Koror, Palau

19. marec 2026, četrtek

Najprej do mehanikov. Zamenjati želim ležaj na sidrnem vinču, ki se počasi poslavlja od tuzemskega življenja. Vsaj zdi se mi tako. Rezervni ležaj imam, nimam pa orodja in predvsem nimam delavnega pulta s prešo in primežem. Zmenim se za jutri, moram pa prej (spet in spet in spet še enkrat) razdreti sidrni vinč, da lahko os z nosilcem odnesem v delavnico. Manjana. Danes le še kupim rezervni ležaj, da ga bom imel za naslednjič.

Vesna med tem organizira rentiča. Pripeljejo ga v yacht club. In potem veselo naokoli. Še troje kliranj morava dokončati, s cariniki, s telekomom in s poštnimi znamkami za razglednice. Vsa tri kliranja so šla tekoče. S PRCC (telekom) še posebej. Namesto paketov, ki so objavljeni na netu, imajo drgačne, precej bolj ugodne. In namesto plačljive SIM kartice imajo od začetka meseca brezplačni eSIM. Customsi niso bili tako ugodni, za cruising permit so zaračunali 450 dolarjev. Tako drago ni niti na Hrvaškem.

Tako, uradne zadeve so končane, sledi izlet po otoku. Pa zabremzava že kar pri popolnoma novem shopping mallu na obrobju mesta. Cene v food courtu so čisto nekaj drugega, kot v našem yacht clubu, kjer stanejo kurja rebrca za snack ob pivu oderuških 21 dolarjev. Cene v japonski birtiji za popolen obrok so okoli 10 dolarjev, kar je primerljivo z otoki v okolici in verjetno ceneje, kot v Sloveniji.

Glavne ceste so zelo lepo urejene in dokaj prazne. Kar pa ne velja za stranske. Spet se ponavlja zgodba iz ameriških otokov, kjer sva se marsikje kar takoj obrnila, čim sva z glavne ceste zavila na odcep proti turistični znamenitosti. Tukaj tudi. Tistih nekaj destinacij, kjer se je dalo priti do cilja, pa se je na koncu izkazalo kot nekaj, kar je lepo dva sva videla zato, kar ni bilo vredno ogleda. Za naju so bili še najbolj zanimivi postanki v nekaj ribiških lučicah in to predvsem zato, ker so bile skoraj povsod na pomolih bencinske črpalke za čolne. To je neobičajno za Pacifik. Za primerjavo, noben izmed visoko razvitih ameriških otokov tega ne premore.

Ob mraku sva doma. Tokrat se pred povratkom nisva ustavila na pivcu za živce. Hja, tudi to se zgodi…