Miri, Sarawak, Malezija

13. november 2026, petek

Zgodaj vstanem, da lahko ob desetih že sedim v avtu in se vozim po mestu v iskanju gear lube in teak oil. Iskanje je neuspešno. Si pa ogledam deset (morda več) hardware storov. Opoldne obupam in poberem Vesno, da greva na kosilo. Ona je med tem službovala.

Tokrat se ustaviva kar v Food Courtu s skoraj neskončno ponudbo. Ampak. Petek je in lokacija sameva, pošteni verniki so ob tem času pri maši. Kakorkoli, najeva se za smešen denar, pa sva izbrala najdražje jedi. Če bi naročila pečen riž in poleg spila čaj, bi naju kosilo za oba skupaj stalo okoli pet evrov. In hrana je dobra ter obilna, s hrano ni nič narobe. Tudi lokacija je podobna betecejevskemu food courtu, le da je tam self service, tukaj pa full service.

Potem greva v naftni muzej. Lepo je urejen poleg prve naftne vrtine iz leta 1910. Le tega nisem dobro razumel, zakaj so jo postavili na vrhu (edinega) hriba v Miriju. In potem vrtali v globino.

Na poti k kulturno zgodovinskem izobraževanju narediva pit-stop pri včerajšnji dohtarci, vrneva zdravila in zahtevava nazaj denar za napačna zdravila. Zdravila so vzeli, denar bo pa Kitajka težko vrnila. Vsaj tako kaže. Zdravila so kar draga. Toliko stanejo, kot obilen paket delikatese s španskim pršutom na čelu. Za pršut, slanino in salame sva plačala dvesto evrov.