Pohnpei, Mikronezija

10. januar 2026, sobota

Petra zjutraj ni, pa ga pokličeva. Pride po kosilu. Ah, ja, majstori. No, ta se je vsaj javil na telefonski klic. Delava različne stvari in odpoveva se kosilu v oštariji. Ne bi rada, da naju ni na barki, ko (če) se primaja Peter. Ob dveh ravno razmišljava, da bi ga spet poklicala, ko prikoraka po pontonu s popravljeno priponsko palico v roki. Palica izgleda v redu. Še ponudi se, da mi jo pomaga montirati. Pa jo montirava.

In ko sva s Petrom pri koncu, prideta Alan in Cindy z Amarisa III. Dokončam nujne stvari, ostalo bova z Vesno postorila jutri in preselimo se marinsko restavracijo na izmenjavo izkušenj. Naju zanima, kako je na Saipanu in Guamu, njiju, kako bi popravila nedelujoči alternator. Na mikronezijskih Marianskih otokih je po njunih besedah lepo.

Manj lepo je z alternatorjem. Ko mi pove, da gre za Balmar, ki nikoli ni delal tako, kot bi moral, že vidim, kam pes taco moli. Najdražji ameriški alternatorji so hkrati najslabši, samo nihče od neukih kupcev tega noče na glas povedati. Jaz povem. In na koncu se Alan strinja z mano. Še posebej, ker ima tudi slabo delujoči Victron (kot jaz) in dobro delujoči watermaker iz Trinidada (spet, kot jaz) ter kitajski generator, ki na koncu rešuje vse njegove težave z elektriko. Samo še kitajsko robo bova kupovala, sva si po debati enotna.

Podobno, kot včeraj, ob osmih zvečer mimo prihrumi močna nevihta. Računalniki so nafilani, midva nahranjena in napojena, počakava da vesoljni potop pojenja in potem se vrneva na Malo.