Sutera Harbor Kota Kinabalu, Sabah, Malezija

30. oktober 2026, petek

Dan za relaksacijo. Za popoldan je napovedan dež, zato greva na bazen dopoldan. Malo se namakava, malo poležavava ob bazenu, malo pljuckava in študirava kod in kam bi odplula.

Plan za izplutje za danes sva itak že pred dnevi prestavila na ponedeljek, sedaj sva prestavila tudi tega. Iščeva podatke kako se sme sidrati v narodnih parkih. Pred ponedeljkom jih verjetno ne bova dobila. Prav tako ne veva še, ali se da uporabiti popolnoma razsuto marino na duty free otoku Labuanu - vsaj toliko, da nabaviva najbolj nujne alkoholne izdelke. Prejšnjič sva nekaj podobnega izvedla na Langkawiju.

Razmišljava tudi, ali bi se ustavila v Bruneju, da nabaviva tudi najbolj nujne petrokemijske izdelke po ceni nekaj centov za liter. Jasno je le, da se v Sarawaku ustaviva v Miri, kjer je vhod globok 0,9 m. Ob oseki. Bibavice je, odvisno od lunine mene, med 0 in 2,36 m. Torej ob pravem trenutku lahko vplujeva in ob naslednjem pravem trenutku izplujeva.

Toliko o bazenskih aktivnostih. Popoldan je na sporedu obisk niza ribjih gostiln z res neverjetno ponudbo in smešnimi cenami. Ampak, z dvema pomanjkljivostma. Prva je izražena z besedo halal. No, semi-halal. Licence za točenje alkohola nimajo v nobeni psarotaverni, je pa preko ceste trgovina z alkoholom in natakar gre po opojne substance tja, jih prinese v hladilni vrečki in postavi na mizo. Voila!

Druga pomanjkljivost teh oštarij je bolj zoprna, cash only. Tukaj kelnerju ravno ne morem dati kartice in ga poslati na bankomat. To pot moram opraviti sam. Najini Wise Visa kartici sicer po celem svetu v kateri koli valuti ne jemljeta provizije za dvig na bankomatu, ampak lokalni bankomat jo. In to kar zasoljeno. Bankomat, ki je ne jemlje, je pa precej daleč, pripravlja pa se k močnemu nalivu. In ko sem samo še nekaj korakov na poti nazaj do ribjega hrama, se tudi pripravi. Nekako se še odšepam preko ceste pod redkimi a debelimi kapljami, ko se gostota drastično spremeni in vidljivost pade na nekaj deset metrov. Ampak, takrat sem že pod streho.

Je bilo pa nadaljevanje zato dobro. Tom Yum juha v kokosovem orehu je bila odlična predjed. Konkreten jastog in skoraj kilski red snaper v nadaljevanju še boljša. Ampak, za razliko od Mediterana, kjer dobiš ribe in rake pečene na žgari in skoraj brez začimb, so posebnost teh krajev omake, s katerimi postrežejo morske zadeve. Verjetno je bila to druga najboljša riba v mojem življenju (najboljša je bila v Kuala Lumpurju še v prejšnjem tisočletju). Vesnin lobster pa očitno, na koncu si je polizala prste.

Po pol ure čakanja na taxi, verjetno zaradi rush hour in huronskega dežja, pivce v marinskem kafiču in potem lahko noč.