Saipan, Severni Marianski otoki

11. februar 2026, sreda

Miška ni nič prinesla. Le zakaj? Sem morda že prestar in to za seniorje generalno ne velja? Kdo ve?

Danes imava petinštirideseto obletnico poroke. To je potrebno proslaviti. Za začetek proslavljanja odpešačiva v luko, da bi dobila clearance in plačala port tax. Pa se zaplete. Vse papirje naredimo, plačava, in potem port kapitan pove, da morava biti na Guamu v 24 urah. Ajoj! Midva se bova ustavila še na drugih otokih, na Guamu ne bova prej kot v dveh tednih. Ni problema, povedo, vse bodo stornirali in odjavo bova naredila na Roti. Tudi denar (12 dolarjev) nama bodo vrnili na kartico. Zelo so prijazni, le nisem čisto prepričan, če je vse by-the-book, če sploh vedo, kaj delajo. Letos sva tretja barka na Saipanu.

In ker sva ravno v luki, se (po nekaj čakanja) usedeva na ferry in odpeljeva na otoček Managaha, turistično meko, znotraj reefa. Narava je čisto spodobna, morda celo tako lepa, kot na atolih. Razlika je v ljudeh. Vse skupaj spominja na Hrvaško ali Italijo v avgustu. Na otoček, ki ima eno pot okoli otoka, dolgo nekaj sto metrov, eno plažo in eno (skoraj nedelujočo) gostilno, ferryji s kapaciteto nekaj avtobusov dovažajo (in odvažajo) turiste vsako uro. Gužvasto! Od gostinske ponudbe imajo samo čips in ramen juho. In pivo. Veliko različnih piv. Vse preveriva. Kelner si naju je zapomnil in po povratku na Saipanu odpeljal s svojim avtom do najine naslednje destinacije v Garapanu. Do oštarije. Da si naju je zapomnil, ni bilo nič čudnega. Edina bela med samimi rumenimi turisti sva bila.

Za praznovanje si izbereva tajsko restavracijo z imenom The Lucky Bill. Tipično ime tajske birtije, bi rekel. No, hrana je bila dobra. In obilna. Vsako jed pa je bilo možno naročiti v pikantno pekoči stopnji od 1 do 15. Midva sva hrano naročila extra chili. A ko sva naročala pivo, sva vedno poudarila "Asahi beer, hot chili level zero". Rada jeva pekoče, a pivo naj bo tako, kot ga je rodila mati pivovarna.