Wotje - Likiep, Marshall Islands

20. december 2025, sobota

Danes se nama je vse lepo zložilo. Tudi to se zgodi. Včasih.

Odsidrava se še pred svitom, a z že dovolj svetlobe za varno plovbo. Ob asistenci satelitskih posnetkov, jasno. Danes je sobota in če želiva ujeti poglavarja pred jutrišnjim počivalnim dnem, se je potrebno podvizati. Slabih šestdeset milj je pred nama, dnevi pa okoli zimskega solsticija niso posebno dolgi.

Po laguni atola Wotje lepo odjadrava s krmnim vetrom do preliva v ocean, kjer obrneva proti cilju in veter je polkrmni, skoraj bočni. Plovba v 5 Bf z močno skrajšanimi jadri je dokaj hitra. Nekaj časa je vetru primerno tudi okoli meter vala, ko pa zajahava ugoden tok in veter pade na 4 Bf, val ni več moteč. V laguni Likiepa pa imava samo še rahel veter točno v nos in zadnjih nekaj milj med koralnimi glavami odmotorirava. Sidrava se dve uri pred skrajnim rokom, skočiva v dingi in že sva na obali. Lepo.

Najprej do poglavarja, ki mi tu rečejo mayor. Najbrž so jim tako naročili beli gospodarji, ko so si podajali otoke med sabo. Osebno mislim, da je razlika med županom in poglavarjem. Župan je voljen. Kakorkoli, župan pokliče kolekcionarko (mi smo takim uslužbencem rekli tajnik), ki jo s poltovornjakom pripelje šofer (šoferju smo rekli šofer, vsaj nekaj logičnega). Z našim permitom, ki je tretji v mesecu dni, so bili torej resno zaposleni trije državni uslužbenci.

Ker imava še veliko časa pred mrakom, greva na sprehod po vasici. V oči nama padajo donacije Tajvana in Japonske. Veliko jih je, od sončnih panelov z baterijami pred vsako hišo, do "inštituta" za gojenje školjk. Vidi se tudi razlika med ljudmi, pred župnikovo hišo je betonirana cesta, pred županovo pa se kolovoz spremeni v široko in lepo urejeno makadamsko cesto (ampak samo pred njegovo hišo).

In potem zaslišiva hrup letala. Jasno, da greva pofirbcat na letališče. Nič ni daleč na atolu. Letališče je travnato, podobno kot drugje. In nisva sama. Skoraj cela vas je tam (pa sva se spraševala ali je to vas duhov, ker nikogar ni bilo v hišah, mimo katerih sva hodila). Največ je otrok. Razumljivo. To je zadnje letalo iz Majura pred božičem. Pripeljalo je nekaj potnikov in ogromno (ogromno!) paketov. In odpeljalo enega potnika ter nič paketov.

Na tem otoku je tudi najvišja gora v državi. Imela sva v načrtu vzpon na vrh, pa naju je zmotilo letalo. Sicer pa, razgled ne bi bil kaj posebnega. Vrh je visok 10 m, palme na otoku pa 20 m in bi zastirale pogled v daljavo.