Egipt

Četrtek, 28.01.2010 Ljubljana – Salzburg – El Gouna

Teden je bil zmešan. Na koncu nisem več vedel, kje se me drži glava. Vesna še manj. Zvečer še nujni nakupi popotnice, vina in pršuta, torej. Mimogrede, če ne bi vnovčila Mercatorjevih pik, bi bilo tole skoraj dražje, kot povratna letalska karta! Vlak do Salzburga sva imela deset do polnoči in danes ob štirih-in-nekaj bi morala biti v Salzburgu. Naprej pa... Naprej pa še nisva vedla kako bo. Karto naj bi sicer dobila po zelo ugodni ceni, ampak to je bilo le telefonsko zagotovilo neke dunajske turistične agencije, da nama jo bo ponudnik aranžmaja iz Nemčije prodal tik pred odhodom. Na letališču. Veri-promising!

No, vlak je odšel in prišel kot urica točno. V kupeju sva bila sama, razen zadnje pol ure, ko se nama je pridružila še ena (speča) avstrijka. Dremanje je sicer čisto spodobno, ampak še vedno je to le dremanje. V Salzburgu naju pozdravi rahlo sneženje. Ravno začelo je in tla so bila pri -7 stopinjah še skoraj suha. In na letališče. In čakat teto, ki nama naj bi prodala karte. Checking se je že začel, midva pa še vedno brez kart in s 47 kilogramov v dveh boršah. In dooobrih deset v ročni pirtljagi. Pa teta z nekaj minut zamude le pride, naju pogleda, nama izroči blok z vozovnicami (in midva njej nekaj listkov, na katerih piše 100) in mesa finita. Tako sva končno tudi midva polnopravna udeleženca odprave v Hurgado.

Vsaj tako se nama je zdelo na prvi pogled. Drugi pogled je bil čez pol ure na platoju letališča. 20 cm snega je zapadlo v slabih dveh urah! Pa se vseeno vkrcamo in nas pol ure čistijo in špricajo in ... no, če sva že dobila vozovnici, kaj naju bo zaustavil sneg?! Saj greva vendar na morje! Ni naju. Še jet stream smo imeli in v zraku nadoknadili vse zamijeno. V Luxorju si ogledamo le letališče in v Hurgadi začnemo s pretepom na bankomatih, pa s taksisti, pa... še carinik naju je hotel premetati (ojoj, kaj pa moj pršut in Kristančič!), pa je potem, ko je zvedel, da sva priletela iz Avstrije, opustil namero. Hvala vam Jodlarji, da vas bolj cenijo, kot nas. Tokrat mi je prišlo prav.

Matjaž in Mitka naju že čakata v Metroju in šoping hrane se lahko začne. In čakanje na taksi-boja se tudi lahko začne. El Gouna je še vedno tam, kot je bila pred nekaj meseci, le barkač je v marini – neprepoznavno! Vsaj 50% je že zasedena (mislim, da je nesmiselno omeniti, da je bila Mima novembra edina barka na pontonu). Utovar robe – in potem direktnega v Moods. Na net, vsi imamo kaj za narediti. No, jaz vsaj mislilm tako, v resnici pa me danes ni nihče pogrešal. Kako lepo! Vesna ima sicer kar nekaj mailov, ampak. Ravno, ko jih hoče naložiti, zmanjka elektrike. Ok, računalnik ima baterijo, tu ni težav. Samo. Samo WiFija pa ni več. Puf! Tako tudi Vesna ne more več delat. Pa tako paniko sva zagnala. Izgleda, da je edino Matjaž moral nekaj postoriti, pa se s tem sploh ni hvalil. In edini je nekaj celo postoril, čeprav se mi tudi zdi da ne vsega, vsaj tak je bil po svič-of-iventu njegov pogled. Srep... kakor njegov komentar, da se tukaj itak že nekaj dni ne da kaj resnega narediti. Dela (ko ga ne rabiš) in ne dela (ko ga rabiš). Naključno. In internet, jasno, vedno rabiš naključno. Proitfazno. Vedno. Živel Murphi!

Je pa večerja zato odlična. In glasna. No, glasni so domačini. Rezultat fuzbala je kot na dlani. Števila golov, ki so jih zabili Egipčani ni težko ugotoviti, malo težje je pri zadetkih nasprotnika. Teh se ne sliši. Ko preverimo, vidimo, da smo dobro ocenili. 4:0 je bilo. Po tako naporni tekmi, ki jo spremljamo na varni razdalji, z barke, se prileže globok spanec.

Petek, 29.01.2010 El Gouna – Sharm el Sheikh - Nabq

Zjutraj auf! Prečudovito jutro. Najprej si sicer januarju primerno oblečem flis in dolge hlače, pa oboje po desetih minutah odvržem. Kratke hlače in majica bodo bolj primerne. Problem je v tem, da imam samo ene s sabo. In nobenih kopalk. In sončna očala sem tudi pozabil. A-ja-ja-jaaaah! Kakšna napaka. Morje se je do enajstih segrelo na 25 stopinj, zrak tudi, pred nami je reef in – jasna stvar! Boje ni nobene. So pa domorodci, tauharji. Lahko na bok? No-problem. In vsi z naše barke se skopajo, samo jaz ne. Jaz se pretepam s telefoni. Enkrat slišim, enkrat ne slišim – mene ne sliši nihče. Že prej smo ugotovili, da se sploh nima smisla javljat, ker samo stroške delamo, zmeniti se pa itak ne moremo nič. Mogoče pa zato, ker smo sredi morja? Živela 3G revolucija! Zato pa raje vsi šnorkljajo, samo jaz ne. In vsi so navdušeni na wrecki, samo jaz ne. In metrskega napoleona tudi srečajo. Oni, ne jaz. In ko začnem malo dvomiti o vsem skupaj, mi postrežejo še s kopico novih, še bolj neverjetnih doživljajev (ki jih, jasna stvar, ne morem preveriti in sem lahko samo tiho). Malo me že spravljajo ob živce. Nase sem jezen, bolj kot na cel svet. Kaj moram biti res tak loj?! Nekaj moram ukreniti. Rešitev je kot na dlani, čeprav je silno pizdunska. Ampak, kar naj si zapomnijo! Rešitvi se reče gin-tonic. In ga bom hvalil in hvalil. Tega pa Matjaž ne more preveriti, ha! Putiko ima...

Ni mi bilo dano dolgo popivanje in neprestano omenjanje gin-tonica. Imperij vrača udarec. Matjaž je očitno ugotovil, da je najbolj enostavno najti pameten vzrok za spremembo teme pogovora (ok, mojega govora). In ga je. V trenutku se je vse vrtelo le še okoli njegove teme. Ujel je ribo. Porcijsko. Porcijsko po njegovih merilih, jasno. In to, kako jo je ujel! Iz vode jo je potegnil v vodoravnem položaju. Revica se je ujela na trnk z gobcem (kar je običajno) pa še z bokom (česar pa ne zna prav vsak ribič). Danes je jasno, kaj bo za večerjo. V Naama bayu. Nekaj milj severno od Sharm el Sheihka.

Pa ne bo! Z zalivom sicer ni kaj veliko narobe, čisto prijeten je. Je pa zato nekaj narobe z lokalnimi šerifi. Policaji v čolnu se takoj namalajo ob nas. In za njimi pribremza še njihov šef s štirimi črticami na ramenih. Očitno so ugotovili, da se bomo tako laže sporazumeli. Po arabsko nekako z naše strani ni šlo. No, na koncu je pametni popustil. In mislim, da se v pogovoru s policajem ve, kdo to je pametni. Na vsak način je mojster vztrajal, da se prestavimo v Sharm el Sheikh. Tukaj je zaliv samo za domorodce. Ni kaj, Naama bay, adio. Pa ne v Sharm, nadaljujemo proti severu. Proti Tiran straitu. Preliv ima zanimivo ime in sicer po otoku, ki leži pred vhodom v Aqabski zaliv in za katerega se ne ve točno, čigav je, egipčanski ali saudski. Riba bo morala na žalost pred svojim zadnjima dvema plavalnima podvigoma še en malček počakat...

Riba je počakala do Nabqa. Ali kakor koli se že mirnemu zalivu reče, kjer smo sidrani. In dobro je, da je riba morala malo počakat. Vsaj zame. Štiri porcije sem pobasal, mljack. Mitka med potjo preko Thuraye rihta neke penize in vse skupaj jo tako znervira (še najbolj pa račun za pogovor, se mi zdi), da se srčno odpove soudeležbe pri pojedini. A nama ostalima težko zbog toga, jauh! Na koncu se vse lepo izteče (tudi obe flaški vina), le riba je ostala. Matjaž pač popoldne, ko se je odločil ujeti porcijsko ribo ni računal samo na tri jedce. Pa saj takrat še ni mogel vedeti koliko porcij naj ima riba.

Sobota, 30.01.2010 Nabq - Taba

Jutro je poletno. Še nekaj malega vetra do devetih umre. Z bonaco izplovemo še mi. Temperatura se dviga in ob enajstih namerimo že 29 stopinj. Prav počasi se začne dvigat južni veter in mi imamo na palubi poleg visoke temperature še popolno brezvetrje. Vsi se skrivamo pod tendo. Januarja. No, ne vsi. Vesna vata braun boju na palubi. Kaj češ...

Vmesna postaja je Dahab. Taurji imajo pomol in če so tukaj tauharji, je tudi diesel. Tako računamo mi. Resnica je malo drugačna. Diesel sicer je, ampak v mestu. Na benciski črpalki. Tukaj so pa policaji. Taki s tremi zvezdicami. Pa ni-blema. Matjaž gre v šoping nafte, mi čakamo na barki, policaj pa vestno preveri, če imamo vsi veljavne vize. Skrbnost, ni kaj! Po tankanju pa takoj ven. Jasno, barčica po morju plava, dokler je še vetra kej. Veter je danes popoldan napovedan iz južnih kvadrantov. To je redek dogodek v teh krajih, kjer 83% časa piha severnik, ostalo je pa bonaca. To je treba izkoristiti. In izkoristimo. Najprej sicer s tremi jadri (dve sta naštimani na ta, težko pričakovani, južni veter, tretje pa na diesel veter), pa kaj hitro vse skupaj preflintamo na klasično postavitev bermuda riga za potovanje z vetrom. Glavno jadro in genova sta povsem dovolj. Sedem vozlov mirne plovbe je točno to, kar smo si vsi želeli že v El Gouni.

Še delfinom se zdi Mima silno zabavna stvar. Vsaj dvajset jih je v jati, ki se igra okoli premca. Ne spomnim se, kdaj se je zadnjič zgodilo, da smo se ljudje naveličali gledat delfine. Četrt ure smo jih opazovali s premca, potem se preselimo nazaj v kokpit in vsaj še naslednje četrt ure jih videvamo plavati naokoli. Izgleda, da so jadrnice tukaj bolj redka zabava za delfine in jo želijo do konca izkoristiti.

Mirna plovba se počasi spreminja v dirko. Veter naraste na 6 Bf. S sidranjem ne bo nič. Edino sidrišče na tem koncu je sicer dobro zaščiteno pred severnikom, na jug je pa povsem odprto. Temu primeren je val. Dober meter vala na sidrišču pa ni ravno tisto, kar si najbolj želimo. Gremo kar do Tabe, naše jutrišnje destinacije. Veter se sicer umiri, val pa ostane. Marina je odprta od zore do mraka in niti telefonski klic nam ne pomaga, da bi mojstra marinerota prepričali, da nas spusti notri ob polnoči. Ni druge, na sidru bomo morali počakati preostanek noči. Tik pred vhodom v marino.

Nedelja, 31.01.2010 Taba

Noč je bila grozna. Rolanje in rolanje. Vse se kotali v barki. In na barki. Mima ima končno arabski pridih. Ne pridih, bolje je reči zadah. Smrdi po nafti. Kanistri z gorivom se kotalijo in – puščajo. V marini se lepo vežemo na bok in počakamo Osamo, našega agenta, da pride v službo z enourno zamudo. To bi lahko naredili že sinoči. Pa, saj policaji so nas vabili, naj pridemo. Svetlobne signale so oddajali. Kot indijanci dimne. Pa nismo hoteli. Sicer pa, kdo pa z veseljem sprejme vabilo policajev? Ej, moji Arabci, se znate organizirat, ni kaj!

Prestavijo nas na pravi privez, ki je čisto spodoben, le spet nov način vezanja mooring line. Po zajtrku, policijskem ogledu nove znamenitosti marine (torej nas) in čiščenju barke (in tudi nas samih) se odpravimo malček naokoli. Matjaž na golf, gospe v šoping, jaz pa malo tu, malo tam. Jasno brez denarnice. Pa taka prilika je, da si kupim čisto nove kopalke. Po malo kolobocijah usklajevanja lokacije trgovin z Vesno in njeno denarnico (Vesnin smisel za orientacijo je res prečudovit!) lahko le ugotoviva, da v petih trgovinicah – svaštarnicah, kjer prodajajo kramo za kopanje, nimajo kopalk zame.

Ker smo hoteli preveriti, kako je z pridobitvijo vize ob povratku, greva z Matjažem do policajev (ki sicer vestno preverjajo naše potne liste vsakič, ko se premaknemo izza ograje marine) nama razložijo v kleni arabščini (in polomljeni angleščini), da vize rihta Osama, marina-menežer, in da policaji nimajo s tem prav nič. Ampak, on je v službi šele ob osmih. Naslednji dan. Ali pa raje malo kasneje, nocoj je tekma. Kar pa tako že vemo, saj po Taba Heights, vasici s petimi ali šestimi five star hoteli, marino in golf igriščem, že cel dan hodijo ljudje zaviti v državne zastave in z bojnimi barvami na obrazih. V kafičih pa kopičijo zaloge televizorjev.

In rezultat tekme je spet enostavno uganiti. Le zvočno pošto je potrebno uporabiti. Egipt je premagal Gano. Ko pripluje ferry iz Aqabe, nam da to še dodatno na znanje z vsaj četrturnim trobljenjem v posebnih fuzbalskih melodijah. Mislim, da ni potrebno omeniti da uporabo ladijske sirene regulira international meritime law, ki za vsak zvok predpisuje točno določen pomen. In fuzbalskih tam ni opisanih... No, tudi avtobusarji na postaji, barkače v marini, avtomobli v posebej za to priložnost organizirani koloni in vsaka premikajoča se in nepremikajoča pošast v naši okolici se pridružijo temu pihalnemu orkestru. Če že ni najbolj melodična ta glasba, je pa vsaj glasna.

Ponedeljek, 01.02.2010 Taba

Jutro je lepo. Vstajanje zgodno. Posledica včerajšnega ranega vandranja v postelje. In posledica Vesnine budilke. Budilke posebne vrste. Vhodne dile v kabino je malček nerodno postavila ponoči, ko je preverjala zakaj piska globinomer ob oseki. In ta so se podrla in zaropotala direktno nad mojo glavo. Ok, saj je čas za vstajanje. Nou-problem. Potem pa pakiranje. Na ferry ob osmih ne pridemo, na onega ob enih pa menda že. Osamo moramo počakati. Ampak, ob devetih je Osama še vedno v ofisu in ga ni v marini.

Matjaž gre v nabavku karti za ferry in iskanje Osame, da podaljša permit v tem tednu, ko nas ne bo. Permit je veljal samo do včeraj. Mi pa malo po malo ordiniramo po barki. Pa pozvoni walkie-talkie. Veza je in veze ni. Pa pograjfam ta nesrečni vokitoki in grem na obalo. Ne vleče. Pa grem na breg nad marino, da bo v vidni liniji z Interkontinentalom in Matjažem. No, mislim, da grem. Pa so na prvem koraku že policaji za mano, ver-ar-ju-goin? Ma, kele gor, a ne vidiš, da mam vokitoki u roki?! Nou-sr-nou-it-is-forbidn! A, pa saj bom znotraj ograje, inside. Nou-insajd-sr-it-is-forbidn. Notri, inside, razumeš? Ne zunaj, outside. Nou-autsajd-sr-it-is-forbidn. A-ja-ja-jaaah! Glej, sam na breg, tri metre višinske razlike grem, a grem lohka kele vn? Jes-sir-jes-nou-problem. In po prvem koraku spet skočijo name. Ver-ar-ju-goin-sr? Ma, kele gor, kreteni, sam da kaptana slišm. Nou-sr-nou-ju-nid-pasport-tu-go-der. Ah ja, ne bo druge. Lepo počasi na barko po potni list in v gradsko odelo (alias iz kratkih hlač v dolge) in preko granice na deset metrov oddaljen podstavek za telefoniranje.

Pa bolš, da ne bi šel. Končno slišim Matjaža glasno in jasno. In razumem. Problems. Če gremo z ladjo preko zaliva, nas stane to slabih 640 dolarjev (ameriških, da ne bo pomote!) za pol ure vožnje. In če še to požremo, je omejitev, da gremo lahko šele naslednji dan. In če tudi to ni omejitev, moramo biti nazaj najkasneje čez pet dni. No, tole je pa vseeno preveč. Kaj je pa alternativa? Enostavno, vsedite se v avto in pojdite v Aqabo preko Izraela. No, pa da vidimo, kaj bo iz tega. Grem nazaj na barko in po dveh minutah izven logorja mi (neverjetno!) ni potrebno pokazati pasoša. Kok hitr se učijo, vau! Najraje bi jim predlagal, da napis »Marina« spremenijo v »Arbeit macht frei«...

Popoldan delamo vsak tisto, kar mu je najbolj všeč: Matjaž igra golf, dami sta v šopingu in jaz delam za računalnikom. No, skoraj vsak počne tisto, kar mu je najbolj všeč... Vmes me zmoti Osama z novico, da bo prišel agent in nam uredil ladijski prevoz s povratkom čez sedem dni. Lepo, kar naj pride. Mi ga ne gremo iskat. Nou-problem-hi-vil-bi-hir-in-uan-aur. Jasno, da ga ni. Matjažu Osama sporoči, da pride agent ob pol devetih. Mi si mislimo: če pride. Ob sedmih pa na večerjo. Za 100 evrov smo jedli izredno dobro. Vsi. In v marino. Preko kapije, s potnimi listi med zobmi. Brez pasoša si v Tabi mrtev človek. Agenta, seveda ni bilo. Je bila pa šiša in viski na barki, kar je še bolje.

Jordanija

Torek, 02.02.2010 Taba – Eliat – Aqaba - Petra

Vstanemo, se spakiramo in gremo. No, mi mislimo, da gremo. S potnimi listi nalimanimi na čelo in boršami v roki na kapijo. Pa ne gre. A? Kaj pa spet ni vredu? Sekjuriti-ček. Ma, kakšen security check vendar?! Saj gremo ven, ne notri. No-sr-sekjuriti-ček-vi-mast-si-det-ju-vil-not-brig-a-bomb-from-marina-tu-Iđipt. Navkljub protestom, da kar je preveč je pa res že preveč, moramo na security check (rentgen in te neumnosti), kjer z nasmehom na obrazih ugotovijo, da je evriting-is-oukej. Pa policaja zanima kam gremo. In tu nastopi Osamin frend v glavni vlogi. Najprej nam prišepne, potem pa še taksistu in vsi se v en glas deremo: Taba Marriot! Da policaju zaupamo, da gremo v Izrael, ne bi bilo pametno, pravi. Taba Marriot je pa čisto OK. Je za prvim ovinkom. Da je prevara popolna, nas taksist pelje še malo naokoli. Ker policaji gledajo, kam bo zavil na prvem križišču, pravi.

Če je v marini tak režim, kakšen bo šele na arabsko-izraelski meji! Sicer pa, sedaj vsaj vemo, nimamo bombe v boršah. Pa ni bilo hudega na meji. Res, najprej je security check (rentgen, prazni žepe, ipd.), potem je plačilo izhodne takse in izpolnjevanje lističev za izstop, sledi policija (dvakrat) in ... in potem smo na izraelski strani. Tukaj je najprej (kaj drugega, kot) security check (spet enaka procedura zaradi varnosti, kot vedno), pa policija z novimi listki in dodatnimi listki, da ni štemplja v pasošu in carina in ... in mi so v Izraelu.

Taksi. Do Jordanije je par kilometrov. Vmes je malica. Sendvič in kola krat štiri za 60 (z besedo: šestdeset) dolarjev. Najprej mislimo, da je to obupno drago, ko pa za taksi za teh nekaj kilometrov plačamo tudi toliko, smo potolaženi. Konec koncev, smo le pred Jordanijo. Ampak. Preden gremo naprej, je najprej (jasna stvar) security check. In potem plačilo izraelske izhodne takse. 30 dolarjev po repu. O-la-la! No, tokrat gre kar z Viso. Vse kartice sprejemajo. Pa saj ni čudno, za ta denar jih res lahko! Le še nekaj korakov in majhen korak za nas je velik korak za planet, ali tako nekako, kot je rekel Armstrong na Luni. Z enim samim majcenim korakom smo stopilil iz Izraela v Jordanijo. Na meji. No, da zadeva ne bi bila preenostavna, je najprej ... (vsak otrok že ve) security check. Spet poje rentgen in detektorji kovin (v zadnjih treh urah že petič!). Sledijo izdajatelji viz. In ... ali so se zmotili? Viza je zastonj! Saj ne moreš verjet! Enih pet jih štempla vize, še par jih je zato, da prekontrolirajo, če so prejšnji prav štempljali in če je v redu in sledijo še cariniki in ... in mi smo čez mejo! Jasno, da smo edini potniki ta hip na meji.

In čez mejo nas že čaka Muhammed, taksist, ki ga je poklical nam na pomoč njegov izraelski »maj-frend«. Pa nas pelje v Aqabo in ves čas straši, kako nevarna da je dežela in da je on naš edini zavetnik in nas lahko vozi naokoli cel teden, če želimo. Ok, fino, samo najprej nas pripelji v Aqabo, da vidimo kako naprej. Rečeno storjeno. Deset minut in sedimo na čaju in kavi. No, sedimo na stolih, pijemo pa čaj in kavo. In malo pogledamo naokoli, da vidimo, kakšne so cene. Rentiči so po trideset, hoteli so po trideset. Evrov. Ok, oceno imamo, sedaj pa dalje. Mojstru Muhammedu se lepo zahvalimo za vožnjo in instrukcije (z desetimi evri v roki gre taka zahvala najlaže iz ust), najamemo rentič in štiri flaške vina (no, slednje kupimo, ne najamemo) in smer ferry port passenger terminal, kakih dvajset kilometrov južno.

Passanger terminal za ferry za Nuweibo, da se pozanimamo, kako bi izgledalo, če bi se v Egipt vračali z ladjo. Arabci tukaj spet blestijo v svoji organiziranosti. Neverjetni so! Tokrat se za ljudsko dobro žrtvujem jaz (do sedaj se je vedno Matjaž) in grem po informacijo, kdaj in za koliko denarja lahko pridemo v Egipt. Pol ure, prehojen kilometer ali dva, dva prehoda meje (potni list je zakon!) in večkratno vzpenjanje in spuščanje v inkrementih po dve nadstropji. V koloni s šleparji potujem. Notri in ven se gre na dveh različnih koncih, ker je promet organiziran enosmerno. Za šleparje in pešce. Da ne bo nesreč. In ta dva prehoda sta postavljena (kako drugače, kot) diagonalno, glede na terminal. Ampak na koncu je informacija o času in denarju za prevoz le zapisana na listku papira. In ta listek je v mojih rokah. Eureka!

Smer Petra. Ceste so dobre, ob mraku prispemo. Manj vzpodbuden je pogled na termometer. Iz 25 je padel na 8 stopinj in se spet povzpel na 11. Mi pa v lahkih oblačilih! Jaz s seboj niti nimam kaj za obleči, ostali mogoč kaj več, ne pa bistveno. Mitkine najdaljše hlače segajo malo pod kolena. Je pa zato po hitrem postopku postala srečna lastnica novih nogavic. Takih s prstki, v lepih pisanih barvah. Vseeno bolje, kot zmrzovati. Za jutri lokalni poznavalci vrmena (kelnerji, torej) napovedujejo – sneg! Sredi puščave. In ko smo že ravno pri kelnerjih, danes sem jedel eno najslabših večerij v življenju. Za slabih 60 evrov za štiri. Še najboljši od vsega je bil – kozarec navadne vode...

Sreda, 03.02.2010 Petra

Zgodaj je treba auf! Ob osmih. Nase navlečem vse mogoče krpice oblačil. Mrzlo je napovedano in višina je tudi nad 1000 m. Zajtrk in naprej – treking po Petri. In v pretep z Arabci. Prvi incident je že na kasi. 33 evrov hočejo. Đordan-dinar-in-keš-ounli. 21 je vstopnina, 12 pa ježa na konju za par sto metrov. Tega nočemo! Saj ni treba koristiti (itak pa ni konjev na voljo - kako bi le lahko bilo drugače?). Ni kaj. Plačamo, nočemo ostati zunaj. In lahko smo še srečni, saj imamo hjuđ-diskaunt-normal-prajs-for-hors-rajding-is-tventinajn-đejdis.

Pa pot pot noge in v Petro. Mi in Japonci. In še dva Slovenca. V hotelu smo se našli pri zajtrku. Iz Ljubljane sta, prišla sta preko Egipta. In Izraela. Ker ferry iz Nuweibe ni vozil. Kako domače... O Petri je napisanega že preveč, težko bi še kaj dodal. Je eno izmed sedmih novih čudes sveta, ki je bilo izvoljeno preko ankete na internetu. Čeprav z malim trikom. Ni jasno, kako je lahko dobila znamenitost 14 milijonov glasov od 7 miljonov Jordancev, ki povrhu interneta niti nimajo prav močno razširjenega. Ampak, kar je, to je. Mi si sedaj lahko ogledujemo eno izmed teh čudes. In nastopamo v filmu. Po mojem v najpomembnejšem kadru najnovejše in največje holywoodske uspešnice. V kadru skupaj z indijsko igralko, ki se sprehaja po Siqu (tektonskem kanjonu), tako kot mi. V vodiču preberem (in se srčno strinjam), da je to mesto grobov. Nabatejci, ki so ga zgradili, so namreč živeli v šotorih. Pokopavali so se pa v graščine. Drugi ljudje, drugi običaji, kaj čmo.

Hodimo in hodimo. Noge že malo bolijo. Samo, Jordanci imajo tudi za to recept. Osle. Pardon, taxije. Ju-nid-teksi-sr? Jasno, da bi ga nidal, samo ne takega, na hrbtu osla. Smrdečega in prepotenega. Pa še malo dvomim, da bi mene (skupaj s težo mojega karakterja tehtam za enih petnajst povprečnih Japonk) sploh uspel transportirati 300 metrov v višino. Po štengah. In mimo neštetih štantov, kjer domorodski beduini prodajajo kamenje, ki so ga nabrali za hrbtom. Hepi-aur-sr-hepi-aur-mem-euritin-đast-uan-dinar. Ja, ja, saj poznamo to. Happy hour, every hour.

Po šestih urah hoje (in fotografiranja) smo utrujeni nazaj. Direktno v avto in direktno v oštarijo. Tokrat, za kontrast včerajšnji, je bila hrana dobra. In obilna. In cena (s)podobna. Torej, sedaj vemo, kam naj zavijemo na futranje v vasici Wadi Musa (Mojzesova dolina, v prevodu). Samo kaj, ko jutri odplujemo z našim avtomobilčkom novim zmagam naproti.

Četrtek, 04.02.2010 Petra

Pri zajtrku preverimo, kako smo se zdilali za hotel. Ljubljančana sta plačala 5 dinarjev manj. Pa saj sta lahko. Imela sta boljše izhodišče, kot mi. Njim so že ponudili toliko, kot smo mi plačali po desetminutnih pogajanjih. V uteho nam je lahko le to, da smo ceno zbili bolj, kot ona dva. Kakorkoli, gremo od tod. Smer Amman. Ali pa kam drugam...

Ja. Ali pa kam drugam! Smer ... Petra. Lepo se sicer odpeljemo, nekaj časa se tudi lepo peljemo, potem pa glavno vogo šoferja prevzame naš najeti avtomobilček. Ali bolje, njegov računalnik. Nak, v breg po snegu pa že ne boš tišal gasa, ti frdamani šofer! In tako se prav počasi prebijamo, saj mašinca konstantno odvzema plin. No, saj hitreje z našimi gumami po zasneženi cesti tako ali tako ne bi šlo. Po cesti sigurno ne, mogoče bi šlo v graben. Tja pa nočemo. Temperatura pade pod ledišče, snega je več in več in tudi računalnik ne zmore več take vožnje. Ni kaj, obrniti bo treba in počakati na lepše čase. Tale hrib je prehud zalogaj za nas. Pa se ustavimo ob cesti, da malo razmislimo, kaj nam je storiti in pridejo mimo eni mojstri, neka »Authority«. Z veseljem nam bi pomagali. Samo ne znajo. Sicer v angleščini dobro pogovorljivi Arabci enostavno ne razumejo pomena pojmov, kot so »zimska služba«, »pluženje«, »soljenje« in podobne neumnosti. Teh izrazov pri njih, sredi puščave, v pogovorih pač ne trenirajo dnevno. Predstavljam si, da bi podobno blesavo zrl sam, če bi me kdo v Sloveniji vprašal, kakšno zaščito imamo proti peščenim viharjem.

Tako se je naša pustolovščina lepo predčasno končala. Nazaj v Petro in v hotel. Jutri pa naprej. Ali pa pojutrišnjem. Za jutri je še slaba napoved, potem bo pa bolje. Preverimo še »stanje na cestah«. Mojzesova dolina je tako rekoč odrezana od sveta. Vsi dostopi so namreč preko hribov, ceste tam so pa zasnežene in še vedno močno sneži. V najnovejšem vodiču je sicer narisana še ena cesta, ki naj bi šla direktno v dolino reke Jordan. Samo je domačini ne poznajo. Preverimo še na guglu. Tudi ta je ne pozna, na ortofoto posnetku se pa vidi le cesta v gradnji, večji del makadam. Ok, fotka je lahko stara, vendar...

Tokrat najdemo drug hotel. Za razliko od včerajšnega nudi ta WiFi tudi v sobah. Ok, nudi že, dela pa ne. Tako se (po nekaj intervencijah) priključimo kar na njihov službeni WiFi - tudi v redu. Jaz delam, družba se preklada. Mitka postane srečna lastnica novih čevljev in hlač. Kasneje se prekladam še jaz. Večerja in kozarček in spanje. Na poti na večerjo srečamo skupino prešerno razpoloženih domačinov. Vzrok za njihovo dobro voljo je – vreme. Končno dan, ko ne sije sonce, ampak dežuje! Kaj ni to lepo? Hja, če si sredi puščave, najbrž res je. Ampak...

Večerjamo v tretji ali četrti restavraciji, v katero vstopimo. V prejšnjih – ni bilo kuharja. Sicer pa smo vse te tri dni vedno sami na večerji. No, tam, kjer smo mi, imajo vsaj ene goste, drugje je še slabše. Od veselja (nad nami ali nad snegom, kaj pa vem?) nam med večerjo ves čas na visoko postavljenem televizorju predvajajo reklame za jordansko vojsko. V glavni vlogi nastopa - kralj. Res je kerlc. Vse zna, vse reši. Sicer pa je itak namalan na vseh stenah in v vsakem avtu je njegova slika. Z Matjažem sicer malček komentirava, da bi bilo mogoče bolje, da bi bila namesto fotografije raje stilizirana slika. Nikakor namreč ne more prikriti, da je njegova mama angležinja. Ampak, kar je, to je. Pa nazaj v hotel. Edina topla lokacija v Wadi Musa (in v Petri) do sedaj. Pred spanjem še malo branja vodiča. Da vidim, česa vsega ne bomo videli...

Petek, 05.02.2010 Petra – Aqaba – Dead Sea - Amman

Jutro je za razliko od včerajšnega dne, suho. Pa še vedno vetrovno in mrzlo – tu ni razlike. Je pa zato megla, Petra, 1.150 metrov nad morjem, je v oblakih. Gostih oblakih. Samo za zajtrk si še vzamemo čas, potem pa lepo v avto in v breg proti Ammanu. No, skoraj proti Ammanu. Še pred odcepom nas ustavijo policaji. Kam pa kam, Rdeča kapica? Do babice, ki živi v Ammanu, povemo. Nou-sr-nou-gou-roud-klouzd-sr-big-snou-amsori-sr-velkam-tu-đordan. Hja, kaj če ti biti sorry, nisi ti kriv. Bolje tako, kot da ostanemo sredi divjine z našimi letnimi gumami. Pa je še kakšna druga pot v Amman? Nou-sr-nou. Glej si ga no glej, tudi »ne« znajo reči. Najbrž zato, ker so policaji in so za take primere posebej izučeni. Kaj pa preko Aqabe. Ou-jes-akaba-oukej.

In gremo lepo počasi proti Aqabi. Po cesti, po kateri smo se enkrat že vozili. Razlika je le, da je bilo takrat sonce in cesta suha, sedaj je pa deloma zasnežena in poledenela v tako gosti megli, kot jo redko srečaš. Voziti 40 km/h je bil uspeh, ki nam ni bil dan pogosto. No, vsaka stvar je za nekaj dobra. V Aqabi bomo vsaj denar lahko dvignili, saj poznamo (edini) bankomat, kjer se to v deželi hašemitski to da narediti z našimi karticami.

Pa ni šlo. Tudi ta bankomat si je v tem tednu premislil. No, je bila pa pavza namenjena počitku in nakupu baklav in flaške viskija. Za malico. Ta je cenejši, kot v egipčanskem djutiču in – sedeva – cenejši, kot pri nas doma. Gremo dalje, če hočemo priti do mraka na Mrtvo morje. Potujemo po Dead sea Highway (bolje bi bilo, če bi jo imenovali Check Point Highway) vzporedno z jordansko-izraelsko mejo. Wadi Araba je en sama puščava, proti Mrtvemu morju pa je dolina rodovitna in tam gojijo precej zelenjave. Najraje imajo pa paradajz, se zdi. Pa nas to ne gane, mirno se potopimo dobrih 400 metrov pod morsko gladino. Prvič smo tako globoko. Vsi, tudi Vesna, ki je tukaj bila že pred petimi leti. Sedaj je lahko več kot meter nižje. Gladina mrtvega morja je vsako leto nižja za okoli 30 cm, po nekaterih informacijah celo en meter. Reko Jordan, ki napaja to jezero pač uporabljajo za namakanje polj in vodo, ki naj bi polnila tektonsko luknjo transportirajo v obliki pomaranč naokoli po svetu.

Nekaj dramatičnih fotk, nam je bilo dano storiti, ko je skozi oblake posijalo zahajajoče sonce in že iščemo hotel. Iščemo in najdemo. Takega za 200+ evrov na noč kar preskočimo, pa še najcenejši Holliday Inn nam je s svojimi 95 evri (in sladko vodo v bazenu) predrag. Bomo že še kaj našli. In iščemo. Najprej tam, kjer so baje krstili Jezusa. Pa nam portir lepo razloži, da dis-is-nou-hotel-dis-oupen-tumorow. Ja, kje pa bi lahko bil kakšen hotel? Dis-is-nou-hotel-dis-is-nou-maj-ingliš-sori. No, s tem si ne bomo kaj prida pomagali, gremo naprej, proti Ammanu. Tam pa že bo kaj, ni hudič.

Pa se vozimo po Ammanu in ne najdemo nobenega hotela. Pa ustavimo taksi in naj nas vodi. Pa se spet vozimo in vozimo in – najdemo hotel. Samo, ta je poln, naslednji je slab, še en tudi ni v redu. Je pa v tem becirku hotelov, kot bi jih naklel. Ok, stric evo ti plačilo za tvojo pomoč, mi iščemo sami dalje. Ko bi le bilo tako enostavno. Nikakor se ne moremo sporazumeti o ceni njegove storitve. Malo hude jeze, pa iščemo sami dalje. In najdemo. Hotel je v redu, celo večerjo nudi. Za prespati bo. Imamo pa malček dolge nosove – za isti denar bi lahko spali tudi ob Mrtvem morju, le včerajšne tri in še kakšno današnjo uro vožnje bi si prišparali...

Sobota, 06.02.2010 Amman – Jerash - Irbid

Saj ne morem verjet! Groza. Sredi mirnega Ammana me ob sedmih zjutraj (beri: sredi noči) iz postelje vržejo – cerkveni zvonovi! Pa, saj nisem v Dolenjskih toplicah (ki so eno izmed svetovnih čudes, znanih po netoleranci do turistov). Ropotajo točno na nivoju moje hotelske sobe, sto metrov preč. Tem cerkvenim zvonovom je uspelo storiti nekaj, kar ni uspelo zvočnikom na peršingih v vseh teh dneh, ko se potikamo po islamskih deželah. A-ja-ja-jaaah!

V Ammanu ni kaj za videti, pravijo. In pišejo v našem vodiču. Mesto je bilo pomembno v antiki, potem nič več in je spet pomembno dandanes. Vse, kar je za videti, je citadela. In rimsko gledališče. Pa pojdimo. Citadela res ni kaj posebnega, še manj gledališče, name pa naredi vtis majhen muzej na vrhu citadele. Lepo je urejen in razstavni eksponati so lepo opisani. Naučim se, kar bi se moral že v šoli, kdaj in kako so začeli uporabljati steklo. Še bolj od tega, pa me pritegne razstavljenih nekaj delov slavnih Kumranskih rokopisov z evangeliji, ki jih je Cerkev izločila iz uporabe na eni izmed sinod v prvih stoletjih svojega obstoja. Sredi prejšnega stoletja, ko so jih našli, se je poznavanje ozadja krščanstva močno spremenilo. Zanimivo.

Zanimiv je tudi Amman. Ogledamo si ga do najmanjše podrobnosti. Več, kot uro se lepo počasi vozimo malo levo, malo desno in iščemo izhod iz mišolovke. Če k temu dodamo še sinočno tavanje, je to mesto, ki sem ga iz avtomobila verjetno najbolje spoznal. Je tudi čisto nezanimivo grajeno. Škatlaste hiše. Za naše pojme, precej zanemarjene, z monotonimi fasadami (ali, še bolj pogosto, brez) res ne pritegnejo mojega zanimanja. Ga pa zato pritegne pokrajina, ki digitalno sledi desnemu odcepu na povsem običajno cesto. Iz popolnega kaosa (kjer se več ali manj stoji v koloni) direktno na cesto za Jerash, kot se izkaže kasneje. Smerokazov namreč skoraj ni. Torej, pokrajina tukaj je zelena, kultivirana. Po dolini teče reka, ob njej rastejo drevesa. Puščava, kje si? Jasno nam postane, zakaj so se za ta kos zemlje tisočletja pretepali in zakaj je Mojzes ugotovil, da je to obljubljena dežela. Nič mu ni bilo treba govorit z Bogom, le okoli se je moral ozreti, pa je bilo v trenutku vse jasno.

Jerash je precej dobro ohranjeno rimsko mesto. Presenetljivo dobro, v primerjavi s tistim, kar se vidi pri nas. So pa Jordanci dodali k vsemu skupaj še nekaj dodatne avtentičnosti. Vsaj tako oni mislijo. Posebne enote jordanske vojske se vsak dan bojujejo kot gladiatorji in fijakajo s konjskimi vpregami po antičnem hipodromu. Ben hur v živo. V gledališču pa (za demonstriranje akustike) zašpilajo ameriško himno (?!) na bobne in dude (?!?!). Bizarno! Še skok v muzej, ki za razliko od ostalega dela, ni kaj prida. Zanimiv pa je prevod imena Aleksandra Velikega iz arabščine v angleščino. Takole gre: Al Exander (The Great). Če sem ime Aleksander še nekako dešifriral, pa nikakor nisem mogel razumeti, zakaj je beseda Veliki v oklepajih.

Pa v knjigo po nasvet, kam prespati. Irbid ima four star hotel za ceno two star hotela. Tja grem, saj ni daleč. No, izkaže se, da je to le delno res. Hotel nima štirih zvezdic, ampak tri. Izgleda pa, kot bi imel dve. Torej nekaj vseeno drži. Ej, Jenny Walker, kje si ti tukaj videla štiri zvezdice? Ampak, tu smo, vaši smo in po nekaj pogajanjih so sobe kljub vsemu opremljene z brisačami in žajfami. In kozarci. Viski imamo pa itak s seboj.

Nedelja, 07.02.2010 Irbid – Umm Qaid – Baptism site – Mt. Nebo - Dead sea

Zgodaj je treba vstati, da ne bomo spet tako pozni kot vedno. Malo čez šest mi zvoni ura in kljub hitenju sem zadnji na zajtrku. Kar naenkrat se zjutraj izkaže, da je treba narediti še en kup zadev preko neta. Je pa zato zajtrk malo skromnejši in gremo dalje. Kup kamenja, ki se imenuje Umm Qaid ni zanimiv toliko zgodovinsko, kot zaradi tega, ker se nahaja na pomolu nad tromejo med Jordanijo, Izraelom in Sirijo. Oops, nekoč Sirijo, sedaj Izraelom, točneje Golanskim višavjem, za katerega ni povsem jasno čigavo je. Načeloma je to Sirijsko ozemlje, uporablja ga pa Izrael. Torej? Pa se malo vozimo levo in malo desno neposredno ob meji. S policaji na check pointih smo že skoraj na »ti«, ko jih končno le zmoti, da preveč fotografiramo strateške vojaške objekte (to, da nas zanimajo palme in ostala subtropska vegetacija nekako ne razumejo najbolje po svoji vojaški logiki). Pa nas na naslednjem čekpointu malo bolj pogledajo. Policaj mi zabiča nou-foto. Ko se naredim tošota in mu v njegovi latovščini odgovorim maj-pasport?, zadevo pojasni še Matjažu. In ker se slednjemu udeležencu te velepomembne razprave ne ljubi razpravljati, prizna, da razume pomen besedne zveze nou-foto. In takoj se mi policaj pobaha: nou-foto-jor-frend-anderstend-nou-foto-ju-si. In potem gremo lahko dalje...

Dolina Jordana je res neverjetno zelena in agrokultivirana. In poseljena. Direktno na Baptism site se peljemo. Tale »direktno« kljub vsemu pomeni kar nekaj ur vožnje. Popoldne si zadevo, kjer je Kristusa krstil Janez Krstnik, pogledamo od blizu. Zanimivo mesto. Pred dobrimi desetimi leti so ga očistili min, danes pa tam že stoji nekaj cerkva, nove pa še gradijo. Romarska pot in novo romarsko središče v nastajanju. V grški ortodoksni cerkvi (z rusko pozlačeno kupolo) si lahko kupimo spominke. In si jo ogledamo. Cerkev je letnik 2003, pa je že počil beton pod kupolo in odpada omet. Pa kaj ti Grki ne morejo najti zidarjev v tujini. Vsaj cerkev pa bi le lahko zgradili, kot se spodobi. Saj naj bi vendar bila večna. Še očistimo se vseh grehov z sveto vodo reke Jordan (no, vsaj nekateri, ostali smo tako ali tako brezgrešni) in počasi se vrnemo nazaj k avtu. Skupaj s parom budističnih menihov in nuno z največjim fotičem, kar sem jih videl v Jordaniji. Reke Jordan, ki je bila nekoč široka preko 60 metrov, je sedaj le še za slabih deset metrov. In na drugem bregu je Izrael. In v Izraelu je – kaj drugega kot – baptism site, israely way. Očitno je tole tako velik biznis, da njegove sadove kasirate kar dve državi, ki se nikakor ne moreta sporazumeti okoli meje, kaj šele o tem na kateri strani reke Jordan so krstili Jezusa. No, če vprašate Jordance, na njihovi – preverjeno!

Naslednja destinacija: Mrtvo morje. Plaža. Ok, smo mislili, da bo to plaža, je pa - smetišče. Neverjetno! Toliko smeti še nisem videl na kupu. In neka brozga izvira nekaj metrov od vode, neposredno iz peska, ki naj bi bil plaža. Z Matjažem se nikakor ne moreva sporazumeti kaj naj bi to bilo. On meni, da je kamelja scavnica, jaz pa zagovarjam tezo, da gre za nafto iz bližnje črpalke. Sem pa zato naredil zgodovinski korak. Kot prvi človek na svetu sem stal na koščku zemlje, kamor do sedaj še ni stopila suha človeška noga. Ni mogla, še pred nekaj dnevi je bilo to mesto pod vodo. Sedaj je kopno, saj je mrtvo morje vsak dan nižje za nekaj milimetrov.

Ura je toliko, da bomo ravno lepo še ujeli sončni zahod na gori Nebo. Tam je svojo življensko kariero zaključil prerok Musa, ali po naše Mojzes. Še eno romarsko mesto z majhnim samostanom in ogromnim suvenir šoping centrom. In razgledom na Mrtvo morje. Notri ne moremo, smo prepozni, zato pa lahko naredimo večerne fotke zadeve kar s ploščadi nad samostanom. Ploščadi, ki je posvečena. Posvečena novodobnim religijam, religijam šopinga. Do Madabe in nazaj k Mrtvemu morju, v enega izmed resortov. Na vhodu je seveda secutity check point. Ou-dec-ju-aj-nou-ju-ju-ver-hir-tu-dejs-ago-end-gou-avej. Ja, to smo bili mi, lahko gremo sedaj naprej? Nak, še enkrat celotna procedura, vključno z jemanjem brisa z volana, ključavnice in še kje. Da nas preverijo, če nimamo morda razstreliva s seboj. No, ja. Spanje in namakanje v slanici naslednji dan. Tokrat dosežemo precej nižje cene za sobe, kot pred dvema dnevoma. Očitno smo jih lepo naučili, kako se streže zadevi, ko smo se zadnjič kar obrnili in šli. So videli, da z nami ni šale!

Ponedeljek, 08.02.2010 Dead sea – Wadi Mujib - Karak

Danes se bomo kopali v Mrtvem morju. Bomo, pa ne bomo. Pred nekaj dnevi smo izvedeli, da je voda premrzla, da ima samo 12 stopinj. Ni kopanja. Včeraj smo namočili prst vanjo in ugotovili, da je čisto spodobna. Je kopanje. Plaža je bila ena sama svinjarija. Spet ni kopanja. Zavijemo v hotel, ki ima lastno, urejeno plažo. Kopanje je. Ampak ta plaža je še v izgradnji in spet ne bo kopanja. Pobaramo receptorja, kje se lahko kopamo in nam pokaže zaplankan del hotelske plaže, ki je že dokončan. Kopanje je. Ok, sedaj smo v pravi fazi naše dileme o kopanju. Ne sprašujemo več, nase potegnemo kopalke, oblečemo kopalni plašč in – direktno v vodo. Sami smo. Mi in life guard. No, saj smo (skoraj) sami v celem hotelu, ki so ga uradno odprli pred nekaj meseci in ga še vedno zaključujejo. Jasno, da na plaži ne more biti gužve. Lebdenje v slanici je res nekaj posebnega. Kar dolgo čofotamo in poziramo v vseh možnih pozah vsem možnim fotografom. Voda je toplejša, kot sredi poletja na Samosu. Prijetno. Še posebej pa uživa Mitka. Plava in kadi obenem. Kje drugje, si kaj takega ne bi mogla privoščiti. In z (zdravilnim) blatom se tudi namažemo. No, maže nas life guard. Temeljito. Vse, razen mene. Mene pa čim manj in samo po hrbtu, prosim! Če bi bila Pamela life guard, bi bilo čisto drugače. Tako pa ... brrrrr! Blato je zdravilno, pravijo. Bo že držalo, vsako zdravilo je zanič in tole blato močno smrdi. Spet se z Matjažem ne moreva sporazumeti ali po kameljem dreku ali po nafti. Mogoče pa nafta smrdi po kamelah in imava oba prav. Bi bilo kar logično glede na to, kje jo črpajo. Kakorkoli, tale dogodivščina je bila prava stvar. In to, da smo prespali v tem hotelu tudi, saj se po kopanju v slanici kopalnica in veliko šampona kar prileže.

Pred odhodom še malo (neuspešnih) pogajanj okoli cene. Tista, ki so nam jo povedali včeraj, je bila brez goverment takse, kar pomeni petino nižja od dejanske. Ah, ja. Se vidi, da hotel vodijo Evropejci in da je bila receptorka sinoči Nemka. Tako očitnega zavajanja (vedno, ampak vedno do sedaj so bile cene z davkom) si Arabci ne bi privoščili. Pri njih beseda nekaj velja. Sem kar pozabil, kako je bilo v Španiji, ko je bilo treba vsako malenkost prej napisati, pa še potem nisem bil čisto siguren, kaj bodo rekli zjutraj. Nam je sicer tako razmišljanje domače, ker smo tudi sami pokvarjeni (tudi jaz svojim strankam vedno povem ceno brez dedeveja), ampak tukaj kaj takega res ni bilo za pričakovati. Na tak način prav veliko gostov ne bodo pridobili.

Pozabimo na Mrtvo morje in gremo nad Mrtvo morje. Na točko, kjer naj bi bil lep razgled. Zakaj ravno tu, nam ni jasno, lepih razgledov je z brega kolikor hočeš. Še manj nam je jasno, zakaj bi za to morali plačati vstopnino. Mogoče za muzej, ki je zraven. Pa to povprašamo mojstra, ki vstopnino pobira. Nou-ingliš-tu-dinar-tu-dinar-tu-dinar-tu-dinar. Ja, štirikrat po dva, saj to razumemo tudi sami če preberemo tablo ob vhodu, ampak zakaj naj bi plačali? Nou-ingliš-tu-dinar-tu-dinar-tu-dinar-tu-dinar. A-ja-ja-jaaaah, nou-ingliš-nou-dinar je naš zaključek, njegov pa še vedno nou-ingliš-tu-dinar-tu-dinar-tu-dinar-tu-dinar. Gremo dalje v hot springse. Tam je situacija podobna, le cifra je drugačna. Nou-ingliš-ten-dinar-ten-dinar-ten-dinar-ten-dinar. Samo smeh je še požel, fotka slapa bo v redu tudi s sosednjega hriba. Zakaj pa imamo 400 mm objektive? Še preko Wadi Mujiba se peljemo. No, tole »preko« pomeni doli in gori. Močno doli in močno gori! Kot bi šel preko Velikega kanjona v Arizoni. Tudi peščenjak je podoben in imajo tudi jez (ok, če sem čisto pošten, Veliki kanjon reke Colorado je vseeno precej lepši). Razlika, bistvena razlika, pa je v tem, da se tukaj vsakič peljemo mimo table z napisom »sea level elevation«. Zajamemo sapo, gremo pod morje in na drugi strani spet ven. Zanimivo. Nasploh je pokrajina precej ravna in potem presekana z globokimi soteskami, vadiji, kjer sedaj, po deževju, tečejo reke v Mrtvo morje.

V Kanaku nas ujame noč. Tukaj bomo prespali. Za hotel (najbolji na selu) bi djal, da je ranga »not exactly Sheraton«, ampak za enkrat prespat bo. Še posebej, če vzamem v zakup količine alkoholnih zvarkov, ki so pred spanjem naselile v naših želodčkih.

Torek, 09.02.2010 Karak – Dana – Wadi Rum - Aqaba

Pa niti za enkrat ni! Noč je bila prijetno mrzla. Tale »prijetno« je treba pravilno razumeti. Zeblo nas je. Obupno zeblo! Tako mrzle hotele sem srečal le še v Italiji na smučariji. Tudi vroča voda je bila le mlačna. Pa še nekaj časa potrebuje srednje razumsko razvit človek, da to ugotovi. Pojma toplo in hladno na pipi je treba razumeti ravno obratno. Hotel bo treba čimprej pozabiti, raje se močno oblečemo in na ogled gradu. Zaradi tega smo se tukaj sploh ustavili. Pa bi bilo bolje, če se ne bi. Kup kamenja z edino svetlo točko, muzejem. Prispevek Japoncev. Tako si v muzeju preberemo nekaj o zgodovini tega konca sveta. To bi lahko naredil tudi tako, da bi prebral knjigo, zato mi res ni bilo potrebno hoditi sem. Što pre dalje, to bolje! Se vidi, kako lahko mrzla soba pokvari vtis o celotnem kraju, če že ne o celotni deželi.

Pri Dani nam postane jasno, zakaj je bila cesta pred dnevi zaprta. Zameti snega so bili visoki nekaj metrov. In to je bila še največja atrakcija Dane. Tu se ne bomo dolgo mudili, gremo naprej v Wadi Rum. In pridemo. Popoldan, da si ogledamo sončni zahod v puščavi. S štirikolesnikom. Plačamo turo in gremo. Samo. Uf, tole bo pa zanimivo. Toyota je stara, kot je stara puščava, bivši pick-up in na kesonu dve klopi, kamor nas posadijo. Za volanom beduin. Gremo. In upamo, da se tudi vrnemo. Menjalnik ravno toliko, da še dela. Skoraj bi lahko rekel, da je za nas prevozno sredstvo bolj zanimivo, kot pesek pod kolesi. Vsak od nas je videl že toliko (lepših) puščav (Vesna je pred leti celo tudi že bila tukaj), da posebnega navdušenja ne kažemo nad zbetoniranim koritom z vodo, ki se imenuje po Lawrencu Arabskem ali kupu peska z zvenečim imenom »sand dunes« ali ostanki nekega nepomembnega Nabatejskega templja, ki ga v temi lahko le slutimo, saj kaj več od pol metra temeljev ni ostalo nič drugega. Še sončni zahod je bolj tako-tako. Še posebej, ker je nama z Vesno (spet) crknil fotič. No, saj imava rezervnega, bomo za z njim fotkali. Ampak, ko stvari crkavajo, crkavajo složno. Memory card full, je vse, kar nam še zna rezervna mašinca razložiti. Vse skupaj ne zasluži svojega mesta v trajnem spominu v moji buči. Le antična Toyota je poskrbela zato, da se imamo kaj za pogovarjat. Kilometer pred ciljem je pod nami (spet) nekaj zaškrtalo, se začelo tresti in ružiti. Pa je vrli Arabec kar nadaljeval in (sicer bolj in bolj počasi) prijezdil na cilj. Najbrž kamele ne spuščajo takih zvokov, pa ni razumel, da bi bilo lahko kaj narobe. Na naš komentar, da se nam zdi, da je nekaj narobe z menjalnikom, je samo strumno odgovoril. Nou-sr-nou-velkam-tu-đordan. No, prav, pa naj bomo še enkrat dobrodošli. Sicer pa to frazo tukajšni prebivalci stalno uporabljajo. Kakršna koli konverzacija se obvezno konča z nou-ingliš-velkam-tu-đordan. Ok, tisti nou-ingliš je največkrat zaslediti pri policajih, pri ostalih je samo velkam-tu-đordan.

V Aqabi v (topel) hotel in na večerjo. Zabava se konča na hotelskem balkonu z zadnjo flaško iz naše zasebne zbirke. Hotel je namreč klase noukoholik-sori-sr-velkam-tu-đordan.

Egipt

Sreda, 10.02.2010 Aqaba – Nuweiba – Taba Heights

Pa začnimo s popoldnevom. Sedim pred vhodom v marino (tako rekoč v »zaporu« pred vrati, nad katerimi se blešči napis Arbeit macht Frei) in čakam, da pridejo strokovnjaki za x-ray. Z našimi boršami, računalniki in celo pomarančami ne smemo na barko. Security reason! To, da so nam vso prtljago preslikali danes že dvakrat, tukaj ne šteje. In da smo ves čas v Egiptu, tudi ne. General ne pusti. Najprej je v baraki pred vhodom dremal en policaj v zmečkani uniformi, potem se jih počasi nabere pet, šest. Iz hiše z x-rayem prihajajo, si vežejo vezalke in zapenjajo pasove. Sredi dnevnega spanca smo jih zmotili. Samo pet (egipčanskih) minut naj počakamo in pride mojster za x-ray. Kaj?! Koliko? Ob osmih zvečer pridejo nazaj turisti z ekskurzije in takrat bo prisoten tudi strokovnjak. Kar počakajmo naj. Mislim, da ni potrebno omeniti, da ura še ni pet popoldne. Pa saj je zmešan! Pojejo telefoni in izrečenih je nekaj hudih besed in strokovnjak nad strokovnjaki (ki je trenutno v službi in plačan za to, da sedi pri mašini) se le pripelje čez deset minut. A-ja-ja-jaaaah. Egipt, kaj bo s tvojim turizmom?

Jutro se je začelo precej bolj obetavno. Nabavka kart za ferry, ki pelje v Egipt je v Aqabi zaposlitev za celo uro. Najprej v en office, kjer nam najprej lepo razložijo, da naj malo počakamo. Pa se čez deset minut vrnejo z načrtom in gospo, ki zna ingliš. Ta nama na načrtu pokaže, kje je urad za prodajo kart in celo kako se peljeva do tja. V sosednji ulici je, dve minuti vožnje, pa iz teh navodil naredijo pravo malo znanost. Sicer pa, če za uro plovbe kasirajo 50 evrov, nekaj že morajo početi. Oddamo avto in posadka s Hertza nas dostavi na passanger terminal. Pa s kufri po štengah gor in s kufri po štengah dol. Navodila, kako zapustiti hašemitsko kraljestvo so sicer napačna, ampak malček jim le moramo oprostiti, saj so ukinili izhodno takso iz države in nam prihranili 20 evrov. Nekako se le prebijemo skozi vse zanke in uganke, odložimo prtljago v kontejner pred ladjo in se vkrcamo.

In čakamo. Debelo uro prej smo vkrcani in če dodamo zamudo pri izplutju, med vožnjo in pri vplutju, tale transport na enoto časa sploh ni več tako drag. Projekt za cel dan je to. Matjaž na ladji zrihta Mitki podaljšanje veljavnosti vize za dva meseca, midva z Vesno pa morava deponirati potne liste, kupiti vize na banki in potem z listki na imigration office, da jih nalepijo in poštempljajo. Še prej pa po kufre. Po srečnem naklučju jih celo dobimo. No, saj ni bilo nič narobe, vendar ko človek vidi to zmešnjavo in prerivanje (in predvsem dretje) za prtljago, lahko samo še reče »po srečnem naklučju«.

Kakšna razlika med Egiptom in Jordanijo. Primerjava med Slovenijo in Kosovom bi bila verjetno še premila. Kljub kaosu, ki vlada tam, je v primerjavi s tem tukaj vse skupaj izredno urejeno. Policaji tukaj so zapackani in pomečkani, jordanski v urejenih uniformah. In tukaj nikjer ni bilo slišati velkam-in-iđipt. No, edino, kar imajo skupnega je nou-ingliš. Avtobus, ki nas je peljal do ladje v Jordaniji, je bil povsem sodoben, tale tukaj pa ... no, nekaj sedežev je bilo zasedenih z drugimi polomljenimi sedeži, na ostale se pa tudi ne bi upal vsesti. In kasneje, ko zavijemo v market, je razlika takoj opazna tudi pri hrani. Res, da v teh štarcuncah ni kaj prida kupovati, zelenjava pa je bila v Jordaniji vedno v odličnem stanju. Tukaj pa...

Po zgodah in prigodah iz prvega odstavka sledi hitro urejanje barke in temu dezinfekcija naših teles. In večerja. Odlična večerja. Bifteki so starani dva tedna. Še iz Metroja iz Hurgade so. In odlični so. Tudi ostala hrana je odlična, za moj okus (preverjenega ekologa, ki nikakor ne prenaša odžiranja hrane živalim) je tudi solata božanska. Ampak. Jutri je nov dan.

Četrtek, 11.02.2010 Taba Heights – Pharaoh Island - Taba Heights

Danes je nov dan. Samo, za tele uradnike tlele, ne. Vse je po starem. Nič se ne dogaja. Le x-rayanja kufrov potnikov, ki gredo na enodnevni izlet v Jordainjo, se dogajajo. Petra a-la-carte. Je pa zato Mima še vedno polna peska in muh. Za pesek mi je jasno, saj se je nabiral cel teden. Kaj pa muhe počnejo na barki, nimam pojma. Nekaj časa prebivajo, potem se preselijo v posmrtno življenje. Sicer ne vem, kakšno je pri muhah, mora biti pa zanimivo. Sploh se ne branijo bližnjih srečanj z muhotepcem. In potem prebivanja v vrečki sesalca. Očitno so tam mušja večna lovišča...

Pharaoh island je naša naslednja destinacija. Otoček z gradom dobro miljo od Izraelske meje. Turistična atrakcija, pravijo naši vodiči. Tja gremo, se kopamo in prespimo. Tako vsaj mislimo. In mislimo, kako drugače kot, narobe. Tja sicer lepo pridemo, vendar tam prebivajo tudi policaji. Ti pa mislijo drugače kot mi. Dialektika mišljenja, po Engelsu. Takoj, ko smo zvezani na bojo, so pri nas. Najprej hočejo opraviti zadevo po arabsko, potem najdejo prevajalca in so nazaj, pa se še ne uspemo zmeniti. Končno se vrnejo s šefom. Dve zvezdici in orla ima na epoleti. Na obeh ramah enako, kar ni ravno običajno v Egiptu. In v čisti uniformi, kar je že sploh posebnost. In zna nekaj angleščine. Čeprav je bilo že od vsega začetka jasno, da se tukaj ne da prespati, se delamo tošote in računamo, da bodo oni obupali. Pa ne. Vsi naši argumenti so zaman. General mirno pokliče v marino, kjer smo bili do sedaj in jim zaukaže, da nas morajo sprejeti z vsemi vojaškimi častmi kadarkoli nocoj se vrnemo, ker pač tukaj ne moremo prespati na sidru. To bi potrebovali pred desetimi dnevi, ko smo se zibali na sidru pred marino. Takrat je bila marina closed after dark. Hja, očitno takrat nismo imeli prave telefonske številke. No, do mraka smo lahko tukaj in Vesna in Matjaž lepo pošnorkljata bližni reef. In prvič do sedaj sem od uradnika slišal velkam-tu-eđipt. Nekaj se le dogaja.

Na poti nazaj smo dokončno ugotovili zakaj se tukajšne morje imenuje Rdeče morje. Res je rdeče barve v večernem soncu! Lepo. In res nas tudi pričakajo v marini. V glavnem firbci, marinerotov ni. Očitno tudi general ni več tisto, kar je včasih bil. Po večerji pa v trgovino po pijačo, ki je v našem hladilniku že dosegla low water mark. Z Matjažem greva, taksi rabiva. In Matjaž pokliče in se meni in se vse zmeni. Da pride taksi v marino. Vse špila. Ampak. Čisto na koncu le preveri, če je dobil pravega taksista. Jes-sr-jes-dis-is-elguna-limusin-srvis. A-ja-ja-jaaah! El Gouna je nekaj dni plovbe od nas... Bomo pa Ahmetu-marinerotu rekli, da nam pokliče taksi. Nou-problem-sr-ajl-help-ju. Taksi bo tukaj v dveh minutah. Samo prej bo še pomagal, da šef policaj preveri, če oni mojstri v Nuweibi znajo limat vize. In po preverbi je vse ok. Zanimivo. Mislim, da je šefa samo matral firbec, kje smo bili en teden in nič drugega. In lahko gremo. No, šli bi že lahko, samo taksija še ni. Tudi po pol ure ga še ni. In pokličemo Mahmuta (ali kakor koli mu je že ime) in prilaufa njegov prijatelj in nas pelje. In počaka in pripelje nazaj. Zakaj je to naredil šele po pol ure najinega čakanja, bo ostala večna skrivnost. Vrneva se z vrečo vode in tonika. Problem. Problem za mojstra policaja na kapiji. Takoj mora poklicat šefa, da dobi najnovejša navodila. Tokrat ga potni listi sploh ne zanimajo, samo voda je sumljiva. A je to res samo voda al sva v Mario Marketu kupila tekoče razstrelivo in bova Mimo vrgla v zrak. To je sedaj resna dilema. A-ja-ja-jaaaah....

Petek, 12.02.2010 Taba Heights - Nuweiba

Preden gremo moramo še enkrat pokazat pasoše. Da jih general vidi in se načudi naši egipčanski vizi. Neverjetni smo, imamo vizo za cel Egipt, ne samo za Sinaj. Kdo bi si mislil, a ne? A-ja-ja-jaaaah... Vetra ni nič. Motorček poje do Nuweibe. Malo pred mestom pit stop na reefu, za kopanje in snorkljanje. Matjaž pa še z dingijem na obalo po gorivo. Najprej naleti na presenečen obraz domorodca, šoferja barčice s steklenim dnom: ou-sr-ver-ju-kam-from. Z barke tamle, vidiš? Ou-dis-is-veri-anjužval-normal-pipl-gou-tu-si-not-kam-from-si-veri-anjužval. Ok, ok, kaj pa nafta? Nou-sr-nou-dizel. Kje ga pa lahko dobimo? Nuvejba-taun-sr-mejbi-sr. Oki-doki, tole ne bo za nas. V Nuweibi bomo sicer prespali na sidru (če se lokalni šerif drugače ne namrdne), za gorivo bomo pa še videli. Najverjetneje ga natočimo šele jutri v Dahabu. Inšalah. Vetra tako ali tako ne bo najmanj do ponedeljaka. Pa še takrat bo ali pa tudi ne. Na vsak način pa ne bo dolgovečen. Naše prognostične karte kažejo le en 4 Bf piš za nekaj uric. Inšalah...

Smo pa zato dobili na sidrišču sosede, tauharje iz Izraela. V celem Akabskem zalivu smo samo mi in oni in ustavijo se dvajset metrov stran od nas. In reef sploh ni kaj posebnega. Vse kaže, da niso samo Arabci zmešani, tudi njihovi visoko noseči se sosedje niso kaj prida boljši. Sicer pa se jim najbrž vse skupaj zdi povsem normalno, najbrž še tauhajo s pasošom med zobmi. Narobe svet! Večerja sredi popolnoma mirne vode je odlična. Golaž in polenta v Akabskem zalivu. Ha! Količine so pa itak ... no, nežno rečeno – ogromne. Mitka je računala (po dosedanjih izkušnjah povsem upravičeno), da pride na večerjo še enih petnast do dvajset policajev. In ne izgleda, da odidejo lačni, mar ne? Pa ni bilo nobenega. Vsaj do sedaj, še ne...

Sobota, 13.02.2010 Nuweiba - Dahab

Jutro je lepo, celo veter se obeta. V nasprotju z napovedjo. Računamo na 3-4 kt prijetne plovbe z vetrom v polkrmo. Pa se zaračunamo. Alah nam je tokrat postregel s 5 Bf krmnih vetrov in hitrostjo barke okoli 6 kt. Lepo! Mitka sicer malo negoduje nad valovi, ki so se naredili, pa ne preveč. Spet nas spremljajo delfini. Lovijo ribe in zato lepo skačejo iz vode. Kot v kakšnem aqualandu. Le, da jih je tukaj nekaj deset in da traja predstava vsaj četrt ure in da je vse skupaj – zastonj. Malo še beremo knjige. Imamo tudi take v slovenščini in naučimo se kleni slovenski izraz za šnorkljanje. Reče se mu cevkanje. Uči, dok si živ!

V Dahabu pa na pomol, kjer se vežejo tauharske barke. Isti, kot pred desetimi dnevi. Lahko? Lahko. In se zvežemo, domačini nam pomagajo. Vse špila. Dokler ne pride policaj. Tak z dvema zvezdicama in orlom. Polkovnik. Njega zanimajo samo papirji in ko ugotovi, da so v redu, se moramo premakniti na sidro. Ej, samo po diesel še skočimo. Njet! No, pa nič. Z oblastjo se ne gre bosti. In ta tukaj ne razume nobene šale. Raje se odvežemo in presidramo. Par sto metrov stran je sidrišče v mirni laguni. Mirni, kar se vetra in valov tiče. Ne pa tudi kar se tiče surfarjev. Celemu roju homo surfis smo v napoto. Ampak, če je general tako rekel...

Pa se kopamo, pa jemo, pa pijemo in mimoidoča surfarka nas že pobara, če imamo še zanjo kakšem gin-tonic. No, ja... Dan se nagiba v noč, surfarji se spravljajo k počitku, okoli nas pa začne krožiti – plavut. Po velikosti sodeč je zverina kar velika. Malce pošpegamo naokoli, kje je skrita kamera, pa je ni videti. Mogoče je pa vseeno le šarki? Kdo bi vedel. Preden se lotimo fotografiranja, je beštija že daleč. Pa drugič.

Če nam ni bilo dano točiti gorivo na pomolu, ga bomo pa z dingijem pripeljali. Z Matjažem greva v ekspedicijo. Črpalka ni daleč, skozi hotel in dva ovinka na levo in sva tam. Ker hotel na obali ni ravno majhen, je vsega skupaj kar kilometer peš hoje. Tja že gre, ampak nazaj imava pa dva polna kanistra. Enega našega in enega, ki nama ga je podaril črpalkar in za dva polna kanistra diesla sva plačala 65 funtov (na črpalnem avtomatu seveda cifra ni bila vidna, to je določil črpalkar po lastni presoji). Mimogrede, 65 funtov je 8 evrov! Za 47 litrov. Ali bolj nazorno: 18 centov za liter! Vrli črpalkar se še zmeni z beduinom, da naju pripelje pred hotel. Lepo. Skozi hotel pa peš. Več, kot pol celotne poti. Mislil sem, da mi bodo odpadle roke. Je pa zato dingi parkiran pred kafičem. Da se potolaživa po naporni hoji, vsak po eno pijačko (pivo in sok) in da potolaživa še gospe, štiri sladolede na palčki (lepo spakirane v vrečko polno ledu za transport na barko). Ampak. Cenovno je to primerljivo s 85 litri goriva. Egipt...

Nedelja, 14.02.2010 Dahab – Tiran Island

Spet mirna noč in spet lepo jutro. Temperature so poletne. Februarja! Morje med 23 in 25, zrak podnevi preko 30 stopinj. Kaj bi lepšega. Jasno, kaj! Zajtrk. Samo. Za zajtrk se je potrebno potruditi in lepo v dingija in na obalo. Ob vodi so hoteli-resorti, potem je ograja in za ograjo se začne Egipt. Pa v taksi in v štarcuno. Vse nabaviva, še ribe in lignje za večerjo. Se je pa spet treba peljati mimo check pointa. Kot vedno. Samo, da tukaj ni nikogar in na utici ob zapornici visi lep in velik napis Wellcome to check point. Ja, res, dobrodošli! Uživamo v check pointih. Po zajtrku je na sporedu cevkanje. Samo za ovinek je treba in na bojo. Čisto spodoben reef in čisto spodobno življenje na njem. Lepo. Še posebej je lepo, če vem, da bi nam sicer za to zabavo vzeli vsaj 100 evrčkov. Če ne celo več za vse nas štiri. In reefa ne bi doživeli prav nič drugače, kot smo lahko doživeli sami. Ja, ni kaj. Tale Matjažev izlet z Mimo v koralno morje (namesto životarjenja v zapuščenem Sredozemlju) je res super pogrutavščina. Vredna posnemanja!

Samo nikar tega ne smem na glas govoriti. Da še kdo ne pride na tako idejo! V celem času od izplutja iz El Goune nismo srečali niti ene privatne jadrnice. Še najbliže temu sta bila en katamaran in ena guletka (obe pod izraelsko zastavo), pa se je izkazalo, da sta bili čartirani z najetim skipperjem. Vesna bere krajem primernega avtorja. Ne, ni Lawrence of Arabia, Salman Rushdie je. In spet smo srečali delfine. In ravno se začnemo ukvarjati z njimi, ko zapoje ribiška palica. Panika! Da nam ne bi delfini sneli ulova! Matjaž strumno na lovsko pozicijo, ostali strumno na zijalske pozicije. Pa jo privleče do barke. Ribo! Porcijska riba, kot vedno. Taka, 10+ kilogramov. Rumenoplavuti tun je. Krasno! No ja, ni čisto krasno. Kako že gre tisti pregovor? Ne peci ribe, preden jo ujameš. Ali tako nekako. Samo še zamah s kljuko je manjkal, ko je laks naredil – pok! A-ja-ja-jaaaah! Pa sta šla naša večerja in 17 evrov vredna vaba v franže. Bodo pa delfini pohamali tuno, saj so ves čas plavali okoli in nas opazovali pri našem početju. Sicer pa smo zjutraj kupili ribe v marketu, bo že nekako, mar ne?

Najprej je bil plan pit stop na enem izmed reefov v Tiranovem prelivu, pa je tok premočan (prava deroča reka!) in je kontra vetru, pa še boj ne vidimo. Ni za reskirati. Od pit stopa sva pa z Matjažem polovico (pit) itak že izvedla med samo plovbo. Obplujemo wreck in na sidro na sidrišče v laguno na otoku Tiran. Zmrznjeno ribo peči. Otok z zanimivim imenom, Tiran, je na sredi vhoda v Akabski zaliv in ni čisto jasno ali je egipčanski ali saudski. No, na karti je označeno sidrišče, v pilotu piše, da je tam sidrišče, bo že v redu. Če pa jutri ne bom pisal dnevnika, so nas pač Saudijci zaprli. Inšalah...

Ponedeljek, 15.02.2010 Tiran Island - Sharm El Sheik

Bonaca celo noč. Tudi zjutraj ni sapice in sonce že žge. Sidrišče na 12 metrih (kar načeloma ni najboljša rešitev) je preverjeno odlično. Sidro je bilo zakopano v dno tako močno, da je bilo potrebno električnemu vitlu ročno pomagati, da smo ga izruvali iz tal. Samo nekaj sto metrov stran, na reef se premaknemo. Na bojo. Te so sicer v tem narodnem parku rezervirane za domačine, ki semkaj vozijo potapljače iz sesednega Sharm El Sheika, pa ob tej (za Arabce) rani uri ni še nikogar. Do enajstih se nacevkamo do mile volje, sami smo in greben je zelo lep. Eden lepših, kar sem jih videl. In voda okoli barke je kičasto modra. V popolni bonaci in brez najmanjšega valčka na površini se vidi vsaka osamela korala na deset metrov globokem dnu, ki mu barvo daje koralna mivka. Barvo, kot jo sicer videvamo v bazenih.

Potem pa v Sharm El Sheik. V luko. Dve uri plovbe od tod je in dve uri priprav na urejanje papirjev. Priprav. Potem bo agent naprej urejal še cel dan, da bomo jutri lahko izpluli. To, da imamo vse že narejeno, tukaj ne šteje. Še enkrat agent in vsa papirologija. Oh, ja... Malce smo tega že siti, pa ne gre drugače. Ob štirih končno lahko zapustimo barko in se odpeljemo v mesto. Vroče je za popenit. Morje na tem koncu je segreto na 26 stopinj, zrak jih ima preko 30. Ker ni sapice, je v zraku kljub bližini puščave toliko vlage, da teče iz nas. In iz normalnih pijač smo spontano prešaltali na - vodo. Kot avgusta na Jadranu.

V Naama bay gremo s taksijem. To je zaliv, kjer nam ni bilo dano sidrati pred dvema tednoma. Vodni policaj je bil vzrok. Naama Bay je mestece, kot kakšno obmorsko turško. Recimo, Kemer. In še marsikje drugje bi tudi lahko našli podobno. Do podrobnosti je razdelano za masovni turizem. In moram priznati, da je v te namene dizajnirano prav všečno. Temu bi lahko rekli tudi industrijska cona Sharm El Sheika. No, meni je po nekaj dneh na vodi čisto pasalo malo zakoračiti med gostilnicami, Mitki, se mi zdi, pa še bolj. Z Matjažem sva izkoristila priliko in pokadila šišo, podkrepili smo se z večerjo in delno obnovili pošteno načeto ladijsko vinsko klet. Ob desetih zvečer pa nazaj na barko. Na vhodu v luko je zbranih vsaj pet ali šest policajev in nas že pričakujejo. Sploh ni potrebno pokazati potnih listov. Vse vejo, vse jim je jasno. Nekaj novega! No, kmalu vidimo zakaj. Že čez pet minut je pri barki agent, ker mu manjkajo eni papirji. Očitno je policaje prosil, da ga pokličejo, ko pridemo. Ob desetih zvečer. Namesto, da bi se prav organiziral. Sicer pa, za tistih 100 dolarjev, kolikor jih bo pobral za papirologijo, je pa že prav, da nekaj tudi dela. Še elektriko ukrademo, spijemo nekaj nove pridobitve in ura je polnoč.

Torek, 16.02.2010 Sharm El Sheik – El Gouna

Vroče, bolj vroče, luka Sharm El Sheik. Tako nekako se to reče. Že na vse zgodaj prižiga sonce v kokpit, sapice ni nobene. Dante, kje si? To bi bilo nekaj za tvoj pesniški navdih! O Felixovih papirologih nima smisla izgubljat besed. Namesto zjutraj, smo izpluli ob pol dvanajstih. Pa še to le zato, ker je takrat pristal ferry iz Hurgade in je mojster luke alias harbormaster končno le prišel v službo. Lenobe! In si povrh še izmišljujejo pravljice, take in drugačne. Kar naj si jih, nam ni do zabave, brez bakšiša ostanejo. Itak so nam (po našem mnenju protipravno) odvzeli 100 dolarčkov. Pa še užalili so Matjaža. Helou-hau-ar-ju? Ja, prou fajn pa res nismo, če jih čakamo. Jes-jes-ju-are-for-kru-on-bout-ok? No, tole je bila kaplja čez rob Matjažu: nou-onli-tri-kru-aj-em-d-kepten. To je končno malo zaleglo, harbor mojster se je takoj opravičil za grobo kršitev internešnal-mertim-lo. Mogoče tudi zato, ker je vedel, da kapitan vedno s seboj vozi pravnika: ou-mem-is-lojer-ou!

Mudi se nam. Spotoma se ustavimo na koncu reefa na skrajni južni točki Sinaja v narodnem parku Ras Mohammed. Spet čudovita modrina. Bazen. Bazen z ribami. In koralami. Edina težava je v tem, da ima morje tukaj krepkih 26 stopinj in niti približno ni primerno za hlajenje naših pregretih teles. Je pa zato še kako primerno za privatno cevkanje. Privatno zato, ker imamo na voljo kilometre reefa samo zase. Izberemo si enega izmed osamelcev. Morje si delimo le z ribami. Najbližji homo tauharis je vsaj pet milj stran.

Ja, prav sem imel, ko sem rekel, da si morje delimo z ribami. Delimo tako, da smo mi nad površejem, ribe pa, no, vsaj ena riba pa tudi nad površjem. Ujeta na trnku! He-he-he. Če nam sreča ni bila naklonjena pred dvema dnevoma, nam je pa danes. Ok, malo manjša je tale riba, kot ubežnica izpred dveh dni, a vendar. Ribo na kavelj, na sporedu je mesarija. In ... no, jasno, in flaška. To je treba proslaviti. Zdaj lahko vržemo stran ribe, ki smo jih od ribiča sredi morja kupili včeraj. Kdo pa še dandanes je kupljene ribe? Pih! Posebej še, če pomislim, da je po desetih minutah rola na palici spet zapela. Panika! Kdo pa bo pojedel dve (porcijski) ribi?! No, panika je bila odveč. Na žalost. Laks je nareil – pok! Riba je bila preko 70 kg. Toliko namreč zdrži laks. Pa ni. Še ena vaba je šla pa-pa. Zadnja! Tele ribe iz morja so definitivno dražje kot tiste od ribičev...

Riba je filerana, reef za nočitev je pred nami, špage za privez v vodi tudi. Vse izgleda idealno. Samo. Špage so pripravljene le za severne vetrove, mi imamo pa južnega, če sploh kakšnega. To pomeni, da če se vežemo, parkiramo direktno na reefu. In Mima bo postala najnovejša tauharska atrakcija. Wreck Mima. No, tega pa nočemo. Nak, dalje gremo. V marino. Ponoči bomo prišli, ampak v tem brezvetrju ne bi smelo biti težav.

Pa so. Ne sicer v marini, to izvedemo brez problema, tudi marinero je ob pozni uri še vedno živ. Krizna situacija nastopi že sredi morja. Krizi se reče: motor kaput. Sredi morja, sredi noči in med samimi reefi ni ravno nekaj, kar sem si želel že kot mali otrok. Ok, jadra gor. Vetra je ravno toliko, da se premikamo vozel ali dva. Toliko, da nas tok ne more pospremiti v veličastno vlogo wrecka. Matjaž zamenja vse filtre in poskusi ponovno. Po malo muke le vže. In gremo dalje. Gremo dalje ravno toliko časa, da se v pečici speče riba. Pri večerji je situacija, jasno, spet napeta. Hip-hip-hip, veliki trik in motor je spet tiho. Vetra je sedaj le še 0,0 kt. Smer iz povsem matematičnih razlogov v tem primeru niti ni prav posebno pomembna. Nimamo druge izbire, kot da ... povečerjamo v miru. In poslušamo umirjeno dihanje delfinov ki plavajo okoli barke. Še luna, tisto malo kar je je bilo, je šla spat. Temu bi lahko rekli tudi: črna, romantična noč sredi morja. No, tokrat smo od reefov oddaljeni skoraj miljo in ni panike. Zaenkrat. Po večerji pa popravilo motorja. Popravilu se reče: sipaj naftu – sad! In po tej operaciji motor spet čudežno dela. Kdo bi si mislil? Tale, ampak samo tale, motor ne dela, če nima goriva. Zanimivo. Ej, kaj smo pametni! Mehankarji...

Sreda, 17.02.2010 El Gouna

Danes ima Vesna rojstni dan. Razlog je dovolj pomemben, da dvig sonca pospremimo s šampanjcem in jagodami. Manjka samo še kaviar, pa bi bil tole Kempinski. No, poleg kaviarja, manjka tudi diesel. Tega pa niti Kempinski nima. Mi ga bomo pa imeli. Ob dvanajstih. Po ESCT (eđipšn-stendrd-korektid-tajm). Najbolje, da se lotim ribanja palube...

Pa ne ribam dolgo. Pride en agent (in jaz, firbec, moram poslušat kako potekajo pogajanja), pa pride drugi, pa pride diesel, pa ... Skratka, okoli poldne smo ready steady za izputje. Na najbližji reef gremo. In skok v vodo, ne tole je skok v pravljico. Čudovito! Plavamo z jato barakudic, prvič v življenju plavam skupaj s careto careto, pa z lignji in z množico (ja, množico!) drugih pisanih rib. In to kakšnih. Papagajka je porcijska tudi po Matjaževih merilih. Tudi korale so čudovite. Res prava paša za oči. In to sploh ni neka turistična točka. Kar tako na bližnji reef smo zavili. Po cevkanju pa malica. Ribji karpačo iz včerajšnje ribe je pravi balzam za želodec. In kakšen glažek tudi...

Kot, da nam ni bilo dovolj lepo, se prestavimo miljo stran na naslednji reef. Spet prečudovito čista voda, spet lepe ribe in spet ... doba kapljica. Ej, ko bi to še trajalo. Pa se bliža mrak. Nazaj v marino, noč bo. In potem (končno) na večerjo. Vesna ima vendarle danes rojstni dan. V oštarijo bo treba – i nama to teško, jauh! In tam najprej darilo od Mitke in Matjaža. Jaz sem spet izpadel neolikanec. Pa se nekako izvlečem, da bom popravil napako v Ljubljani. Ne vem, ali mi verjamejo, rečejo pač nič. Jedilni list na eni strani ni obetal ravno veliko, je pa vseboval vse pomembne jedi in hrana je bila odlična. In nekaj flašk vina (na krepko dozo viskija že na barki) tudi. In kot, da nam to ni dovolj, še eno flaško bomo popili v Moodsu. In šišico skadili. In ... no, nekateri zaspijo že za mizo, drugi, korenjaki, pa se samo delamo, da ne...

Četrtek, 18.02.2010 El Gouna – Hurgada – Salzburg - Ljubljana

Rana ura, slovenskih fantov grob. Ampak ni druge. Po obveznem zbujanju ob skodelici kave sledi čiščenje barke. In Matjaževo urejanje plovnega dovoljenja. Oni iz Tabe ne velja. Kar tako nekaj so mu napisali. In pokasirali penize. To bo še zanimivo! Mitka poskrbi za frišen kruhek, Matjaž je pa itak že pred dnevi poskrbel za frišni ribji karpačo. Po hrani pa – adio Egipt. Ja, vsega je enkrat konec. In tudi najin dopust se bliža koncu. Na žalost. Dolge hlače in gojzarje bo potrebno obleči. Vroče je za popeniti, še posebej na letališču. Do kože sva premočena. Kot, da nismo februarja!

Odletimo po planu, priletimo pa z nekaj malega zamude. 90 vozlov gegenštroma smo imeli, pa se je pilot lepo opravičil, da proti vetru pa tudi on ne more hitreje. Pa itak ni panike, tako ali tako bova cel večer čakala na odhod vlaka. Šele ob pol dveh ponoči ga imava in zjutraj bova v Ljubljani. Pa se tole čakanje ne izkaže kot enostaven zalogaj. Salzburg je že ob sedmih zvečer mesto duhov. V starem mestu – nikjer nikogar. Ok, če odštejem nekaj izgublejnih turistov z nama na čelu. Skok v oštarijo in pojeva dunajca. Kaj pa naj bi drugega v Avstriji, če ne italijansko jed? Jodlarji itak nimajo užitne hrane. In še nas so stoletja trenirali, da jemo repo in zelje in ob praznikih ostanke mesa zmlete v črevu. Še dobro, da Italija ni daleč! Pa naju ob devetih zvečer deložirajo – gostilnica se zapira. Živela EU, kjer ni treba delati! Po blatnem in mrzlem mestu (sneg je lep, samo takoj ko zapade!) panično iščeva karkoli odprtega. Mislim, da ni omembe vredno, da je želežniški lounge tudi že zaprt! Končno le najdeva en kafič, ki je odprt ekstremno dolgo. Do polnoči nama obljubijo, da dela. No, bomo videli. In četudi bo to res, bova še vedno uro in pol brezdomca sredi negostoljubne dežele na senčni strani Alp. Egipt, kje si?

Do doma pa nama ne bo potrebno več prečkati meje. Sva to naredila že tukaj. In carinski pregled tudi. Očitno sva sumljiva že na prvi pogled. Se na daleč vidi, da sva Balkanca. Pa ni bilo kaj hujšega, le koliko cigaret imava, jih je zanimalo. In dve šteki sta tudi pri jodlarjih v sklopu limita. Dve šteki, ki staneta v Egiptu toliko, kot nekaj škatel v Mercatorju.