Zeke batyard, Cebu, Filipini

19. april 2026, nedelja

Vesnina poškodba je še vedno v prvem planu. In kot vse kaže, bo tudi še nekaj časa. Ena izmed opcij je tudi medivac, pa se na koncu oba strinjava, da je z nalomljenimi rebri bolje čakati tam, kjer sva, kot pa se drenjati po letališčih in čepeti na avionih. Nekako sva sama ugotovila, da vranica in ledvica niso prizadeta, ker je bolečina tipična za rebra. Tu se pa nič ne da pomagati, edini zdravnik je čas. Zato tudi izlet v bolnišnico ni smiseln. Bi bil pa boleč.

Sam se torej oddingiram na obalo, se usedem na moto rikšo in odpeljem v deset minut oddaljeno mestece Carmen. Supermarket je dokaj velik in dovolj dobro založen, precej bolje, kot karkoli na otokih pred Filipini. Morda je bil edino Guam izjema. Kupim, kolikor mi gre v nahrbtnik, malo še potlačim, da gre res vse notri in zato pustim na blagajni 35 evrov. Filipini so neprimerno cenejši, kot otočja pred tem. Recimo, trikrat cenejši. No, če sem pošten, k temu je treba prišteti tudi prevoz do trgovine. Štiri ali pet kilometrov je le predaleč, da bi trogal deset kg na hrbtu. Trideset pesov, štirideset centov, torej.

Preostanek dneva preživim na barki. Vesna tudi. Jasno. Ne grem niti na pivce za živce, čeprav je postreženo v yacht clubu več kot pol cenejše, kot tisto iz domačega hladilnika. Kupila sva ga še v Združenih državah. Pivo, namreč. Hladilnik je iz Motomarine.