Koror, Palau

2. april 2026, četrtek

Danes je drugi april in dan norcev je mimo. Spet sva na Mali in spet sva sredi Tihega oceana. Do Surigava imava sredi dneva še okoli 450 milj. Kako dolgočasno v primerjavi z včerajšnjim napetim dnem...

Kakorkoli, včeraj sva se odklirala brez težav, le bruto tonažo na zarpe papirju so morali popraviti iz 1275 ton na 7 ton. Pravzaprav so bili kar malo začudeni, da Mala nima take tonaže, kot kakšna konkretna kontejnerica. Pa se imajo za enega najboljših pomorskih narodov na svetu. Izplula sva med reefi in po nekaj urah cikcakanja priplula na odprto morje, kjer naju je pričakal polkrmni veter jakosti treh boforov. In temu primerno majhen val. Ponoči je veter padel na dva bofora in se dopoldan ponovno občasno dvignil na tri. Ne veter, morski tok je najin glavni pogonski stroj. Napredujeva počasi, a se nama nikamor ne mudi. Na Filipinih praznujejo Veliko noč in uradniki ne uradujejo od danes do ponedeljka.

Tako, Palau sva videla in doživela. Otoček, na katerem do sedaj še nisva bila. In tudi najbrž nikoli več ne bova. Turistično izkoriščana narava na podoben način, kot Nova Zelandija. Prav veliko nimajo za pokazati, širokoustijo se pa kot veliki. Praktično vsi otoki na Pacifiku so vsaj tako lepi, kot Palau. Pravzaprav jih je večina lepših. Recimo, otočje Lao na Fidžiju. In še marsikje. Vsaj, kar se tiče morja in ljudi je drugje mnogo lepše. In drugje nimajo krokodilov.