Tarawa, Kiribati

23. oktober 2025, četrtek

Spala sva kot otroka. Ne vem ali zato, ker sva bila utrujena od zadnjih dni plovbe ali pa zato, ker nama gre že malo na otročje.

Birokratski mlini meljejo počasi. To vemo vsi. In vsi upamo, da v našem primeru bo pa drugače. Pa največkrat ni. Tudi tukaj je tako. Včeraj sva se klirala in imigracionistke nisva videla, da bi jo pobarala za dovoljenje za otok Abaiang. Ko sva za to pobarala carinico, je bil odgovor birokratski: "Pokličite VHF 16". Tam se itak ne javljajo. Potem sva že včeraj začela, danes nadaljevala, z poizvedovanjem, kje in kako ta ferdamani permit sploh lahko dobiva. Lokalec iz otoka Abaiang, ki naju vabi na obisk že nekaj dni, je celo rekel, da ima prijatelja pri imigracionistih in da bo permit takoj (ne prej, kot v eni uri, ker so uradniki počasni, še doda).

Permita ni bilo, jasno. Na maile, WhatsAppe, Facebooke in podobna sranja, se ne javljajo. Pa odpeljem popoldan Vesno na obalo, usede se na lokalni minibus in odpelje do imigracionistov. Permit? Ne, gospa, sploh ne vemo, da čakate na permit. Dajte vlogo. Že včeraj sva jo dala, skupaj s potnimi listi. Aha, potem jo pa dopolnite s fotokopijami tega in onega. Pogovor se zaključi z njeno izjavo, da za izdajo (rutinskega) permita potrebujejo tri dni. Delovne dni.

Jaz se ukvarjam z bilge pumpo, ki ne dela. Zarostala je. Razstavim jo hitro, očistim in namažem tudi, pri sestavljanju pa odkrivam nove in nove tehnike, kako spraviti krtačke okoli rotorja. Nobena ni uspešna. Ko po nekaj urah ena metoda končno je uspešna, je ohišje sestavljeno narobe. Ponovi vajo, Tonček! In ker spet ni v redu, še enkrat in še enkrat in še enkrat... Vmes naredim kratek stik na testnem poligonu in skurim varovalko. Tri so v serijo in pregorela je tista, do katere je najtežje priti. Če so uradniki počasni, je Murphy hiter! Kakorkoli, ob sončnem zahodu je pumpa zmontirana in dela.

Za danes planirani roštilj je prestavljen v nejasno prihodnost...