Port Said, Egipt

5. december 2019, četrtek

Zame je danes delavni dan. Vmes me prekinjajo in vsakič, ko naredim korak naprej pri delu, me motnja postavi dva nazaj. Šele popoldan je končano. Vmes je bil agent nekajkrat pri nas. Njegova cena je narasla za stotaka, vrednost informacij, ki nam jih je nudil pa je naše skupne stroške znižala za jurčka ali dva. Res so nateguni tile tukaj. No, s pogovorom se da veliko doseči. Bolje rečeno, da se zbarantati. In tako smo plane spremenili. Kot že ne vem kolikokrat.

Kakorkoli, ne gremo v Hurgado, gremo v Port Ghalib. Greva. Brane gre v Hurgado, kamor pride Nataša. Spet se je izkazalo, da se za obiske na barko ne da hkrati planirati vseh štirih prostorsko časovnih koordinat. Ali lokacija ali čas. V Port Suezu se torej razidemo, midva nadaljujeva po morju, Brane po cesti. In se spet dobimo na letališču, ko se vračamo. Če se vmes spet kaj ne spremeni.

Vesna in Brane gresta popoldan naokoli, jaz se jima pridružim malo kasneje. Trajekt med Port Saidom in Port Fuadom (vozi preko Sueškega kanala) je eden najboljših do sedaj. Zastonj je tako za avtomobile, kot pešce. Ladij je pa toliko, da se kljub močnemu prometu nikoli ne čaka več kot minuto. Še metro v Parizu vozi bolj poredko.

V Port Suezu gremo najprej nekaj pojesti (Brane in Vesna že drugič). Potem grem jaz pojesti tisto, kar sta ona dva že pojedla. Sledi izlet na stranišče. Da si kupimo vstopnico, spijemo pivo. In to ne kakršno koli pivo. Brezalkoholno egipčansko pivo. Ne bomo ponavljali. Preko kanala, v Port Fuadu, kjer je tudi yacht club, gremo, jasna stvar, nekaj pojesti. Jaz za hrano edini plačam. Vesna in Brane dobita sample. Sampli so vedno gratis.

Ogrelo se je in zvečer posedimo v kokpitu s kozarčkom v roki. Jaz v moji klasični uniformi. Jutri vstajamo navsezgodaj in če ne bo vor-šipov, se odpeljemo do Ismailije.