Saipan, Severni Marianski otoki

5. februar 2026, četrtek

Jutro je tako, kot smo jih vajeni na Jadranu, sončno in brez vetra. Tudi kasneje je dan sončen in vroč. Kot, da nikoli ni bilo dežja.

Rentiča podaljšava za dva dni in se odpeljeva še po nekaj malenkosti. Vesna si kupi oblačila, jaz ta čas preživim v ferreteriji. Skupaj ga preživiva v hramu mobilnega operaterja. Najini paketa za petnajst dni ne bosta dovolj. Najmanj še enkrat toliko dni bova potrebovala. Kupiva še šopek za Elviro, kar se zdi enostavno, pa ni. Nekaj rož kot darilo za na obisk, se v Sloveniji lahko kupi na vsaki bencinski črpalki, tukaj imajo še cvetličarne skoraj izključno le plastične rože. Sveže vrtnice hranijo v hladilniku.

Potem greva na kosilo v restavracijo na obali. V lepem vremenu je kosilo na terasi pred plažo prijeten dogodek. Za sladico si je babica Vesna izbrala grandma cocktail. Viski s kokosovim mlekom. Nekaj podobnega smo pili v mladosti, takrat smo to imenovali tigrovo mleko.

Po kavici v kavarnici, kjer sem bil že včeraj, se odpeljeva do Elvire in Johna. Na obisk pride še Ivo iz Dubrovnika s sinom Bobijem, da zaokroži balkanski večer. Ivo že enajst let živi na Saipanu. Elvira se je odlično potrudila z večerjo, ki je bila lepo podlaga za prijeten in dolg klepet. Klepet v več jezikih. Še kuža Bruno je poliglot. Razume tako ukaz "dođi-vamo", kot "kam-hir". V obeh primerih ne pride, ker razume tudi, da v takem primeru ni pametno hoditi preblizu gospodarja.