Saipan, Severni Marianski otoki

30. januar 2026, petek

Petek je po planu dan za opravila. Na sporedu je iskanje švajs mojstra, ki bo zvaril zlomljen del avtopilota. Načeloma enostavna naloga, če človek ve, kje mojstra najdeš. Ker pa sva se vozila od enega do drugega, je trajalo. Malo enostavneje je bilo obiskati vse trgovine z litijevimi akumulatorji. Možakar v drugi po vrsti si je vzel čas in poklical še ostalih deset, kjer bi jih morda imeli. Nikjer na Saipanu nimajo takih, ki bi jih jaz rad. Imajo pa solarne konektorje v švastarnici, kjer popravljajo telefone in so uspešno zamenjali baterijo v starem Vesninem telefonu.

Jaz sem šel še do frizerja. Od Kitajke brez znanja angleščine, a z odličnim znanjem mandarinščine, sem zbežal. In ona je tekla za mano in me vabila (v mandarinščini), da bi me oskubila. Enkrat v Surinamu je že bilo tako in ne bi rad ponavljal. Zato se ustaviva pri Filipincu, ki je svoje poslanstvo s škarjami opravil brez pripomb. Uspeh v lekarni je bil slab, v trgovini s hrano dober. Rezultat v kavarni je tudi bil slab (ameriški način priprave kapučina ni po najinem okusu), rezultat v barbekju grilu pa mešan. Ražnjiči bi bili dobri, če jih ne bi polili s sladko BBQ omako.

Zvečer se dobiva s Šarko iz Prage v Crown Plaza resortu in klepetamo. Že enajst let z možem in sinom živijo tukaj in sta do nedavno vodila ta velik hotelski kompleks. Kontakt je Vesna dobila od nizozemske barke Long Silver John, ki je bila pred nama na Saipanu. Oni so jih predstavili kot Slovence, Vesna je mislila, da so Slovaki in da je njej ime Sara (Sarka je ljubkovalno za Sara - jasno Holandec nima črke š na tipkovnici), v resnici so Pražani. Slovaki so drug par. In še tretji, po narodnosti nam še najbližji par, je tukaj (on je Zagrebčan, ona je Slovenka - če se ne bo kasneje izkazalo drugače). Svet je res majhen.

Aja, danes je priletela penzija. In spet nisem nič delal, da bi jo dobil. Za penzioniste je življenje tako enostavno...