi v resnici. In zakolje. In odere. In raztrančira. In – na mizo postavi karpacio. Jaz pa škljoc-škljoc. Da se ohrani veliki trenutek v večnem spomeniku digitalnega medija. Na mojo pripombo, da je meso še toplo se le nasmehne – ribe so hladnokrvne živali. A-ja-ja-jaaah! Če je človek prepameten, je hudič. Bi bilo bolje, če bi rekel, da še trza, to bi bilo bliže resnici.

Za večerjo bo – riba. Po večerji pa Port Said. Ponoči enkrat. Riba je ob osmih zvečer, trideset milj do cilja. Trideset milj zato, da bi jo lahko v miru pojedla. Kapitan sicer malo računa, da bom ribo pripravil jaz, vendar jaz nisem krčmar in to so bili računi brez krčmarja. Če hočemo kaj jesti, mora stvari vzeti v svoje vajeti. Tipično. Vse mora narediti kapitan. Kot vedno. Med krmljenjem (hranjenje bi težko rekel temu, da si nekaj tlačiš v usta in hkrati gledaš na radarki zaslon) so okoli ribiči. Jasno, sploh ne more biti drugače, neoznačeni. Brez pozicijskih luči, kaj šele luči, ki bi označevale, da vlečejo mrežo. Niti omembe ni vredno, da na karti piše »fishing prohibited«. Matjaž prenaša vse skupaj precej stoično, mene pa zadeva tako vrže iz tira, da do pristajanja več ali manj dremam v kokpitu.

Vhod v luko je kot novoletna jelka. Boj, ki označujejo razne plovne kanale (drugje je plitvo) je toliko, da se brez karte definitivno ne da znajti. S karto jih pa itak ne potrebujemo več. Egipt, pozdravljen! Tudi plovni park (ali kako bi se reklo temu, kar sicer mi imenujemo vozni park) je – oh, no ja. Tam, kjer naj bi se vezali, so same krntije in ne bo šlo. Ko ravno tuhtava, kam in kako (na kanalu 16 se, seveda, nihče ne oglasi) pribremza mimo port pilot in namesto po radiu preklopi na visual&voice contact. Follow me, se dere. Pa gremo za njim na drugo stran vhoda v kanal, kjer je (baje) yacht club. Še nikoli do sedaj me ni parkirala pilotska ladjica. Vse je enkrat prvič, ni kaj. Predstavnik agenta (ki ga nikakor nisva uspela priklicat preko satelitskega telefona) je že na obali. Ob pol dveh ponoči. Yacht club pa – no comment. One grške »marine«, tiste »works in progress«, so sanjska pravljica v primerjavi s tem tukaj. Sicer pa, samo dve barki sta privezani, ena domorodska in druga grška. Obe se tu počutita kot doma.

Sueški kanal

Sobota, 31.10.2009

Port Said

Pri nas preizkušajo sirene za splošni alarm eno soboto na mesec. Opoldne. Koliko sobot na mesec jih tukaj, ne vem. Vem pa, da ob šestih zjutraj. Kreteni! No, čez uro je tu agent pobere dokumente in že čez eno uro naj bi bil nazaj s pasoši. Do dvanajstih ga še ni. Egipt. Bolj točno, premajhen bakšiš. Ob dveh pride zdravnik in naju temeljito pregleda. Termometer v uho in svečana izjava, da sva povsem zdrava, je vse kar naredi. Na pomolu pred barko. In ob treh se vrne agent s potnimi listi. Barko bodo izmerili jutri. Za danes je dosti dela. Naporen dan so imeli. Mimogrede naju še opomni, da sedaj lahko snamemo sirijsko zastavo in dvignemo egipčansko. Sirijsko?! A-ja-ja-jaaah! Smo loleki. To zastavo so nama Turki prodali kot echte egipčansko! No, včasih kaj splošne izobrazbe lahko koristi. Sva pa zato dvakrat preverila v potnih listih, če se niso ravnali po naši courtesy flag in nam niso morda dali sirijske vize. Pa je vse v redu. En mesec sva lahko srečna turista v Egiptu, ni nam treba na ogled Damaska.

Sosedje, švicarsko-avstrijska kombinacija s podobno barko, kot je Matjaževa, so prišli včeraj in naj bi danes odšli skozi kanal. Pa ne bodo. In zakaj? Ou-vor-šips-ar-in-kanal. Eh, ja. Pravila so jasna, če so v kanalu vojne ladje, vanj ne spustijo pleasure crafta. To nama je agent povedal neštetokrat. Nikakor pa ne moreva ugotoviti, koliko škatel cigaret mu je potrebno stisniti v žep, da vor-šips ne bodo potovale po kanalu. Jutri bi vseeno bilo lepo iti dalje. Sosedje so mu vsekakor namenili premajhen bakšiš. Ko sva kasneje omenila agentu, da nismo videli nobene vor-šip, je imel odgovor hitro pripravljen. Ou-jes-vor-šips-sabmarins. In ven gleda samo čimni, ne moreš jo videt. V kanalu, kjer je omejitev za ladje grez, ne širina. Cigarete...

Bolje, da na vse skupaj pozabiva in greva malo u lajf. Že na kapiji so policaji, ki vestno preverijo naše pasoše. Ou-slouvajkija. Ne, stric, mi smo iz Slovenije. Jes-jes-slouvajkija. Nič ne pomaga bolj, kot to, da mu razložimo, tudi sedaj nismo v Egiptu, ampak v Siriji. Takoj si zapomni, da Slovenija ni Slovaška. In to ve celo še čez par ur, ko se vračava. Brihten policaj. Port Said naju ni navdušil. Poleg svinjarije, si lahko ogledujeva le še bolj ali manj zanemarjene hiše. Edina zadeva, ki se mi je zdela zanimiva je svetilnik sredi mesta. Če dela, pa ne vem. Po včerajšnji izkušnji verjetnost za to ni največja.

Iščeva bankomat, najdeva pa celo ulico (ne ulico, avenijo!) samih prodajaln telefonov - konkurenca, kot se šika. Bankomatov pa nikjer. Zato pa vidiva change avtomat, kjer s skupnim poznavanjem matematike strumno ugotoviva, da je razmerje med evrom in egipčanskim funtom 0,8 ali pa 1,25 (v katero smer je bilo napisano razmerje 0,8 iz arabščine nekako nisva uspela razvozlati). In ko končno prideva na avenijo bankomatov dvignem 200 funtov. Dva bankovca po 100 funtov dobim in me je kar malo strah kako ju bom vnovčil. Matjaž zato dvigne neokroglo cifro, da bova lahko jutri kupila kruh na placu.

In potem v taksi in do oštarije, ki sva si jo ogledala že prej, ko sva še pešačila. Saj ni daleč, ampak glede na število taksijev in na dejstvo, kdo vse se z njimi vozi, to ne bi smelo biti predrago. In ko hočeva plačat, vprašanju hou-mač sledi strumen odgovor eni-mani. Uf, in koliko je to »any money«? Najmanjši bankovec, ki ga imamo je za 20 funtov, po najinem svetem prepričanju 25 evrov. Pa vrne možakar drobiž. 5 funtov naju je koštala zabava. Ok, ni ravno poceni, pa ni druge. V oštarijo. O-la-la-la! Najcenejša (otroška) pica je 20 evrov. Po resnem posvetu s kelnerjem in precizni uskladitvi tečaja funta do evra, je taista pica le še dobra dva evra. Navali narode! Jaz pico z okusom po keltski hrani, haggies. Matjaž je, glede na to koliko je pustil, izbral še nekaj bolj odurnega. In nato direkt v taksi in city tour. In dneva je konec. No, dneva je konec po gin tonicu...

Nedelja, 01.11.2009

Port Said

Sirene tukaj testirajo vsak dan! Navsezgodaj! Izgleda, da s tem označijo začetek dela v ladjedelnici, ki je naša idilična panorama (v yacht clubu). Pa po hrano. Oskubijo me do golega. Ne da se glihat. Ne znam arabsko. Oni pa ta jezik obvladajo v nulo. No fair play! Za poln nahrbtnik hrane plačam dobre 4 evre.

Podmornice še kar rijejo po peščenem dnu kanala. Sosedi še ne gredo na dolgo pričakovano pot. Razlog so, jasno, vor šips. Vor šips, alias cigarete. Stealth navy ships. Nevidne. Tako v vidnem spektru, kot tudi za radar, ki laufa celo včerajšne popoldne in jih išče. Pa jih ne najde. In radar dela brez pripomb. Sedaj, ko smo ga odklopili od akumulatorja...

Cel ljubi dan se prekladava po barki in čakava mežrment-tim, da pride in premeri barko. Da bodo vedeli, če smo dovolj majhni, za v kanal in pa predvsem koliko nas je treba oskubiti. Veri-important-džob. Popoldne merilec le pride, vpraša za dolžino in širino in – gre. No, ne še takoj. Še prej se mora rokovati z Matjažem. Kaptanom. Je pa način rokovanja zanimiv. Pred rokovanjem je imel bankovec za deset dolarjev v roki Matjaž, po tem pa ga ima mežurment-spešalist. Še trenutek kasneje je v njegovem žepu. Egyptian way of secure money transfer.

In spet čakava. Vmes naštudirava, kaj bi morda bilo lahko narobe pri polnilcu akumulatorjev. Samo nekaj nastavitev morava spremeniti. Na chargerju. Ta je pa – kako bi sploh lahko bilo drugače – na dnu zadnjega lockerja in nastavitve je treba narediti na stikalih na spodnji strani za šopom kablov. Jasno, ravno ko vse razkopljeva, pridejo mojstri z gorivom. In strašno se mudi. Kanistre na barko! Ej počakaj malo, dva dni nosiš to usrano nafto, sedaj se pa mudi? Jes-hari-sr-harbor-master-veri-engri-if-si-dizel. A-ja-ja-jaaah. Švercana roba. Pa spravimo na barko tri kanistre. A ni to malo preveč? Nou-sr-haf-for-ju-haf-for-jor-nejbr. In kako razdeliti tri kanistre nafte na dva dela? Ju-matematišn-sr-nou-problem-for-ju. Ah, ja. Saj, cena švercane nafte je ugodna, upava pa lahko samo, da je gorivo v redu.

So pa zato ti novi sosedje, ki podedujejo pol najinega kanistra, čisto kul ljudje. Švicarji. Nič ne komplicirajo nad merilno metodo (v kanister potopiva ribiško palico in med pretakanjem gledava, kdaj bo samo še do polovice usrana od nafte). Pa naredimo še en deal. Oni zrihtajo krompir, midva ribo in naredimo (ok, Matjaž naredi!) skupno večerjo. A smo jih nasrali! Riba je bila zastonj, krompir so morali pa kupit. Je pa vseeno treba biti en malček previden s takimi večerjami. Ladijska vinska klet lahko kaj hitro utrpi resne posledice.

Ponedeljek, 02.11.2009

Port Said

Danes gremo dalje! Če ne bo vor-šipov. Glede na to, da smo ob dvanajstih še vedno v luki in niti še plačati nismo uspeli, so v kanalu očitno spet vor-šipi. Taki s čimniji. Definitivno. Sovražim vor šipe! Ne dogaja se nič. No, dogaja se čakanje. Med čakanjem pa kopiranje waters pilota in navtičnih kart. Sosedje jih posodijo. In dogaja se še nevihta. Preverimo vreme. Sredozemlje je na naših računalniško simuliranih prognostičnih kartah rdeče. 8+ Bf. Ne bi bil sedaj rad tam gori. Njet! Tukaj smo nekje na meji, nad nami urla, pod nami je bonaca in lepo sončno vreme. Pod nami je Rdeče morje.

Čakanje me ubija. Ko bi ti blesavi Arabci imeli alkohol, bi se ga lahko vsaj zapil. Tako pa. Le od lastnih zalog smo odvisni. Kot sredi morja. Kot v hribih. Prava mala šola preživetja! Sediva in opazujeva švercerje z nafto. Poleg nas je motrornjača iz Maršalovih otokov (tam je registrirana, ve se, zakaj), takole na uč je dolga enih 200 čevljev v treh ali štirih štukih. In so si mojstri zamislili, da bi točili gorivo. Izgleda, enih 5000 litrov. Že cel dan domorodci prenašajo kanistre (no, od časa do časa jih peljejo tudi v karjoli) in še kar ne izgleda, da bodo kmalu končali. Prej bo noč. Švercerji, blesavi. Samo džukele na pomolu, ki jih podiva z vodnim topom so bolj blesave. Ali pa smo najbolj blesavi mi, da smo sploh tu. Kdo ve?

Še besedica o yacht clubu, kjer smo parkirani. Razen tega, da ti na koncu izstavijo račun, kakšne druge podobnosti z jadralnimi klubi nisem našel. No, z dalmatinskimi si deli približno enako svinske veceje. Sem že kar malo pozabil, kako je zaviti v umazan vece. Turčija je kot Švica. Na sidru smo in ko pihne (pa ne preveč) pleše barka na valovih tako, da samo gledamo kdaj bomo dokončno učvrščeni na obali. In na kartah označeni kot dangerous wreck. Razbitine itak ne bi nihče pospravil. Še huje je, kadar se mimo pripelje kakšna lokalna prduljica. Jasno, da ni nobenega valobrana. Vsi privezi so direktno v kanalu. A-ja-ja-jaaah!

Ob osmih zvečer pride agent z odrešilno novico. Tumorov-no-vor-šips. Ampak. Najprej plačati. Nekaj v dolarjih, nekaj v t-shirtih. In kaj je že to drobiž? Denar, ki se vrne – ma daj no! Tumorov torej gremo. Ob petih zjutraj. Dobra novica! In jo proslavimo pri sosedih. Oni so nam posodili papirnate karte in podarili kup nasvetov, mi njim skopiramo elektronske. Itak smo jim vrnili s švercovano robo, spet smo na boljšem.

Torek, 03.11.2009

Port Said – Ismailyja – Port Suez

Točno ob petih zjutraj zalajajo džukelčine na pomolu. Ne zalajajo, rjovejo kot trop volkov. In rjove tudi pilot: »kaptan!«. Jasno, da vsi priletimo ven, pa ni za nas. Sosedov je. Mi bi lahko spali vsaj še pol ure. No, bo že, samo da se kaj premika. Ob pol šestih je tudi za nas svečani dogodek. Adijo Port-sajd-jot-klab. Upam, da so Starbord-sajd-jot-klabi kaj boljši.

Kanal, kot kanal, riba ka riba. Prav nič impresivno ne deluje. Vsaj na tem delu. Levo pesek, desno pesek. Desno je tudi železnica. In na železnici vlak. Nekaj časa regatiramo z njim in smo celo v rahli prednosti. Potem pa vlak le spelje s postaje. Lovi nas big-šip. Naša mašina po imenu AIS kaže, da nas bo ujel čez uro in 17 minut, pa je pilot takoj zaukazal, da se moramo iz sredine kanala umakniti na skrajni desni rob. Če tako pravi, potem je že res. Vrag odnio šalu. Bolje je ne prepirati se in pojesti zajtrk. Še zadnji kos sredozemske tune se znajde na krožnikih. In po tuni bi se prileglo kaj konkretnega. Pa kaj, ko to ni za pilota (še tuno je gledal sumljivo, če ni morda kralj). Rešitev je v koktajlih. Pepsi z nekaj prozornega, brez vonja in brez okusa (in to ne sme biti voda, gin je bolj primeren) za naju in pepsi brez vsega za njega. Le paziti je treba, da kozarce ne zamešamo. In tu je bila najina motivacija na višku!

Plujemo pod novim petkilometrskim mostom. Precej sameva, je pa zato gužva na feriju pod njim. Očitno je mostnina dražja od trajekta. In most, izgleda, je oznaka za ekvator. Po vsem skupaj sodeč, smo že na južni polobli. Bolj, ko gremo proti jugu, hladneje postaja. Danes zjutraj je bilo samo že 17 stopinj. Je pa zato vse polno ribičev. Neverjetni so. Čolnički na vesla in polagajo mreže,večinoma veslajo, nekaj jih vlečejo kar kolegi ob obali (včasih so tako po naših rekah vlekli s konji). Imajo pa tudi jadra, taka iz embalažnega polivinila. In sploh se ne bojijo big-šipov, ne trznejo in lovijo dalje, čeprav gre ladja mimo le nekaj metrov. Arabci.

Ob dvanajstih sva v Ismailyi. Tokrat nama kaže neverjetno dobro. Imava celo šanso, da nadaljujeva danes in ne šele jutri. Bomo videli. Jutri so spet vor-šipi na programu. In čudeži se ne dogajajo samo v pravljicah! Gremo. Hočejo sicer 50 dolarjev za to uslugo, pa je Matjaž neizprosen in trd pogajalec. Oni se z obale derejo: fifti-dolars-sr, Matjaž z barke nazaj: malo-morgen, jaz pa dvigam sidro. Pa naj plavajo za nami, če si upajo skočiti v to žlobundro. Že na barki je neznosno muh, koliko jih mora biti šele v vodi. In zabava s pobijanjem muh traja celo popoldne. Res so dobri, ti muhotepci.

Zabava z arabskim pilotom, ki se je vkrcal v Ismailiyi in zamenjal onega iz Port Saida se začne po pristanku. Celo pot je bil mir, tip ne zna kaj dosti drugega, kot arabsko. Sedi v kotu in šofira. Vmes hoče pivo. In ga dobi. Pa hoče malico in mu Matjaž pripravi špagete. Pa hoče na koncu še bakšiš, pa ga tudi dobi. Ampak. Hoče več bakšiša. Fifti-dolars. A si ti ja nor! Tega ne dobi. In kar še čaka in čaka in še ene petnajst minut postopa po barki, če bo še kaj padlo, potem pa le gre.

Mi pa na pivo. Sosedje iz našega konvoja so stari mački v Port Suezu in poznajo oštarijo (baje eno izmed dveh), kjer točijo pivo. Gremo skupaj, osem nas je. Naročanje je zanimivo. Kadarkoli kdo iz družbe reče, da bi še eno pivo, jih kelner prinese osem. Ni slabo! Saj cena za osem teh tukaj, je toliko, kot za enega v Švici. In večina omizja prihaja iz te alpske dežele. Alpski jadralci. Pogovor seveda poteka v kleni švičarščini, ki jo sedem od osmih udeležencev omizja dobro obvlada. Kdo je ne, se vendar ve! Le kateri cepec mi je na faksu dal desetko iz nemščine? Ob povratku je barka dobila v družbi nov nick name: banana boat. Zadaj namreč visi cel storž banan. Da si jih lahko odtrgava, kadarkoli želiva.

Od Port Sueza do El Goune

Sreda, 04.11.2009

Port Suez - Ras Sudr

Matjaž nad čiščenje barke, jaz v nabavku. Po parih kioskih se sprehodim, da nabavim nekaj kruha in par piksen ene izmed sestavin gin-tonika. Kje ste domači supermarketi? Potem pa greva. In srečava ribiče. In se spraviva kupovati ribe. Vse je v redu, dokler se ne začnemo pogajati za ceno. Še teža je bila kar v redu ocenjena. Takole na oko v lambarju med našo in njihovo barko, sredi morja. Ampak, cena na kilogram pa ne. Ne, tole ni v redu. Nič ne bo s trgovanjem. Gremo.

Pa ne gremo. Motor se zavrti, propeler pa ne. A-ja-ja-jaaah! Sklopka se je zataknila. Pa jadra gor, da se vsaj malo premikamo v skoraj idealni bonaci. Še dobro, da je morje kot olje, barka bolje drsi. In šraufanje. Par ur se Matjaž ubada z ročico, pa nič. Toliko le usposobi zadevo, da se peljeva naprej. Kako se bova ustavila, bova razmišljala kasneje. Nafte je v rezervoarju še tam nekje do sredine Somalije. Tam bova pa lahko že gusarje poštopala. Ročica za gas je razstavljena, gas zajlo potegneva lastnoročno in jo zastaviva s kljukicami za perilo. Ena zelena in ena modra kljukica je za normalno vožnjo, za počasneje je modra kljukica, za pristajanje pa zelena. Rdečih še nisva probala, ampak mislim, da ne bi šla nič bolje.

Matjaž se nad kljukicami zmrduje. Nikakor mu ni všeč, da nima nobene oranžne. In da zadeva ne deluje tako, kot bi morala. Pa gre v podpalubje in se vrne z drugo ročico. Spare parts, that's what I like! Še dobro, da delajo Kitajci vso robo za cel svet. Dva različna modela, dve različni firmi (konkurenčni, jasno) in povsem enak mehanizem. Samo prešraufa se, in je narejeno. Saj ne moreš verjet. Hvala vam, Kitajci!

Večer bo kmalu, na sidro greva. Danes nisva kaj dosti naredila. Nekaj po zaslugi te nesrečne ročice, nekaj pa zato, ker ni vetra. Jutri pa naj bi bil. S severa, kot se za Rdeče morje spodobi. In greva na sidrišče, ki je v Imrayevem pilotu označeno, kot »kjer ste si vedno želeli sidrati, pa niste imeli prilike«. Do sidrišča imava še pol milje, ko sva parkirana. Temeljito. Brez sidra. Sredi koralnega raja. In, ko sva takole že temeljito prizemljena, se spomni tega tudi naša vrla mašina in začne piskati in razlagati, da sva v dober meter globoki vodi. Ne, a res?! No, sreča (ali bolj precizno: sto kavalov pod palubjem) služi hrabrim in kakor sva se ujela, sva se tudi rešila. Na drugi strani zaliva je samo mivka, tam bo bolje. In tudi je. Pa dingija v vodo in na obalo. Hotel je tam. In če je hotel, mora biti tudi lajf. Gremo!

Ramada resort. Obetavno. Resda je vse temno, nekaj luči pa vseeno gori. Ena izmed njih tudi v recepciji. In celo nekdo se tam sprehaja. Open or closed? No-ingliš-vejt-frend. In pride frend, kelner. Jes-oupen-ol-jer! Kaj pa restavracija? Oupen-ol-jer. Kje pa je? Hir-vejt-a-minit. Mora prej tam prižgati luči. S tem krutim dejanjem pa zmoti punco na kavču. No, ja. Saj ni tako hudo. Za take goste, kot sva midva se gre takoj zrihtat kot se šika. Ruto si da na glavo. In odide. Jedilnice si po novem ne deliva z gospodično, zato pa s tropom mačk, ki si najino hrano strumno ogledujejo iz sosednjih miz. Five star Ramada resort, pač. Menija nimajo, samo čiken in fiš-file lahko dobiva. Ribo bova, ptiča ne bi. In pivo? Jes-sr. Ej, kaj bom sedaj pameten, ko srečam one švajcarce od sinoči. Nič mi ne bodo prodajali, da se spoznajo na to kje se dobi pivo. Včeraj smo pili malo, danes sta velika. Sta, ker imajo samo dva ohlajena. Za naslednjo rundo morava počakati, da se shladi. Ramada resort. Preden pobere naročilo, nama kelner razloži še, da je ena restavracija 20 km stran in nama priporoča, da greva raje tja, ker je veri-gut. Peš naj greva? Nič več mu ni jasno. In ko se odločiva plačat, naju seveda strumno pobara, koliko dni bova ostala pri njih. Nič, že odhajava. Spet nič ne razume. Sledi najina ofenziva z vprašanji. Koliko gostov imate? Ou-meni-meni. Aha, kje pa so? Ou-ol-ar-in-restoran-in-taun-tventi-kilometers-avej. Sedaj pa midva nič več ne razumeva. Najbrž je krivo pivo...

Četrtek, 05.11.2009

Ras Sudr – El Tor

Lepo jutro obeta lep dan. Sredi morja lovimo tudi Ramadin WiFi. V marinah običajno ne nese niti do konca pomola, tukaj sva pa od hotela vsaj pol milje. Arabci. Veter se dviga, kmalu je tak, kot se za Sueški zaliv spodobi. 4-5 Bf krma. Genaker in glavno jadro dobro špilata vsak svojo vlogo v metuljčku. Wind vane pa omogoča, da v kokpitu v miru pijeva vsak svoj kozarec mleka. Ej, samo da potraje što duže...

Veter se dvigne iz 5 na 6 Bf, genaker spremeni barvo in se preimenuje. In veter se še dvigne. Sedaj ga je 7 Bf, občasno 8 Bf. Genova in glavno jadro složno spremenita tehnične podatke, tiste o kvadraturi. In se peljemo kot veliki, max speed namerimo 12.0 kt. Potem pa veter počasi peša, nama se ni več potrebno ukvarjati z jadri in se raje ukvarjava z ribo. Čas je, da se iz vode potegne kakšno ribo. Rečeno, storjeno. Tukaj se ne gre šaliti! Ena porcijska se je ujela na vabo, ki jo vlečeva za sabo. No, besedo »porcijska« je treba jemati z rezervo. To je Matjaževa ocena pet kilogramske ribe. Oštir včeraj zvečer je besedo »porcija« v povezavi z ribo razumel povsem drugače. Ramada, jasno. Kakorkoli, porcijska ali ne, dobra bo! Ravno sva pojedla zadnje zaloge kruha, sira in (kraljevske) salame. Čas je bil, da se kaj pobere še iz vode. Tako bo naslednje dni jedilnik spet sestavljen v glavnem iz ribe. Pa saj sva jo včeraj tudi jedla, ko sva zavila v oštarijo. Ni kaj, na morju smo. In, kar je za našo zodbo bistveno bolj pomembno, svinjine se ne da kupiti...

Sidrava se v luki El Tor (po najino El Toro, Bikec). Ponoči vplujeva in – roko na srce – brez Raymarinove igračke, ki se ji reče chart ploter, bi nama trda predla. Preveriva na poznanih waypointih in karta je točna na meter. Tole bo instrumental landing. In je bil, hvala Navionics. V pilotu lepo piše, da se na kopno lahko gre, vendar se ne da vrniti na barko. Četudi je potni list olepšan z egipčansko vizo. Zato pa takim kalibrom, ko se kljub vsemu izkrcajo, Bikec nudi brezplačno namestitev s polnim penzionom. In še klavir te naučijo igrat. Na tem koncu Sinaja je egipčanska vojaška baza.

Plin je, plina ni. Plina v glavni lajtungi ni več, je pa še v eni kartuši. In ta kartuša paše samo na roštilj. Bomo pa ribo na roštilju jedli, prilagajati se je treba krizni situaciji, ni kaj. Riba je odlična, priloga še bolj, najbolj pa vino. Eno super grško še imava. Super zato, ker je pakirano v enotah po en štefan, drugače je čisto običajno namizno belo vino. Pa je kljub temu premalo, še dobrega starega pinoja grižota iz dežele štajerske je potrebno dodati. In dan je mimo. Dan je mimo eksaktno. Začela se je prva minuta petka.

Petek, 06.11.2009

El Tor – El Gouna

Spet lepo jutro. Vse oblake, ki so nas spremljali iz Antalye smo pustili v Port Suezu. Tudi lep veter. Tak, od zadaj. Tak, za lagano engleski. Tak, za ribe lovit. Tak, za ... boje zaletavat! A-ja-ja-jaaah! Sredi ničesar (ok, sredi oil fielda, ampak saj je itak cel Sueški zaliv en sam oil field) je na 75 metrih globine postavljena boja za tankerje privezat. Unlit, unmarked, uncharted. In špaga na njej. Slabih 50 metrov pred bojo odvijemo stran, na srečo tisto stran, kjer ni bilo štrika. Niti približno se mi ne sanja, kako bi to srečanje izgledalo ponoči. Po možnosti takrat, ko ni lune. Do sedaj sem mislil, da se opozorilo na karti v stilu »uncharted shoals may exist« nanaša na koralne grebene, sedaj vem, da se na boje. Arabci dragi, kaj se pa greste! Naju pa zato stalno preletavajo helikopterji, eden naredi celo častni krog nad barko. Pa mu pomaham. In gre. In midva tudi. Greva iz restricted area v smislu »navigation prohibited, no vessels are allowed to enter«. Mogoče bo potem manj preletov.

Bližava se cilju. Ob dvanajstih zavijeva v Tawila channel in popoldne bova v marini v El Gouni. Skrajni čas. Najine zaloge hrane in pijače neusmiljeno kopnijo. Zmanjkalo nama je gin tonica, mleka (alis ouza z vodo), polovice ladijskih zalog vodke in kar nekaj vina. Nimava kruha, masla, salame, sira. Nimava plina, torej še čaja in kave ne moreva narediti, kaj šele kaj drugega. Edino, kar še imava, je riba, ki jo potegneva iz morja in banane, ki rastejo na zadnjem delu barke. Pa tudi banane gredo počasi h koncu...

Temperature so letnemu času primerne. Zrak okoli 30 in morje dobrih 26 stopinj. Midva pa prava smrduha. Umit se bo treba. Sidro in kopanje. 650 milj smo morali narediti, da smo se končno lahko očedili v morju. Pa se je splačalo! In potem v marino. Abu Tig v sklopu diznejlandovskega naselja El Gouna, malček severno od Hurgade. Pet marina bojsov naju privezuje. V popolni bonaci traja operacija pretepanja s štriki vsaj deset minut. No, če sem pošten, sistem vezanja na dvoje boj spredaj in klasično na ponton zadaj, ni ravno najbolj delovno učinkovit. Ampak če imaš delovno silo, ki ne košta nič, se to s petimi marineroti na dveh čolnih da nekako narediti. Ampak. Ravno, ko je vse narejeno, poglavar ekipe (brihtna glavca, ki izgleda pozna številke) ugotovi, da smo se privezali na napačni privez. Prevezati se bo potrebno. Zakaj? Aj-hev-a-rezervejšn-for-namber-ten-ju-mast-gou-to-namber-ileven. Mislim, da ni potrebno omeniti, da smo edina (z besedami: edina) jadrnica v celi marini. Poleg Mime so tukaj le še tri motornjače in dva gumenjaka od marina bojsov. Arabci...

Dovolj okoli tega. Že v Turčiji smo si ogledali satelitske posnetke kompleksa in našli bierstube. To je v tem trenutku najina prioriteta štrevilka ena. Ajn-groses-bir-und-švajne-hakse-bite. Jessss! V downtown El Gouna moramo. Taksijev ni, je pa tuk-tuk. Tuk-tuk na arabski način. Moped s šoferjem v prvi vrsti in klopjo za dve osebi v drugi. In streho. Pa, saj ne moreš verjet! Vožnje ni več, kot pet minut, strahu pa neskončno. Šoferdžija polaga ovinke in samo čakam, da se prevrnemo. Vožnja je podobno neprijetna, kot z mestnim terencem. Pa le pridemo celi in zdravi. Bierstube ne najdeva, najdeva pa prav tako silno pomembno stvar. Liquid store. In trgovino, da bo kaj za zajtrk. In oštarijo. Not exactly bier stube, steake imajo pa dobre. In spet pet minut strahu v tuk-tuku in nova oštarija. Ponoviti večerjo se nama zdi povsem samo po sebi umevno. In gledati grupo građank, kako na odru izvaja trebušne (in še kakšne) plese. Ravno najbolj nisva zadovoljna z birtijico, natakar pa s tem, da bi plačala s kartico. Na bankomat me pošilja. Halo?! Po tonu odgovora le vidi, da njegova mašina niti ni tako zelo in-trabl in niti ni kaput, kot je sprva mislil in plačevanje se konča v vsesplošno zadovoljstvo.

El Gouna in okolica

Sobota, 07.11.2009

El Gouna

Vroče je. Najprej je potrebno naštimati novo belo tendo. Tako, preko cele barke. Potem šele je na vrsti zajtrk. No, če sem čisto pošten, najprej je v resnici na vrsti cocktail Abu Tig. Tako sva ga poimenovala. Tekila in tonic. Saj bi kaj drugega, pa nama je že vsega (za zajtrk bolj primernega) zmanjkalo. Pa na zajtrk v oštarijco in na WiFi v kavarnico. In WiFi dela in WiFi ne dela. Pa zamenjava prvi bife, pa drugi, pa tretji, pa četrti, pa... pa je ura popoldan. In čas za agente in pogajanja o ceni. V čisto drugačni poziciji smo tukaj, kot v Port Saidu. Matjaž nastopi kot veliki pogajalec in zbija ceno na ceno. Kakorkoli, celozimsko bivanje v Rdečem morju košta toliko, kot so samo podkupnine (tukaj imajo za to zadevo splošno znano ime, bakšiš) za plovbo po sueškem kanalu.

So pa tile Arabci pravi heroji pri pitju piva. Eno malo pivce bo agent spil, pravi. Saj smo vendar v kafiču. Pa mu naročimo veliko, mogoče pa v flaši kaj ostane še za naju. Midva sva ja desca in pol nama taki podvigi vendar niso tuji. Pa vidim, da sva prava amaterja. Prvošolčka. Še preden se sploh lotiva svojih glažev, je njegova flaška prazna. Pri kalkulaciji cene posameznega agenta bo torej nujno upoštevati tudi ceno pijače. V razpis za prosto delovno mesto agenta je potrebno dodati še, da imajo prednost abstinenti.

Ko je vsega hudega konec, nekaj malega pomeziva na barki in potem na večerjo. Tokrat definitivno v bierstube. Sva si na zemljevidu ogledala kje je in danes nema šanse, da je zgrešimo. Nema šanse je prav primerna beseda, na avtobusu sta dva mojstra surfarja, ki jima že na majici v kleni cirilici, piše od kod sta. Tudi v marininem ofisu je njun sodržavljan. Ne vem, ali Matjaž namenoma izbira take lokacije, kjer delajo Srbi, ali pa so se ti že razselili po celem svetu. Kot Kitajci. Ali kot srbski veliki prijatelji, Albanci. Kakorkoli, v tem Disneylandu najdeva biergarten. Švajnehakse sicer nimajo, imajo pa bratvurst. Tudi dobro, glavno da je kraljevo meso. Saj biergarten ni težko najti, je poleg irish puba, med mongolsko in libanonsko restavracijo, nasproti grške in maroške in v isti ulilci, kot je tajska, vendar ne tam kot sta vietnamska in italijanska... Skratka, ne vem, če obstoja dežela, ki tukaj nima svoje restavracije! No, obstoja, seveda. Egipt!

Nedelja, 08.11.2009

El Gouna

Danes pridejo dame. Nujna dela je potrebno postoriti na barki, da ne vstopita v svinjak. Zanimacija za cel dan. Zanimacija zame, za Matjaža je glavna zanimacija urejanje dokumentov. Po izkušnjah bo to trajalo, trajalo, trajalo. In trajalo. Z dolgimi vmesnimi pavzami. Bomo videli, ali bodo tudi tukaj glavna tema vor šipi, ali si bodo izmislili kaj drugega, bolj inovativnega.

In so si. Neverjetni so! Plovno dovoljenje lahko dobiš samo za toliko časa, kot ti velja viza. Viza velja za en mesec. V šestmesečno (ki, jasna stvar, obstaja) se je ne da spremeniti, ker smo navadni turisti, ki pridejo za teden, dva. Ampak, tukaj je barka, ki bo ostala pol leta. Saj imamo vendar kontrakt z marino. A to ne šteje? Seveda šteje. Samo, najprej moraš imeti vizo. Za kontrakt je ne rabiš, za plovno dovoljenje pa. Ni to razumljivo? Aj-ja-ja-jaaah! Kljuka 22. Brez veze se je nervirat. Bo agent povedal ali policaj kadi in kaj kadi. In predvsem koliko kadi. Če ne bo šlo tako, potem pa po regeljcih. Domov, pa na konzulat po vizo in nazaj rihtat dokumente. Le komu se ljubi to početi?!

Policaj ne kadi. Carinik ne kadi. Hecna dežela. Zato pa agent kadi. Flaško vina fehta. Zase. Ko dobi obljubo za to nesrečno flaško, pa še za ženo. Oh, ja. In koliko otrok še ima? No, pri ženi se je na srečo končalo. Itak pa na barki niso več kot tri flaše. Tako piše na carinski deklaraciji. In carinska deklaracija je uradni papir. In če tako piše, potem je že res. Agent naju zapelje v Hurgado, v hotel. Gospe sta že tam. Za šankom zdravita traume, ki sta jih morali preživljat, ker sta se v deželo spravili en malček drugače, kot si to turistična industrija predstavlja. Po celem letališču so naju iskali, povesta. Ver-ar-jor-hazbend? Kje da sva, ker naju ni bilo na letalu. Na letalu, kjer sta bila prosta samo še dva sedeža. Najina. Nekako se izmažeta tako, da razložita uradnim osebam, da sva že v hotelu. Ok, to je bilo v redu, samo kaj bosta rekli v hotelu? Da sva še na letališču? Pa ni bil hotel naslednja prepreka. Že vodička na avtobusu je zmedena. In potem receptor prvič in drugič. In kufrolog, ko prideva midva in poveva, da sva že vseljena, v roki pa drživa boršo. Pa rabijo najine potne liste. Matjažev je, jasna stvar, pri cariniku. Prestrašen receptorjev pogled pove vse. Ni naju bilo na letalu in sedaj se en mandeljc pojavi tukaj, pri njemu, brez pasoša? Saj ga bodo še zaprli. Receptorja, namreč. Ampak, na koncu je osebna izkaznica tudi v redu.

Dovolj birokracije. Na pijačo in na večerjo. Če je že plačana, jo izkoristimo. Vse, kar bomo tukaj koristili, je čisti bonus. Celotedenski aranžma je bil cenejši, kot enosmerna letalska karta Hurgada – Atene. Od Aten do Ljubljane sva imela letalski karti itak že kupljeni. In v šoping podatkovnega modema. Etisalat ga nudi. Ne najdemo njihovega centra, pa zavijemo v Vodafonovega. Oni bodo sigurno vedeli, kje je. Vendar. Ko izvejo zakaj ga potrebujemo, se da takoj ista zadeva urediti tudi pri njih. Zanimivo, v Port Saidu je bilo to možno le za residente. Lepa so pota konkurence. In konkurenca je močna tudi pri šišah. Ena menja lastnika. Taka za kadit, ne za souvenir. Vsaj tako trdi trgovec, ki jo je prodal. Bomo videli. Tobaka smo si med pogajanji izborili za celo leto! Meši-meši.

Ponedeljek, 09.11.2009

El Gouna

Hurgada zjutraj sploh ni tako lepa, kot je bila zvečer. Vesni nikakor ne paše zgodnje vstajanje in malce mi pokvari jutro v Hurgadi. Vendar, ko najde sončna očala, je spet vse po starem. Hurgada je lahko potem tudi zjutraj lepa. Pa malo logistike in taksi do El Goune z obveznim postankom v Metroju. Šoping. Tokrat šoping hrane, kar niti ni tako slab šoping.

V El Gouni na kopanje. S težkim srcem zapustimo barko, ravno na frišno nafilano z vsemi dobrotami, ki so prispele iz Slovenije. Ampak, što se mora nije teško. Če ne traja predolgo. Po kratki ekskurziji na sosednjo plažo, potešitvi žeje in dopolnitvi naše šiše z nujnimi sestavnimi deli. Baraba arabska nam sinoči ni prodal vseh sestavnih delov šiše v kitu. Ampak mi in Ali se ne damo! Ali vse zrihta. Ali, maj-frend. Z dvema arabcema, kelnerjema smo malo več klepetali, oba sta bila Alija. In oba sta bila maj-frenda. Zanimivo. Vesna je naju z Matjažem imela poln kufr, ko sva celo poldne tuhtala, kako sestaviti šišo brez enega sestavnega dela. Prijela je Alija, maj-frenda, za rokav in ga postavila pred dejstvo, da mora razrešiti situacijo. In vse je bilo v trenutku urejeno. No, urejeno za ceno dveh evrov. Kako naj bi sicer izgledalo martinovanje brez šiše? Nepredstavljivo!

Martinovanje sredi arabske dežele. Ob nepogrešljivi glasbi radia El Gouna. Poleg mangrove plaže, sredi puščave. Disneyland? Ne, El Gouna. Za martinovanje se ve, kaj mora biti na mizi. Najprej šiša, jasna stvar. Potem pa še tipične arabske specialitete: pršut, sir in olive. In melona. In potica in jabolčna pita. Mlinci niso nujno potrebni. Tudi to je jasno. In ... No, in Medana novo 2009! Medana novo all over the world. Hja, če sem čisto pošten, Boujolais noveaux tukaj sploh ne poznajo, kaj šele, da bi ga imeli. Medana novo je pa na vsakem koraku (na vsakem koraku med pasarelo in jamborom, če sem bolj precizen). Čudovit občutek – ko vas šljivi frenčmeni! Po predjedi pa ribica (ona porcijska po Matjaževih kriterijih), ujeta v arabski deželi na slovenski trnek. Kaj je že to, kus-kus? Fotoaparat se je pregrel, toliko slik je naredil. Še telefoni so se prelevili v fotiče. No, ne vsi. Moj nad-telefon me ima definitivno dovolj. Spet je crknil. Ne dela tipkovnica, kar pomeni, da SMS lahko z veliko sreče celo preberem, odgovoriti pa ne morem. Kaj šele koga poklicati. A-ja-ja-jaaaah!

Pa pustimo težave, lepše stvari nas čakajo. Šoping! Tokrat prečudovit šoping. Ejtifor-aur-šoping. En djutič imajo tukaj, kjer lahko kupuje vsakdo, ki je v deželi puščavski manj kot dva dni. In kaj vse imajo tam! Ohhhh... Kaptan in jaz sva pred nekaj dnevi odšla z dolgimi nosovi, najine vize so bile zaradi vor-šipov prestare. Ampak, imava sveže železo v žerjavici. Mitkina in Vesnina viza sta še mladi! He, he, he, viski, prihajamo!

V zadnjem trenutku smo prišli v djutiča. Šnopse nabavimo, belega vina zmanjka. Pred nosom so nam ga pobrali Poljaki. Pretep za zadnje steklenice. Samo dve smo si izborili. A-ja-ja-jaaah! Ampak. Poljaki bi plačali s kreditno kartico. Arabci je pa nočejo. In hočejo naš keš, mi pa nesojeno poljsko vino. Pogajanja so bila uspešna, meši-meši!

Torek, 10.11.2009

El Gouna

Zajtrk in potem ven. Danes je veter. Dober veter in nič vala za rifi. Do desetih se moramo spokati, potem bodo spet kopali. Tako nam je sinoči zagotovila Andrea iz marine. Poglabljajo namreč vhod v marino. Notri smo prišli in sedaj smo v mišolovki. Ampak. Ob pol desetih najavimo izhod. Prepozno, že delajo in počakati bo treba do popoldne. No way! Če je bilo rečeno, da gremo lahko do desetih, pomeni to do desetih. In pika. Pa se nas le usmilijo in umaknejo celo mašinerijo: Pet marinerotov je pripravljenih, da nas odveže in pospremi ven. Ok, bomo pa zunaj pojedli zajtrk, no problem.

Ampak. Ga bomo kar v marini. Motor ne vžge. Ne vžge in konec! Pa v podpalubje in popravljat kar znamo sami. In to ni prav veliko. Onih pet marinerotov počasi odpeketa, bager se vrne v kanal, mi pa pucamo filtre. Pa nič in nič. Ah, ja. Na koncu le kliknemo na tipko »help« na telefonu. In prileti holandec, leteči holandec. On bo vse zrihtal. Samo, on je evropejec, on bo računal v evrih. Bo pa zato prvovrstni servis. No, pa daj.

Da ne dolgovezim, do štirih popoldne so se zvrstili trije super-truper strokovnjaki in pametnjevali (v holandščini). Največ preko telefona, ko so klicali na pomoč svoje kolege. In vsi po vrsti so ugotavljali, da gorivo ne pride v motor. To smo jim itak že sami povedali. Pa naj jim bo. Prvovrstni servis? Mi ne znamo veliko, tile se pa zdi, da še manj. Končno so le našli vzrok. Kil-svič. Stikalo, s katerim se zapre dovod goriva v motor je pokvarjeno. In sedaj? Mogoče ga imajo v Hurgadi. Javijo danes zvečer. Ali pa jutri. No, saj jih razumem. Na uro so plačani, mi smo pa itak edina (potencialna) stranka. Malo mi smrdi, da se bodo s tem šaltrčkom ukvarjali cel teden, namesto eno uro, kolikor je dela za nekoga, ki ve kako se zadevi streže.

Pa pozabimo na vse skupaj. Jutri je nov dan, danes nas najprej čaka večerjica. In potem flaška. In flaška, in flaška in šiša...

Sreda, 11.11.2009

El Gouna

Živel Martin! Naj se začne praznovanje največjega od vseh velikih praznikov. Sredi Arabije. Kaj drugega, kot popivati itak ne moremo. Smo ujetniki marine v El Gouni. Zaporniki. In kot taki začnemo komunicirati s sebi enkimi. Zaporniki. Arestanti. Prizonerji. Matjaž prejme klic iz Slovenije. Iz zaporov na Dobu. Kako lepo od njih...

Imam pa zato na voljo nekaj samote ob sončnem vzhodu in naredim neka dopolnila programov. Če bi delel čez dan, bi jih pacal en teden. In ob devetih je vse že na strežniku. Bližnji kafič, kjer imajo WiFi se sicer odpira šele ob desetih, ampak uro in pol prej je za šankom možakar (od katerega izvem to neugodno novico) in ko ga pobaram, če se lahko vsedem v zaprt lokal, strumno odgovori nou-problem in takoj doda vud-ju-lajk-tu-order-samting. Jasno, kava in kola sta na mizici v minutki. Arabci in njihova žilica za trgovanje. V Grčiji si kaj takega niti v sanjah ne morem predstavljati. Tudi tam se je oštarija odpirala ob desetih, delati so začneli pa dve uri kasneje. Nikakor ne prej!

Ob desetih so na barki holandski mojstri z rezervnim delom. Ni ravno čisto pravi, ampak služil bo namenu. Nekaj malega elektrike bo treba preflintati in bo. In ga zamenjajo in – ni nič bolje. Pa spet modrujejo naslednji dve uri. Prižigajo in ugašajo (nedelujoči) motor. In končno ugotovijo, da je stari kil-svič čisto v redu. Razlaga tega početja je kar duhovita. Dis-kil-svič-is-oukej-šejm-on-me. In gremo dalje, novim zmagam naproti. Res je lahko biti pameten po bitki, ampak bolj, kot sva ga z Matjažem gledala, bolj se nama je ves čas zdel v redu. Oh ja, majstori u kući. In servisiranje se začne. Po telefonu, jasna stvar. Danes so poleg neposredne povezave z bazo na Nizozemskem na vrsti še MMS sporočila s fotkami motorja. Potem se le nekako sporazumejo, kako se odšraufa pumpa. Po novem je pumpa tista, ki je pokvarjena. Pumpa, ki se po mojstrskih zagotovili še nikoli ni pokvarila. Ob štirih popoldne je končno sneta. Me prav zanima koliko časa jo bodo dajali nazaj. Meni jih je že okoli poldneva do vrh glave in se v kokpitu zdravim z Martinovim zdravilom, Matjaž pa vse skupaj – moram priznati – zelo stoično prenaša.

Ženski del posadke je odšel na kopanje, moški del pa jima sledi z dingijem. In od moškega dela se le Matjaž vrže v vodo. Meni nekako ne paše šnorkljanje v kalnem. Pa mi je na koncu malček žal. Pravi namreč, da je na rifu kar nekaj velikih rib, takih s čimniji. Pa jutri. Če bodo mojstri kaj pogruntali.

Po obveznem darovanju Martinu direktno v downtown. S tok tokom (alias tuk-tuk). V plastičnem okolju za masovni turizem nikakor ne moremo najti egipčanske gostilne. Najdemo pa Srba iz recepcije marine. Lokalno poznavanje običajev se obrestuje. Takoj za vogalom je domorodska oštarija. Le da na njej ni zvenečega napisa ala biergarten, irish pub, thai cousine, greek taverna ali kaj podobnega. Tam piše foool house. Pa saj to smo videli že prej, celo slikali smo napis, ker smo mislili, da je norišnica narobe napisana. Kreteni slovenski nerazgledani! Pojemo dva mix krožnika, takole za predjed bosta kar v redu. Navdušenje nad domorodsko prehrano je deljeno – gospe sta trdno vsaka na svojem bregu, midva s kaptanom pa plavava nekje na sredi v kalnem. Še na meso po evropsko bo treba. In gremo. In jemo. Vsak nekaj drugega, le mesa ni nikjer na krožniku. So pa zato Matjaževi škampi (vsaj na pogled) kar slastni. In spet darovanje. V oštariji. In na barki. Živel Martin!

Četrtek, 12.11.2009

El Gouna

Za ob sedmih zjutraj so holanski nadstrokovnjaki obljubili popravilo. Pa so ga kasneje prestavili na popoldan. Črpalka za gorivo (ki se nikoli ne pokvari) je zaribala. Švercovana nafta iz Port Saida naj bi bila kriva. Deli za črpalko so že na poti in naj bi bili tukaj sredi dneva. Bomo videli, dajmo se presenetiti. Po dveh dnevih mojstrovanja so končno prišli do diagnoze, ki jo je postavil že Matjaž. Še preden jih je sploh klical. Mojstri! Pa so prehiteli sami sebe. Že dopoldan pride mojster po filter, da ga odnese pokazat šefu, če je kaj narobe z njim. S filtrom, ne s šefom. Za šefa pa itak vem, kaj je z njim narobe. Zaposluje brezveznike!

Je pa kaptan Matjaž preveril v Sloveniji, koliko stane takale diesel pumpa. Tukaj so mu postavili ornk ceno. Ornk! Pa mu je prijazni zastopnik Yanmara v deželici pod Alpami zagotovil, da je cena super ugodna. Doma je dvojna! In če vem, da Arabci nikoli ne prodajajo z izgubo, vem samo še to: bolje kot notar je biti le še zastopnik za Yanmar. V Sloveniji. In še nekaj se je ravnokar zgodilo. Čudež. Čudeži se dogajajo v deželi arabski! Nadtelefon je začel čudežno delovati. Koliko časa le? Kakorkoli, stvari gredo končno na bolje.

Ženski del posadke je odšel na izlet. Na izlet na drugi konec zabaviščnega parka El Gouna. V Moevenpick. S kaptanom pa vsak po svoje nekaj počneva in čakava na popoldne, ko naj bi bil motor popravljen. In popoldne se končno začnejo stvari odvijati z neverjetno naglico. Praktično v isti minuti se zasedenost marine dvakrat poveča, pridejo vundermehankarji in vrneta se gospe. Na privez poleg nas prispe Valter, Švicar, ki smo ga srečali v Sueškem kanalu. Nikakor sicer ne razumem, zakaj mu je bil dodeljen ravno privez poleg nas, ko je pa cela marina prazna. Ampak, Arabci že vedo. To so vedeli že takrat, ko so nas prestavili iz njegovega na naš privez. Iz številke 10 na številko 11. Mislil sem tudi, da smo mi nekaj posebnega, ker se je z našim pristajanjem ubadalo pet marinerotov. Prepričan sem bil, da smo postavili svetovni rekord (1 marinero na manj kot 3 metre dolžine barke). Pa, četudi smo ga, je zdržal samo slab teden. Valter ga je podrl, kot bi mignil. Njega parkira 8 (osem) marinerotov. Osem pomeni pri njemu 1 marinero na dober meter in pol dolžine barke. In izgleda, da je čas privezovanja tudi obratno sorazmeren s številom udeležencev tega slavja. Neverjetni so.

Neverjetni so tudi naši vundermehaniki. Ko vse skupaj naredijo in poskusijo vžgati motor, jasna stvar, ne gre. In spet v raziskovanje in iskanje vzroka. Končno neskončno brihtno ugotovijo, da je kriv kil svič. Spet so pozabili na feder. Na feder, ki je bil vzrok že prve napačne diagnoze. Pa ponovi vajo in ko končno vžge, so tako veseli, da kar zaploskajo, si objeti čestitajo in so nasmejani do ušes. Lepo je videti vesele ljudi. Samo...

Najbolje, da na vse skupaj pozabimo in nekaj pojemo in popijemo. Saj je vendar Martinov teden.

Petek, 13.11.2009

El Gouna - Hurgada

Danes piha. Po tednu bolj ali manj bonace, je ponoči začelo pihati. V marini imamo 6 Bf. Zunaj je verjetno podobno. Le, da tukaj ne poznajo vala. Za rifom ni vala, rif je pa praktično ob vsej tej obali. Najavimo izhod, vendar moramo počakati. Tale marina postaja izredno prometna. Preden lahko mi izplujemo, mora pristati še ena jadrnica. Katera že? Prav veliko jih nismo videli. Jasno, da jih poznamo. Skupaj smo bili v konvoju skozi Sueški kanal. In spet padajo rekordi. Allotrio s švicarsko-avstrijsko posadko parkira 9 (devet je največje enomestno naravno število!) marinerotov. Na treh dingijih. In jaz, bedak, sem mislil, da je onih naših pet nekaj posebnega!

Vetra je zunaj na pošteno šestico ali švoh sedmico. Računamo, da bomo tik za rifom lahko malo pošnjorklali. Pa se sidramo. Sidranje je generalno na vseh rifih striktno prepovedano. Na naši karti za to področje piše še »restricted access, military area«. Kot olajševalna okoliščina lahko šteje dejstvo, da sta na karti vrisana tudi dva kardinalca, ki jih, kakopak, v naravi ni. In še zdaleč nismo sami. Poleg nas je še pet ali šest tavharskih barkač. Sidranih. Toliko o zakonih in prepovedih. In pomorskih kartah. Sicer pa itak v pilotu piše, da rif najlažje opaziš po tem, da so sredi morja na kupu sidrane barke. Vsaj to drži kot pribito. Ni grebena brez obiska. Jasno, morje je pesem. Dobrih 27 stopinj. Le vidljivost v vodi je bolj slaba. Daleč od tiste, ki jo imam v spominu izpred let. Izgleda, da je veter naredil svoje in vodo dodobra premešal.

V marini v Hurgadi končno tak sprejem, kot smo ga navajeni iz Turčije. Samo dva marinerota v samo enem dingiju. In naredita popolnoma vse, kar je treba. Eden od njiju skoči še na palubo in veže spredaj. Spet na dve boji. Je pa tudi na vhodu v marino kar zanimivo. Ena motornjača je vezana točno preko vhoda. Da jo sparkirajo. In to traja vsaj pol ure. Pred vhodom pa cela četica tavharjev, ki se vračajo. No ja, čas je tukaj relativen pojem. Kaj hitro pride tudi sosed na klepet. Malček reklame naredi za skupino, ki se odpravlja proti jugu. V začetku januarja gre dobrih 20 bark od tu v Indijo. Vasco da Gama. Mimo Somalije v spremstvu, potem pa kakor komu ljubo. In kolikor sem opazoval Matjaža, ni več čisto prepričan, da bo spomladi spet v Mediteranu...

Pa večerjica in flaška na barki. In flaška. In – ni več flašk. Z Matjažem umno ugotavljava, kako dobri ženi imava. Brez njiju bi nama v življenju trda predla. Brez njiju in njunih pasošev, ki sta omogočala nakup v djutiču. Ena večerja ni dovolj, še v hotel gremo. Saj je pet minut stran in večerja je že plačana. Pa ne moremo povzročiti kaj resne škode v menzi. Siti gosti so najboljši gosti v »all u can eat« menzi. Lahko pa povzročimo kaj škode v kafiču. In potem še na barki. Ej, brodske zalihe! Na koncu vsega je vedno – šiša.

Sobota, 14.11.2009

Hurgada - El Gouna - Hurgada

Danes ne bo veliko vetra in čimprej je treba izpluti. Tale čimprej je relativen. Dobro (zelo dobro) uro traja, da se v marini toliko predramijo, da so sposobni pripraviti račun in prejeti plačilo. In potem na pot v El Guno. Na začetku ni ravno lagano engleski, smo pa zato po dobri uri za rifi in še malo kasneje sidrani. Danes je vidljivost bistveno boljša in snorklanje, kolikor ga čas dopušča, čisto spodobno. Pravzaprav (za mene, ki nisem ravno zahteven na tem področju) odlično. Za Vesno tudi. Matjažu, ki je videl že ornk del sveta pa, se mi zdi, je vse skupaj bolj dolgočasno. Pa v dingija in nazaj na barko. Samo. Ne vsi. Vesno šlepamo.

Ob štirih popoldne naj bi bil vhod v marino odprt. Malček prej smo tam in ob štirih smo notri. Kar malo sem razočaran. Sem računal, da bo spet padel rekord pri pristajanju. Pa ni. Ok, veselo na delo. Dan je kratek, precej je treba postoriti. Pa vso silno prtljago spakirati. Še enkrat so na obisku holanderji in tokrat nesporno ugotovijo, da je zadnja natočena nafta kriva za okvaro bošpumpe. Filtri za gorivo so po par urah motorja (večino časa na nizkih obratih) tako zapackani, da jih je treba zamenjati. In Matjaža čaka praznenje in čiščenje rezervoarja za gorivo, ko se vrne konec meseca. Ah, ja.

Taksi nas pelje v hotel. Taksist je pravi fuzbal fen in ves čas poslušamo prenos tekme. In gledamo njegove umotvore pri signalizaciji nasproti vozečim. Oznanja jim, da jih čakajo policaji z radarjem. Cel roman jim pove z žmikanjem. Kar pozabi, se pa še skozi stransko okno dere. In ko dajo njegovi še drugi gol in zmagajo, je tako navdušen, da samo še trobi in kar pozabi v kateri hotel moramo. Pa mu pomagamo. Na drugo večerjo se nam mudi, ni šale. In na sedemindevetdeseto flaško tudi. In v posteljo. Kratka noč bo.

Nedelja, 15.11.2009

Hurgada - Ljubljana

Prijazen receptor nam po telefonu javi, da je ura pol dveh ponoči. Res je prijazen! Letališče je par kilometrov stran, letalo vzleti ob petih. Četica pa koraka in koraka. Lepo počasi. Kot se za organiziran turistični paket spodobi. Še zajtrk dobimo v posodici za popotnico in Vesna ga celo vzame s sabo. Samo, kdor je božji, ne more zajtrkovati ob pol treh zjutraj. In potem še enkrat ob šestih na letalu. Halo?!

Sem se pa nekaj naučil na tem letališču. Najprej, da je Maribor približno tako pomembno mesto, kot Hong Kong, Moskva, London in podobni tiči. Drugič, da grafiti na veceju odražajo kulturo naroda. Poleg arabskih je samo eden v latinici: »Ovde sam se i ja usro!«. In ne nazadnje, da je (poleg Maribora) svetovnega pomena tudi slovenščina. V kleni slovenščini nas preko razglasa obvestijo, da naj »gredo spoštovani potniki za Ljubljano k izhodu številka šest«.