Guam - Yap (3. dan)

4. marec 2026, sreda

Včeraj zvečer sva doživela krvavo luno. To je bilo moje najlepše opazovanje popolnega luninega mrka v zadnjih 65 letih in pol. Prej ga nisem opazoval. Ob devetih zvečer je bilo nebo brez oblačka. Ura ni bila prepozna ali prezgodnja. Najpomembnejše pa je, da sredi oceana ni moteče svetlobe mest. Luna se je pokazala v vsem svojem rdečem sijaju, obrobljenem z rumenim obročem. Res lepo! Naslednja priložnost za opazovanje bo na silvestrovo 2028. Takrat bo mrk ob šestih popoldan viden tudi v Sloveniji.

Premikava se s pomočjo pomožnega jadra, ki je edino uporabno v slabih treh boforih krmnega vetra. Šele popoldan je toliko vetra, da je možno poleg pomožnega jadra uporabiti še prednje jadro. Je pa veter še vedno čisto od zadaj, sic.

Spet jadrava preko Marianskega jarka. Pravzaprav, po robu Marianskega jarka. Menda tukaj ni tako nevarno za klavstrofobične mornarje. Globine so sicer za moj sonar nemerljive, pogled na karto pa pove, da so tam okoli sedem kilometrov. Najgloblje je slabih trideset milj proti jugovzhodu, tam je enajst kilometrov.

Dan mineva v brskanju po netu. Nekako je potrebno ubiti čas. Berem, da slovenska država organizira evakuacijo svojih državljanov iz Bližnjega vzhoda. Iz držav, ki pravzaprav sploh niso v vojni, le letališča tam ne obratujejo. Midva sva se sama evakuirala v ponedeljek. Iz države, ki je de facto in de jure v vojni. Pa nisva tega dajala na veliki zvon in objavljala v medijih kot spev samohvale. Pravzaprav sva bila še hitrejša in uspešnejša od našega MZZ. Evakuacijo sva namreč oblastem države v vojni naznanila že v petek, dan preden se je vojna začela. Tedaj se našim veljakom niti sanjalo ni, kaj se pripravlja.