Laipinin - Pacijan island, Camotes, Filipini

13. april 2026, ponedeljek

Ob sončnem vzhodu, ko Vesna še spi, se odsidram in odropotava proti Camotesom. Plovba je kar stresna, ribičev v majhnih lesenih čolničkih je neskončno mnogo, neskončno je tudi FADov in dvakrat toliko je parangalov. Po teoriji o neskončnosti je torej vsega neskončno. Okoli Pacijana so pa še mreže, ki so sicer lepo označene in jih je precej manj, kot FADov ob Laipininu. Torej jih je spet neskončno. Matematika je striktna veda.

Sidrišče na severu Pacijana poznava že izpred let. Slabo je. Odprto na val in skozenj teče tok. Posledično se Mala pozibava kot zmešana. Ampak, tukaj živi Sašo in k njemu sva namenjena na srečanje. Je pa pot na obalo trnava. Obstaja ponton, sestavljen iz plastičnih plavajočih gibljivo povezanih kvadrov. Skoraj neprehoden, ko se zvija nad valovi.

Kakorkoli, nekako se prebijeva do oštarije, do katere se prebije tudi Sašo. Zanj to ni bilo težko, on živi v sosednji hiši. Pa klepetamo, pa jemo, pa pijemo. In ura je že pozna, ko se ulije. Počakamo (beri: klepetamo dalje) da glavnina dežja mine in potem se odpraviva domov. Tisti nesrečni ponton, kjer je dingi privezan čisto na koncu, je v nevihti tako valoval, da sem se do dingija lahko prebil le po štirih. Pa še to previdno. Vesno sem nekako potem pobral na obali (kjer pa dingija ni kje za pustiti) in v divji vožnji sva prispela na Malo.