Colonia, Yap

8. marec 2026, nedelja

Včeraj je bilo zabasano vreme, danes je zabasano vreme. Razlika je le v tem, da je bilo včeraj suho zabasano vreme in danes je mokro zabasano vreme. V celem dnevu je bilo morda pol ure brez dežja.

Osmi marec je dan žena. To je danes. Če Vesni že ne morem kupiti šopka svežih rož, ji lahko vsaj vrček svežega piva. Zato se odpraviva na kosilo. Ampak. Vse oštarije v peš oddaljenosti so ob nedeljah zaprte za kosila. Čas je za bogoslužje, pravijo. No, zaprte so vse oštarije, razen ene. Hotelske. Na drugem koncu zaliva. Torej odšpancirava tja. Pa ni bilo najboljše. Hrana je bila draga in slaba, piva ne točijo. Baje zato, da se ga ne bi domačini nacejali po maši. Baje. Evakuacija sledi takoj, ko je ura dve popoldan in se odpre naslednja oštarija.

Za povrhu se sredi kosila ulije. In uliva še kar nekaj časa po kosilu. Ko toliko preneha, da sva po četrt ure hoje mokra samo do gat in ne do kože, se odpraviva v preverjeno oštarijo na ladji. Tam sicer na veliko piše "closed", pa je po pogajanjih zadeva vseeno odprta. Hrana je precej boljša, pivo pa sploh v primerjavi z ledenim čajem in kokakolo. Ko ob odhodu voščim kelnerici za Dan žena, me sploh ne razume. Ameriški vpliv je premočan. Amerji očitno ne spoštujejo načel Združenih narodov tako v primeru vojskovanja, kot v primeru spoštovanja enakopravnosti žensk.

Ob povratku je oseka in dingija je potrebno spet potegniti na rampo. To je moja zanimacija. In pri tej zanimaciji mi na spolzki rampi spodrsne. Ne vem, ali je bila krivda v z algami poraščeni rampi ali dežju, ki jo je napajal ali številu popitih piv? Ali pa v kombinaciji vsega tega? Rezultat je možno porezana roka, ki je reševala ostali del bodočega trupla pred poškodbami. Očitno rampa ni bila poraščena samo z algami, ampak tudi z ostrimi školjkami. Moja, z aspirinom razredčena kri je brizgala vse povsod in ob povratku se Vesna prelevi v medicinsko sestro, volunterko.